Čez dva tedna je šef poklical očeta, ki je delal v TAM-u pri konstrukciji motorjev in mu povedal, da mu je žal, ker oče nima papirjev za to delo in da ga razporejajo v proizvodnjo. Proizvodnja je bila zlaganje vijakov v škatle.
Oče se je vračal domov zamišljen.
Mamin bratranec je delal pri državni policiji. Stanoval je v lepem bloku na Cankarjevi, pa sta se z mamo včasih srečala, ko je hodila v službo. Bila je trgovka v Eleganci. Večkrat mu je iskala kravate, kajti njen bratranec je vedno govoril, da so oblečeni v usranih oblekah in da je težko dobiti usrano kratavo k tako usrani barvi. Govoril je tudi, da ima tudi on pravico do lepe obleke, čeprav je v taki usrani službi.
Bratranec ji je izjavil, da je oče šel na drugo delovno mesto, ker so se bali, da ne bo izdal kakšne skrivnosti.
»Saj veš,« ji je rekel, »veliko je auslenderjev, ki bi lahko iz njega izvlekli kakšen podatek. V izogib špijonaži.«
November se je bližal koncu in neke sobote, ko je mama po službi čistila fižol, ki ji ga je poslala babica z Dolenjskega, je oče prišel domov. S sestro sva sedeli pod lučjo, ki je na vse metala nekakšen rumenkast sij, in sva igrali človek ne jezi se.
»Ob devetih pride Lojze po nas, vse je pripravljeno!«
»Kam gremo, kam gremo?« sem dvignila glavo in zaslutila, da se bo zgodilo nekaj prevratnega.
Oče je samo dvignil prst in mi pomežiknil.
»Smrtna tišina! Častna?«
»Častna!« sem mu rekla srečno.
Lojze je bil očetov sodelavec. Skupaj sta včasih tudi popivala, vem pa tudi, da ju je družila vojska, o kateri nista nikoli govorila. Samo rekla sta, da sta krigskompanjona s sremske fronte. Bil je nekaj mlajši od očeta in imel je avto, stari DKW, ki ga je razstavljal na koščke in ga potem spet sestavljal. Oče mu je govoril, da je to »prdalo«, ker je bil dvotaktec, oče pa je delal na štiritaktnih, na katere je bil silno ponosen.
Obsedeli smo tam, kakor da nas je kdo urekel. Luč je bila še bolj ubijajoča. Molčali smo. Mama nam je nanosila obleko. Molče smo se oblekli. Nekdo je pozvonil pri vratih, nič, samo sosed je vprašal, če ne bi hoteli kaj krompirja z njegovega doma.
»Smo ga že kupili!« je rekel oče pri vratih in se vrnil k nam.
Zajela me je tesnoba.
Je mogoče, da res gremo čez mejo? Se mi samo sanja? Kolikokrat sem sanjarila, da bom šla nekam daleč, daleč, kjer bom lahko vozila dirkalni avto in me nihče ne bo imel za auslenderko. Po tistem, kar mi je to rekla Saša, so me vsi klicali tako, včasih tudi učiteljica, posmehljivo.
Nehala sem govoriti z vsemi. Vse naloge sem pisala, vse domače naloge sem napravila, vse sem znala. Nobene petke več nisem dobila. Nisem več pila šolskega mleka. Zastudilo se mi je. Kuharica me je videla tako bledo in me je pobožala:
»Ti bi morala piti veliko mleka, ko si tako bleda.«
Kuharica ni vedela, da sem črna ovca.
Saša se mi je smejala.
Po svoje pa mi je bilo prav. Prvič sem si rekla, da bom hodila v kavbojkah, v katerih nismo smeli hoditi v šolo. Poslušala sem radio Luxemburg in Chris Montez je prepeval Let’s dance in Bobby Vinton Roses are red, my love. Lovila sem ga tako dolgo, dokler nisem znala besedila na pamet. Posebej pa me je vlekel stavek »And when the big day came«. Bil je kakor ključ v omarico za sanjarije.
Nisem bila tako neumna, da ne bi znala prebrati očetovih namer. Njemu je bilo vsega zadosti.
Ampak prva, ki je to izrekla, sem bila pa jaz.
»Nočem več živeti tukaj. Nočem več hoditi v šolo, kjer se nihče noče pogovarjati več z mano. A si res ne upamo čez mejo?« sem govorila očetu, ko naju nihče ni slišal.
Oče me je samo stisnil k sebi in ni rekel nič.
Ob devetih smo slišali Lojzev kamenček na oknu, čisto tiho – tik!
Nikogar ni bilo na stopnišču, v temi smo sedli v avto in oče naju je pokril s plaščem, da naju kdo ne bi videl. Cesta do Šentilja je bila zrukana, na prehodu čez progo smo čakali celo večnost, potem še nekaj ovinkov in avto se je ustavil v temi.
Slišala sem, kako v strugi ob cesti leno curlja potoček.
»Tukaj čez in čisto ob steni pokopališča,« je tiho rekel Lojz, oče pa:
»Vem na pamet. Jutri plačaj za mašo, če bomo srečno čez.«
»Prej za rundo, ko bomo praznovali Dan republike!« se je smejal Lojz.
V temi sta se objela in slišala sem le še:
»Srečno. Če bo šlo vse prav, se kmalu vidimo!«
Lojz je odpeljal naprej po poti brez luči, šele čez čas sem videla, kako je prižgal žaromete in se izgubil za ovinkom.
Samo čez hrib smo šli, čisto tiho, niti sopli nismo, potem ob steni pokopališča in potem še po čisto mišji stezici dol in gor in dol in ko smo prilezli na cesto, smo samo poskakali v tovornjak, ki nas je tam čakal in že smo odrinili.
Se nadaljuje.
