DOMINIK

Tisto prestopno leto je prišla pomlad v deželo nekoliko bolj zgodaj kot običajno. čas je pohitel in naročil soncu in južnemu vetru, da skupaj s fašenkom preženeta zimo. Hladen spomladanski veter se je spuščal v dolino s haloških hribov, ki bodo počasi zamenjali svojo sivino. Gola drevesa se bodo odela v svečano zeleno oblačilo, tudi tam, kjer sta večno zeleno smrečje in bršljan kljubovala mrzli zimi. Kupi snega pred hišo sredi haloških bregač so vidno kopneli. Tudi tisti velik kup, ki je bil dolgo v veselje otrok kot sneženi mož, se je vsak dan bolj solzil in počasi izginjal. Tam, kjer je sonce pohitelo in pobralo večino snega, so se pokazale velike zaplate posušene trave in izsušeno bakrenorjavo listje, ki ga je veter prinašal iz gozda in ga raztrosil po tleh okoli hiše. Bilo ga je premalo, da bi ga mati Katika pograbila in z njim nastlala kravam in prašičem, ki so se valjali v lastnem blatu, kajti že v januarju je v štali zmanjkalo listja in slame. Tudi sena in otave je počasi primanjkovalo za hrano za živino, kaj še, da bi z njim nastiljali. Suha koruzna stebla na bližnji njivi so se sama ponujala, le narezati bi jih bilo treba, vendar Katika poleg štirih majhnih otrok in petega, ki ga je nosila pod srcem, ni zmogla vsega kmečkega dela. Lanska jesen je bila prekratka in izjemno mokra, zato ni zmogla nagrabiti dovolj listja. Veselila se je zgodnje pomladi, čeprav je vedela, da ji prinaša delo in velike skrbi. Vse delo pri hiši je bilo njeno, pa še skrb z otroci; eden je bil v zibelki, drugi je komaj shodil, le tretji in četrti sta že tu in tam kaj postorila.

Zima in pomlad sta si podali roke. Ob potoku v Šoljaku so otroci nabirali mačice in zvončke, visibabe so jim pravili. Iz ravnih in gladkih vrbovih stebel, po katerih so se že pretakali sokovi, so s krošliki izdelovali piščalke. Najbolj iznajdljivi so si iz vrbove skorje spletli prave trobente in delali ogrlice Sonce je z južnim vetrom, ki se je zbudil iz svojega spanja, božalo in objemalo premočeno zemljo, jo izsušilo in v haloških vinogradih je šla h koncu spomladanska rez.Rezači so prebujali vinsko trto iz zimskega spanja, ponekod pa so že tudi kopači začeli s spomladanskim okapanjem mladega trsja. Otroci so rožje odnašali na vrh teras, kjer so ga skurili ali odnesli domov in delali rožance za podkurit v krušni peči. Med trsi na terasah je poganjal regrat. Kar sam se je ponujal za spomladansko solato.

Povsod, kamor pogledaš, se prebuja narava. Otroci postajajo nemirni in več ne vzdržijo v hiši. Sonce jih vabi v svoj objem. Trobentice na bližnjih travnikih jih vabijo na spomladanski koncert. Modre in bele vijolice ter drobne marjetice prijetno dišijo in so ravno pravšnje za spomladanski šopek. Ptički v grmovju veselo čebljajo in se pripravljajo na ženitveni dan. Ta dan je mati Katika ne daleč od hiše v najbolj gosto in s trnjem prepredeno grmovje nastavila skromna darila, ki so jih potem iskali njeni štirje otroci.

Mož Štefek, ki je med redkimi Haložani v tistih petdesetih letih že nekaj let delal v Nemčiji, je le enkrat na leto prihajal domov. Skrbel je, da je bilo pri hiši dovolj denarja, vse ostalo je prepuščal Katiki. Nihče ni vedel kje in kaj dela. Tistih nekaj dni v letu, ko je bil doma, je čepel v hiši, kot da bi se bal bližnjih sosedov. Izogibal se je srečanja z njimi, kot da jim ne bi zaupal. Kdo ve, zakaj? Morda zato, ker je prihajal iz Hrvaškega Zagorja. »Zagorec,« so ga klicali domačini. Tega se je sramoval. Na njegov račun so si izmislili številne šale. Ena takih je bila o papigi. Zagorec gre po ulici v Zagrebu in sliši, kako na enem izmed številnih oken prepeva papiga: »Zagorac, Zagorac, …«

