Vračajo se. Avto nima klime, zato je neznosno vroče. Poti se in utrujena je. Najraje bi zadremala, a bi bilo nevljudno, če se ne bi tudi ona vsaj tu in tam vključila v pogovor. Ocenjujejo dvodnevno druženje. Delo v delavnicah, izlet, hrano, prenočišče. Pogovarjajo se o novih znancih, s katerimi bodo prav gotovo ohranili stike, če seveda ne bodo založili njihovih naslovov in telefonskih številk.
»Si še z nami,« jo iz dremeža prikliče glas kolegice, s katero sta dva dni delili sobo.
»Poslušam, poslušam vas in z zaprtimi očmi urejam vtise. Mi je pa hudičevo vroče in zato ne bi imela nič proti, če bi se kje malo ustavili. Če pa sem čisto odkrita, bi bila najbolj zadovoljna, če bi že bili doma.«
»Čez kakšni dve uri bomo zares doma. Vsaj ti, ki boš izstopila prva,« ji odvrne voznik in že zavija na parkirni prostor pred gostilno z vrtom. Udobno se namestijo pod velikim senčnikom na terasi, naročijo pijačo in nadaljujejo s pogovorom, ki pa ga kmalu prekine, ko pokliče natakarja.
»Kam se ti mudi? Najprej siliš od doma, zdaj pa domov,« ji poočita kolegica.
No, silila ravno ni od doma, čeprav je bilo res, da je ona nagovorila kolegico, da sta se prijavili. Priznati si je morala tudi to, da si je zares želela odpotovati. Saj ne, da bi bilo doma kaj narobe, le spremembo je potrebovala. Odkar je samo doma, potrebuje spremembo. Vsaj za en dan se želi umakniti, biti nekje sama, v drugem okolju, z drugimi ljudmi, brez tistih vsakodnevnih rutinskih opravil, vedno istih poti, že videnega, že tisočkrat doživetega. Zdaj pa jo vleče domov.
»Jaz plačam,« reče, ko se ob mizi ustavi natakar z računom.
Preden spusti denarnico nazaj v torbico, s pogledom ošine rob vizitke, ki moli iz žepka. Srce ji začne močneje utripati.
»Se sploh zavedaš, da te je povabil k sodelovanju,« se sprašuje, ko leze na zadnji sedež. »Povabil te je k sodelovanju.« Najraje bi izvlekla vizitko, a se premaga, se namesti in pripne z varnostnim pasom.
V avtu je zdaj znosnejše, a razgovor nekako ne steče več. Odžejani in prijetno utrujeni nadaljujejo pot proti domu. Zdaj dremuckajo drugi. Njo pa je pogled na vizitko preveč vznemiril. Sedi, strmi skozi okno in čez čas na skrivaj spet odpre torbico. Izvleče denarnico in iz nje le vzame vizitko. Spet molče strmi vanjo, kot da ne more verjeti, da ji jo je dal.
Po prihodu in namestitvi je bila razporejena v skupino skupaj s kolegico. Ko je stopila v učilnico, jo je tako kot vedno, kadar se je znašla v novem okolju, stiskalo v grlu in prsih. Za mizo je stal mentor, sedeži pa so se že polnili s slušatelji. Mladimi. Veliko mlajšimi od nje.
Mentor je po uvodnem nagovoru odprl mapo z njihovimi prispevki.
»Samo mene naj ne pokliče,« ji je šlo skozi možgane. »Naj me pusti za jutri. Jutri bo že bolje.«
Seveda se ji pobožna želja ni uresničila. Ni bila sicer prva na vrsti, a njej se je zdelo, da se še ni utegnila prav namestiti in prisluhniti prvim analizam, ko jo je že poklical. Vsa kri ji je butnila v glavo. V ušesih ji je šumelo, da ga je komaj slišala, ko je bral odlomek iz njenega prispevka. Slišala pa je razbijanje lastnega srca in to tako močno, da bi ga morali slišati tudi drugi. Kot kaže, ga niso, ker so pozorno sledili mentorjevim besedam, in ko je utihnil še on, je zavladala tišina. Zadržala je dih. Zdaj bo, kar bo.
Najprej je morala sama spregovoriti o svojem delu. Nekaj je jecljala. Potem je mentor pozval ostale, da povedo svoje mnenje. V zadregi so gledali drug drugega. Ker nihče ni bil pripravljen spregovoriti prvi, je začel z analizo mentor. Dobro. Zelo dobro je ocenil njeno delo. Končno so se opogumili tudi drugi in tudi ona se je sprostila.
