»Uh, kako si težak, mrha moja!« Koš je bil večji, veliko večji, koš je potoval z lastnikom od vasi do vasi, iz kraja v kraj. Pleten je bil iz hobelšafen, ki ostanejo pri skobljanju, velik, okrog meter in pol visok, s podstavki, tako da je bil varen na mestu, kamor ga je postavil. Kaj je bilo v njem? V njem so bile dragocenosti, nedosegljive navadnim smrtnikom, vse je imel zapisano v svojih bukvah. Skrite je imel v iz majhnih kozličkov ustrojeni koži, v katero so bile bukve skrbno zavite.
Tinček se je hudoval na Rugeldolfa, ker se ni pogovarjal z njim, razmišljal je, kaj je le v teh njegovih bukvah. Gledal ga je, ko jih je vzel v svoje roke. Pokleknil je, pogledal proti bogu, pogledal okrog sebe, ali ga ne bo kdo zmotil, naredil velik križ in molil za tiste, ki jim je prinesel zdravila. Za matere, dedke, tudi babice, sosede, kakor tudi za živali, da so ozdravele in seveda za otročad.
Tinček je bil tako žalosten, da ga je Rugeldolfa vprašal, kaj je. En čas je gledal v tla, potem se je opogumil in ga pogledal v oči.
»Ne vem, zakaj stalno gledate v vaše bukve, meni pa je dolgčas.«
»O, ti moj butec, kmalu ti ne bo več dolgčas!« in mu je razložil, kaj je v bukvah.
Tinček ga je poslušal in mislil si je, da se mu je že zmešalo, nič ga ni razumel. Rugeldolfa mu je rekel:
»Naučil te bom brati bukve, ti ne bo več dolgčas. Videl boš, da ti ne bo nikoli, nikoli več dolgčas.«
Začela sta pri molitvi, Tinček je rekel:
»Poznam, saj vsak dan isto molite.«
»Jutri bo botanika, da se nekaj naučiš,« mu je odgovoril.
Tinček je gledal čudno glavo, zdelo se mu je, da je veliko prevelika, Rugeldolfa pa mu je kazal rastline v knjigi:
»Glej te cvetove, korenine. Vse to je dragocenost, pomembno za ljudi in živali.«
»Bova zdaj to travo pobirala?« Tinček ni mogel razumeti.
Nekateri so bili Rugeldolfa kar veseli, ko so ga zagledali spomladi, vedeli so, da je prišel čas velikega opravila, saj mu je že skoraj vse pošlo. Zdelo se mu je, da je pomlad tako počasna, da se ji nič ne mudi. Tinček pa si je mislil, da še nikjer ni videl pomladi, ki bi hodila. Koš je bil skoraj prazen, otročad je pokašljevala, vol kar hiral, Tilo je pobralo, za njo je hudo jokal. Tinčka ni vzel s seboj, ga ni mogel, je pa vedel, da ga bo pogrešal.
Mudilo se je, v gorah še ni nič zelenelo, Rugendolfa je obupoval:
»Oh, kako je še dolga pot do Treh Kraljev in do Uršlje gore.« Furmani so ga vzeli s seboj, ob postankih so ga povabili na čaj, hvaležen je bil za topel čaj, hrano je imel v košu.
Sveti Urh na Koroškem je bil pred njim. Njegove majhne noge so bile utrujene, jokal je od bolečin. Ljudje so ga pričakovali, njega in njegov košek. Vedeli so, kaj prinaša za njih, bil je od boga dan rešitelj, sreča. Vedel je, da ga imajo ljudje radi, bili so tudi hvaležni, za nekatere božji blagoslov.
Na Uršlji gori je bilo veliko zelišč, harumov koren, kolmež, encijan in veliko njemu znanih korenin za razne bolezni, za celjenje trdovratnih ran, za zdravljenje otrok in živali. Možicelj je bil res majhen, njegove roke so bile zelo močne v primerjavi s telesom, njegova glava je skoraj segala preko širine ramen. Vpraševali so se ali je malik, ki je bil človeštvu poslan z neba.
