Na kmetiji je bil zelo lep iglast gozd, z lepim in ravnim drevjem. Krošnje so bile široke in so se držale tesno skupaj, tako da je bilo tudi podnevi v njem kar temno. Deček je na paši zakuril ogenj, preblizu gozda, in je začelo goreti. Ni bilo cistern za vodo, pa so gasili z zemljo in prekopi.
Okrog hiše je bil pravi direndaj. Sredi njive so skopali globoke jame, hrano zavijali v velike platnene plahte in vse zlagali vanje. Orodje in delovne naprave so zvlekli in znosili na njivo in na pokošen travnik, stran od hiše in gozda. Ob hiši so stali sodi in lesene kadi, ki so bile napolnjene z deževnico in pripeljano vodo. Kup rjuh je bil pripravljen. Če bi bilo potrebno, bi nas pokrili z mokrimi rjuhami. Vse pobočje je bilo v ognju. Od vrhov drevja so se plameni dvigali visoko pod nebo. Ogenj je s tako močjo zajemal nekatera drevesa, da se je katero v zraku prelomilo in je njegov odlomljen vrh odneslo daleč na drugi breg, kjer še ni gorelo. Ogenj se je širil, zajemal drevje, drugo za drugim, večinoma na tisto stran pobočja, kjer so rasli hrasti in bori. Tri leta sem imela in sem kot uročena opazovala ples plamenov na ognjenem pobočju.
Dedek nas je vse naložil na voz. Doma sta ostala le oče, mama in starejši brat. Čuden se mi je zdel. Voli so bili zmeraj več vredni kot mi, ki še nismo bili za nobeno rabo, ker smo bili premajhni. Zdaj pa je kričal nanje, da so leni, tolkel po njih in jih priganjal. Peljal nas je na kmetijo, ki je stala na planjavi sredi travnikov, kjer ni bilo dreves.
Dali so nam jabolčni štrudl in buče, pečene v krušni peči.
Ves teden je ogenj požiral gozd. Potem je začelo deževati in deževalo je skupaj celih štirinajst dni, a še potem se je po malem kadilo iz nekaterih štorov, ker so bila drevesa zelo debela. Ko je začelo deževati, nas je dedek zopet spravil na voz. Govoril je, da nam je bilo vse prihranjeno in da moramo moliti rožni venec. Poslušala sem nerazumljive besede in mislila samo na to, kako dober je bil jabolčni štrudl.
Dedek je bil zelo žalosten, čeprav mu je ostalo veliko gozda. Drevje je tako skrbno čuval. Vedno je govoril, da mora na vsako drevo človek čakati po petdeset let in potem dobi za dva kubična metra lesa.
Na pogorišču smo za domačo rabo pobirali odpadle, suhe veje in dračje. Z njimi smo podkurili ali netili na ognjišču. Za krušno peč pa so moški izkopavali obgorele štore, ki so imeli ogromne korenine. Veliko let smo uporabljali za kurjavo te korenine.
Kjer so izkopali štore, so zemljo zravnali in naredili njivo. Sejali so oves. Ko so ga poželi, so sejali ajdo, na drugi strani hriba pa so sadili krompir. Spominjam se, kako je bil lep in debel, mama je rekla:
»Kot debeli kamni.«
Te njive so rodile dolgo, ne da bi dognojevali, saj je bilo v pepel obilo dušika.
OD BRUNASTE LOPE DO VELIKE KMETIJE
Naša hiša je zrasla iz majhne, brunaste lope. Dedek je zraven zgradil dva prostora in črno kuhinjo, v kateri je bilo zidano ognjišče in velban strop, vse iz kamna. Tla so bila ilovnata.
Zraven ognjišča je bil zidan kotel in v drugem kotu alfa, kotel iz pocinkane pločevine na štirih nogah, ki je služil za kuhanje perila ali segrevanje vode za kopanje. Kopali smo se v velikem lesenem čebru.
V kotlih se je kuhala hrana za svinje. Za ljudi je bilo posebej iz opeke narejeno ognjišče, zraven pa krušna peč, ki je segala v drugo sobo. Kurilo se je iz črne kuhinje.