Častna beseda
Čez dva tedna je šef poklical očeta, ki je delal v TAM-u pri konstrukciji motorjev in mu povedal, da mu je žal, ker oče nima papirjev za to delo in da ga razporejajo v proizvodnjo. Proizvodnja je bila zlaganje vijakov v škatle.
Oče se je vračal domov zamišljen.
Mamin bratranec je delal pri državni policiji. Stanoval je v lepem bloku na Cankarjevi, pa sta se z mamo včasih srečala, ko je hodila v službo. Bila je trgovka v Eleganci. Večkrat mu je iskala kravate, kajti njen bratranec je vedno govoril, da so oblečeni v usranih oblekah in da je težko dobiti usrano kratavo k tako usrani barvi. Govoril je tudi, da ima tudi on pravico do lepe obleke, čeprav je v taki usrani službi.
Bratranec ji je izjavil, da je oče šel na drugo delovno mesto, ker so se bali, da ne bo izdal kakšne skrivnosti.
»Saj veš,« ji je rekel, »veliko je auslenderjev, ki bi lahko iz njega izvlekli kakšen podatek. V izogib špijonaži.«
November se je bližal koncu in neke sobote, ko je mama po službi čistila fižol, ki ji ga je poslala babica z Dolenjskega, je oče prišel domov. S sestro sva sedeli pod lučjo, ki je na vse metala nekakšen rumenkast sij, in sva igrali človek ne jezi se.
»Ob devetih pride Lojze po nas, vse je pripravljeno!«
»Kam gremo, kam gremo?« sem dvignila glavo in zaslutila, da se bo zgodilo nekaj prevratnega.
Oče je samo dvignil prst in mi pomežiknil.
»Smrtna tišina! Častna?«
»Častna!« sem mu rekla srečno.
Lojze je bil očetov sodelavec. Skupaj sta včasih tudi popivala, vem pa tudi, da ju je družila vojska, o kateri nista nikoli govorila. Samo rekla sta, da sta krigskompanjona s sremske fronte. Bil je nekaj mlajši od očeta in imel je avto, stari DKW, ki ga je razstavljal na koščke in ga potem spet sestavljal. Oče mu je govoril, da je to »prdalo«, ker je bil dvotaktec, oče pa je delal na štiritaktnih, na katere je bil silno ponosen.
Obsedeli smo tam, kakor da nas je kdo urekel. Luč je bila še bolj ubijajoča. Molčali smo. Mama nam je nanosila obleko. Molče smo se oblekli. Nekdo je pozvonil pri vratih, nič, samo sosed je vprašal, če ne bi hoteli kaj krompirja z njegovega doma.
»Smo ga že kupili!« je rekel oče pri vratih in se vrnil k nam.
Zajela me je tesnoba.
Je mogoče, da res gremo čez mejo? Se mi samo sanja? Kolikokrat sem sanjarila, da bom šla nekam daleč, daleč, kjer bom lahko vozila dirkalni avto in me nihče ne bo imel za auslenderko. Po tistem, kar mi je to rekla Saša, so me vsi klicali tako, včasih tudi učiteljica, posmehljivo.
Nehala sem govoriti z vsemi. Vse naloge sem pisala, vse domače naloge sem napravila, vse sem znala. Nobene petke več nisem dobila. Nisem več pila šolskega mleka. Zastudilo se mi je. Kuharica me je videla tako bledo in me je pobožala:
»Ti bi morala piti veliko mleka, ko si tako bleda.«
Kuharica ni vedela, da sem črna ovca.
Saša se mi je smejala.
Po svoje pa mi je bilo prav. Prvič sem si rekla, da bom hodila v kavbojkah, v katerih nismo smeli hoditi v šolo. Poslušala sem radio Luxemburg in Chris Montez je prepeval Let’s dance in Bobby Vinton Roses are red, my love. Lovila sem ga tako dolgo, dokler nisem znala besedila na pamet. Posebej pa me je vlekel stavek »And when the big day came«. Bil je kakor ključ v omarico za sanjarije.
Nisem bila tako neumna, da ne bi znala prebrati očetovih namer. Njemu je bilo vsega zadosti.
Ampak prva, ki je to izrekla, sem bila pa jaz.
»Nočem več živeti tukaj. Nočem več hoditi v šolo, kjer se nihče noče pogovarjati več z mano. A si res ne upamo čez mejo?« sem govorila očetu, ko naju nihče ni slišal.
Oče me je samo stisnil k sebi in ni rekel nič.
Ob devetih smo slišali Lojzev kamenček na oknu, čisto tiho – tik!
Nikogar ni bilo na stopnišču, v temi smo sedli v avto in oče naju je pokril s plaščem, da naju kdo ne bi videl. Cesta do Šentilja je bila zrukana, na prehodu čez progo smo čakali celo večnost, potem še nekaj ovinkov in avto se je ustavil v temi.
Slišala sem, kako v strugi ob cesti leno curlja potoček.
»Tukaj čez in čisto ob steni pokopališča,« je tiho rekel Lojz, oče pa:
»Vem na pamet. Jutri plačaj za mašo, če bomo srečno čez.«
»Prej za rundo, ko bomo praznovali Dan republike!« se je smejal Lojz.
V temi sta se objela in slišala sem le še:
»Srečno. Če bo šlo vse prav, se kmalu vidimo!«
Lojz je odpeljal naprej po poti brez luči, šele čez čas sem videla, kako je prižgal žaromete in se izgubil za ovinkom.
Samo čez hrib smo šli, čisto tiho, niti sopli nismo, potem ob steni pokopališča in potem še po čisto mišji stezici dol in gor in dol in ko smo prilezli na cesto, smo samo poskakali v tovornjak, ki nas je tam čakal in že smo odrinili.
