Tisto med Moosbergerjevimi in nami, Jontesovimi, je bila zgodba za sebe. Prvič, zakaj nimam babice Moosberger? Človek bi si jo želel imeti, ker potem ne bi bil samo večno zlovoljni in resni dedek Moosberger.
Babica Jontes je bila zdaj za sedmimi gorami. Dobesedno. Zakopana je bila nekje za dolenjskimi griči, kot sem ju pustila pri zadnjem obisku pri njej. Hiša v neki vasi, na trgu, tako da se je videla cerkev, je bila kot grad, in babica je stanovala na koncu temnega hodnika, z okna pa sem videla na drugo stran, v dolino, po kateri je tekla železnica. Drugi so sedeli in govorili svoje stvari, jaz pa sem čakala, da po železnici pripelje vlak. In ko je pripeljal, se je vse v meni naježilo, kajti bil je črn kot saje in iz lokomotive je puhal bel bel dim. Za lokomotivo je bilo pet vagonov, prvi je bil vedno tak zaprt, skozi okna drugih pa sem lahko videla ljudi, ki so sedeli na lesenih klopeh.
Ko bom velika, bi rada bila kondukter na progi Mirna – Sevnica, sem premišljevala.
»Vse skupaj nima nobenega smisla,« sem slišala reči babico Jontes. »Poglej, s kakšnimi ljudmi moram stanovati! Zadnjič so vrgli ven na dež omaro, ki mi jo je pustil tvoj oče, takšno s češnjevim lesom. Kam naj jo dam! Vse mi bojo uničili!«
Prej je babica Jontes stanovala v vsem prvem nadstropju sama, spodaj pa je imela trgovino. Tako je pravil oče. Potem so ji trgovino vzeli in potem so ji vzeli tudi gornje nadstropje in se je preselila v pritličje. Trgovina ni bila več »Jontes, trgovina z mešanim blagom«, kakor je bilo videti na stari fotografiji v babičini dnevni sobi, ampak Trgovina z mešanim blagom. Babica nam je prepovedala hoditi v trgovino, morali smo čisto na drugi konec vasi. Skozi izložbe pa sem videla prodajalce in police, polne moke, loncev, kozarcev, vloženih kumaric in takih reči.
To je bila stvar, ki je ležala na vsem, kar se je dogajalo okrog nje. Samo trgovina, trgovina, trgovina, ki so jo vzeli, in še, da je dedek Jontes, ki ga prav tako nisem poznala, »končal tako, kot so banditi hoteli«. Sedela sem v kuhinji za mizo z modrim kockastim prtom, gledala skozi okno dol v dolino in jedla ovsene kosmiče. Babica Jontes pa je stala za mojim hrbtom in si z vogalom belega predpasnika brisala solze.
»Če samo pomislim, da bi lahko odšla s stricem, pa sem tega starega osla zaman prepričevala,« sem jo slišala neštetokrat reči.
»Kdo je ta stari osel?« sem hotela vedeti potem, ko sva se z vlakom vračala domov v Maribor.
Oče je samo zamahnil z roko.
Nekoč mi je na ponovljeno vprašanje odgovoril:
»Oče sploh ni bil osel. Samo mama je huda nanj, ker se ji zdi, da jo je pustil na cedilu.«
»In kaj so hoteli od njega banditi?«
»Ne govori tega, bom imel še sitnosti. Vzeli so mu posestvo, ker je bilo preveliko.«
Nič drugega.
Nekoč sem vseeno ujela iz pogovora med očetom in mamo, da je dedek Jontes čez noč osivel, potem ko so mu poslali odločbo o nacionalizaciji.
»Čez mesec dni, pomisli, so ga pokopali,« je rekel oče odsotno. »Kakor da je bilo tisto prekleto posestvo vse na svetu.«
Dolgo sem bila res prepričana, da je biti kondukter na progi Mirna – Sevnica poklic zame. Včasih smo namreč šli obiskat babico Jontes z avtom, ko nas je peljal stric Lojz, takrat je bila z nami mama. Včasih pa sva šla z očetom sama in sva se peljala z vlakom. Vse do Sevnice je bilo kot običajno – vlak, ki nekam drvi, potniki v kupejih ali na lesenih klopeh tretjega razreda, oče pa je bral svojo knjigo in mi pustil, da gledam ven. V Sevnici pa sva pričakala tisti črni vlak z lokomotivo, ki je spuščala velikanske oblake dima.
»Ne glej skozi okno, ti bo padla iskra v oko!« mi je zabičal oče. Tako sem sedela ob zaprtem oknu in pritiskala nos na steklo. Vozili smo se nad reko Mirno, okrog pa so bili griči in na gričih so bile cerkve in hiše. Postaje so bile takšne, kot sem o njih sanjala. Kajti če ne bi mogla biti kondukter, bi zagotovo imela železniško postajo, mogoče še bencinsko črpalko. Želela sem si nositi uniformo, takšno modro z medeninastimi gumbi in s kapo. Potem je prišel sprevodnik, pogledal je karte, jih obrnil, da je videl, če so res poštempljane. Tako na poseben način je zavihtel z roko, da je ulovil klešče, ki so mu visele z zapesja, in preluknjal vozovnico. Imel je bele in rožnate roke in spod srajce so mu štrlele temne kocine.
