Tisto leto je jesen prišla v deželo vinskih goric nekoliko prej kot običajno. Jesenski dež in megla sta pregnala poletje in ohladila ozračje. Narava se še ni pripravila na hlad. Ob jutrih je megla legla na plodove na njivah, v sadovnjakih in vinogradih in zmotila njihovo dozorevanje. V nekaj dneh se je rast utrudila. Ljudje in živali žalujejo za soncem. Gniloba in plesen objemata še ne dozorelo grozdje v vinogradih. Veliki klopotec na bregu oznanja jesen, kliče berače in preganja požrešne škorce. Mali kmetiči in viničarji državnega posestva pripravljajo preše in sode. Med njimi je tudi viničar Jaka, ki je med letom kot sezonski delavec prihajal v dero na državno posestvo.
»Dajmo, Jaka!« ga je vsak dan preganjal gospodar. Jaka dopoldne nosi v leseni brenti vodo iz grabe, popoldne pa na bregu umiva sode. Jaka je majhne rasti, suh je in plah, slaboten in bled, dolgih rok in dolgih suhih nog, okrog katerih so mu opletale raztrgane hlače in prekrivale posušeno rit. Podhranjen je in rahitičen. Vse življenje je jedel koruzne žgance in črepal prežganko in otepal krompirjevo juho. Moči mu pojemajo, a ne odneha.
»Družino moram preživeti,« je odločen in ubogljiv do gospodarja. Ta mu je popoldan na hrbet naložil velik hrastov polovnjak, da so se mu kolena šibila. V obraz je bil rdeč kot kuhan rak, na čelu so mu stopile debele, mrzle potne kaplje. Težko je dihal. Ob sapo ga je spravljal bronhitis. Oči so se mu izbuljile. Megla se mu dela pred očmi. Roke se mu tresejo, dolge suhe noge ga še komaj nosijo, ko korači po strmini navzgor. Težek sod ga je tiščal v suh ukrivljeni hrbet. Obraz je imel utrujen, oči meglene. Korak za korakom se je po blatnem klancu v strmino boril, v zahvalo besede gospodarja dobil:
»Za vole je to pretežko, v strmino hodijo težko, naj nese Jaka.«
V dolgih štrlečih ušesih mu je odmeval glas klopotca, ki ga je spodbujal, da je z zadnjimi močmi prilezel na vrh in odložil težko breme. Izpod klobuka so mu uhajali preznojeni lasje, na usta mu je prišla penasta slina. Na vrhu ga je gospodar nagradil s kupico kislega jabolčnika. Utrujen in preznojen se je Jaka zleknil ob polovnjak in zadremal.
Zadnji sod, ki ga je tisti dan tovoril navkreber, mu je sredi poti zdrsnil s presušenega in ukrivljenega hrbta in se kotalil po hribu navzdol. Z vso silo se je tik pred zajetjem zaletel v debelo divjo hruško. Odskočil je v zrak in se razletel. Doge, prepojene z neko čudno gosto maso, so frčale po zraku. In potem je daleč naokrog še dolgo smrdelo po gnilobi. Viničar je hitel za sodom, a je bil prepočasen, da bi ga dohitel. Drsel je po smrdljivi masi po klancu navzdol in se zaletel v razmetane doge. Tu je negibno obležal. Domačinom, ki so gledali ta prizor, je zastajala kri v žilah. Oči so bile uprte v črno gmoto v grabi. Prekrižali so se , saj so bili prepričani, da je z njim konec. Suhe dolge roke so mu brez moči visele ob telesu.
Suh in slaboten, kakršen je bil Jaka, se nikoli ni branil dela, ni godrnjal, niti nergal, ubogal je in vse bi za gospodarja dal. Ni dolgo živel. Po tistem s polovnjakom, je še staknil pljučnico in hitro umrl. Nihče ni vedel zakaj.
»Prevzdignil se je, pruh je dobil, za gospodarja življenje izgubil in za večno pozabljen je bil,« so menili domačini.
