Zbudim se v tišini zgodnjega jutra.
Medla svetloba mi skozi zastrto okno
boža zaspani obraz.
V vas prihaja mraz.
Bele snežinke objemajo zaspane bregove
in se lepijo na slamnato streho.
Črne vrane preletavajo bele poljane,
Srnjad riše zimske poti,
dokler se vas ne zbudi.
NEZNANEC
Kdo si, neznanec, ki motiš mi spanec,
Ne vem ti imena.
Obraz tvoj mi je tuj,
tuj sem jaz tebi.
Ti zame ne veš,
čeprav greš po isti poti.
Kdo si neznanec, ki hodiš za mano.
Tvoja senca me straši.
Kdo si neznanec,
ki se mi izmikaš.
Z mrakom izgineš,
z jutrom odkleneš nov dan.
Kdo si neznanec,
mojih blodenj je konec.
Midva sva se razšla.
Ostala sva tam, kjer sva bila.
Kdo ve, kdaj se bova spet srečala.
Kdo si neznanec,
ostani tam, za zmeraj,
v večni temi.
OSTAL BI RAD
Ostal bi rad to, kar sem, in tu, kjer sem.
Ohranil rad bi mlada leta,
saj ne vem, kaj se mi še obeta,
svet naj se nikar kar tako ne konča.
Ne bi rad ostal kot roža brez cveta,
na katerega ne prileti noben metulj.
Ostal bi rad večno mlad.
Tu, kjer sem,
to kar sem,
in to, kar imam rad.
DOMA JE RAJ
Živel je gospodič,
mlad in lep.
Bil je bogat,
vse na svetu imel je rad.
Po svetu je hodil,
Največkrat blodil.
Srečo je iskal,
se za soncem oziral,
slikarjem poziral,
tuja vrata odpiral.
Sam ne ve zakaj,
le želel si je v raj.
A po dolgih letih je prišel nazaj,
si rekel je,
doma je raj.
LJUBIM …
Ljubim zemljo domačo,
nebo in sonce na njem.
Ljubim zvezde in luno,
ki pazi na nje.
Ljubim ljudi, ki tukaj živijo,
ljubim gorice in pisane ptice,
gozdove in njihovo šumenje,
ki nam obeta dolgo življenje.
Ljubim hišo domačo,
poti iz otroštva.
Ljubim noč brez luči.
Tvoja senca me straši,
ko se mi spi.
MAMI IN OČETU
Nekoč sta živela,
zdaj ne živita več.
Umrla sta.
Odšla sta tiho, brez slovesa.
Najprej mama,
potem še oče.
Zdaj skupaj in v miru počivata v domači zemlji.
Ob smrti sta mi bližje kakor prej.
Stopila sta vame in tu sta še zdaj.
Oba nosim vedno s seboj.
Moje življenje je prepleteno z njunima.
Ni ju več.
Le boleč spomin.
Če umre ta spomin
umreta tudi onadva z njim.
PRVI SNEG
Zbudim se v tišini zgodnjega jutra.
Medla svetloba mi skozi zastrto okno
boža zaspani obraz.
V vas prihaja mraz.
Bele snežinke objemajo zaspane bregove
in se lepijo na slamnato streho.
Črne vrane preletavajo bele poljane,
Srnjad riše zimske poti,
dokler se vas ne zbudi.
NEZNANEC
Kdo si, neznanec, ki motiš mi spanec,
Ne vem ti imena.
Obraz tvoj mi je tuj,
tuj sem jaz tebi.
Ti zame ne veš,
čeprav greš po isti poti.
Kdo si neznanec, ki hodiš za mano.
Tvoja senca me straši.
Kdo si neznanec,
ki se mi izmikaš.
Z mrakom izgineš,
z jutrom odkleneš nov dan.
Kdo si neznanec,
mojih blodenj je konec.
Midva sva se razšla.
Ostala sva tam, kjer sva bila.
Kdo ve, kdaj se bova spet srečala.
Kdo si neznanec,
ostani tam, za zmeraj,
v večni temi.
OSTAL BI RAD
Ostal bi rad to, kar sem, in tu, kjer sem.
Ohranil rad bi mlada leta,
saj ne vem, kaj se mi še obeta,
svet naj se nikar kar tako ne konča.
Ne bi rad ostal kot roža brez cveta,
na katerega ne prileti noben metulj.
Ostal bi rad večno mlad.
Tu, kjer sem,
to kar sem,
in to, kar imam rad.
DOMA JE RAJ
Živel je gospodič,
mlad in lep.
Bil je bogat,
vse na svetu imel je rad.
Po svetu je hodil,
Največkrat blodil.
Srečo je iskal,
se za soncem oziral,
slikarjem poziral,
tuja vrata odpiral.
Sam ne ve zakaj,
le želel si je v raj.
A po dolgih letih je prišel nazaj,
si rekel je,
doma je raj.
LJUBIM …
Ljubim zemljo domačo,
nebo in sonce na njem.
Ljubim zvezde in luno,
ki pazi na nje.
Ljubim ljudi, ki tukaj živijo,
ljubim gorice in pisane ptice,
gozdove in njihovo šumenje,
ki nam obeta dolgo življenje.
Ljubim hišo domačo,
poti iz otroštva.
Ljubim noč brez luči.
Tvoja senca me straši,
ko se mi spi.
MAMI IN OČETU
Nekoč sta živela,
zdaj ne živita več.
Umrla sta.
Odšla sta tiho, brez slovesa.
Najprej mama,
potem še oče.
Zdaj skupaj in v miru počivata v domači zemlji.
Ob smrti sta mi bližje kakor prej.
Stopila sta vame in tu sta še zdaj.
Oba nosim vedno s seboj.
Moje življenje je prepleteno z njunima.
Ni ju več.
Le boleč spomin.