»Kdaj mi bodo začele rasti na rokah kocine?« sem hotela vedeti od mame.
»Za božjo voljo, zakaj pa?« je bila presenečena mama.
»Ko bom sprevodnik, bom vendar morala imeti na rokah kakšno kocino, a ne?« sem ji rekla. »To spada zraven!«
»Marija, kaj se ti vrti v glavi,« je rekla mama. »Saj nočem, da bi bila kot kakšen ded, ženske ponavadi po rokah nimajo kocin.«
»Škoda,« sem se zamislila, »če ne morem imeti kocin, bi skoraj bila raje moški.«
Dedek Jontes je imel na fotografiji brado. Ne dolgo, takšno kratko, ki je dajala njegovemu širokemu obrazu nekaj mehkega. V spalnici smo imeli na steni poročno fotografijo babice in dedka, ki sta bila še zelo mlada. A dedek je že takrat imel kratko pristriženo polno brado. Zdel se mi je malo staromoden.
Babica mi je rekla:
»Bil je lovec, veš! In bil je zelo ponosen na svojo brado. Vsako nedeljo je celo uro sedel pred ogledalom in si jo strigel in česal. Nisem poznala nikogar, ki bi imel takšno brado. Brke ja, to so imeli, ampak brado…«
In se je zamislila in spet začela s kotičkom belega predpasnika brisati solze.
»Tako sta se spoznala,« je rekla še mati. »naš Anton in Moosbergerjev Friderik. Bila sta velika kompanjona. Hodila sta na lov, cele dneve in noči sta hodila na lov.«
Ja, Moosberger je tudi imel brado, vendar drugačno, kodrasto in brez brkov, štrlela pa mu je naprej in zdelo se mi je, da ima velikansko spodnjo čeljust. In še spodnja ustnica mu je štrlela naprej, kakor da je vedno našobljen. Dedek Jontes se mi je zdel veliko lepši in prijaznejši.
In zakaj je potem toliko zamere, kadar pri Moosbergerjevih govorijo o dedku Jontesu, če pa sta bila takšna kompanjona? Zakaj oče obmolkne, ko se govori o Moosbergerjevih?
Se nadaljuje.
Jontesovi in mi
Tisto med Moosbergerjevimi in nami, Jontesovimi, je bila zgodba za sebe. Prvič, zakaj nimam babice Moosberger? Človek bi si jo želel imeti, ker potem ne bi bil samo večno zlovoljni in resni dedek Moosberger.
Babica Jontes je bila zdaj za sedmimi gorami. Dobesedno. Zakopana je bila nekje za dolenjskimi griči, kot sem ju pustila pri zadnjem obisku pri njej. Hiša v neki vasi, na trgu, tako da se je videla cerkev, je bila kot grad, in babica je stanovala na koncu temnega hodnika, z okna pa sem videla na drugo stran, v dolino, po kateri je tekla železnica. Drugi so sedeli in govorili svoje stvari, jaz pa sem čakala, da po železnici pripelje vlak. In ko je pripeljal, se je vse v meni naježilo, kajti bil je črn kot saje in iz lokomotive je puhal bel bel dim. Za lokomotivo je bilo pet vagonov, prvi je bil vedno tak zaprt, skozi okna drugih pa sem lahko videla ljudi, ki so sedeli na lesenih klopeh.
Ko bom velika, bi rada bila kondukter na progi Mirna – Sevnica, sem premišljevala.
»Vse skupaj nima nobenega smisla,« sem slišala reči babico Jontes. »Poglej, s kakšnimi ljudmi moram stanovati! Zadnjič so vrgli ven na dež omaro, ki mi jo je pustil tvoj oče, takšno s češnjevim lesom. Kam naj jo dam! Vse mi bojo uničili!«
Prej je babica Jontes stanovala v vsem prvem nadstropju sama, spodaj pa je imela trgovino. Tako je pravil oče. Potem so ji trgovino vzeli in potem so ji vzeli tudi gornje nadstropje in se je preselila v pritličje. Trgovina ni bila več »Jontes, trgovina z mešanim blagom«, kakor je bilo videti na stari fotografiji v babičini dnevni sobi, ampak Trgovina z mešanim blagom. Babica nam je prepovedala hoditi v trgovino, morali smo čisto na drugi konec vasi. Skozi izložbe pa sem videla prodajalce in police, polne moke, loncev, kozarcev, vloženih kumaric in takih reči.