Peč je pozimi ogrevala celo sobo in še vežo. Bila je iz zelene lončevine, poslikana z žitnimi klasi in z drevjem, na katerem so bili ptički. Na vsaki ploščici je bila drugačna slika. Zdelo se mi je zelo imenitno.
Pozimi smo gazili sneg do vasi in se vračali nazaj s sanmi, naloženimi s potrebščinami, ki jih je zmanjkalo, v glavnem pa smo kupili moko, sol, koruzo in oves za konje, kadar je bila letina slaba. Bilo nas je kar po osemnajst ljudi pri hiši, največ tistih, ki še nismo bili za velika dela. Deset otrok, prvi trije, malo večji, so že morali delati z odraslimi v hlevu, mlajši, ki smo že lahko kaj pomagali, smo česali volno. Malo večji so delali v hlevu.
Kadar dedek ni bil v mlinu, je imel delo za vse, razen za tiste, ki še hoditi niso znali. Znal nas je pridobiti, tako da je vedno kaj pripovedoval ali igral na ustno harmoniko. Vsem je naredil piščali.
Lepo je znal igrati na piščal. Njegovo igranje se mi je zdelo tako žalostno. Še danes slišim ta napev otožnega pastirja. Takrat nisem razumela, odkod takšna melodija, a najbrž je bila takšna zato, ker mu je umrla žena, moja babica.
Dedek je orodje izdeloval sam, v glavnem tisto kar ni bilo povezano s kovaštvom. Kovač je bil na vasi in je izdeloval sekire, vile, motike in šinje za kolesja. Grablje, štile za orodje in podobno je bilo narejeno doma, celo vozove so delali sami. Imel je mali kovaški meh za manjše stvari, kot so razni noži in druge reči za mlin.
Dedek in njegov brat sta pletla koše za krmo in košare za vse drugo, kar se je potrebovalo pri hiši. Učil nas je delati metle. Za delo smo morali poprijeti vsi. V kupčke sem zbirala majhne brezove vejice. Bratje so morali napraviti vitre iz potovca, manjši pa so pomagali pri namakanju slame ali ličja za pletenje. Delali smo jih za doma in za prodajo, za v tovarno in za pometanje dvorišč. Tudi tiste najlepše košare smo spletli, v katerih se nese za veliko noč žegnat.
Pri hiši smo imeli še dva hlapca in dve dekli, ti sta pomagali mami pri molži, šivanju, pranju in seveda poleti največ na njivi, pri pranju in striženju ovc. Platno smo tkali iz lanu, ki je zrasel doma. Hlapca sta šla z drugimi delavci v gozd podirat in spravljat les na žago ali pa sta ga vozila na gozdno upravo. Na žagi je bilo veliko dela.
DEDEK JE POSTAVIL MLIN OB POTOKU
Dedek si je postavil ob potoku tudi mlin. Zmeraj me je rad vzel s seboj v mlin, da mu ni bilo dolgčas, pa še pomagala sem mu. Pošiljal me je domov in nosila sem moko v mehu. Tako smo pravili usnjeni vreči, ki je bila ustrojena iz ovčje kože. Izgledala je kot da ima vrat, ni je bilo treba prati, ker je bilo čisto usnje, znotraj je bila gladka in zelo elegantna.
Dedku je bilo potrebno tudi kaj prinesti v mlin, zabelo za žgance ali železno juho, ki sem jo lahko sama skuhala, saj sva včasih bila v mlinu cel mesec, kadar je mlel za druge kmete. Nikoli ni jemal denarja ali moke od ljudi, ki so imeli veliko otrok, pa ne preveč zrnja.
Z njimi se je dogovoril, da bodo prišli kosit ali z voli kaj preorat, ker smo imeli veliko posestvo, je moral zelo paziti na svojo živino, da ni zbolela. Zelo važno je bilo, da so bili voli in konji zdravi za delo. Takrat se mi je zdelo, da dosti lepše ravnajo z živino, kot z nami.