Vse si je natančno zapisoval, kaj se je pozdravilo in kako, v kakšnem času. Od ljudi je pričakoval in tudi povprašal, če se držijo njegovih navodil. Knjigo je čuval kot zaklad, v zvezek si je zapisoval, kaj je komu dal, kakšna zdravila, je rekel, da zato, da ne bo kakšne pomote. Res je, da ga nekateri niso marali, teh se je izogibal kot kuge.
V planini je imel nepremočljive vreče iz mehurjev, ki so mu jih kmetje, ko so imeli koline, očistili in presušili. V njih je varno hranil svoja zelišča, nabrana ob pravem času, da so bila polna zdravilne moči. Na njih je bilo zapisano vse, komu pripada, za kaj se uporablja, kakšne bolezni zdravi. Dobro je poznal toliko stvari, se je pa kdaj tudi jokal, če mu vreme ni bilo naklonjeno. Grmenje je bilo zanj tako hudo, da je samo molil, kakšen dan tudi jedel ni, samo pil je svoje zdravilne čaje.
Neko noč je lilo kot iz škafa in grmelo, bliskalo je, da je bilo kot sodni dan. Ko je strašno zagrmelo, je šel oče pogledat v hlev, če je vse v redu, če ni morda kam usekala strela ali je kaj drugega narobe. V presledkih med posameznimi gromi je slišal jok in klice na pomoč. Vedel je, da prihajajo klici s sosednje gore in da je to Rugendolf. Z dolgimi koraki je stopil v hišo po koco in mu odhitel na pomoč. Njegov koš z zlato rudo, ki jo je pobiral celo poletje, je zdrsnil čez rob strmine, držal ga je z vso močjo, kolikor jo je premogel. Skoraj ga je pobralo od strahu, tako je jokal in vpil, da bi se lahko nebesa odprla.
Oče mu je rekel:
»Srečen si lahko, da nisi ti zdrsnil čez rob.«
Ko si je dal koš na roko, je čutil, kako je težak. Presenečen je bil, da možic lahko nosi takšno težo. Njegovo telo je bilo tako drobceno, razen rok, ki so bile strašljive in glava je bila velika, pinč klobuk visok. Oče ga je prinesel v naročju, premočenega, podhlajenega, doma ga je ovil, brat je prinesel koš slame. Nekaj časa ga je oče drgnil z njo po celem telesu, mama mu je skuhala čaj. Celo noč je jokal in nekaj buncal v spanju.
Vreče z zelišči so mu pripeljali furmani do vasi, vendar se je zgodilo, da je konj navohal zelišče, strgal vrečo, pojedel, kar mu je dišalo, ostalo pa raztresel po tleh. Furman ni pomislil na strašne posledice, ko je prišel domov, je v vrečo nabasal seno. Ko je oče šel po vrečo, je takoj videl, da ni prava in ga vprašal:
»Kaj si se zmotil?«
»Bodi tiho, morda ne bo opazil.«
Oče je vedel, da ne bo tako, poznal je njegove trave, tako je rekel njegovim zdravilnim zeliščem.
»O, joj, joj,« je stokal Rudendolf, ko je videl, da je seno in vprašljivo gledal očeta.
»Trbuc je rekel, da ste mu to dali.«
Obupno je začel kričati, zdelo se je, da bi lahko tudi ubijal:
»Ta pesjanar je vsega zmožen. O joj, joj.«
Padel je vznak na hrbet, se držal za prsni koš, iz ust mu je privrela pena od silovite jeze. Oče mu je prestrašen dal iz njegovega pajklička koreninico:
»Žveči, žveči,« in ga položil na stran, da se je umiril.
Ko se je naspal, je najprej popil mleko in iz lesene sklede pojedel žgance z ocvirki. Tinček se ga je razveselil in vprašal, ali še ima bukve in zdravila, domislil se je in mu dal ime kni dohtar. Učil se je od njega, spoznaval koreninice in za kaj se rabijo.
V DERI
I.