»Takšnega ptiča pa bi tudi jaz imel, « si reče in se napoti k lastniku papige. Pri njem kupi štiri jajca, prepričan, da so od papige. Ko pride domov, jajca podstavi domači koklji, ki je valila piščance. čez nekaj dni so se poleg piščancev zvalili vrabci, ki so kaj kmalu zapustili gnezdo. Po nekaj mescih je Štefek zopet bil v Zagrebu in se je sprehajal po Ilici. Tako kot prvič, ga tudi tokrat z bližnjega okna »nagovori« papiga:

»Zagorac, Zagorac, ….«

Jezen se ozre na okno, kjer je v kletki prepevala papiga in ji odgovori:

»Jaz sem Zagorac in to pošten Zagorac, ti pa si bila kurba, ki si se z vrabci rašila.«

Štefek je bil svojeglav in vase zaprt človek. Domačini so pravili, da je bil vsakič, ko je prišel domov, po devetih mesecih pri hiši en družinski član več. Hudobni jeziki so znali povedati, da se Štefek boji za svojo Katiko, da si v tem času, ko je zdoma, ne bi dobila drugega. Soseska ni mogla razumeti, kako je Katika pri takem življenju in pri štirih otrocih ohranila svojo lepoto in zagnanost. Nikoli je niso slišali, da bi se pritoževala nad takim življenjem. Videti je bila zadovoljna in srečna. Vzorno je skrbela za domačijo in otroke. Njena samosvojost je marsikaterega presenečala. Prav to pa je tudi vcepljala svojim otrokom. Le najbolj zlobni so včasih pripomnili: »ženska brez moškega je kakor radio brez antene.«

Katikina družina je bila med redkimi v osrčju Haloz, kjer niso poznali pomanjkanja in revščine, za razliko od njihovih bližnjih in daljnih sosedov, kjer je veljalo reklo: »Zjutraj bob, opoldne krop, zvečer pa čisto vodo.«

V Halozah sta si največkrat podajali roko beda in revščina in le redko sta se srečali bogastvo in revščina.Lakota je bila vladar v Halozah.Haložani so z vero v Boga vsakodnevno premagovali svoje težave in revščino.

»Bogati se tolažijo z denarjem, revni pa s kopico otrok,« so znali povedati mestni ljudje, ko je beseda nanesla o Haložanih.

Kar zadeva vzgojo otrok, so domačini zamerili Katiki, ko je svojim otrokom govorila:

»Ne shajajte se z reveži. Izogibajte se jih.«

Prikrita sebičnost je bila v njej, ko so otroci sosedovih viničarjev in kočarjev prihajali k hiši in prosili za kruh. Običajno jim je dala tistega najbolj starega in suhega, včasih že tudi plesnivega, ki ga je največkrat dajala zajcem.Tako je bil trd, da skoraj ni bil več kruh. Pri viničarskih družinah je bilo bolj malo kruha. če pa je že bil, je bil koruzni.Otroci so ga dobivali le enkrat na dan, in še takrat pravično odmerjenega. Svežega kruha skorajda niso bili deležni.

»Kruh ponoči spi, čez dan pa potrebuje mir.Ko je svež in mehak, ima mehko spanje, ko je star in trd, pa trdno spi.Nikoli ga ne smeš motiti.Je pokrit in v shrambi skrit.«

To je bilo večno opravičilo mater viničarskim otrokom, ko so si zaželeli svežega kruha in več kot jim ga je bilo dnevno odmerjenega.

Katika pa ni bila stroga in večkrat tudi groba do lastnih otrok, tudi sosedovih ni marala. Do njih je bila neizmerno skopa. V soseščini se je govorilo, da je tako skopa, da ji je še dima žal, ki je uhajal iz dimnika.

Sosedovi otroci so pogosto prihajali tudi pod zgodnjo češnjo, ki se je vsako leto dobro obložena bohotila pred Katikino domačijo. Kot škorci so pobirali napol zrele sadeže, ki so padali na tla. Na drevo si ni upal nobeden, saj so se bali jezne sosede. Ta jih je znala hitro odpraviti, pa če ne drugače s skorjo suhega kruha. Nekoč pa jih je nepričakovano in kot se je kasneje pokazalo z določenim namenom povabila na češnjo, ki je tudi tisto leto bogato obrodila. Veje visoke češnje so se kar šibile pod težo rdečih sadežev, ki niso vabili le lačnih ptičev, temveč tudi marsikaterega mimoidočega. Katika je naslonila dolgo leseno lojtro na visoko drevo in sosedovi otroci so imeli pravo požrtijo. V začetku so sladke sadeže kar s košicami požirali in hiteli, kot da bi se bali, da si bo »dobra« soseda premislila. Otroci so bili prijetno presenečeni nad sosedino ponudbo in niti malo niso slutili, da gre za nekakšno sosedino zaroto. Jedli so in jedli in še žepe so si napolnili. Eden po eden so čez čas počasi s polnimi trebuščki prihajali z drevesa in hvaležno zrli v Katiko. To pa še ni bilo vse, kar jim je pripravila njihova »dobrotnica.« Ko je zadnji splezal z drevesa, je vse prijazno povabila v hišo. Posedli so na klop za veliko hrastovo mizo, na kateri jih je že čakala velika lončena skleda polna kiseline.

