Čeprav se že napoveduje jesen, so dnevi vroči in noči soparne. Zato dolgo bedim. Slišim osamljene korake zadnjih sprehajalcev pred zaključkom sezone, brnenje koč, ki se odpravljajo na ribolov, mrmrajoče glasove domačinov pred krčmo in nazadnje le še pljuskanje morja ob vznožju mojega doma. Zdaj že lahko rečem mojega. Toliko časa sem že tukaj, da so me vzeli za svojo tudi domačini. Hiško, ki kot orlovo gnezdo čepi na bregu nad morjem, sem podedovala po neki mamini znanki brez otrok. Zaljubila sem se vanjo, v zaliv in ljudi, in ostala.
Sprva sem še odhajala, tudi za dalj časa. Zdaj pa nič več.
»Vstani,« slišim tik ob ušesu.
»Pa saj sem komaj zaspala,« zamrmram.
S težavo odprem oči. V sobi je temno. Šele čez čas začnem prepoznavati znane predmete: omaro, mizo v kotu, okno, priprta vrata na teraso, skozi katera se prebija tanek pramen svetlobe, in seveda posteljo, na kateri ležim zdaj že povsem budna. Pri nogah nekje mora biti halja. Vedno jo položim k nogam. Z rokami drsim po odeji. Otipam jo. Povlečem jo k sebi in smuknem vanjo. Z nogami iščem copate. Ni jih. Pa bi morali biti. Še tipam, potem pa se bosa odpravim proti kopalnici. Dotik hladnih ploščic čutim kot nekaj novega, sicer že doživetega, a pozabljenega. Zato grem počasi. Da doživim vsak dotik, vsak premik, vse do kopalničnih vrat.
Odprem jih in prižgem luč. Svetloba mi jemlje vid. Nekaj časa mežikam v podobo dekleta v ogledalu. Razmršeni kratki lasje, čutne ustnice, bela, preveč bela koža in velike temne oči.
Na polici pod ogledalom ni glavnika, zato si poravnam lase kar z roko. V predalu vzamem kopalno brisačo, ugasnem luč in grem. Pravkar ohlajene podplate mi sedaj ogrevajo še vedno tople ploščice terase.
Nekje spodaj slišim plivkanje morja. Hiše v zalivu čemijo pogreznjene v spanec. Svetloba vzhajajočega meseca riše dolge sence uličnih svetilk na bele skale ob vodi.
Kamnite stopnice, ki vodijo do plaže, se svetlikajo in me vabijo. Mene pa je naenkrat strah strmine in številnih stopnic. Zato stojim. Dolgo. Zelo dolgo.
Končno se premaknem. Previdno stopim na prvo stopnico, pa na drugo in tretjo. Zbada me v podplate. Vsak kamenček me zaboli, vsako zrno peska čutim. Morala bi obuti copate. Le kam sem jih vtaknila?
Še zadnja stopnica. Oddahnem si. Na dobro znani mali plaži sem. Na tla položim brisačo in sedem nanjo. Skala je še topla. Greje me. Strmim v iskrice na vodi. Za mojim hrbtom v rahli sapi šepeta oleander, pred mano tiho valovi morja.
Nekdo se me dotakne. Zdrznem se. Nisem ga slišala prihajati. Ozrem se, on pa počepne k meni, se smehlja in me vpraša:
»Greva?«
Ne odgovorim. Samo pokimam. Njegovi močni roki me dvigneta. Tesno se ga oklenem, ko zabrede v vodo. Na hrbtu začutim hladen dotik. Moj »uš« ga spravi v smeh. Spusti me, da pljusknem in me vso zalije. Zdaj se tudi on požene z glavo naprej v vodo. Plavava. Z dolgimi zamahi reževa vodo. Drug ob drugem sva, pa spet vsakksebi. Loviva se, prijemava, prepletava, potoneva, izplavava. Ničesar, razen morja in naju, ni. S smehom in pljuskanjem razbijava tišino in motiva spanec hiš, mimo katerih drsiva. Znova in znova zaokroživa po zalivu, dokler utrujena ne obleživa na skali.
Na roki čutim njegovo toplo sapo. Z jezikom pobira slane kapljice s kože. Spreletava me na tisoče iskric. Prepustim se njegovemu ljubkovanju in ga gledam. Tako kot sleherni dan. Pa vendar drugače. Tudi on je drugačen v soju mesečine. Zato ga tako gledam. Skeniram ga. Posneti ga moram. Zelo natančno. Sleherno potezo. Za pozneje.