Šnajder, Žnidar so mu tudi rekli, je prišel, da nam sešije nova oblačila in Šoštar, da nam naredi čevlje. Žnidar je prinesel s seboj razne kose blaga, štofe kamgarn, kakšne dobre hlače, plašče, suknjo ali hubertuse. Lizi in Neli sta sparali, oprali, on pa je hotel kis, da je to blago očistil in obesil, kar je sam vedel najbolje. Ko je vse popeglal, je bilo blago kot novo. Za gospodarja in ženo je bilo vse novo, tudi za dekle in hlapce se je naredilo nova oblačila. Za čričke pa je skombiniral oblačila iz teh razparanih kosov. Ko je delal prvo ali drugo probo, je oblačila okrasil z raznimi dodatki, narejenimi iz flik ali česa drugega. Tako lepa oblačila je naredil, da so še odrasli škrtali z zobmi od favšije.
Hrana je prišla na mizo, Šnajder je začel moliti za tiste, ki so še živi, da bi bili srečni in za tiste, ki so bolni ali na smrtni postelji, zanje je prosil za smrt, da jih reši pred bolečinami in gladjo. In za mrtve je molil pred peklenskim ognjem. Neli je rekla samo amen, gluhonema je Šnajderja razumela po premikanju ustnic in po njegovi mimiki. Šoštar pa je rekel, naj gre vse v rit in je bil zelo nejevoljen, saj je veljalo pravilo, da smo morali vsi moliti. Rugendolf pa je bil pri molitvi na čelu s Šnajderjem. Opoldan je bila seveda molitev kratka, zahvala za kosilo, za žegen, da bi čim bolj dolgo držal in da bi čim več naredili in dobro nadaljevali delo.
Šoštar je hlastal za hrano, Neli je morala kar še enkrat prinesti na mizo. Otroci so imeli svojo, manjšo mizo in šest stolčkov, dedek jim je naredil. Šoštar je včasih tudi tisto skledo pobasal v svoj vamp. Takrat se je začela vojna.
Šnajder je zakričal s svojim svetim glasom:
»Opla! Kaj pa naši črički? Kaj si pa misliš! Črički so sveta bitja!« in začel moliti.
Rugendolfek pa:
»Kaj tvoj vamp nima podna?« in poskočil na šamerl, malo nižji od stola in zahteval spoštovanje do otrok.
»Konec! Tu so otročki! Ne pa da se še doma spraviš na mizo, otroke pa brcaš proč, da morajo služit. Žene so od lakote pomrle!«
Takrat pa je hotel udariti Šoštar Rugendolfa, pa je bil ta spreten, podstavil je palico, da je padel. Rugendolf pa je smuknil skozi vrata in se skril v klet, kjer je včasih tudi počival. Šoštar je bentil naprej, takrat je prišel oče:
»Kaj je?«
Mama je bila vesela, da je oče prišel domov in naredil red, čeprav je ta še naprej robantil kot hudič in preklinjal otročad, kaj jih je sploh treba. Doma jih je imel štiriindvajset, z vsako ženo po osem, kolikor jih pač ni pomrlo.
II.
Šoštar je pokazal Šnajderju, kako lepo zna on narediti okranclane čevlje iz usnja. Za podplat uporabljal goveje usnje, za mehke dele otroških čevljev je imel svinjsko usnje, redko kot sito. Čeveljčki so bili lepi in nekaj posebnega. Čevlje je tako okoval in natoplal, da jih še vrag na plesu ne bi znucal.
Tudi Šnajder ga je pohvalil:
»Ni ga mojstra čez tebe!« in sta si segla v roke.
Je pa Šoštar vmes kar naprej preklinjal, da je spet lačen, oče je rekel:
»Taki velikan, gora, pač več rabi!«
Rugendolf je s seboj prinesel ovčje usnje, fino in zlato rumene barve. Iz njega je delal priftašle, jih lepo obdelal z usnjenimi remenji in jih prodajal na kramarskih sejmih. Zraven si je rad prepeval, a kaj vraga, če ga noben sploh ni razumel. Deda je rekel, da je to ruščina. Otroke so te besede prestrašile, še veliko let po vojni so prihajali iz ujetništva in preklinjali:
»Ta prekleta Sibirija!«
Šoštar je zabijal klince in pogledoval Neli, ki ga sploh ni opazila. Pogledovala je Žnidarja, on pa nič. Rugendolfek je šaril po svojem košu in po bukvah in zapisih, opazoval vse tri. Ko je Šoštar le hotel, da bi ga Neli pogledala, je začel kriliti z rokami, ko ga je opazila, ji je začel mežikati, češ, da bi šel na skedenj. Razumela ga je in se začela na ves glas smejati, da so njeni zizki, stisnjeni v pikčasti derndel, poskakovali nad čipkasto bluzo in se dvigovali do brade. Njen smeh je bil tako vreščav, da so se na koncu vsi smejali.