»Tako otroci, sedaj pa se za povrh še posladkajte s kiselino,« jih je dobrohotno nagovorila. Otroci so brez obotavljanja segli po lesenih žlicah in si privoščili ponujeno, saj so doma imeli le redkokdaj takšno priložnost. Iz oči jim je izžarevala zahvala sosedi, ki jih je opazovala in jih od časa do časa še vzpodbujala, da so čimprej izpraznili veliko skledo. Ta nevsakdanja in nenavadna pojedina se je potem za sosedove otroke kaj žalostno končala. Še niso prav zapustili sosedinega dvorišča, jih je že začelo zvijati v trebuščkih in kaj kmalu so imeli polne hlače. Domov so prišli umazani in smrdelo je od njih daleč naokoli. Mati se je prekrižala od žalosti in jeze, ko jih je zagledala. Enega po enega je postavila v veliki škaf mrzle vode in jih dodobra umila. »Prekleta požrešnost«! se je jezila na otroke, pa tudi veliko grdih besed je izrekla na račun hudobne sosede. Otroci potem vrsto let niso več zahajali k Katiki. Tudi z njenimi sinovi se niso shajali.

Katika je bila visoka ženska, krepka, bedrata in prsata. Njen okrogel obraz so krasile velike modre oči. Dolge črne lase si je največkrat spletla v debelo kito, ki ji je lepo padla po hrbtu. Vsako jutro, ko se je vstala, se je najprej pogledala v ogledala, da bi videla ali je še vedno tako lepa kot je bila dan prej in ali ji je od včeraj na danes nastala kakšna nova guba na obrazu V velikem ogledalu ob postelji je občudovala svojo lepoto. Ogledalo je bilo njena vsakodnevna spremljevalka. Prav nesrečna in zaskrbljena je bila, ko je nekoč na bradi opazila drobno bradavico. Vsakič, ko je bila polna luna, jo je božala in govorila:

»Kar božam naj zgine, kar gledam, naj raste.«

Lepo urejena je v soseski vzbujala pozornost.S svojo lepoto je usodno vplivala na moške v soseščini in jim mešala glave. Zlobni jeziki so znali povedati, da si je Paradižnikov Jaka prav zaradi nje vzel življenje, ker ga preprosto ni marala. Radovedni pogledi, včasih morda tudi škodoželjnih domačinov, Katike niso motili. Kadar so se ji ljudje preveč približali, ji je postalo nelagodno, kajti sovražila je dotikanje. že kot otrok se je naučila, da je dotikanje lahko zelo neprijetno in nevarno, zato je vedno bežala pred vsakim pretiranim dobrikanjem, posebno še tujcev. Moški v soseski so kar pogosto obračali oči za njo. Tudi sosedov Roman je bil med njimi. Večni samec, ki se je večkrat razkazoval kot nekakšen vaški gizdalin z rožnato ruto okoli vratu, z zelenimi pumparicami iz rebrastega žameta in s karirasto robačo, si je pri tridesetih še kako želel takšne ženske. Takšnih, ki bi mu ugajale, pa v soseski ni bilo. Katika ga je večkrat ošvrknila s svojim strogim pogledom, vendar je bilo to vse, česar je bil deležen. Sicer pa si ni hotela utrujati svojih lepih in modrih oči na njem. Vsaj tako je kazalo, ko sta se srečevala z drugimi domačini v soseščini. V resnici pa je Roman večkrat priskočil na pomoč Katiki pri težjih opravilih, za kar je tudi dobil primerno plačilo. Običajno ji je pomagal pri košnji in spravilu sena in otave, kajti Katikini otroci so bili še premajhni, sama pa bi le težko pokosila skoraj hektar velik travnik. Zato je bila vesela Romanove pomoči. Drugače pa je Roman sploh ni zanimal.Po drugi strani pa je bilo v soseski slišati, da se Romanu cedijo sline, ne le po Katiki, temveč tudi po njenem gruntu in da kot samotni jezdec samo še čaka na svojo priložnost.