Če sem bila jaz premočena od potu, me nihče ni drgnil z brisačo, še najmanj tako, kot so vole ali konje drgnili z vrečami, da ne bi dobili pljučnice. Konjem niso dali pit vode, če so bili zelo vroči, počakati so morali, da so se malo ohladili. Še danes ne vem, če je bilo tako prav. Vem le, da so za živino najprej in prav lepo poskrbeli.
V mlinu je bil prostor s posteljo, veliko kot ladja, napolnjeno s slamo. Dedek ji je rekel štampet. Tam sem spala in bila sem prava kuharica, tako mi je dedek govoril. Bila sem zelo ponosna na njega in seveda nase, ker sem tako dobro pometala tla v mlinu in postiljala njegovo posteljo.
Notri je stal pločevinast štedilnik z velikim rorom, imel je tudi lesene kuhalnice in nože. Sama sem pekla palačinke in kuhala žgance ali močnik. Ali pa sem mu morala prinesti krompir, da sva ga spekla roru.
Imel je tudi iz kamnov in vejevja narejen zajemalnik vode, kot eno malo jezero je bilo. To je bilo zajetje vode za mlin. Kadar je bilo neurje in veliko vode, je vse odneslo.
Od tam je bil napeljan zelo dolg žleb, po njem je tekla voda na mlinsko kolo, kjer je bila loputa, z njo se je uravnaval dotok vode na žleb in na koncu na mlinsko kolo. Na loputi so bile zareze, označene z rimskimi številkami od ena do pet. Podnevi sem vedno jaz hodila spuščat vodo.
Ko je voda najmočneje tekla in se je mlinsko kolo vrtelo z vso močjo, se je vedelo, da dedek melje najboljšo moko, ki se je uporabljala samo za velike praznike. Za navadni kruh ni bilo potrebno tako fino mletje, za zdrob pa se je kolo vrtelo še malce počasneje. Ko se je mlinsko kolo vrtelo čisto počasi, se je v mlinu »prala« kaša, ajdova ali prosena.
Tudi bob, ki ga je zraslo veliko, je dedek zmlel v moko, potem pa ga je mama dodajala, ko je pekla kruh. Dedek je rekel, da je to dobro, da je bob zdrav. Mi ga pa nismo marali, ker je imel kruh drugačen vonj.
Veliko dela je imel, ker je bil zelo natančen. Vse je imel spravljeno v kašče, moko pa je imel v velikih lesenih čebrih. Meni se je zdelo to imenitno.
Podnevi se je včasih celo malo odpočil in zaspal. Takrat mi je naročil, naj pazim, da ni predolgo spal in ne bi zmanjkalo zrnja, ker bi se kamni poškodovali. Včasih so jih brusili z majhnimi kladivi.
Če sem kaj preveč spraševala, mi je rekel, da sem preveč radovedna in sem že morala v njegovo sobo. Tako nisem nikoli izvedela o brušenju mlinskih kamnov s kladivi. Moke nisem smela sejati, sem jo po njegovem preveč raztresala naokoli. Kar preveč natančen se mi je zdel teh stvareh.
V mlinu je zmeraj moralo biti vse čisto, čeprav je bilo kar naprej prašno od moke. Še pajki niso smeli časa tam plesti mreže. Imel je velike in male metle. Velike iz brezovega šibovja, ki smo jih delali kar sami doma, male pa za moko, ki jih je dedek naredil iz žime iz konjskega repa in je bil zanje tako natančen, da jih še gledati nisem smela.
Po dedkovi smrti se je v meni vse sesulo. Z nikomer se nisem pogovarjala, nič več nisem jedla, samo spala bi. Mami se je zdelo to tako hudo, da je poklicala duhovnika.
Ko je prišel, je bila v zadregi, ker je bil post, ni vedela, kaj naj mu da za južino. Rekel ji je, naj mu da meso za sabo, speče pa naj jajca, lahko tudi na masti.
»Samo pasja ne sme biti,« je še dodal.
