Tam gori pod bregom hiža stoji,
je s slamo pokrita,
da vodo drži.
V hiži je miza,
ob mizi je klop,
na njej sedi kopica otrok.
Si kruha želijo.
Se na mamo jezijo,
če ga premalo dobijo.
ŽRMLJE
V prikleti se žrmlje vrtijo,
koruzno zrnje drobijo.
Otrokom žganci dišijo,
si svežega kruha želijo.
Od hiže zbežijo,
če nič ne dobijo.
OD HIŽE DO HIŽE
Pohajam od hiže do hiže
in trkam na zaklenjena vrata.
Čakam, da ključ se obrne,
a noč prej na deželo se zgrne.
Tako hodim od zore do mraka,
do belega dne,
v deželi,
kjer so hiže zaklenjene vse.
V HALOŠKIH GORICAH
Zgodaj, ko še ni pomladi,
kot ponavadi,
so v goricah se zbrali
stari in mladi.
S škarjami v rokah
so rozge prebujali speče,
jim pesmi prepevali,
se veselili,
šparoni pa so se solzili.
VETER
Tak sem kot veter,
vedno vihrav,
hladen in oster,
redko šegav.
Nimam meja,
spomladi podiram kupe sena,
poleti božam gola telesa,
v jeseni tresem bogata drevesa,
pozimi natrosim kupe snega.
Tak sem kot veter,
vedno vihrav,
hladen in oster,
redko šegav.
PUNA HIŽA
Puna hiža je otrok,
ki letajo okrog in okrog,
vsak od njih je bosih nog,
da lažje leče naokrog.
Puna hiža je otrok,
v želodcu je le en obrok,
da lažje lečejo naokrog.
Puna hiža je otrok,
sliši se le jok in stok.
Šmrklji z nosa jim visijo,
nič za jesti ne dobijo,
zato kričijo in norijo.
SANJAM
Sanjam o mogočem in nemogočem,
o tem, kar hočem in kar nočem.
Sem srečen in nesrečen,
le čas je večen,
je tisti, ki nas preganja
in nove sanje naznanja.
STAROST
Leta hitijo,
s časom bežijo,
mladost jih preganja,
starost se jim klanja.
Leta hitijo,
lasje sivijo,
roke drhtijo,
se starosti bojijo.
POD BREGOM
Tam gori pod bregom hiža stoji,
je s slamo pokrita,
da vodo drži.
V hiži je miza,
ob mizi je klop,
na njej sedi kopica otrok.
Si kruha želijo.
Se na mamo jezijo,
če ga premalo dobijo.
ŽRMLJE
V prikleti se žrmlje vrtijo,
koruzno zrnje drobijo.
Otrokom žganci dišijo,
si svežega kruha želijo.
Od hiže zbežijo,
če nič ne dobijo.
OD HIŽE DO HIŽE
Pohajam od hiže do hiže
in trkam na zaklenjena vrata.
Čakam, da ključ se obrne,
a noč prej na deželo se zgrne.
Tako hodim od zore do mraka,
do belega dne,
v deželi,
kjer so hiže zaklenjene vse.
V HALOŠKIH GORICAH
Zgodaj, ko še ni pomladi,
kot ponavadi,
so v goricah se zbrali
stari in mladi.
S škarjami v rokah
so rozge prebujali speče,
jim pesmi prepevali,
se veselili,
šparoni pa so se solzili.
VETER
Tak sem kot veter,
vedno vihrav,
hladen in oster,
redko šegav.
Nimam meja,
spomladi podiram kupe sena,
poleti božam gola telesa,
v jeseni tresem bogata drevesa,
pozimi natrosim kupe snega.
Tak sem kot veter,
vedno vihrav,
hladen in oster,
redko šegav.
PUNA HIŽA
Puna hiža je otrok,
ki letajo okrog in okrog,
vsak od njih je bosih nog,
da lažje leče naokrog.
Puna hiža je otrok,
v želodcu je le en obrok,
da lažje lečejo naokrog.
Puna hiža je otrok,
sliši se le jok in stok.
Šmrklji z nosa jim visijo,
nič za jesti ne dobijo,
zato kričijo in norijo.
SANJAM
Sanjam o mogočem in nemogočem,
o tem, kar hočem in kar nočem.
Sem srečen in nesrečen,
le čas je večen,
je tisti, ki nas preganja
in nove sanje naznanja.
STAROST
Leta hitijo,
s časom bežijo,
mladost jih preganja,
starost se jim klanja.
Leta hitijo,
lasje sivijo,
roke drhtijo,
se starosti bojijo.