Tudi prejšnje leto je gosta in visoka trava pod bregom za hišo čakala na Romanovo koso. Skrbno jo je pokosil in pridno pomagal Katiki pri obračanju in spravilu. Vreme jima je bilo naklonjeno, tako da sta lepo dozorelo in posušeno seno hitro pospravila na kozolec. Prav prijetno je bilo v dišečem senu, ki sta ga skrbno tlačila, da bi ga čim več spravila pod streho. Pri delu sta v glavnem molčala. Nasploh so Romanu besede le počasi šle z jezika, čeprav je tega dne popil že kar nekaj štamprljev žganice. Zardelo lice mu je od vročega sonca in močne žganice spiral znoj. Po glavi mu je rojilo vse mogoče, ker je med delom tu in tam »vrgel« oči na Katiko. Na kozolcu sta si bila najbolj blizu, pa še sama sta bila. Roman je večkrat segel po senu čim bližje Katike.

»To je priložnost, ki je dolgo več ne bo,« si je dejal in pozorno spremljal vsak gib ženskega telesa. Vonj po ženskem znoju ga je vse bolj privabljal. Oči so mu kar žarele od želje po zbližanju s Katiko. Za trenutek je obstal, odvrgel rasohe in se kot lev pognal na preznojeno žensko telo. Katika se v tistem trenutku niti ni mogla ubraniti nenadne Romanove napadalnosti, saj kaj takega sploh ni pričakovala. Še zakričati ni utegnila. Globoko v svežem senu se je branila nasilnežu, vendar nemočna, kajti dedec je bil mnogo močnejši od nje, pa še seno jo je oviralo, saj se ji je opletalo po rokah in nogah, kot da bi jih ji hotelo zvezati. Roman ji je z močnimi žuljavimi rokami raztrgal preznojeno bluzo, jo stiskal k sebi in se z neobritim obrazom zaril v njene bujne prsi. Z vlažnimi ustnicami se ji je slinil po prsih in po obrazu ter iskal njene mesnate ustnice. Katika se ga je na vso moč branila. Z obema rokama ga je prijela za dolge zamaščene lase in ga tiščala od sebe. Kričati si ni upala, saj si ni želela, da bi za to zvedeli sosedje. Grozno je trpela. Zdelo se ji je, da ji pokajo kosti. Še naprej se je branila in z vsemi močmi upirala nasilnežu. Toda zastonj. Zgodilo se je tisto, česar se je najbolj bala. Dedec je s silo zadovoljil svojo namero in zapustil kozolec. ženska je posiljena nekaj časa ležala v senu kot ranjena žival. Telo se ji je treslo kot šiba na vodi. Oči so ji zalivale solze od razočaranja in ponižanja. Nikogar ni bilo v bližini, ki bi ji vsaj z besedo pobožal globoko užaljeno srce. »Kaj neki sem mu storila, da se je tako grobo znesel nad menoj,« se je spraševala in se vstala iz preznojenega ležišča. Vonj po moškem znoju je bil močnejši od mladega sena. Globoko se je zamislila nad vsem, kar se ji je primerilo. Romana je močno zasovražila.

»Ali se mu naj maščujem? če, kako in kdaj? Ali naj to povem svojemu možu Štefeku«?

Takšne in podobe misli so se ji porajale. Po tem dogodku nekaj dni sploh ni šla iz hiše.

Od tistega dne dalje je močno trpela. V svoji notranjosti je nosila nekaj, česar si zaradi sramu ni upala povedati nikomur. Tudi v domačo hišo ni puščala nikogar, čeprav se ji ni bilo treba sramovati njene notranjosti. Še bolj je postala nezaupljiva, tako kot številni drugi domačini, ki pa dejansko niso imeli kaj pokazati. Niso marali, da bi kdorkoli vstopil v njihov svet, za katerega so mislili, da je samo njihov.

»Haložani skrivajo svoje skromno bogastvo kot kača noge,« so običajno dejali naključni prišleki iz mesta v ta haloški svet.

Niso bili plahi, tudi Katika ne, vendar niso hoteli, da bi se razgalili pred tujimi in nepovabljenimi ljudmi. Kopica dece in nekaj polomljenega inventarja in zarjavelih in obtolčenih piskrov, to je samo njihovo, zakaj bi se razkazovali?!

»Čas je najboljši zdravnik,« si je dejala Katika in poskušala pozabiti na nasilnega soseda.

Knjiga v kratkem izide pri Mariborski literarni družbi v zbirki Antares.