Rugendolf je na ves glas rekel:
»Osel, ali ne vidiš, da te ne opazi, čeprav ti vse perje stoji pokonci.«
Šoštar je postal rdeč kot laterna, saj ni hotel, da bi drugi vedeli za vabilo na skedenj.
Po dveh tednih je Šoštar končal dero, Šnajder in Rugendolf pa sta ostala čez zimo. Eden je spal pri dedkovem bratu v štibelcu, drugi pa pri dedku. Po pobožnosti so si bili zelo podobni, veliko so se imeli za pogovoriti.
Šnajder je bil rojen nekje na Tirolskem, kjer ga je mama spoznala, ko je šival na tirolskem gradu. Pravili so, da je šival tudi za Franca Jožefa, da je bil zelo iskan, prefinjena eleganca prve klase. Sam o tem ni nikoli govoril, kot da je to najhujši greh in skrivnost, ni maral Avstrijcev.
Neli ga je rada videla, on pa ni videl ničesar, kot da je slep. Tako lepo mu je sledila pri molitvi in mu pripravila škaf s toplo vodo. Nekaj si je nakapljal v čeber, da je cela hiša zadišala po borovi smoli. Potem si je dolgo skrbno česal in krtačil svojo brado do kolen. Ko se je uredil, je bil kot povoščen angel. Ob praznikih je bil doma, kjer je imel svoj ritem ob hrani in molitvi in urejanju samega sebe.
KOŠEK IN NJEGOV LASTNIK
»Uh, kako si težak, mrha moja!« Koš je bil večji, veliko večji, koš je potoval z lastnikom od vasi do vasi, iz kraja v kraj. Pleten je bil iz hobelšafen, ki ostanejo pri skobljanju, velik, okrog meter in pol visok, s podstavki, tako da je bil varen na mestu, kamor ga je postavil. Kaj je bilo v njem? V njem so bile dragocenosti, nedosegljive navadnim smrtnikom, vse je imel zapisano v svojih bukvah. Skrite je imel v iz majhnih kozličkov ustrojeni koži, v katero so bile bukve skrbno zavite.
Tinček se je hudoval na Rugeldolfa, ker se ni pogovarjal z njim, razmišljal je, kaj je le v teh njegovih bukvah. Gledal ga je, ko jih je vzel v svoje roke. Pokleknil je, pogledal proti bogu, pogledal okrog sebe, ali ga ne bo kdo zmotil, naredil velik križ in molil za tiste, ki jim je prinesel zdravila. Za matere, dedke, tudi babice, sosede, kakor tudi za živali, da so ozdravele in seveda za otročad.
Tinček je bil tako žalosten, da ga je Rugeldolfa vprašal, kaj je. En čas je gledal v tla, potem se je opogumil in ga pogledal v oči.
»Ne vem, zakaj stalno gledate v vaše bukve, meni pa je dolgčas.«
»O, ti moj butec, kmalu ti ne bo več dolgčas!« in mu je razložil, kaj je v bukvah.
Tinček ga je poslušal in mislil si je, da se mu je že zmešalo, nič ga ni razumel. Rugeldolfa mu je rekel:
»Naučil te bom brati bukve, ti ne bo več dolgčas. Videl boš, da ti ne bo nikoli, nikoli več dolgčas.«
Začela sta pri molitvi, Tinček je rekel:
»Poznam, saj vsak dan isto molite.«
»Jutri bo botanika, da se nekaj naučiš,« mu je odgovoril.
