Po petih dneh je bila Uschi še vedno zelo ljubezniva z mano. Zdelo se mi je, da me ima res rada, ker mi je pripravila zajtrk in potem sedla k mizi in se pogovarjala z mano. Sedela je tako z rokama med koleni in me gledala z velikimi žalostnimi očmi. Ne vem, zakaj so se mi zdele žalostne, toda ko je imela tako nazaj spete temne lase, so se ji oči zableščale z nekakšnim motnim sijajem in takrat se mi je zdelo, da mora kdaj na samem jokati. A morda so bile oči videti žalostne le zato, ker so bile obrobljene z nekoliko temnejšo barvo, kot je bila barva njene kože. Imela je droben, ozek obraz, ki je baje spominjal na njeno mamo. Moja mama je bila bolj Moosbergerjeva, Uschi pa je bila Lozarjeva, po babičini družini. Tako je govorila mama.
Uschi me je bila edina pohvalila, da dobro govorim nemško.
»Slišala sem, da hočeš biti pisateljica,« mi je rekla.
V tistem trenutku nisem več vedela, če hočem biti res pisateljica. Če se ti odpre možnost, da odideš v Avstralijo, si želiš pač kaj bolj avstralskega. Da bi bila rejec kengurujev, raziskovalec aboriginov ali celo sprevodnik na ladji med Melbournom in Tasmanijo, če ladje sploh imajo sprevodnike, ali pa bi našla v divjini še kakšnega tasmanskega psa in poskrbela, da bi imeli v vsaki družini na Tasmaniji vsaj enega. Tudi zlatokop bi bila, vendar tak, ki bi res našel zlato in ne kakšen zgubar, ki mu od zanemarjenosti izpadajo zobje…
S tem nisem hotela zmesti prijazne Uschi, kajti še nikomur nisem povedala, da želim pravzaprav v Avstralijo. Ja, z očetom sva govorila, toda to še ni bil načrt. Jaz pa sem imela načrt. V Avstralijo! Nikamor drugam!
»Tako lepo znaš opisati vsako stvar. Recimo – tukaj je tako tiho kakor v kurniku, potem ko ga obišče lisica!« je citirala mojo izjavo po prvi noči pri Moosbergerjevih. »To si bom zapomnila!«
Teta Uschi se je izučila za medicinsko sestro in je hotela študirati naprej, hotela je postati profesorica, pa ji oče ni pustil. Nekdo je moral skrbeti za hišo.
Tisti hip je prišel v kuhinjo dedek in Uschi je brez besed vstala in šla k štedilniku. V zraku sem čutila napetost. Nista spregovorila, vendar sem vedela, da nekaj ni v redu.
Sem bila za to kriva jaz? Ne vem. Pravzaprav sem se dedka malo bala, saj se ni nikoli niti nasmejal in se posebej zmenil zame. Hodil je po hiši gor in dol kot kakšen stroj in včasih pri sebi mrmral, kot da mu gre vse na živce. Z očetom je bil redkobeseden, le z mamo je včasih govoril kaj več.
Dedek je odšel in čez nekaj trenutkov je Uschi znova prisedla:
»Očka ima svoje muhe, ampak je čisto dober človek,« je mirno opravičila dedka. Čez čas pa je dodala:
»Zmerom sem si želela, da bi kaj pisala. To imam po mami, ki je zlagala pesmi, pa po njeni babici, ki je hodila na gostije in tam govorila svoje pesmi. Nobena gostija ni mogla brez nje… Ti pa bi lahko pisala! Zgodaj se je treba odločiti za kaj takega, ker je kasneje prepozno.«
Tisto o prababici sem vedela. Oče je imel njeno fotografijo, ko je stala sredi nekakšnih svatov in je govorila…
Kje je zdaj ta fotografija? me je obšlo. Saj smo jo pustili tam v Mariboru. Kam bo šlo vse to, moji zvezki, moje knjige. Moje knjige. Zabolelo in zapeklo me je, da so mi šle solze v oči.
Pustiš tako vse in odideš, ne da bi vedel, kako bo z vsem tistim, kar si pustil za sabo.