»Če bi bila samo malo bolj samozavestna, bi lahko tako kot drugi izkoristila tudi odmore za razgovor z mentorjem,« se je oglasilo nekje v njej.
»Saj vem. Pa kaj morem. Sem pač taka, da vedno čakam nekje v ozadju. Če pride kdo do mene, v redu, če ne, pač ne,« si je takoj odgovorila.
Ob zaključku seminarja so se vsi drenjali okoli mize. Vsak bi rad še nekaj vprašal. Tudi ona. A si je, še preden je prišla do mize, premislila. Namesto tega je šla v sobo po potovalko in potem čakala pri vratih, da se poslovi. Končno je vstal, vsem zaželel uspešno delo in se začel poslavljati. Vsakemu je segel v roko. Tudi njej. Zahvalila se mu je, on pa je segel v žep srajce, izvlekel vizitko in ji z besedami, »pošljite mi kaj,« segel v roko. Samo »hvala« je zajecljala, pobrala potovalko in šla iz učilnice. Ko je sedla v avto, je vizitko še vedno držala v prepoteni dlani.
»Boš nadaljevala z nami, ali boš izstopila?«
»Pa ne, da smo že doma?« se čudi. »Najbrž sem zaspala,« naklada, ko leze iz avta. Poslovi se, vzame potovalko, še enkrat pomaha in že pozvoni. Čeprav ima ključe, zvoni. Ker hoče, da ji odpre, da mu plane v objem, da začuti njegovo prijetno toploto, da mu pokaže vizitko, da čim prej strese predenj vse, kar se je nabralo v njej.
»No, no, saj te samo dva dni ni bilo,« jo v trenutku prizemlji.
»Vem. Ampak, kaj ne vidiš?« Pod nos mu moli vizitko. »Zdaj se moram zakopati v delo. Ničesar nimam napisanega, on pa mi je rekel, da mu lahko pošljem prispevke. Če jih bo dovolj, jih bo mogoče objavil v knjigi.«
»In če mu bodo všeč, in če jih bo sploh pogledal, in če…,daj no, pomiri se,« jo miri.
»Ob vsem domačem delu in takem tvojem razmišljanju mi že ne bo uspelo. Ampak odločila sem se, da bom vsaj poskusila. Začela bom že kar jutri. Ne nazadnje se tudi uredniki menjajo in zato moram pohiteti.«
»Najprej se naspi, vse dobro premisli, da ne boš na koncu preveč razočarana, potem pa naredi, kar hočeš.«
Naslednji dan mu predstavi svoj načrt. Enkrat v tednu bo šla v trgovino. Takrat je dan izgubljen, ker nakupovanje pač traja. Vsakodnevno kuhanje kosila ji tudi vzame veliko časa in ji razbije dan. Dela lahko le dopoldan. Popoldan, ko se vsi vrnejo iz službe in iz šole, v hiši ni miru in ne more delati. Zato bo en dan v tednu samo njen. Takrat ne bo kuhala, ne bo pospravljala, ampak samo pisala. In ne bo dovolila, da bi jo kdo motil.
Po zajtrku pospravi. Potem pokliče brata. Njemu že mora povedati, da je spet doma. Na dolgo in široko mu opisuje dvodnevno usposabljanje. Ko končno odloži slušalko, sede k računalniku. Odpre mapo. Preleti naslove. Odpira enega za drugim. Bere. Popravlja. Briše. Dopolnjuje. Spreminja. Vmes jo nekajkrat zmoti telefon. Pogled na uro, ji pove, da je njen čas minil. Zdaj mora v kuhinjo. Sama sebe tolaži, da bo naslednji dan naredila več. Jutri si bo prisvojila ves dan. Samo njen bo.
Pa ni bil. Ker je ni bilo dva dni, mora vsaj malo počistiti. S sesalcem dirja po hiši, drgne školjke v kopalnici, briše prah, zaliva rože, pometa pred in za hišo. Potem še skuha, ker je dan že itak zapravljen.
Po dobrem mesecu je končno sama doma. On je na smučanju, ostali so v službah in v šoli.
Pozajtrkuje. Prelista časopis. Ne bere. Le lista in s pogledom blodi od razmesarjenih trupel, do naslovov o strankarskih prepirih, goljufijah, nasilju v družini, umorih. Ne, tega res ne mara brati. Vse skupaj je ena sama velika groza, ena sama krivica, svinjarija. Besna odloži časopis, odločena, da napiše nekaj lepega. Kot protiutež. Nekaj iz življenja v njenem okolju, ki konec koncev le ni tako grozno. Ki zna biti tudi lepo, prijazno, včasih prav idilično.