Tisto prestopno leto je prišla pomlad v deželo nekoliko bolj zgodaj kot običajno. čas je pohitel in naročil soncu in južnemu vetru, da skupaj s fašenkom preženeta zimo. Hladen spomladanski veter se je spuščal v dolino s haloških hribov, ki bodo počasi zamenjali svojo sivino. Gola drevesa se bodo odela v svečano zeleno oblačilo, tudi tam, kjer sta večno zeleno smrečje in bršljan kljubovala mrzli zimi. Kupi snega pred hišo sredi haloških bregač so vidno kopneli. Tudi tisti velik kup, ki je bil dolgo v veselje otrok kot sneženi mož, se je vsak dan bolj solzil in počasi izginjal. Tam, kjer je sonce pohitelo in pobralo večino snega, so se pokazale velike zaplate posušene trave in izsušeno bakrenorjavo listje, ki ga je veter prinašal iz gozda in ga raztrosil po tleh okoli hiše. Bilo ga je premalo, da bi ga mati Katika pograbila in z njim nastlala kravam in prašičem, ki so se valjali v lastnem blatu, kajti že v januarju je v štali zmanjkalo listja in slame. Tudi sena in otave je počasi primanjkovalo za hrano za živino, kaj še, da bi z njim nastiljali. Suha koruzna stebla na bližnji njivi so se sama ponujala, le narezati bi jih bilo treba, vendar Katika poleg štirih majhnih otrok in petega, ki ga je nosila pod srcem, ni zmogla vsega kmečkega dela. Lanska jesen je bila prekratka in izjemno mokra, zato ni zmogla nagrabiti dovolj listja. Veselila se je zgodnje pomladi, čeprav je vedela, da ji prinaša delo in velike skrbi. Vse delo pri hiši je bilo njeno, pa še skrb z otroci; eden je bil v zibelki, drugi je komaj shodil, le tretji in četrti sta že tu in tam kaj postorila.

Zima in pomlad sta si podali roke. Ob potoku v Šoljaku so otroci nabirali mačice in zvončke, visibabe so jim pravili. Iz ravnih in gladkih vrbovih stebel, po katerih so se že pretakali sokovi, so s krošliki izdelovali piščalke. Najbolj iznajdljivi so si iz vrbove skorje spletli prave trobente in delali ogrlice Sonce je z južnim vetrom, ki se je zbudil iz svojega spanja, božalo in objemalo premočeno zemljo, jo izsušilo in v haloških vinogradih je šla h koncu spomladanska rez.Rezači so prebujali vinsko trto iz zimskega spanja, ponekod pa so že tudi kopači začeli s spomladanskim okapanjem mladega trsja. Otroci so rožje odnašali na vrh teras, kjer so ga skurili ali odnesli domov in delali rožance za podkurit v krušni peči. Med trsi na terasah je poganjal regrat. Kar sam se je ponujal za spomladansko solato.

Povsod, kamor pogledaš, se prebuja narava. Otroci postajajo nemirni in več ne vzdržijo v hiši. Sonce jih vabi v svoj objem. Trobentice na bližnjih travnikih jih vabijo na spomladanski koncert. Modre in bele vijolice ter drobne marjetice prijetno dišijo in so ravno pravšnje za spomladanski šopek. Ptički v grmovju veselo čebljajo in se pripravljajo na ženitveni dan. Ta dan je mati Katika ne daleč od hiše v najbolj gosto in s trnjem prepredeno grmovje nastavila skromna darila, ki so jih potem iskali njeni štirje otroci.

Mož Štefek, ki je med redkimi Haložani v tistih petdesetih letih že nekaj let delal v Nemčiji, je le enkrat na leto prihajal domov. Skrbel je, da je bilo pri hiši dovolj denarja, vse ostalo je prepuščal Katiki. Nihče ni vedel kje in kaj dela. Tistih nekaj dni v letu, ko je bil doma, je čepel v hiši, kot da bi se bal bližnjih sosedov. Izogibal se je srečanja z njimi, kot da jim ne bi zaupal. Kdo ve, zakaj? Morda zato, ker je prihajal iz Hrvaškega Zagorja. »Zagorec,« so ga klicali domačini. Tega se je sramoval. Na njegov račun so si izmislili številne šale. Ena takih je bila o papigi. Zagorec gre po ulici v Zagrebu in sliši, kako na enem izmed številnih oken prepeva papiga: »Zagorac, Zagorac, …«