Ko sta govorila, sem čisto prišla k sebi. Videl je in rekel:
»Zdaj pa deklina kar bistro posluša.«
Mama mu je tiho rekla:
»Pomagalo je že to, da ste prišli.«
MED GOZDOVI
Na kmetiji je bil zelo lep iglast gozd, z lepim in ravnim drevjem. Krošnje so bile široke in so se držale tesno skupaj, tako da je bilo tudi podnevi v njem kar temno. Deček je na paši zakuril ogenj, preblizu gozda, in je začelo goreti. Ni bilo cistern za vodo, pa so gasili z zemljo in prekopi.
Okrog hiše je bil pravi direndaj. Sredi njive so skopali globoke jame, hrano zavijali v velike platnene plahte in vse zlagali vanje. Orodje in delovne naprave so zvlekli in znosili na njivo in na pokošen travnik, stran od hiše in gozda. Ob hiši so stali sodi in lesene kadi, ki so bile napolnjene z deževnico in pripeljano vodo. Kup rjuh je bil pripravljen. Če bi bilo potrebno, bi nas pokrili z mokrimi rjuhami. Vse pobočje je bilo v ognju. Od vrhov drevja so se plameni dvigali visoko pod nebo. Ogenj je s tako močjo zajemal nekatera drevesa, da se je katero v zraku prelomilo in je njegov odlomljen vrh odneslo daleč na drugi breg, kjer še ni gorelo. Ogenj se je širil, zajemal drevje, drugo za drugim, večinoma na tisto stran pobočja, kjer so rasli hrasti in bori. Tri leta sem imela in sem kot uročena opazovala ples plamenov na ognjenem pobočju.
Dedek nas je vse naložil na voz. Doma sta ostala le oče, mama in starejši brat. Čuden se mi je zdel. Voli so bili zmeraj več vredni kot mi, ki še nismo bili za nobeno rabo, ker smo bili premajhni. Zdaj pa je kričal nanje, da so leni, tolkel po njih in jih priganjal. Peljal nas je na kmetijo, ki je stala na planjavi sredi travnikov, kjer ni bilo dreves.
Dali so nam jabolčni štrudl in buče, pečene v krušni peči.
Ves teden je ogenj požiral gozd. Potem je začelo deževati in deževalo je skupaj celih štirinajst dni, a še potem se je po malem kadilo iz nekaterih štorov, ker so bila drevesa zelo debela. Ko je začelo deževati, nas je dedek zopet spravil na voz. Govoril je, da nam je bilo vse prihranjeno in da moramo moliti rožni venec. Poslušala sem nerazumljive besede in mislila samo na to, kako dober je bil jabolčni štrudl.
Dedek je bil zelo žalosten, čeprav mu je ostalo veliko gozda. Drevje je tako skrbno čuval. Vedno je govoril, da mora na vsako drevo človek čakati po petdeset let in potem dobi za dva kubična metra lesa.
Na pogorišču smo za domačo rabo pobirali odpadle, suhe veje in dračje. Z njimi smo podkurili ali netili na ognjišču. Za krušno peč pa so moški izkopavali obgorele štore, ki so imeli ogromne korenine. Veliko let smo uporabljali za kurjavo te korenine.
Kjer so izkopali štore, so zemljo zravnali in naredili njivo. Sejali so oves. Ko so ga poželi, so sejali ajdo, na drugi strani hriba pa so sadili krompir. Spominjam se, kako je bil lep in debel, mama je rekla:
»Kot debeli kamni.«
Te njive so rodile dolgo, ne da bi dognojevali, saj je bilo v pepel obilo dušika.
OD BRUNASTE LOPE DO VELIKE KMETIJE
Naša hiša je zrasla iz majhne, brunaste lope. Dedek je zraven zgradil dva prostora in črno kuhinjo, v kateri je bilo zidano ognjišče in velban strop, vse iz kamna. Tla so bila ilovnata.
Zraven ognjišča je bil zidan kotel in v drugem kotu alfa, kotel iz pocinkane pločevine na štirih nogah, ki je služil za kuhanje perila ali segrevanje vode za kopanje. Kopali smo se v velikem lesenem čebru.