HUDIČ NA POHODU
Matilda je po več letih iskanja končno dobila službo v bližnji tovarni. S šest razredi osnovne šole, je nikjer niso bili pripravljeni sprejeti. Tudi njena starost, imela jih je že blizu 45 let, je bila ovira pri marsikaterem delodajalcu. Delovnih izkušenj ni imela, razen tistih, ki jih je dobila pri občasnem delu pri okoliških kmetih. Tako je vrsto let hodila od tovarne do tovarne in prosila za kakršno koli delo. Socialna podpora, ki jo je občasno dobivala od države, ji je bila premalo za preživetje. Družine ni imela. Še sreča, sicer bi živela še v večji revščini. Stanovala je pri sestri, kjer si je po smrti matere izgovorila skromno sobico.
Na zadnjem razgovoru v tovarni blizu mesta, kamor jo je napotila sosedova Slavica, ki je že vrsto let delala v tej tovarni, se ji je končno nasmehnila sreča.
»Potrebujemo pridno žensko za čiščenje pisarn,« so ji povedali v kadrovski službi.
»Delo je v popoldanskem času, štiri ure dnevno. Če ste pripravljeni sprejeti ponujeno delo, lahko že danes popoldne pridete čistit.«
Matilda ni veliko razmišljala, sprejela je ponujeno delo. Zdaj se je pred njo nenadoma odprlo novo življenje. V denarnici je že slišala šumenje denarja, ki si ga je tako želela. Njeno življenje se bo zdaj spremenilo.
Še istega dne popoldne je prišla delat. Velike svetle pisarne in dolgi široki hodniki so jo prevzeli. Postalo jo je strah.
»Ali bom vse to zmogla?« jo je zaskrbelo.
Na koncu dolgega hodnika, ji je bila dodeljena majhna shramba s čistili in drugimi pripomočki.
»To so torej moji sodelavci.«
»Kar sem si želela, to sem dobila,« je dejala, si oblekla moder delavski plašč in nataknila gumijaste rokavice.
»Sedaj pa sem prava negovalka prostorov,« si je dejala in se občudovala v ogledalu v umivalnici.
Žalostna, a kljub temu zadovoljna, se je lotila dela. Segla je po velikem, še nedotaknjenem sesalcu, ga obračala in iskala stikalo. Takšnega še nikoli ni videla, kaj šele, da bi z njim čistila. Aparat je ni ubogal. Morala se je zadovoljiti z omelo, mokro krpo in sirkovo metlo. Štiri ure so minile, da se še zavedala ni. Za brisanje prahu po pohištvu v pisarnah sploh ni imela časa.
»Kaj šele bo, ko bom morala očistiti okna,« jo je zaskrbelo.
Obnemogla se je zgolj sprehodila po pisarnah. Po pisalnih mizah so bili naloženi kupi papirja, telefonski aparati in neke čudne škatle z ekrani, ki jih je tokrat prvič videla. Zdelo se ji je kot da so neke vrste ogledala, v katera se gledajo zaposleni. Poseben vtis je na njo naredila velika kovinska omara polna številk in kablov, nameščena v posebnem prostoru sredi hodnika. Ni se ji upala približati.
»Kaj neki je to?« se je vprašala in od daleč radovedno opazovala nevsakdanjo pošast. Ko se ji je približala, se je zgodilo tisto, česar jo je bilo najbolj strah: večerno tišino je pretrgalo premikanje velike kovinske pošasti, ki je postajala vse glasnejša. Majhne lučke so v presledkih utripale: zelena, rumena, rdeča… Matilda je za trenutek obnemela od strahu. Še premakniti se ni mogla. Zdelo se ji je, da ji je aparatura vse bliže in bliže.
»Na pomoč, na pomoč,« je kričala.
Ko jo je strah popustil, je zbežala po hodniku. Vzela je metlo in se korajžno vrnila k pošasti, ki se je še vedno oglašala.