»Takšnega ptiča pa bi tudi jaz imel, « si reče in se napoti k lastniku papige. Pri njem kupi štiri jajca, prepričan, da so od papige. Ko pride domov, jajca podstavi domači koklji, ki je valila piščance. čez nekaj dni so se poleg piščancev zvalili vrabci, ki so kaj kmalu zapustili gnezdo. Po nekaj mescih je Štefek zopet bil v Zagrebu in se je sprehajal po Ilici. Tako kot prvič, ga tudi tokrat z bližnjega okna »nagovori« papiga:

»Zagorac, Zagorac, ….«

Jezen se ozre na okno, kjer je v kletki prepevala papiga in ji odgovori:

»Jaz sem Zagorac in to pošten Zagorac, ti pa si bila kurba, ki si se z vrabci rašila.«

Štefek je bil svojeglav in vase zaprt človek. Domačini so pravili, da je bil vsakič, ko je prišel domov, po devetih mesecih pri hiši en družinski član več. Hudobni jeziki so znali povedati, da se Štefek boji za svojo Katiko, da si v tem času, ko je zdoma, ne bi dobila drugega. Soseska ni mogla razumeti, kako je Katika pri takem življenju in pri štirih otrocih ohranila svojo lepoto in zagnanost. Nikoli je niso slišali, da bi se pritoževala nad takim življenjem. Videti je bila zadovoljna in srečna. Vzorno je skrbela za domačijo in otroke. Njena samosvojost je marsikaterega presenečala. Prav to pa je tudi vcepljala svojim otrokom. Le najbolj zlobni so včasih pripomnili: »ženska brez moškega je kakor radio brez antene.«

Katikina družina je bila med redkimi v osrčju Haloz, kjer niso poznali pomanjkanja in revščine, za razliko od njihovih bližnjih in daljnih sosedov, kjer je veljalo reklo: »Zjutraj bob, opoldne krop, zvečer pa čisto vodo.«

V Halozah sta si največkrat podajali roko beda in revščina in le redko sta se srečali bogastvo in revščina.Lakota je bila vladar v Halozah.Haložani so z vero v Boga vsakodnevno premagovali svoje težave in revščino.

»Bogati se tolažijo z denarjem, revni pa s kopico otrok,« so znali povedati mestni ljudje, ko je beseda nanesla o Haložanih.

Kar zadeva vzgojo otrok, so domačini zamerili Katiki, ko je svojim otrokom govorila:

»Ne shajajte se z reveži. Izogibajte se jih.«

Prikrita sebičnost je bila v njej, ko so otroci sosedovih viničarjev in kočarjev prihajali k hiši in prosili za kruh. Običajno jim je dala tistega najbolj starega in suhega, včasih že tudi plesnivega, ki ga je največkrat dajala zajcem.Tako je bil trd, da skoraj ni bil več kruh. Pri viničarskih družinah je bilo bolj malo kruha. če pa je že bil, je bil koruzni.Otroci so ga dobivali le enkrat na dan, in še takrat pravično odmerjenega. Svežega kruha skorajda niso bili deležni.

»Kruh ponoči spi, čez dan pa potrebuje mir.Ko je svež in mehak, ima mehko spanje, ko je star in trd, pa trdno spi.Nikoli ga ne smeš motiti.Je pokrit in v shrambi skrit.«

To je bilo večno opravičilo mater viničarskim otrokom, ko so si zaželeli svežega kruha in več kot jim ga je bilo dnevno odmerjenega.

Katika pa ni bila stroga in večkrat tudi groba do lastnih otrok, tudi sosedovih ni marala. Do njih je bila neizmerno skopa. V soseščini se je govorilo, da je tako skopa, da ji je še dima žal, ki je uhajal iz dimnika.

Sosedovi otroci so pogosto prihajali tudi pod zgodnjo češnjo, ki se je vsako leto dobro obložena bohotila pred Katikino domačijo. Kot škorci so pobirali napol zrele sadeže, ki so padali na tla. Na drevo si ni upal nobeden, saj so se bali jezne sosede. Ta jih je znala hitro odpraviti, pa če ne drugače s skorjo suhega kruha. Nekoč pa jih je nepričakovano in kot se je kasneje pokazalo z določenim namenom povabila na češnjo, ki je tudi tisto leto bogato obrodila. Veje visoke češnje so se kar šibile pod težo rdečih sadežev, ki niso vabili le lačnih ptičev, temveč tudi marsikaterega mimoidočega. Katika je naslonila dolgo leseno lojtro na visoko drevo in sosedovi otroci so imeli pravo požrtijo. V začetku so sladke sadeže kar s košicami požirali in hiteli, kot da bi se bali, da si bo »dobra« soseda premislila. Otroci so bili prijetno presenečeni nad sosedino ponudbo in niti malo niso slutili, da gre za nekakšno sosedino zaroto. Jedli so in jedli in še žepe so si napolnili. Eden po eden so čez čas počasi s polnimi trebuščki prihajali z drevesa in hvaležno zrli v Katiko. To pa še ni bilo vse, kar jim je pripravila njihova »dobrotnica.« Ko je zadnji splezal z drevesa, je vse prijazno povabila v hišo. Posedli so na klop za veliko hrastovo mizo, na kateri jih je že čakala velika lončena skleda polna kiseline.