Vlažni telesi se lepita. Izginjava. Plima naju odnaša, dviga pa spet vrača na obalo, kjer končno obleživa brez besed. Le dihanje, globoko, sproščujoče.
Ko odprem oči, ga ni več. A ga še čutim. Njegove močne roke se me še vedno dotikajo.
»Nazaj moram,« si rečem. Le s težavo vstanem in obstanem pred stopnicami. Spet začutim tesnobo. Bom zmogla vse te stopnice? Toliko jih je in tako visoko se dvigajo. In moja soba je tako zelo, zelo daleč.
Z največjim naporom se pomikam proti vrhu. Utrujena sem in noge me neznansko bolijo. Komaj, komaj se privlečem do vrha. Oddahnem si. Samo teraso še prečkam, sobo, in že sem v postelji. Moji postelji.
Zbudi me sonce. Skozi priprte naoknice se krade. Slišim ropotanje posode, drsajoče korake gospodinje, klice ribičev, ki ponujajo sveže ribe. Zadiši po svežem kruhu in kavi. Lačna sem. Zjutraj sem vedno lačna. A malo moram še počakati. Zdaj zaslišim njegov »dobro juto,« in »še spi?«
»Mislim, da ne,« odgovarja gospodinja. Počasi odpre vrata in pokuka v sobo. Vstopita. Njegove modre oči se prijazno nasmihajo, ko se mi bliža. Skloni se. Z eno roko me prime pod koleni, z drugo pod hrbtom, jaz pa mu ovijem svoje okoli vratu. Dvigne me na voziček. Še nasmeh in že ga ni več. Gospodinja me potisne v kopalnico. Pomaga pri umivanju. Ko se češem, mi pridrži ogledalo. V tisto nad umivalnikom se ne vidim. Zajtrkujem na terasi. S knjigo v roki se potem ves dan potiskam sem in tja in iščem senco. Do večera. Ko me spet dvigne z vozička in me položi v posteljo.
Čeprav se že napoveduje jesen, so dnevi vroči in noči soparne. Zato dolgo bedim. Slišim osamljene korake zadnjih sprehajalcev pred zaključkom sezone, brnenje koč, ki se odpravljajo na ribolov, mrmrajoče glasove domačinov pred krčmo in nazadnje le še pljuskanje morja ob vznožju mojega doma. Zdaj že lahko rečem mojega. Toliko časa sem že tukaj, da so me vzeli za svojo tudi domačini. Hiško, ki kot orlovo gnezdo čepi na bregu nad morjem, sem podedovala po neki mamini znanki brez otrok. Zaljubila sem se vanjo, v zaliv in ljudi, in ostala.
Sprva sem še odhajala, tudi za dalj časa. Zdaj pa nič več.
»Vstani,« slišim tik ob ušesu.
»Pa saj sem komaj zaspala,« zamrmram.
S težavo odprem oči. V sobi je temno. Šele čez čas začnem prepoznavati znane predmete: omaro, mizo v kotu, okno, priprta vrata na teraso, skozi katera se prebija tanek pramen svetlobe, in seveda posteljo, na kateri ležim zdaj že povsem budna. Pri nogah nekje mora biti halja. Vedno jo položim k nogam. Z rokami drsim po odeji. Otipam jo. Povlečem jo k sebi in smuknem vanjo. Z nogami iščem copate. Ni jih. Pa bi morali biti. Še tipam, potem pa se bosa odpravim proti kopalnici. Dotik hladnih ploščic čutim kot nekaj novega, sicer že doživetega, a pozabljenega. Zato grem počasi. Da doživim vsak dotik, vsak premik, vse do kopalničnih vrat.
Odprem jih in prižgem luč. Svetloba mi jemlje vid. Nekaj časa mežikam v podobo dekleta v ogledalu. Razmršeni kratki lasje, čutne ustnice, bela, preveč bela koža in velike temne oči.
Na polici pod ogledalom ni glavnika, zato si poravnam lase kar z roko. V predalu vzamem kopalno brisačo, ugasnem luč in grem. Pravkar ohlajene podplate mi sedaj ogrevajo še vedno tople ploščice terase.