Dedek Moosberger
Po petih dneh je bila Uschi še vedno zelo ljubezniva z mano. Zdelo se mi je, da me ima res rada, ker mi je pripravila zajtrk in potem sedla k mizi in se pogovarjala z mano. Sedela je tako z rokama med koleni in me gledala z velikimi žalostnimi očmi. Ne vem, zakaj so se mi zdele žalostne, toda ko je imela tako nazaj spete temne lase, so se ji oči zableščale z nekakšnim motnim sijajem in takrat se mi je zdelo, da mora kdaj na samem jokati. A morda so bile oči videti žalostne le zato, ker so bile obrobljene z nekoliko temnejšo barvo, kot je bila barva njene kože. Imela je droben, ozek obraz, ki je baje spominjal na njeno mamo. Moja mama je bila bolj Moosbergerjeva, Uschi pa je bila Lozarjeva, po babičini družini. Tako je govorila mama.
Uschi me je bila edina pohvalila, da dobro govorim nemško.
»Slišala sem, da hočeš biti pisateljica,« mi je rekla.
V tistem trenutku nisem več vedela, če hočem biti res pisateljica. Če se ti odpre možnost, da odideš v Avstralijo, si želiš pač kaj bolj avstralskega. Da bi bila rejec kengurujev, raziskovalec aboriginov ali celo sprevodnik na ladji med Melbournom in Tasmanijo, če ladje sploh imajo sprevodnike, ali pa bi našla v divjini še kakšnega tasmanskega psa in poskrbela, da bi imeli v vsaki družini na Tasmaniji vsaj enega. Tudi zlatokop bi bila, vendar tak, ki bi res našel zlato in ne kakšen zgubar, ki mu od zanemarjenosti izpadajo zobje…
S tem nisem hotela zmesti prijazne Uschi, kajti še nikomur nisem povedala, da želim pravzaprav v Avstralijo. Ja, z očetom sva govorila, toda to še ni bil načrt. Jaz pa sem imela načrt. V Avstralijo! Nikamor drugam!
»Tako lepo znaš opisati vsako stvar. Recimo – tukaj je tako tiho kakor v kurniku, potem ko ga obišče lisica!« je citirala mojo izjavo po prvi noči pri Moosbergerjevih. »To si bom zapomnila!«
Teta Uschi se je izučila za medicinsko sestro in je hotela študirati naprej, hotela je postati profesorica, pa ji oče ni pustil. Nekdo je moral skrbeti za hišo.
Tisti hip je prišel v kuhinjo dedek in Uschi je brez besed vstala in šla k štedilniku. V zraku sem čutila napetost. Nista spregovorila, vendar sem vedela, da nekaj ni v redu.
Sem bila za to kriva jaz? Ne vem. Pravzaprav sem se dedka malo bala, saj se ni nikoli niti nasmejal in se posebej zmenil zame. Hodil je po hiši gor in dol kot kakšen stroj in včasih pri sebi mrmral, kot da mu gre vse na živce. Z očetom je bil redkobeseden, le z mamo je včasih govoril kaj več.
Dedek je odšel in čez nekaj trenutkov je Uschi znova prisedla:
»Očka ima svoje muhe, ampak je čisto dober človek,« je mirno opravičila dedka. Čez čas pa je dodala:
»Zmerom sem si želela, da bi kaj pisala. To imam po mami, ki je zlagala pesmi, pa po njeni babici, ki je hodila na gostije in tam govorila svoje pesmi. Nobena gostija ni mogla brez nje… Ti pa bi lahko pisala! Zgodaj se je treba odločiti za kaj takega, ker je kasneje prepozno.«
Tisto o prababici sem vedela. Oče je imel njeno fotografijo, ko je stala sredi nekakšnih svatov in je govorila…
Kje je zdaj ta fotografija? me je obšlo. Saj smo jo pustili tam v Mariboru. Kam bo šlo vse to, moji zvezki, moje knjige. Moje knjige. Zabolelo in zapeklo me je, da so mi šle solze v oči.
Pustiš tako vse in odideš, ne da bi vedel, kako bo z vsem tistim, kar si pustil za sabo.