»Tako otroci, sedaj pa se za povrh še posladkajte s kiselino,« jih je dobrohotno nagovorila. Otroci so brez obotavljanja segli po lesenih žlicah in si privoščili ponujeno, saj so doma imeli le redkokdaj takšno priložnost. Iz oči jim je izžarevala zahvala sosedi, ki jih je opazovala in jih od časa do časa še vzpodbujala, da so čimprej izpraznili veliko skledo. Ta nevsakdanja in nenavadna pojedina se je potem za sosedove otroke kaj žalostno končala. Še niso prav zapustili sosedinega dvorišča, jih je že začelo zvijati v trebuščkih in kaj kmalu so imeli polne hlače. Domov so prišli umazani in smrdelo je od njih daleč naokoli. Mati se je prekrižala od žalosti in jeze, ko jih je zagledala. Enega po enega je postavila v veliki škaf mrzle vode in jih dodobra umila. »Prekleta požrešnost«! se je jezila na otroke, pa tudi veliko grdih besed je izrekla na račun hudobne sosede. Otroci potem vrsto let niso več zahajali k Katiki. Tudi z njenimi sinovi se niso shajali.

Katika je bila visoka ženska, krepka, bedrata in prsata. Njen okrogel obraz so krasile velike modre oči. Dolge črne lase si je največkrat spletla v debelo kito, ki ji je lepo padla po hrbtu. Vsako jutro, ko se je vstala, se je najprej pogledala v ogledala, da bi videla ali je še vedno tako lepa kot je bila dan prej in ali ji je od včeraj na danes nastala kakšna nova guba na obrazu V velikem ogledalu ob postelji je občudovala svojo lepoto. Ogledalo je bilo njena vsakodnevna spremljevalka. Prav nesrečna in zaskrbljena je bila, ko je nekoč na bradi opazila drobno bradavico. Vsakič, ko je bila polna luna, jo je božala in govorila:

»Kar božam naj zgine, kar gledam, naj raste.«

Lepo urejena je v soseski vzbujala pozornost.S svojo lepoto je usodno vplivala na moške v soseščini in jim mešala glave. Zlobni jeziki so znali povedati, da si je Paradižnikov Jaka prav zaradi nje vzel življenje, ker ga preprosto ni marala. Radovedni pogledi, včasih morda tudi škodoželjnih domačinov, Katike niso motili. Kadar so se ji ljudje preveč približali, ji je postalo nelagodno, kajti sovražila je dotikanje. že kot otrok se je naučila, da je dotikanje lahko zelo neprijetno in nevarno, zato je vedno bežala pred vsakim pretiranim dobrikanjem, posebno še tujcev. Moški v soseski so kar pogosto obračali oči za njo. Tudi sosedov Roman je bil med njimi. Večni samec, ki se je večkrat razkazoval kot nekakšen vaški gizdalin z rožnato ruto okoli vratu, z zelenimi pumparicami iz rebrastega žameta in s karirasto robačo, si je pri tridesetih še kako želel takšne ženske. Takšnih, ki bi mu ugajale, pa v soseski ni bilo. Katika ga je večkrat ošvrknila s svojim strogim pogledom, vendar je bilo to vse, česar je bil deležen. Sicer pa si ni hotela utrujati svojih lepih in modrih oči na njem. Vsaj tako je kazalo, ko sta se srečevala z drugimi domačini v soseščini. V resnici pa je Roman večkrat priskočil na pomoč Katiki pri težjih opravilih, za kar je tudi dobil primerno plačilo. Običajno ji je pomagal pri košnji in spravilu sena in otave, kajti Katikini otroci so bili še premajhni, sama pa bi le težko pokosila skoraj hektar velik travnik. Zato je bila vesela Romanove pomoči. Drugače pa je Roman sploh ni zanimal.Po drugi strani pa je bilo v soseski slišati, da se Romanu cedijo sline, ne le po Katiki, temveč tudi po njenem gruntu in da kot samotni jezdec samo še čaka na svojo priložnost.

