Eden od razlogov, da je bil oče Moosberger jezen na nas, je bilo tudi to, da smo se morali oglasiti na policiji in se prijaviti.
Storili smo to po dveh dneh bivanja v velikanski kmečki hiši, ki je z eno stranjo gledala na polja in griče za vasjo, z drugo pa na domače dvorišče. Oče Mosberger ni šel z nami. Rekel je, da se bo s policaji že dogovoril. Bil je pomemben človek v kraju in mu je naš prebeg gotovo zmanjšal ugled.
Na policijo smo šli v drug kraj, peš. Pot je šla čez potok, mimo gramoznice, čez glavno cesto, po kateri je bilo kar nekaj prometa, potem pa po blagem klancu navzdol do trga, kjer je v kotu stala policija.
Nekaj časa smo stali pred zgradbo, kakor da nabiramo pogum – oče, mama in jaz. Kakor da je to tista prevratna točka, od katere ni poti nazaj. Jaz poti nazaj nisem videla in tudi mi ni bilo mar zanjo, oče in mama pa sta najbrž tehtala vse tisto, kar jima je oče Moosberger povedal v tihem, a kar razburljivem pogovoru v kuhinji.
Potegnila sem očeta za rokav in rekla:
»Gremo, da nas ne bojo ljudje čudno gledali...!«
Kakor da se je nekaj časa oče upiral, potem pa se je zlomil in stopil naprej. Prav slišala sem, kako je škrtnilo v njem, ko se je premaknil.
Vse je pravzaprav steklo zelo gladko.
Govorila je mama. Hlastno, kakor da je hotela v najkrajšem času povedati vse, da bi razbila dvome o nas in naši navzočnosti tam pri njih.
Najprej je bil policaj en sam, potem je iz pisarne prišel še drugi, potem pa so poklicali po telefonu še tretjega. Bili so prijazni. Vedeli so, da smo Moosbergerjevi. Vedeli so vse o nas.
Hčerka? Ja, tukaj je.
»Kaj si rojena?« je vprašal mene in ne starša.
V hipu me je spreletelo. Zdaj ali nikoli.
Povedala sem mu, da sem za leto starejša, kot sem bila v resnici. Ne trinajst, štirinajst.
Oče je imel roko na mojem ramenu in čutila sem, kako mu je trznila. Mama se niti ni zavzela za to, kaj sem rekla, brskala je po torbici in vlekla ven robec, ker je jokala. Ne vem, zakaj je jokala, toda vsa je bila usmerjena na svoj jok. Tako me je preslišala.
Policaj je z bistrim pogledom šel čez moj obraz in nič drugega.
Pogledala sem očetu v obraz in videla, da je bil bled.
Ne vem, kaj mi je bilo v tistem trenutku, a počutila sem se veliko starejšo. Toliko starejšo, da lahko rečem, koliko sem v resnici stara. Bila sem starejša od tistega, kar sta mislila oče in mama, veliko starejša. Tisti meseci v šoli so me napravili takšno. Hotela sem pustiti za sabo vsakršno šolo, v kateri bi morala poslušati učitelja in mirno sedeti v klopi, ko mi tvezijo to in ono.
Za trinajst let sem govorila nemško kar dobro. Morala sem, če sem hotela razumeti, kaj se pogovarjata oče in mama. Morala sem, če sem hotela razumeti, kaj je dedek Moosberger govoril očetu in materi v kuhinji.
V policijsko postajo sem prišla trinajstletna, ven sem odšla s štirinajstimi.
Se nadaljuje
Za leto dni starejša
Eden od razlogov, da je bil oče Moosberger jezen na nas, je bilo tudi to, da smo se morali oglasiti na policiji in se prijaviti.
Storili smo to po dveh dneh bivanja v velikanski kmečki hiši, ki je z eno stranjo gledala na polja in griče za vasjo, z drugo pa na domače dvorišče. Oče Mosberger ni šel z nami. Rekel je, da se bo s policaji že dogovoril. Bil je pomemben človek v kraju in mu je naš prebeg gotovo zmanjšal ugled.
Na policijo smo šli v drug kraj, peš. Pot je šla čez potok, mimo gramoznice, čez glavno cesto, po kateri je bilo kar nekaj prometa, potem pa po blagem klancu navzdol do trga, kjer je v kotu stala policija.
Nekaj časa smo stali pred zgradbo, kakor da nabiramo pogum – oče, mama in jaz. Kakor da je to tista prevratna točka, od katere ni poti nazaj. Jaz poti nazaj nisem videla in tudi mi ni bilo mar zanjo, oče in mama pa sta najbrž tehtala vse tisto, kar jima je oče Moosberger povedal v tihem, a kar razburljivem pogovoru v kuhinji.
Potegnila sem očeta za rokav in rekla:
»Gremo, da nas ne bojo ljudje čudno gledali...!«
Kakor da se je nekaj časa oče upiral, potem pa se je zlomil in stopil naprej. Prav slišala sem, kako je škrtnilo v njem, ko se je premaknil.
Vse je pravzaprav steklo zelo gladko.
Govorila je mama. Hlastno, kakor da je hotela v najkrajšem času povedati vse, da bi razbila dvome o nas in naši navzočnosti tam pri njih.
Najprej je bil policaj en sam, potem je iz pisarne prišel še drugi, potem pa so poklicali po telefonu še tretjega. Bili so prijazni. Vedeli so, da smo Moosbergerjevi. Vedeli so vse o nas.
Hčerka? Ja, tukaj je.
»Kaj si rojena?« je vprašal mene in ne starša.
V hipu me je spreletelo. Zdaj ali nikoli.
Povedala sem mu, da sem za leto starejša, kot sem bila v resnici. Ne trinajst, štirinajst.
Oče je imel roko na mojem ramenu in čutila sem, kako mu je trznila. Mama se niti ni zavzela za to, kaj sem rekla, brskala je po torbici in vlekla ven robec, ker je jokala. Ne vem, zakaj je jokala, toda vsa je bila usmerjena na svoj jok. Tako me je preslišala.
Policaj je z bistrim pogledom šel čez moj obraz in nič drugega.
Pogledala sem očetu v obraz in videla, da je bil bled.
Ne vem, kaj mi je bilo v tistem trenutku, a počutila sem se veliko starejšo. Toliko starejšo, da lahko rečem, koliko sem v resnici stara. Bila sem starejša od tistega, kar sta mislila oče in mama, veliko starejša. Tisti meseci v šoli so me napravili takšno. Hotela sem pustiti za sabo vsakršno šolo, v kateri bi morala poslušati učitelja in mirno sedeti v klopi, ko mi tvezijo to in ono.
Za trinajst let sem govorila nemško kar dobro. Morala sem, če sem hotela razumeti, kaj se pogovarjata oče in mama. Morala sem, če sem hotela razumeti, kaj je dedek Moosberger govoril očetu in materi v kuhinji.
V policijsko postajo sem prišla trinajstletna, ven sem odšla s štirinajstimi.