To je bila stvar, ki je ležala na vsem, kar se je dogajalo okrog nje. Samo trgovina, trgovina, trgovina, ki so jo vzeli, in še, da je dedek Jontes, ki ga prav tako nisem poznala, »končal tako, kot so banditi hoteli«. Sedela sem v kuhinji za mizo z modrim kockastim prtom, gledala skozi okno dol v dolino in jedla ovsene kosmiče. Babica Jontes pa je stala za mojim hrbtom in si z vogalom belega predpasnika brisala solze.
»Če samo pomislim, da bi lahko odšla s stricem, pa sem tega starega osla zaman prepričevala,« sem jo slišala neštetokrat reči.
»Kdo je ta stari osel?« sem hotela vedeti potem, ko sva se z vlakom vračala domov v Maribor.
Oče je samo zamahnil z roko.
Nekoč mi je na ponovljeno vprašanje odgovoril:
»Oče sploh ni bil osel. Samo mama je huda nanj, ker se ji zdi, da jo je pustil na cedilu.«
»In kaj so hoteli od njega banditi?«
»Ne govori tega, bom imel še sitnosti. Vzeli so mu posestvo, ker je bilo preveliko.«
Nič drugega.
Nekoč sem vseeno ujela iz pogovora med očetom in mamo, da je dedek Jontes čez noč osivel, potem ko so mu poslali odločbo o nacionalizaciji.
»Čez mesec dni, pomisli, so ga pokopali,« je rekel oče odsotno. »Kakor da je bilo tisto prekleto posestvo vse na svetu.«
Dolgo sem bila res prepričana, da je biti kondukter na progi Mirna – Sevnica poklic zame. Včasih smo namreč šli obiskat babico Jontes z avtom, ko nas je peljal stric Lojz, takrat je bila z nami mama. Včasih pa sva šla z očetom sama in sva se peljala z vlakom. Vse do Sevnice je bilo kot običajno – vlak, ki nekam drvi, potniki v kupejih ali na lesenih klopeh tretjega razreda, oče pa je bral svojo knjigo in mi pustil, da gledam ven. V Sevnici pa sva pričakala tisti črni vlak z lokomotivo, ki je spuščala velikanske oblake dima.
»Ne glej skozi okno, ti bo padla iskra v oko!« mi je zabičal oče. Tako sem sedela ob zaprtem oknu in pritiskala nos na steklo. Vozili smo se nad reko Mirno, okrog pa so bili griči in na gričih so bile cerkve in hiše. Postaje so bile takšne, kot sem o njih sanjala. Kajti če ne bi mogla biti kondukter, bi zagotovo imela železniško postajo, mogoče še bencinsko črpalko. Želela sem si nositi uniformo, takšno modro z medeninastimi gumbi in s kapo. Potem je prišel sprevodnik, pogledal je karte, jih obrnil, da je videl, če so res poštempljane. Tako na poseben način je zavihtel z roko, da je ulovil klešče, ki so mu visele z zapesja, in preluknjal vozovnico. Imel je bele in rožnate roke in spod srajce so mu štrlele temne kocine.
»Kdaj mi bodo začele rasti na rokah kocine?« sem hotela vedeti od mame.
»Za božjo voljo, zakaj pa?« je bila presenečena mama.
»Ko bom sprevodnik, bom vendar morala imeti na rokah kakšno kocino, a ne?« sem ji rekla. »To spada zraven!«
»Marija, kaj se ti vrti v glavi,« je rekla mama. »Saj nočem, da bi bila kot kakšen ded, ženske ponavadi po rokah nimajo kocin.«
»Škoda,« sem se zamislila, »če ne morem imeti kocin, bi skoraj bila raje moški.«
Dedek Jontes je imel na fotografiji brado. Ne dolgo, takšno kratko, ki je dajala njegovemu širokemu obrazu nekaj mehkega. V spalnici smo imeli na steni poročno fotografijo babice in dedka, ki sta bila še zelo mlada. A dedek je že takrat imel kratko pristriženo polno brado. Zdel se mi je malo staromoden.
Babica mi je rekla:
»Bil je lovec, veš! In bil je zelo ponosen na svojo brado. Vsako nedeljo je celo uro sedel pred ogledalom in si jo strigel in česal. Nisem poznala nikogar, ki bi imel takšno brado. Brke ja, to so imeli, ampak brado…«
In se je zamislila in spet začela s kotičkom belega predpasnika brisati solze.
»Tako sta se spoznala,« je rekla še mati. »naš Anton in Moosbergerjev Friderik. Bila sta velika kompanjona. Hodila sta na lov, cele dneve in noči sta hodila na lov.«
Ja, Moosberger je tudi imel brado, vendar drugačno, kodrasto in brez brkov, štrlela pa mu je naprej in zdelo se mi je, da ima velikansko spodnjo čeljust. In še spodnja ustnica mu je štrlela naprej, kakor da je vedno našobljen. Dedek Jontes se mi je zdel veliko lepši in prijaznejši.
In zakaj je potem toliko zamere, kadar pri Moosbergerjevih govorijo o dedku Jontesu, če pa sta bila takšna kompanjona? Zakaj oče obmolkne, ko se govori o Moosbergerjevih?