Tinček je gledal čudno glavo, zdelo se mu je, da je veliko prevelika, Rugeldolfa pa mu je kazal rastline v knjigi:
»Glej te cvetove, korenine. Vse to je dragocenost, pomembno za ljudi in živali.«
»Bova zdaj to travo pobirala?« Tinček ni mogel razumeti.
Nekateri so bili Rugeldolfa kar veseli, ko so ga zagledali spomladi, vedeli so, da je prišel čas velikega opravila, saj mu je že skoraj vse pošlo. Zdelo se mu je, da je pomlad tako počasna, da se ji nič ne mudi. Tinček pa si je mislil, da še nikjer ni videl pomladi, ki bi hodila. Koš je bil skoraj prazen, otročad je pokašljevala, vol kar hiral, Tilo je pobralo, za njo je hudo jokal. Tinčka ni vzel s seboj, ga ni mogel, je pa vedel, da ga bo pogrešal.
Mudilo se je, v gorah še ni nič zelenelo, Rugendolfa je obupoval:
»Oh, kako je še dolga pot do Treh Kraljev in do Uršlje gore.« Furmani so ga vzeli s seboj, ob postankih so ga povabili na čaj, hvaležen je bil za topel čaj, hrano je imel v košu.
Sveti Urh na Koroškem je bil pred njim. Njegove majhne noge so bile utrujene, jokal je od bolečin. Ljudje so ga pričakovali, njega in njegov košek. Vedeli so, kaj prinaša za njih, bil je od boga dan rešitelj, sreča. Vedel je, da ga imajo ljudje radi, bili so tudi hvaležni, za nekatere božji blagoslov.
Na Uršlji gori je bilo veliko zelišč, harumov koren, kolmež, encijan in veliko njemu znanih korenin za razne bolezni, za celjenje trdovratnih ran, za zdravljenje otrok in živali. Možicelj je bil res majhen, njegove roke so bile zelo močne v primerjavi s telesom, njegova glava je skoraj segala preko širine ramen. Vpraševali so se ali je malik, ki je bil človeštvu poslan z neba.
Vse si je natančno zapisoval, kaj se je pozdravilo in kako, v kakšnem času. Od ljudi je pričakoval in tudi povprašal, če se držijo njegovih navodil. Knjigo je čuval kot zaklad, v zvezek si je zapisoval, kaj je komu dal, kakšna zdravila, je rekel, da zato, da ne bo kakšne pomote. Res je, da ga nekateri niso marali, teh se je izogibal kot kuge.
V planini je imel nepremočljive vreče iz mehurjev, ki so mu jih kmetje, ko so imeli koline, očistili in presušili. V njih je varno hranil svoja zelišča, nabrana ob pravem času, da so bila polna zdravilne moči. Na njih je bilo zapisano vse, komu pripada, za kaj se uporablja, kakšne bolezni zdravi. Dobro je poznal toliko stvari, se je pa kdaj tudi jokal, če mu vreme ni bilo naklonjeno. Grmenje je bilo zanj tako hudo, da je samo molil, kakšen dan tudi jedel ni, samo pil je svoje zdravilne čaje.
Neko noč je lilo kot iz škafa in grmelo, bliskalo je, da je bilo kot sodni dan. Ko je strašno zagrmelo, je šel oče pogledat v hlev, če je vse v redu, če ni morda kam usekala strela ali je kaj drugega narobe. V presledkih med posameznimi gromi je slišal jok in klice na pomoč. Vedel je, da prihajajo klici s sosednje gore in da je to Rugendolf. Z dolgimi koraki je stopil v hišo po koco in mu odhitel na pomoč. Njegov koš z zlato rudo, ki jo je pobiral celo poletje, je zdrsnil čez rob strmine, držal ga je z vso močjo, kolikor jo je premogel. Skoraj ga je pobralo od strahu, tako je jokal in vpil, da bi se lahko nebesa odprla.