»Kar bo pa bo,« si je dejala in pričela udrihati po pošasti. Kosi stekla in plastike so leteli na vse strani po hodniku, metla se ji je polomila, aparatura pa je še naprej ropotala in se premikala v svoji notranjosti.
»Sam hudič je v tej škatli,« je vsa obupana in prestrašena z ostanki metle še naprej udrihala po ostankih aparature. Ker se še vedno ni ustavila, je vzela stol in z njim dokončala delo.
»Končno mi je uspelo ustaviti hudiča,« si je oddahnila.
Domov je šla z mešanimi občutki, a kljub vsemu ponosna in prepričana, da je opravila dobro in koristno delo. Ne glede na to, da je bila utrujena, se je vso noč premetavala po postelji. Spremljal jo je občutek slabe vesti. Ob sedmih zjutraj, kar je bilo za njo sredi noči, jo je zbudil telefon:
»Matilda, takoj se oglasite v tovarni!« je bil strog in oster glas na drugi strani žice. Ženska se je skrbno uredila, da bi naredila kar se da dober vtis in odhitela v tovarno.
Obisk v tovarni je bil kratek.
»Faks ste nam uničili. Ali se sploh zavedate škode, ki ste jo povzročili. Za vas ni več dela pri nas!« je bilo kratko sporočilo uslužbenke.
Hudo žalostna in prizadeta in brez besed je zapustila tovarno.Za dejanje, ki ga je storila, se ni čutila krivo. Njene oči so se svetile od solz in nemoči.
Matilda je še tisti dan svojo zgodbo povedala sosedi Slavici. Ta je bila žalostna in hkrati prizadeta. Čutila se je krivo za Matildino nepremišljeno ravnanje.
Matildo je potem še dolgo v sanjah preganjala jeklena pošast.
Iz zbirke »Ne joči, Lizika!«, ki bo kmalu izšla pri Mariborski literarni družbi
VINIČAR
Tisto leto je jesen prišla v deželo vinskih goric nekoliko prej kot običajno. Jesenski dež in megla sta pregnala poletje in ohladila ozračje. Narava se še ni pripravila na hlad. Ob jutrih je megla legla na plodove na njivah, v sadovnjakih in vinogradih in zmotila njihovo dozorevanje. V nekaj dneh se je rast utrudila. Ljudje in živali žalujejo za soncem. Gniloba in plesen objemata še ne dozorelo grozdje v vinogradih. Veliki klopotec na bregu oznanja jesen, kliče berače in preganja požrešne škorce. Mali kmetiči in viničarji državnega posestva pripravljajo preše in sode. Med njimi je tudi viničar Jaka, ki je med letom kot sezonski delavec prihajal v dero na državno posestvo.
»Dajmo, Jaka!« ga je vsak dan preganjal gospodar. Jaka dopoldne nosi v leseni brenti vodo iz grabe, popoldne pa na bregu umiva sode. Jaka je majhne rasti, suh je in plah, slaboten in bled, dolgih rok in dolgih suhih nog, okrog katerih so mu opletale raztrgane hlače in prekrivale posušeno rit. Podhranjen je in rahitičen. Vse življenje je jedel koruzne žgance in črepal prežganko in otepal krompirjevo juho. Moči mu pojemajo, a ne odneha.