Nekje spodaj slišim plivkanje morja. Hiše v zalivu čemijo pogreznjene v spanec. Svetloba vzhajajočega meseca riše dolge sence uličnih svetilk na bele skale ob vodi.
Kamnite stopnice, ki vodijo do plaže, se svetlikajo in me vabijo. Mene pa je naenkrat strah strmine in številnih stopnic. Zato stojim. Dolgo. Zelo dolgo.
Končno se premaknem. Previdno stopim na prvo stopnico, pa na drugo in tretjo. Zbada me v podplate. Vsak kamenček me zaboli, vsako zrno peska čutim. Morala bi obuti copate. Le kam sem jih vtaknila?
Še zadnja stopnica. Oddahnem si. Na dobro znani mali plaži sem. Na tla položim brisačo in sedem nanjo. Skala je še topla. Greje me. Strmim v iskrice na vodi. Za mojim hrbtom v rahli sapi šepeta oleander, pred mano tiho valovi morja.
Nekdo se me dotakne. Zdrznem se. Nisem ga slišala prihajati. Ozrem se, on pa počepne k meni, se smehlja in me vpraša:
»Greva?«
Ne odgovorim. Samo pokimam. Njegovi močni roki me dvigneta. Tesno se ga oklenem, ko zabrede v vodo. Na hrbtu začutim hladen dotik. Moj »uš« ga spravi v smeh. Spusti me, da pljusknem in me vso zalije. Zdaj se tudi on požene z glavo naprej v vodo. Plavava. Z dolgimi zamahi reževa vodo. Drug ob drugem sva, pa spet vsakksebi. Loviva se, prijemava, prepletava, potoneva, izplavava. Ničesar, razen morja in naju, ni. S smehom in pljuskanjem razbijava tišino in motiva spanec hiš, mimo katerih drsiva. Znova in znova zaokroživa po zalivu, dokler utrujena ne obleživa na skali.
Na roki čutim njegovo toplo sapo. Z jezikom pobira slane kapljice s kože. Spreletava me na tisoče iskric. Prepustim se njegovemu ljubkovanju in ga gledam. Tako kot sleherni dan. Pa vendar drugače. Tudi on je drugačen v soju mesečine. Zato ga tako gledam. Skeniram ga. Posneti ga moram. Zelo natančno. Sleherno potezo. Za pozneje.
Vlažni telesi se lepita. Izginjava. Plima naju odnaša, dviga pa spet vrača na obalo, kjer končno obleživa brez besed. Le dihanje, globoko, sproščujoče.
Ko odprem oči, ga ni več. A ga še čutim. Njegove močne roke se me še vedno dotikajo.
»Nazaj moram,« si rečem. Le s težavo vstanem in obstanem pred stopnicami. Spet začutim tesnobo. Bom zmogla vse te stopnice? Toliko jih je in tako visoko se dvigajo. In moja soba je tako zelo, zelo daleč.
Z največjim naporom se pomikam proti vrhu. Utrujena sem in noge me neznansko bolijo. Komaj, komaj se privlečem do vrha. Oddahnem si. Samo teraso še prečkam, sobo, in že sem v postelji. Moji postelji.
Zbudi me sonce. Skozi priprte naoknice se krade. Slišim ropotanje posode, drsajoče korake gospodinje, klice ribičev, ki ponujajo sveže ribe. Zadiši po svežem kruhu in kavi. Lačna sem. Zjutraj sem vedno lačna. A malo moram še počakati. Zdaj zaslišim njegov »dobro juto,« in »še spi?«
»Mislim, da ne,« odgovarja gospodinja. Počasi odpre vrata in pokuka v sobo. Vstopita. Njegove modre oči se prijazno nasmihajo, ko se mi bliža. Skloni se. Z eno roko me prime pod koleni, z drugo pod hrbtom, jaz pa mu ovijem svoje okoli vratu. Dvigne me na voziček. Še nasmeh in že ga ni več. Gospodinja me potisne v kopalnico. Pomaga pri umivanju. Ko se češem, mi pridrži ogledalo. V tisto nad umivalnikom se ne vidim. Zajtrkujem na terasi. S knjigo v roki se potem ves dan potiskam sem in tja in iščem senco. Do večera. Ko me spet dvigne z vozička in me položi v posteljo.