Oče mu je rekel:
»Srečen si lahko, da nisi ti zdrsnil čez rob.«
Ko si je dal koš na roko, je čutil, kako je težak. Presenečen je bil, da možic lahko nosi takšno težo. Njegovo telo je bilo tako drobceno, razen rok, ki so bile strašljive in glava je bila velika, pinč klobuk visok. Oče ga je prinesel v naročju, premočenega, podhlajenega, doma ga je ovil, brat je prinesel koš slame. Nekaj časa ga je oče drgnil z njo po celem telesu, mama mu je skuhala čaj. Celo noč je jokal in nekaj buncal v spanju.
Vreče z zelišči so mu pripeljali furmani do vasi, vendar se je zgodilo, da je konj navohal zelišče, strgal vrečo, pojedel, kar mu je dišalo, ostalo pa raztresel po tleh. Furman ni pomislil na strašne posledice, ko je prišel domov, je v vrečo nabasal seno. Ko je oče šel po vrečo, je takoj videl, da ni prava in ga vprašal:
»Kaj si se zmotil?«
»Bodi tiho, morda ne bo opazil.«
Oče je vedel, da ne bo tako, poznal je njegove trave, tako je rekel njegovim zdravilnim zeliščem.
»O, joj, joj,« je stokal Rudendolf, ko je videl, da je seno in vprašljivo gledal očeta.
»Trbuc je rekel, da ste mu to dali.«
Obupno je začel kričati, zdelo se je, da bi lahko tudi ubijal:
»Ta pesjanar je vsega zmožen. O joj, joj.«
Padel je vznak na hrbet, se držal za prsni koš, iz ust mu je privrela pena od silovite jeze. Oče mu je prestrašen dal iz njegovega pajklička koreninico:
»Žveči, žveči,« in ga položil na stran, da se je umiril.
Ko se je naspal, je najprej popil mleko in iz lesene sklede pojedel žgance z ocvirki. Tinček se ga je razveselil in vprašal, ali še ima bukve in zdravila, domislil se je in mu dal ime kni dohtar. Učil se je od njega, spoznaval koreninice in za kaj se rabijo.
V DERI
I.
Šnajder, Žnidar so mu tudi rekli, je prišel, da nam sešije nova oblačila in Šoštar, da nam naredi čevlje. Žnidar je prinesel s seboj razne kose blaga, štofe kamgarn, kakšne dobre hlače, plašče, suknjo ali hubertuse. Lizi in Neli sta sparali, oprali, on pa je hotel kis, da je to blago očistil in obesil, kar je sam vedel najbolje. Ko je vse popeglal, je bilo blago kot novo. Za gospodarja in ženo je bilo vse novo, tudi za dekle in hlapce se je naredilo nova oblačila. Za čričke pa je skombiniral oblačila iz teh razparanih kosov. Ko je delal prvo ali drugo probo, je oblačila okrasil z raznimi dodatki, narejenimi iz flik ali česa drugega. Tako lepa oblačila je naredil, da so še odrasli škrtali z zobmi od favšije.
Hrana je prišla na mizo, Šnajder je začel moliti za tiste, ki so še živi, da bi bili srečni in za tiste, ki so bolni ali na smrtni postelji, zanje je prosil za smrt, da jih reši pred bolečinami in gladjo. In za mrtve je molil pred peklenskim ognjem. Neli je rekla samo amen, gluhonema je Šnajderja razumela po premikanju ustnic in po njegovi mimiki. Šoštar pa je rekel, naj gre vse v rit in je bil zelo nejevoljen, saj je veljalo pravilo, da smo morali vsi moliti. Rugendolf pa je bil pri molitvi na čelu s Šnajderjem. Opoldan je bila seveda molitev kratka, zahvala za kosilo, za žegen, da bi čim bolj dolgo držal in da bi čim več naredili in dobro nadaljevali delo.
Šoštar je hlastal za hrano, Neli je morala kar še enkrat prinesti na mizo. Otroci so imeli svojo, manjšo mizo in šest stolčkov, dedek jim je naredil. Šoštar je včasih tudi tisto skledo pobasal v svoj vamp. Takrat se je začela vojna.
Šnajder je zakričal s svojim svetim glasom:
»Opla! Kaj pa naši črički? Kaj si pa misliš! Črički so sveta bitja!« in začel moliti.