S skodelico kave se namesti pred računalnikom. Odpre nov list. Belina reži vanjo, ona pa brska za idejo. Ugotovi, da tako ne bo šlo, zato spet raje odpre mapo in se ponovno zatopi v že napisano. Zmoti jo telefon. Vstane, a že naslednji trenutek si premisli.
»Ne, danes me ni za nikogar. Danes ne dovolim, da bi me kdo motil.«
Telefon še kar nekajkrat pozvoni. Presliši ga.
»To pa ni telefon,« reče, ko zasliši hišni zvonec. Sedi in posluša. Nekdo odhaja. Olajšana nadaljuje z delom. Naenkrat spet pozvoni. Za trenutek je vse tiho, potem pa zopet. Še in še.
In to danes, ko je za nikogar ni.
Ker nekdo še vedno vztrajno pritiska na zvonec, gre proti vratom. »Pa se ja ni komu kaj zgodilo,« jo prešine, ko odklepa.
Na pragu stoji soseda. Zelo stara je. Vsa drobcena, vase pogreznjena, z napol plahim pogledom strmi vanjo.
»Se mi je zdelo, da ste doma,« jo v zadregi nagovori. »Ste že bili v trgovini? Nisem vas videla, da bi šli, pa sem mislila, da bi še meni prinesli žemljico in četrt črnega. Če boste šli v trgovino. Zmanjkalo mi ga je. Pa bi vas lepo pros…«
»Prinesla vam bom,« jo prekine in že natika čevlje. Revice, ki najbolj uživa, kadar namaka žemljico v toplo mleko in jo potem muli z brezzobimi čeljustmi, že ne bo razočarala. Sicer pa ima lačna soseda v vsakem primeru prednost pred njenim pisanjem.
»Samo računalnik izklopim,« še reče, se obleče, vzame torbo in gre v trgovino po kruh.
SAMO LUČ ŠE UGASNEM
»Rože moram zaliti. Dvorišče je tudi spet nasmeteno. Da o cvetlični gredi niti ne govorim. Komaj sem jo oplela, pa je že spet vsa v travi,« žebram, ko hitim od rož na oknih do cvetlične grede, pa z metlo do malega dvorišča in nazaj v kuhinjo pa spet na dvorišče. Vmes zastanem. Zazrem se v okna sosednje hiše, kjer še ni znakov življenja.
»Zaspanci. Le kdaj kaj naredijo. Pol dneva prespijo. Jaz moram zgodaj začeti, da vse postorim, čeprav mi otroci pravijo, da ni nobene potrebe. Da bodo že oni vse naredili, ko pridejo. Kdaj pa sploh pridejo, bi rada vedela. Saj nikogar od nikoder ni. Tudi vnukinje ni, čeprav je obljubila, da pride.«
Metlo naslonim ob zid. V hišo moram. Temna veža me pogoltne in obda me smrtna tišina. Ta velika hiša kar odmeva od tišine. Čeprav sem nataknila copate, so moji koraki na stopnišču tako glasni, da kar boli. Te stopnice so prava mora. A kaj morem, ko pa je tudi moja soba v nadstropju. Pa vse rože na oknih. Hčera pravi, da so čisto odveč. Jaz pa jih hočem. Se vsaj s ceste ne vidi, da je povsod v tej veliki hiši ena sama praznina. Odprem okno, zalijem rože, ga zaprem in se napotim k naslednjemu. Vmes odstranjujem suho listje, odcvetelo cvetje in spet zalivam, dokler me ne zmoti trkanje. Pa ravno zdaj, ko sem komaj prišla gor. Nejevoljno odložim zalivalko in se spustim po stopnicah.
»Dobro jutro! Pošta!«
V rokah držim kartico. Kdo neki mi piše. Po očala moram. Tista za branje. Le kje sem jih pustila? Pošta zame? Da se ni poštar zmoti? Tudi to se včasih zgodi, čeprav on tega ne prizna. Hodim iz prostora v prostor. Iščem. Kaj pravzaprav iščem? Stojim v sobi in s pogledom potujem po predmetih, da bi se spomnila. Včasih pomaga. Se bom že spomnila, le dovolj vztrajna moram biti.
»Zalivalka! Tukaj je,« si oddahnem, ko zagledam zalivalko na mizi ob oknu. »Rože moram zaliti. To! Presneta pozabljivost.«
Zalivam. Najprej na tem, potem na onem oknu. Tukaj pa sem že zalivala. Zemlja je mokra. Končno opravim in si oddahnem. Zdaj lahko zajtrkujem. Kavo z mlekom. Pa polovička žemljice od včeraj mora še nekje biti.