V kotlih se je kuhala hrana za svinje. Za ljudi je bilo posebej iz opeke narejeno ognjišče, zraven pa krušna peč, ki je segala v drugo sobo. Kurilo se je iz črne kuhinje.
Peč je pozimi ogrevala celo sobo in še vežo. Bila je iz zelene lončevine, poslikana z žitnimi klasi in z drevjem, na katerem so bili ptički. Na vsaki ploščici je bila drugačna slika. Zdelo se mi je zelo imenitno.
Pozimi smo gazili sneg do vasi in se vračali nazaj s sanmi, naloženimi s potrebščinami, ki jih je zmanjkalo, v glavnem pa smo kupili moko, sol, koruzo in oves za konje, kadar je bila letina slaba. Bilo nas je kar po osemnajst ljudi pri hiši, največ tistih, ki še nismo bili za velika dela. Deset otrok, prvi trije, malo večji, so že morali delati z odraslimi v hlevu, mlajši, ki smo že lahko kaj pomagali, smo česali volno. Malo večji so delali v hlevu.
Kadar dedek ni bil v mlinu, je imel delo za vse, razen za tiste, ki še hoditi niso znali. Znal nas je pridobiti, tako da je vedno kaj pripovedoval ali igral na ustno harmoniko. Vsem je naredil piščali.
Lepo je znal igrati na piščal. Njegovo igranje se mi je zdelo tako žalostno. Še danes slišim ta napev otožnega pastirja. Takrat nisem razumela, odkod takšna melodija, a najbrž je bila takšna zato, ker mu je umrla žena, moja babica.
Dedek je orodje izdeloval sam, v glavnem tisto kar ni bilo povezano s kovaštvom. Kovač je bil na vasi in je izdeloval sekire, vile, motike in šinje za kolesja. Grablje, štile za orodje in podobno je bilo narejeno doma, celo vozove so delali sami. Imel je mali kovaški meh za manjše stvari, kot so razni noži in druge reči za mlin.
Dedek in njegov brat sta pletla koše za krmo in košare za vse drugo, kar se je potrebovalo pri hiši. Učil nas je delati metle. Za delo smo morali poprijeti vsi. V kupčke sem zbirala majhne brezove vejice. Bratje so morali napraviti vitre iz potovca, manjši pa so pomagali pri namakanju slame ali ličja za pletenje. Delali smo jih za doma in za prodajo, za v tovarno in za pometanje dvorišč. Tudi tiste najlepše košare smo spletli, v katerih se nese za veliko noč žegnat.
Pri hiši smo imeli še dva hlapca in dve dekli, ti sta pomagali mami pri molži, šivanju, pranju in seveda poleti največ na njivi, pri pranju in striženju ovc. Platno smo tkali iz lanu, ki je zrasel doma. Hlapca sta šla z drugimi delavci v gozd podirat in spravljat les na žago ali pa sta ga vozila na gozdno upravo. Na žagi je bilo veliko dela.
DEDEK JE POSTAVIL MLIN OB POTOKU
Dedek si je postavil ob potoku tudi mlin. Zmeraj me je rad vzel s seboj v mlin, da mu ni bilo dolgčas, pa še pomagala sem mu. Pošiljal me je domov in nosila sem moko v mehu. Tako smo pravili usnjeni vreči, ki je bila ustrojena iz ovčje kože. Izgledala je kot da ima vrat, ni je bilo treba prati, ker je bilo čisto usnje, znotraj je bila gladka in zelo elegantna.
Dedku je bilo potrebno tudi kaj prinesti v mlin, zabelo za žgance ali železno juho, ki sem jo lahko sama skuhala, saj sva včasih bila v mlinu cel mesec, kadar je mlel za druge kmete. Nikoli ni jemal denarja ali moke od ljudi, ki so imeli veliko otrok, pa ne preveč zrnja.
Z njimi se je dogovoril, da bodo prišli kosit ali z voli kaj preorat, ker smo imeli veliko posestvo, je moral zelo paziti na svojo živino, da ni zbolela. Zelo važno je bilo, da so bili voli in konji zdravi za delo. Takrat se mi je zdelo, da dosti lepše ravnajo z živino, kot z nami.