Tudi prejšnje leto je gosta in visoka trava pod bregom za hišo čakala na Romanovo koso. Skrbno jo je pokosil in pridno pomagal Katiki pri obračanju in spravilu. Vreme jima je bilo naklonjeno, tako da sta lepo dozorelo in posušeno seno hitro pospravila na kozolec. Prav prijetno je bilo v dišečem senu, ki sta ga skrbno tlačila, da bi ga čim več spravila pod streho. Pri delu sta v glavnem molčala. Nasploh so Romanu besede le počasi šle z jezika, čeprav je tega dne popil že kar nekaj štamprljev žganice. Zardelo lice mu je od vročega sonca in močne žganice spiral znoj. Po glavi mu je rojilo vse mogoče, ker je med delom tu in tam »vrgel« oči na Katiko. Na kozolcu sta si bila najbolj blizu, pa še sama sta bila. Roman je večkrat segel po senu čim bližje Katike.

»To je priložnost, ki je dolgo več ne bo,« si je dejal in pozorno spremljal vsak gib ženskega telesa. Vonj po ženskem znoju ga je vse bolj privabljal. Oči so mu kar žarele od želje po zbližanju s Katiko. Za trenutek je obstal, odvrgel rasohe in se kot lev pognal na preznojeno žensko telo. Katika se v tistem trenutku niti ni mogla ubraniti nenadne Romanove napadalnosti, saj kaj takega sploh ni pričakovala. Še zakričati ni utegnila. Globoko v svežem senu se je branila nasilnežu, vendar nemočna, kajti dedec je bil mnogo močnejši od nje, pa še seno jo je oviralo, saj se ji je opletalo po rokah in nogah, kot da bi jih ji hotelo zvezati. Roman ji je z močnimi žuljavimi rokami raztrgal preznojeno bluzo, jo stiskal k sebi in se z neobritim obrazom zaril v njene bujne prsi. Z vlažnimi ustnicami se ji je slinil po prsih in po obrazu ter iskal njene mesnate ustnice. Katika se ga je na vso moč branila. Z obema rokama ga je prijela za dolge zamaščene lase in ga tiščala od sebe. Kričati si ni upala, saj si ni želela, da bi za to zvedeli sosedje. Grozno je trpela. Zdelo se ji je, da ji pokajo kosti. Še naprej se je branila in z vsemi močmi upirala nasilnežu. Toda zastonj. Zgodilo se je tisto, česar se je najbolj bala. Dedec je s silo zadovoljil svojo namero in zapustil kozolec. ženska je posiljena nekaj časa ležala v senu kot ranjena žival. Telo se ji je treslo kot šiba na vodi. Oči so ji zalivale solze od razočaranja in ponižanja. Nikogar ni bilo v bližini, ki bi ji vsaj z besedo pobožal globoko užaljeno srce. »Kaj neki sem mu storila, da se je tako grobo znesel nad menoj,« se je spraševala in se vstala iz preznojenega ležišča. Vonj po moškem znoju je bil močnejši od mladega sena. Globoko se je zamislila nad vsem, kar se ji je primerilo. Romana je močno zasovražila.

»Ali se mu naj maščujem? če, kako in kdaj? Ali naj to povem svojemu možu Štefeku«?

Takšne in podobe misli so se ji porajale. Po tem dogodku nekaj dni sploh ni šla iz hiše.

Od tistega dne dalje je močno trpela. V svoji notranjosti je nosila nekaj, česar si zaradi sramu ni upala povedati nikomur. Tudi v domačo hišo ni puščala nikogar, čeprav se ji ni bilo treba sramovati njene notranjosti. Še bolj je postala nezaupljiva, tako kot številni drugi domačini, ki pa dejansko niso imeli kaj pokazati. Niso marali, da bi kdorkoli vstopil v njihov svet, za katerega so mislili, da je samo njihov.

»Haložani skrivajo svoje skromno bogastvo kot kača noge,« so običajno dejali naključni prišleki iz mesta v ta haloški svet.

Niso bili plahi, tudi Katika ne, vendar niso hoteli, da bi se razgalili pred tujimi in nepovabljenimi ljudmi. Kopica dece in nekaj polomljenega inventarja in zarjavelih in obtolčenih piskrov, to je samo njihovo, zakaj bi se razkazovali?!

»Čas je najboljši zdravnik,« si je dejala Katika in poskušala pozabiti na nasilnega soseda.

Knjiga v kratkem izide pri Mariborski literarni družbi v zbirki Antares.