»Namočiti jo moram.« Drobim žemljo v skodelico vroče bele kave. »Tako, zdaj jo lahko zmeljem kar brez zob. Te si bom vstavila pozneje, preden grem v trgovino.«
Ampak nekoč sem imela močne zobe. Oreh sem zdrobila z njimi. Tam zgoraj je pred bajto rasel velik oreh. Pa tak mir je bil je bil tam zgoraj. Tam me samota in tišina nista motili. Pa saj nisem bila tako sama. Mala je bila kar lep čas z mano. Pa ljudje so hodili mimo, pa kure sem imela in muco. Tukaj pa je hiša ob hiši, a se komaj vidimo.
Tako zdaj pa se moram obleči in iti v trgovino. Vstavim si zobe in vzamem vrečko. V trgovino hodim s platneno vrečko. Torba je zame pretežka. Zakleniti moram. Zdaj pa lepo po potki do vrat v ograji. Ko hočem odpreti vratca, obstanem ob gredici tik ob ograji. Čisto sem pozabila na njo. V travi je. No, sile ravno ni, a vendar. Cvetlična greda je za okras in zato trava na njo nikakor ne sodi. Nazaj moram. Vrnem se do klopi, odložim vrečko in se spustim ob gredici na kolena. S prsti rahljam zemljo in pulim redko travo.
Nekdo se mi bliža.
»Soseda je,« zamrmram. Po hoji jo poznam. Slišim kar dobro, le brez očal ne morem. Brati ne morem brez očal, sicer še kar gre.
»Danes ničesar ne potrebujem iz trgovine,« rečem na glas in s težavo vstanem.
»Greste sami v trgovino?« vpraša soseda in pokaže na vrečko. Kdo neki jo je pustil tam? Ne spomnim se, da bi jo jaz odložila. Da je nisem že včeraj pozabila tam?
»Neeee,« zategnem čez čas. »Kaj mi niste vi prinesli kruh?«
»Seveda sem vam ga. Pa še lonček piščančje obare sem vam prinesla,« reče in odloži kruh in obaro na klop. Le kaj počne tukaj moja vrečka? Prepričana sem, da je jaz danes še nisem imela v rokah. S sosedo sedeva na klop, malo poklepetava, a ne dolgo, ker se mi mudi. Obema se mudi. Tudi njej. Vedno. A oglasi se kljub temu tu in tam.
»Le zakaj mi nosi hrano,« godrnjam, ko se z lončkom napotim v kuhinjo. »Že res, da ne kuham rada, a zase še vedno kaj pripravim. Kakšno juhico, pa malo solate, kakšen jajček, včasih mogoče košček mesa, več pa itak ne rabim. Ampak kako lepo diši.« Priznam, da sem postala kar lačna. Ko pa tako diši. Odkrijem lonček in ga postavim na mizo. Z užitkom pojem obaro in ob tem mislim na prijazno sosedo. Zares je dobra.
Po kosilu ležem. Samo malo. Da se hrana poleže. Obara je bila enkratna. In kratek dremež se mi resnično prileže. Spočita laže pospravljam po hiši in okrog nje.
Mrači se. Čas, da se zaprem v hišo. Zaklenem vhodna vrata. Pogledam, če je izklopljen štedilnik. Ko hočem zakleniti, ugotovim da so vhodna vrata že zaklenjena. Zaradi varnosti jih poskusim še enkrat odpreti, a se ne dajo. Zaklenjeno je. Odpravim se po stopnicah v nadstropje. Zaradi stopnic se vedno znova jezim. Težko lezem po teh vražjih stopnicah in to nič kolikokrat na dan. Gor pa spet dol. Prava muka. Sem že rekla otrokom, da mi naj posteljo prestavijo v kuhinjo, pa me ne ubogajo. Gibanje, da je koristno, pravijo. Še posebej hoja po stopicah. Za njih že. Za me pa je to prava muka.
Ko se že hočem sleči, zagledam na mizi kartico.
»Lej, lej, kartica. Le odkod se je vzela,« se sprašujem in jo obračam v roki. Poiščem očala. Tista za branje. Berem. Vnukinja mi piše. Z morja. A kako je prišla kartica v sobo? Jo je odložil poštar? Pa kar v mojo sobo? Tega mu ne dovolim. Kar sam se že ne bo sprehajal po moji sobi. Mu bom že rekla, ko ga vidim.