Če sem bila jaz premočena od potu, me nihče ni drgnil z brisačo, še najmanj tako, kot so vole ali konje drgnili z vrečami, da ne bi dobili pljučnice. Konjem niso dali pit vode, če so bili zelo vroči, počakati so morali, da so se malo ohladili. Še danes ne vem, če je bilo tako prav. Vem le, da so za živino najprej in prav lepo poskrbeli.
V mlinu je bil prostor s posteljo, veliko kot ladja, napolnjeno s slamo. Dedek ji je rekel štampet. Tam sem spala in bila sem prava kuharica, tako mi je dedek govoril. Bila sem zelo ponosna na njega in seveda nase, ker sem tako dobro pometala tla v mlinu in postiljala njegovo posteljo.
Notri je stal pločevinast štedilnik z velikim rorom, imel je tudi lesene kuhalnice in nože. Sama sem pekla palačinke in kuhala žgance ali močnik. Ali pa sem mu morala prinesti krompir, da sva ga spekla roru.
Imel je tudi iz kamnov in vejevja narejen zajemalnik vode, kot eno malo jezero je bilo. To je bilo zajetje vode za mlin. Kadar je bilo neurje in veliko vode, je vse odneslo.
Od tam je bil napeljan zelo dolg žleb, po njem je tekla voda na mlinsko kolo, kjer je bila loputa, z njo se je uravnaval dotok vode na žleb in na koncu na mlinsko kolo. Na loputi so bile zareze, označene z rimskimi številkami od ena do pet. Podnevi sem vedno jaz hodila spuščat vodo.
Ko je voda najmočneje tekla in se je mlinsko kolo vrtelo z vso močjo, se je vedelo, da dedek melje najboljšo moko, ki se je uporabljala samo za velike praznike. Za navadni kruh ni bilo potrebno tako fino mletje, za zdrob pa se je kolo vrtelo še malce počasneje. Ko se je mlinsko kolo vrtelo čisto počasi, se je v mlinu »prala« kaša, ajdova ali prosena.
Tudi bob, ki ga je zraslo veliko, je dedek zmlel v moko, potem pa ga je mama dodajala, ko je pekla kruh. Dedek je rekel, da je to dobro, da je bob zdrav. Mi ga pa nismo marali, ker je imel kruh drugačen vonj.
Veliko dela je imel, ker je bil zelo natančen. Vse je imel spravljeno v kašče, moko pa je imel v velikih lesenih čebrih. Meni se je zdelo to imenitno.
Podnevi se je včasih celo malo odpočil in zaspal. Takrat mi je naročil, naj pazim, da ni predolgo spal in ne bi zmanjkalo zrnja, ker bi se kamni poškodovali. Včasih so jih brusili z majhnimi kladivi.
Če sem kaj preveč spraševala, mi je rekel, da sem preveč radovedna in sem že morala v njegovo sobo. Tako nisem nikoli izvedela o brušenju mlinskih kamnov s kladivi. Moke nisem smela sejati, sem jo po njegovem preveč raztresala naokoli. Kar preveč natančen se mi je zdel teh stvareh.
V mlinu je zmeraj moralo biti vse čisto, čeprav je bilo kar naprej prašno od moke. Še pajki niso smeli časa tam plesti mreže. Imel je velike in male metle. Velike iz brezovega šibovja, ki smo jih delali kar sami doma, male pa za moko, ki jih je dedek naredil iz žime iz konjskega repa in je bil zanje tako natančen, da jih še gledati nisem smela.
Po dedkovi smrti se je v meni vse sesulo. Z nikomer se nisem pogovarjala, nič več nisem jedla, samo spala bi. Mami se je zdelo to tako hudo, da je poklicala duhovnika.
Ko je prišel, je bila v zadregi, ker je bil post, ni vedela, kaj naj mu da za južino. Rekel ji je, naj mu da meso za sabo, speče pa naj jajca, lahko tudi na masti.
»Samo pasja ne sme biti,« je še dodal.
Ko sta govorila, sem čisto prišla k sebi. Videl je in rekel:
