gledaš, kar je že zdavnaj odšlo,
vprašanja ostanejo
življenje je vihravi veter
si v objemu časa ali trenutka
noč v tišini meri misli
2
seme, posejano v jeseni,
se spremenilo je v zeleno jaso
vedno me spremljaj, do konca poti,
prijatelj si moj
v dihu se ustaviš, se umiriš,
brez teže
misli so vrtnarjevo naporno delo,
so pajčevine v skriti kleti
misli so travnik, ki bujno cveti,
mnogi lepi trenutki so dani
bežati - le čemu? - misli so puščice,
ki vedno zadenejo
v utripu časa, v veri
3
jagode na vrtu, rdeče meso,
ustne željne, sok po bradi polzi
v svilo obdane resnice mladosti
vedno novi upi želenih poti
stopam bosa po strnišču
žarek teme je samo eno zrno
reka, ki odteka, napoji studenec
kot vrelišče
si kot čebelja pesem
si godba iz nebes
4
si vodil me po hodnikih neznanih
v zvoku piščali je trepetanje teles
predajaš se ognju
iskre k tebi hitijo
glas dotika si želi
safirji v tvojih očeh
modrina neba, safirji in ti
sem dimnik topel s teboj –
naročje in dom
5
zvezde časa s teboj hite
vera vse prenese in prinese
veter kriv je, ker vihral je naokoli
cvetje listje kaže in blebeta
kot strune bi prebiral
kravatam verjamemo,
občutkom ne sledimo
mreže pajkov kličejo stihe
v mrzli zimi vlada moderna norost
prihaja od znotraj in boža telo
med skalami so nema ušesa
6
sanje so naplavina sporočil
pijem tvojo ljubezen
le skovir se oglaša v družbi žab
mir v barvah mavrice
pod temnimi oboki so pajčevine
v skriti kleti
misli so spirale tisočerih svedrov
neizgovorjene želje so bogato
upanje
po nevihti tiha tam stoji
7
nagajivo polziš preko golih žarkov
s tišino napolniš prosojne ročice
od vihrave igre lahno sedeš skozi čas
spomine zapišem le tebi
planjavi predam se z dušo
si kot ptica v krošnjah dreves
ves topel si in dišeč
s pesmijo sprejmem sebe in tebe
8
s teboj jočem, trepetam, tvoj jaz
žito in ti, mlin, to je življenje
samoten v nedrju planjav stojiš
steze vodijo k tebi
pesem, ob tebi pojem
vse verjamem, vsakdan upam
stopinje proti tvojemu pragu so velike
bogato je polje tvoje
roke molitev želijo
9
v vrtu tvojem je objem
ustne žejne čakajo, jagode zorijo
pogled je jasen, usta odprta,
kot ladja se smejijo
misli kot angeli so
še zmeraj stojiš in gledaš v nebo
zmeraj si nekaj želiš, ničesar
ne odgovoriš
gledaš podrast na ornem polju,
srečna si, ker kašča bo polna žita
stopam zjutraj po rosni poti, ob tebi
10
veličine, ki nosijo sporočila
človeku
studenec je poln sladkega mleka
odmevi tečejo brez sledov
si kot plaha žival
še zmeraj govoriš o prasketanju
listja
se daruješ življenju, dušo daješ
zavetje si mi dal, srečen si, ker si drevo
greješ me, vonj tvoj mi polni dušo
11
daj to še meni, rasti kot sedaj,
ko sem ob tebi
slikar morda lahko na platno bi te dal
spremenil si me, ne morem spat
v lepoto tvojo sem vkovan
si brez besed, si brez meja,
narava največja je gospa
si veter, ki teče mimo, skozi čas
ne oziraj se, prijatelj moj,
sam svoje sanje si
neutrudno poganjal si, vihar,
izpod gore
12
milina je v tebi, kot glas otožnega
pastirja
zvok in brezskrbna lepota
sreča bogata se tebi rodi
si jezdec v mojem duhu, srcu
nosim te, imenujem podnevi
in ponoči, v molitvi
z roko te pozdravim, smehljaj
mi vračaš
nežno, kot jutranje sonce, se premikaš
srce izgubiti nočeš, vračam ti mir
Ob izidu pesniške zbirke Topli dotiki je Mariborska literarna družba pripravila v poročni dvorani predstavitev in za njo je pripravila in uredila droben priložnostni tisk Danica Gregorčič-
1
si kot čebelja pesem
sladka bera iz nebes
v mladost nazaj hitim
gledaš, kar je že zdavnaj odšlo,
vprašanja ostanejo
življenje je vihravi veter
si v objemu časa ali trenutka
noč v tišini meri misli
2
seme, posejano v jeseni,
se spremenilo je v zeleno jaso
vedno me spremljaj, do konca poti,
prijatelj si moj
v dihu se ustaviš, se umiriš,
brez teže
misli so vrtnarjevo naporno delo,
so pajčevine v skriti kleti
misli so travnik, ki bujno cveti,
mnogi lepi trenutki so dani
bežati - le čemu? - misli so puščice,
ki vedno zadenejo
v utripu časa, v veri
3
jagode na vrtu, rdeče meso,
ustne željne, sok po bradi polzi
v svilo obdane resnice mladosti
vedno novi upi želenih poti
stopam bosa po strnišču
žarek teme je samo eno zrno
reka, ki odteka, napoji studenec
kot vrelišče
si kot čebelja pesem
si godba iz nebes
4
si vodil me po hodnikih neznanih
v zvoku piščali je trepetanje teles
predajaš se ognju
iskre k tebi hitijo
glas dotika si želi
safirji v tvojih očeh
modrina neba, safirji in ti
sem dimnik topel s teboj –
naročje in dom
5
zvezde časa s teboj hite
vera vse prenese in prinese
veter kriv je, ker vihral je naokoli
cvetje listje kaže in blebeta
kot strune bi prebiral
kravatam verjamemo,
občutkom ne sledimo
mreže pajkov kličejo stihe
v mrzli zimi vlada moderna norost
prihaja od znotraj in boža telo
med skalami so nema ušesa
6
sanje so naplavina sporočil
pijem tvojo ljubezen
le skovir se oglaša v družbi žab
mir v barvah mavrice
pod temnimi oboki so pajčevine
v skriti kleti
misli so spirale tisočerih svedrov
neizgovorjene želje so bogato
upanje
po nevihti tiha tam stoji
7
nagajivo polziš preko golih žarkov
s tišino napolniš prosojne ročice
od vihrave igre lahno sedeš skozi čas
spomine zapišem le tebi
planjavi predam se z dušo
si kot ptica v krošnjah dreves
ves topel si in dišeč
s pesmijo sprejmem sebe in tebe
8
s teboj jočem, trepetam, tvoj jaz
žito in ti, mlin, to je življenje
samoten v nedrju planjav stojiš
steze vodijo k tebi
pesem, ob tebi pojem
vse verjamem, vsakdan upam
stopinje proti tvojemu pragu so velike
bogato je polje tvoje
roke molitev želijo
9
v vrtu tvojem je objem
ustne žejne čakajo, jagode zorijo
pogled je jasen, usta odprta,
kot ladja se smejijo
misli kot angeli so
še zmeraj stojiš in gledaš v nebo
zmeraj si nekaj želiš, ničesar
ne odgovoriš
gledaš podrast na ornem polju,
srečna si, ker kašča bo polna žita
stopam zjutraj po rosni poti, ob tebi
10
veličine, ki nosijo sporočila
človeku
studenec je poln sladkega mleka
odmevi tečejo brez sledov
si kot plaha žival
še zmeraj govoriš o prasketanju
listja
se daruješ življenju, dušo daješ
zavetje si mi dal, srečen si, ker si drevo
greješ me, vonj tvoj mi polni dušo
11
daj to še meni, rasti kot sedaj,
ko sem ob tebi
slikar morda lahko na platno bi te dal
spremenil si me, ne morem spat
v lepoto tvojo sem vkovan
si brez besed, si brez meja,
narava največja je gospa
si veter, ki teče mimo, skozi čas
ne oziraj se, prijatelj moj,
sam svoje sanje si
neutrudno poganjal si, vihar,
izpod gore
12
milina je v tebi, kot glas otožnega
pastirja
zvok in brezskrbna lepota
sreča bogata se tebi rodi
si jezdec v mojem duhu, srcu
nosim te, imenujem podnevi
in ponoči, v molitvi
z roko te pozdravim, smehljaj
mi vračaš
nežno, kot jutranje sonce, se premikaš
srce izgubiti nočeš, vračam ti mir
Ob izidu pesniške zbirke Topli dotiki je Mariborska literarna družba pripravila v poročni dvorani predstavitev in za njo je pripravila in uredila droben priložnostni tisk Danica Gregorčič-
