Sem mar angel jaz,
ki nosim obraz tvoj,
skrit v temi?
Iščem te v vsaki kaplji,
kadar pijem tvojo molitev.
Jezdec moje biti
ustne žejno čakajo,
tvojih sokov,
ki bodo skozi oči izkrvavele,
po bradi spolzele,
do razpenjenih jezov.
II.
V nemih skovikih
poslednjih upov,
brez začetka in brez konca,
blodeč za svojim smislom,
v obrisih tvoje bližine,
ti prepuščam življenjsko prošnjo.
Tu na pragu
poslednjih upov,
moji trudni duši vrni čistost.
III.
Sonce žareče,
s tabo kruha iščem,
za sence lačne,
ki za teboj
se plazijo v znoju.
Pijem sonce
tvojo ljubezen.
S toplino tvojo
hlebce mesim.
IV.
V sragah potu te iščem.
Metulji pobirajo usahle cvetove
K tebi se vračam le še v sanjah.
Čigava si danes, duša moja?
V sragah potu te iščem
in tavam v temi.
Bila bi zopet
lipa mogočna,
cvetoča, dišeča
in voljna.
V sanjah prelestnih…
Te kdaj spet srečam pomlad?
V.
Koraki tvoji
se izgubljajo v neznano,
Hitiš kot kopje
V zraku trgaš vetrno kopreno.
Postoj, postoj!
Zazri se v svet prešerni!
Le za trenutek
bodi tukaj in sedaj!
VI.
Glavo na zemljo
položila bi,
z neba sonce bi vzela,
s solzami cvetje zalila,
če zate srečo,
lahko bi ujela.
VII.
V tvojem kolesju,
v goreči veri,
pogumno premagujem
gore,
čeri,
vode…
Samo, da rešim
ljubezen pred neurjem.
VIII.
Lepša je rana,
ki bode v srcu,
od praznine.
Sedaj, ko čakam
ljubezen izklesano.
Jemljem prazno
v snežno bele roke,
stiskam dih življenja
v izhlapeli glas.
IX.
Angel prihajaš
v vrtinčenju
ljubezni,
naproti
burnim zasukom
pomladnih vetrov.
Vsesavaš me v temi.
X.
Čustva kanalov
prepolovimo,
dihamo, kot
človeške matere.
Položimo zapisano
brezpogojni ljubezni.
XI.
Korak podrsava,
vzdih je boleč,
kot srebajoča
vroča juha.
Sliši se skozi
votlo svetlobo.
Le ti veš,
kako boli,
besede so odveč,
v molk so ovite.
XII.
Pomisleki odhajajo
na krilih listov,
z jutranjimi dotiki
kože vroče.
Od bolečin
izginjam,
tonem,
tonem,
hlastam v temi.
XIII.
Gorim kot sveča,
moja podoba
kakor predana ognju
izgoreva:
v skrivnosti,
v modrosti,
ki negoval jih je plamen
iz voska trdega življenja,
izoblikoval na vse strani.
XIV.
Svetloba se je vrtinčila
v srebrnem morju,
Telo mazilim.
Val za valom prihaja,
mehča tvoja lica.
Brez pomislekov
te jemljem,
sem tvoj, moj angel.
XV.
Srce joče,
duha, miru iščeš.
Na licu se vidijo poti,
joče za morje solza.
Srce joče, joče
išče svoj mir.
XVI.
Po mogočnih stopinjah
smo deležni
kolikor smo vložili,
dali ljubezni.
I.
Sem mar angel jaz,
ki nosim obraz tvoj,
skrit v temi?
Iščem te v vsaki kaplji,
kadar pijem tvojo molitev.
Jezdec moje biti
ustne žejno čakajo,
tvojih sokov,
ki bodo skozi oči izkrvavele,
po bradi spolzele,
do razpenjenih jezov.
II.
V nemih skovikih
poslednjih upov,
brez začetka in brez konca,
blodeč za svojim smislom,
v obrisih tvoje bližine,
ti prepuščam življenjsko prošnjo.
Tu na pragu
poslednjih upov,
moji trudni duši vrni čistost.
III.
Sonce žareče,
s tabo kruha iščem,
za sence lačne,
ki za teboj
se plazijo v znoju.
Pijem sonce
tvojo ljubezen.
S toplino tvojo
hlebce mesim.
IV.
V sragah potu te iščem.
Metulji pobirajo usahle cvetove
K tebi se vračam le še v sanjah.
Čigava si danes, duša moja?
V sragah potu te iščem
in tavam v temi.
Bila bi zopet
lipa mogočna,
cvetoča, dišeča
in voljna.
V sanjah prelestnih…
Te kdaj spet srečam pomlad?
V.
Koraki tvoji
se izgubljajo v neznano,
Hitiš kot kopje
V zraku trgaš vetrno kopreno.
Postoj, postoj!
Zazri se v svet prešerni!
Le za trenutek
bodi tukaj in sedaj!
VI.
Glavo na zemljo
položila bi,
z neba sonce bi vzela,
s solzami cvetje zalila,
če zate srečo,
lahko bi ujela.
VII.
V tvojem kolesju,
v goreči veri,
pogumno premagujem
gore,
čeri,
vode…
Samo, da rešim
ljubezen pred neurjem.
VIII.
Lepša je rana,
ki bode v srcu,
od praznine.
Sedaj, ko čakam
ljubezen izklesano.
Jemljem prazno
v snežno bele roke,
stiskam dih življenja
v izhlapeli glas.
IX.
Angel prihajaš
v vrtinčenju
ljubezni,
naproti
burnim zasukom
pomladnih vetrov.
Vsesavaš me v temi.
X.
Čustva kanalov
prepolovimo,
dihamo, kot
človeške matere.
Položimo zapisano
brezpogojni ljubezni.
XI.
Korak podrsava,
vzdih je boleč,
kot srebajoča
vroča juha.
Sliši se skozi
votlo svetlobo.
Le ti veš,
kako boli,
besede so odveč,
v molk so ovite.
XII.
Pomisleki odhajajo
na krilih listov,
z jutranjimi dotiki
kože vroče.
Od bolečin
izginjam,
tonem,
tonem,
hlastam v temi.
XIII.
Gorim kot sveča,
moja podoba
kakor predana ognju
izgoreva:
v skrivnosti,
v modrosti,
ki negoval jih je plamen
iz voska trdega življenja,
izoblikoval na vse strani.
XIV.
Svetloba se je vrtinčila
v srebrnem morju,
Telo mazilim.
Val za valom prihaja,
mehča tvoja lica.
Brez pomislekov
te jemljem,
sem tvoj, moj angel.
XV.
Srce joče,
duha, miru iščeš.
Na licu se vidijo poti,
joče za morje solza.
Srce joče, joče
išče svoj mir.
XVI.
Po mogočnih stopinjah
smo deležni
kolikor smo vložili,
dali ljubezni.