Rugendolfek pa:
»Kaj tvoj vamp nima podna?« in poskočil na šamerl, malo nižji od stola in zahteval spoštovanje do otrok.
»Konec! Tu so otročki! Ne pa da se še doma spraviš na mizo, otroke pa brcaš proč, da morajo služit. Žene so od lakote pomrle!«
Takrat pa je hotel udariti Šoštar Rugendolfa, pa je bil ta spreten, podstavil je palico, da je padel. Rugendolf pa je smuknil skozi vrata in se skril v klet, kjer je včasih tudi počival. Šoštar je bentil naprej, takrat je prišel oče:
»Kaj je?«
Mama je bila vesela, da je oče prišel domov in naredil red, čeprav je ta še naprej robantil kot hudič in preklinjal otročad, kaj jih je sploh treba. Doma jih je imel štiriindvajset, z vsako ženo po osem, kolikor jih pač ni pomrlo.
II.
Šoštar je pokazal Šnajderju, kako lepo zna on narediti okranclane čevlje iz usnja. Za podplat uporabljal goveje usnje, za mehke dele otroških čevljev je imel svinjsko usnje, redko kot sito. Čeveljčki so bili lepi in nekaj posebnega. Čevlje je tako okoval in natoplal, da jih še vrag na plesu ne bi znucal.
Tudi Šnajder ga je pohvalil:
»Ni ga mojstra čez tebe!« in sta si segla v roke.
Je pa Šoštar vmes kar naprej preklinjal, da je spet lačen, oče je rekel:
»Taki velikan, gora, pač več rabi!«
Rugendolf je s seboj prinesel ovčje usnje, fino in zlato rumene barve. Iz njega je delal priftašle, jih lepo obdelal z usnjenimi remenji in jih prodajal na kramarskih sejmih. Zraven si je rad prepeval, a kaj vraga, če ga noben sploh ni razumel. Deda je rekel, da je to ruščina. Otroke so te besede prestrašile, še veliko let po vojni so prihajali iz ujetništva in preklinjali:
»Ta prekleta Sibirija!«
Šoštar je zabijal klince in pogledoval Neli, ki ga sploh ni opazila. Pogledovala je Žnidarja, on pa nič. Rugendolfek je šaril po svojem košu in po bukvah in zapisih, opazoval vse tri. Ko je Šoštar le hotel, da bi ga Neli pogledala, je začel kriliti z rokami, ko ga je opazila, ji je začel mežikati, češ, da bi šel na skedenj. Razumela ga je in se začela na ves glas smejati, da so njeni zizki, stisnjeni v pikčasti derndel, poskakovali nad čipkasto bluzo in se dvigovali do brade. Njen smeh je bil tako vreščav, da so se na koncu vsi smejali.
Rugendolf je na ves glas rekel:
»Osel, ali ne vidiš, da te ne opazi, čeprav ti vse perje stoji pokonci.«
Šoštar je postal rdeč kot laterna, saj ni hotel, da bi drugi vedeli za vabilo na skedenj.
Po dveh tednih je Šoštar končal dero, Šnajder in Rugendolf pa sta ostala čez zimo. Eden je spal pri dedkovem bratu v štibelcu, drugi pa pri dedku. Po pobožnosti so si bili zelo podobni, veliko so se imeli za pogovoriti.
Šnajder je bil rojen nekje na Tirolskem, kjer ga je mama spoznala, ko je šival na tirolskem gradu. Pravili so, da je šival tudi za Franca Jožefa, da je bil zelo iskan, prefinjena eleganca prve klase. Sam o tem ni nikoli govoril, kot da je to najhujši greh in skrivnost, ni maral Avstrijcev.
Neli ga je rada videla, on pa ni videl ničesar, kot da je slep. Tako lepo mu je sledila pri molitvi in mu pripravila škaf s toplo vodo. Nekaj si je nakapljal v čeber, da je cela hiša zadišala po borovi smoli. Potem si je dolgo skrbno česal in krtačil svojo brado do kolen. Ko se je uredil, je bil kot povoščen angel. Ob praznikih je bil doma, kjer je imel svoj ritem ob hrani in molitvi in urejanju samega sebe.