»Družino moram preživeti,« je odločen in ubogljiv do gospodarja. Ta mu je popoldan na hrbet naložil velik hrastov polovnjak, da so se mu kolena šibila. V obraz je bil rdeč kot kuhan rak, na čelu so mu stopile debele, mrzle potne kaplje. Težko je dihal. Ob sapo ga je spravljal bronhitis. Oči so se mu izbuljile. Megla se mu dela pred očmi. Roke se mu tresejo, dolge suhe noge ga še komaj nosijo, ko korači po strmini navzgor. Težek sod ga je tiščal v suh ukrivljeni hrbet. Obraz je imel utrujen, oči meglene. Korak za korakom se je po blatnem klancu v strmino boril, v zahvalo besede gospodarja dobil:
»Za vole je to pretežko, v strmino hodijo težko, naj nese Jaka.«
V dolgih štrlečih ušesih mu je odmeval glas klopotca, ki ga je spodbujal, da je z zadnjimi močmi prilezel na vrh in odložil težko breme. Izpod klobuka so mu uhajali preznojeni lasje, na usta mu je prišla penasta slina. Na vrhu ga je gospodar nagradil s kupico kislega jabolčnika. Utrujen in preznojen se je Jaka zleknil ob polovnjak in zadremal.
Zadnji sod, ki ga je tisti dan tovoril navkreber, mu je sredi poti zdrsnil s presušenega in ukrivljenega hrbta in se kotalil po hribu navzdol. Z vso silo se je tik pred zajetjem zaletel v debelo divjo hruško. Odskočil je v zrak in se razletel. Doge, prepojene z neko čudno gosto maso, so frčale po zraku. In potem je daleč naokrog še dolgo smrdelo po gnilobi. Viničar je hitel za sodom, a je bil prepočasen, da bi ga dohitel. Drsel je po smrdljivi masi po klancu navzdol in se zaletel v razmetane doge. Tu je negibno obležal. Domačinom, ki so gledali ta prizor, je zastajala kri v žilah. Oči so bile uprte v črno gmoto v grabi. Prekrižali so se , saj so bili prepričani, da je z njim konec. Suhe dolge roke so mu brez moči visele ob telesu.
Suh in slaboten, kakršen je bil Jaka, se nikoli ni branil dela, ni godrnjal, niti nergal, ubogal je in vse bi za gospodarja dal. Ni dolgo živel. Po tistem s polovnjakom, je še staknil pljučnico in hitro umrl. Nihče ni vedel zakaj.
»Prevzdignil se je, pruh je dobil, za gospodarja življenje izgubil in za večno pozabljen je bil,« so menili domačini.
HUDIČ NA POHODU
Matilda je po več letih iskanja končno dobila službo v bližnji tovarni. S šest razredi osnovne šole, je nikjer niso bili pripravljeni sprejeti. Tudi njena starost, imela jih je že blizu 45 let, je bila ovira pri marsikaterem delodajalcu. Delovnih izkušenj ni imela, razen tistih, ki jih je dobila pri občasnem delu pri okoliških kmetih. Tako je vrsto let hodila od tovarne do tovarne in prosila za kakršno koli delo. Socialna podpora, ki jo je občasno dobivala od države, ji je bila premalo za preživetje. Družine ni imela. Še sreča, sicer bi živela še v večji revščini. Stanovala je pri sestri, kjer si je po smrti matere izgovorila skromno sobico.
Na zadnjem razgovoru v tovarni blizu mesta, kamor jo je napotila sosedova Slavica, ki je že vrsto let delala v tej tovarni, se ji je končno nasmehnila sreča.
»Potrebujemo pridno žensko za čiščenje pisarn,« so ji povedali v kadrovski službi.
»Delo je v popoldanskem času, štiri ure dnevno. Če ste pripravljeni sprejeti ponujeno delo, lahko že danes popoldne pridete čistit.«
Matilda ni veliko razmišljala, sprejela je ponujeno delo. Zdaj se je pred njo nenadoma odprlo novo življenje. V denarnici je že slišala šumenje denarja, ki si ga je tako želela. Njeno življenje se bo zdaj spremenilo.
Še istega dne popoldne je prišla delat. Velike svetle pisarne in dolgi široki hodniki so jo prevzeli. Postalo jo je strah.
»Ali bom vse to zmogla?« jo je zaskrbelo.
Na koncu dolgega hodnika, ji je bila dodeljena majhna shramba s čistili in drugimi pripomočki.
»To so torej moji sodelavci.«
»Kar sem si želela, to sem dobila,« je dejala, si oblekla moder delavski plašč in nataknila gumijaste rokavice.
»Sedaj pa sem prava negovalka prostorov,« si je dejala in se občudovala v ogledalu v umivalnici.
Žalostna, a kljub temu zadovoljna, se je lotila dela. Segla je po velikem, še nedotaknjenem sesalcu, ga obračala in iskala stikalo. Takšnega še nikoli ni videla, kaj šele, da bi z njim čistila. Aparat je ni ubogal. Morala se je zadovoljiti z omelo, mokro krpo in sirkovo metlo. Štiri ure so minile, da se še zavedala ni. Za brisanje prahu po pohištvu v pisarnah sploh ni imela časa.
»Kaj šele bo, ko bom morala očistiti okna,« jo je zaskrbelo.
Obnemogla se je zgolj sprehodila po pisarnah. Po pisalnih mizah so bili naloženi kupi papirja, telefonski aparati in neke čudne škatle z ekrani, ki jih je tokrat prvič videla. Zdelo se ji je kot da so neke vrste ogledala, v katera se gledajo zaposleni. Poseben vtis je na njo naredila velika kovinska omara polna številk in kablov, nameščena v posebnem prostoru sredi hodnika. Ni se ji upala približati.
»Kaj neki je to?« se je vprašala in od daleč radovedno opazovala nevsakdanjo pošast. Ko se ji je približala, se je zgodilo tisto, česar jo je bilo najbolj strah: večerno tišino je pretrgalo premikanje velike kovinske pošasti, ki je postajala vse glasnejša. Majhne lučke so v presledkih utripale: zelena, rumena, rdeča… Matilda je za trenutek obnemela od strahu. Še premakniti se ni mogla. Zdelo se ji je, da ji je aparatura vse bliže in bliže.
»Na pomoč, na pomoč,« je kričala.
Ko jo je strah popustil, je zbežala po hodniku. Vzela je metlo in se korajžno vrnila k pošasti, ki se je še vedno oglašala.
»Kar bo pa bo,« si je dejala in pričela udrihati po pošasti. Kosi stekla in plastike so leteli na vse strani po hodniku, metla se ji je polomila, aparatura pa je še naprej ropotala in se premikala v svoji notranjosti.
»Sam hudič je v tej škatli,« je vsa obupana in prestrašena z ostanki metle še naprej udrihala po ostankih aparature. Ker se še vedno ni ustavila, je vzela stol in z njim dokončala delo.
»Končno mi je uspelo ustaviti hudiča,« si je oddahnila.
Domov je šla z mešanimi občutki, a kljub vsemu ponosna in prepričana, da je opravila dobro in koristno delo. Ne glede na to, da je bila utrujena, se je vso noč premetavala po postelji. Spremljal jo je občutek slabe vesti. Ob sedmih zjutraj, kar je bilo za njo sredi noči, jo je zbudil telefon:
»Matilda, takoj se oglasite v tovarni!« je bil strog in oster glas na drugi strani žice. Ženska se je skrbno uredila, da bi naredila kar se da dober vtis in odhitela v tovarno.
Obisk v tovarni je bil kratek.
»Faks ste nam uničili. Ali se sploh zavedate škode, ki ste jo povzročili. Za vas ni več dela pri nas!« je bilo kratko sporočilo uslužbenke.
Hudo žalostna in prizadeta in brez besed je zapustila tovarno.Za dejanje, ki ga je storila, se ni čutila krivo. Njene oči so se svetile od solz in nemoči.
Matilda je še tisti dan svojo zgodbo povedala sosedi Slavici. Ta je bila žalostna in hkrati prizadeta. Čutila se je krivo za Matildino nepremišljeno ravnanje.
Matildo je potem še dolgo v sanjah preganjala jeklena pošast.
Iz zbirke »Ne joči, Lizika!«, ki bo kmalu izšla pri Mariborski literarni družbi