A, kaj dela moja mala na morju? Sama? Gotovo je sama, ker se je le ona podpisala.
»Ampak sama vendar ne more na morje,« se prestrašim. Starši so dandanes tako neodgovorni. Otroka kar pustijo. To je samo njima podobno. Vedno sta jo puščala samo. Kartico odložim. Nekaj me sili, da jo spet vzamem v roke in jo prebiram. Še in še. Ta moja punca. Tako toplo mi je pri srcu, obenem pa me je tudi strah, da se ji bo kaj zgodilo.
»Poklicati moram in ju vprašati, zakaj sta jo pustila na morje,« se odločim in grem proti telefonu, a si v trenutku premislim. Naenkrat se spomnim, da ju že dolgo nisem klicala, da niti več ne vem, kje imam njuno telefonsko številko. In kako dolgo že nisem nobenega videla. Nekaj je pri njiju hudo narobe, se mi zdi.
Utrujena sem. Tako zelo sem utrujena, da se še komaj držim pokonci. Upam, da ni z mano kaj narobe. Kje pa! Dan je bil dolg in tako neznansko naporen.
Slečem se. Oblačila skrbno zložim na stol. S sklenjenimi rokami sedim na robu postelje. Molim, če je to molitev. Najbrž ni, ker se bolj pogovarjam z vsemi tistimi, ki so že odšli in onimi, ki so še. Le za te slednje dodam tisti »daj Bog, da se jim ne bi nič hudega zgodilo.« Pogledam na uro na nočni omarici.
Pozno je. Spati bo treba. Jutri bo spet naporen dan.
»Sem zaklenila?« me prešine.
V spalni srajci in copatih se še enkrat spustim po stopnicah, preverim, če je zaklenjeno, če je izklopljen štedilnik, če so zaprta okna. Hodim od prostora do prostora, prižigam in ugašam luči in končno vsa zadihana obsedim na postelji. Molim, če to sploh je molitev. Končno odložim copate, jih poravnam in ležem.
»Samo luč še ugasnem,« zamrmram, se še enkrat dvignem s postelje, bosa oddrsam do stikala, ugasnem luč, se pretipam do postelje, ležem in zaspim.
NONA
Poslušam morje. Še malo prej rahlo valovanje postaja iz minute v minuto glasnejše. Zdaj že slišim, kako valovi plosko udarjajo ob skale, kjer se s truščem razpršijo. Premetavam se po postelji. Čakam, da se na steni zariše okno. Ob prvem svetlikanju zlezem iz postelje.
»K nevihti se pripravlja. V kosteh čutim,« rečem proti mali, ki še dremlje.
Te moje kosti so vedno boleče. Ko pa so že tako stare. Nikogar mojih let ni več v vasi. S težavo povlečem nase svežo obleko. Črno. Kot so črna vsa moja oblačila. Nimam jih veliko. Le toliko, da se preoblečem, da umazano operem in posušim. Velikokrat to opravi mala. Zato se tudi v zadnjem času pogosteje preoblačim. Tudi zato, ker zdaj vse lepše diši. Odkar je pri meni, se vonj sivke in morja meša z vonjem njenih barv, šampona, ki ga uporablja, neke posebne svežine, ki veje od nje. Ona, ne vem zakaj, ima najraje vonj sivke. Zato je imava polno hišo. V vazi je, v šopih visi v senci na terasi, v omari jo imava. Neprestano jo nabiram, sušim in spletam v drobne butare. Tudi zdaj se odpravljam po sivko in žajbelj. Pohiteti moram. Da oboje naberem še pred dežjem.
»Nona, ostani doma. Vsak čas se bo vlilo,« mi pravi.
Dobro mi de, ko vidim, da jo skrbi. Ko grem mimo postelje, bi jo najraje pobožala. Zares jo imam rada. In ona mene. Čutim, da me mara. Vedno znova se me dotika. In s kakšnim veseljem mi pomaga pri zeliščih. Včasih, ko tako sedi pred mano, sem skoraj prepričana, da je ona. Prav take svetle lase ima, kot jih je imel on. Zlati so in rahlo valoviti. Dopovedujem ji, da si jih ne sme pokriti s tistim smešnim slamnikom, ki si ga tako rada povezne na glavo. Naj le vsi vidijo njene lase.
Tudi sama hodim razoglava. Da jim pokažem, da jih imam. Da so mi zrasli. Še lepši. Zanalašč jih puščam razpete in razmršene. Vse predolgo sem morala skrivati glavo, skoraj golo, ponekod porezano do krvi.
»Veš, tudi oči kot on,« sem ji rekla zadnjič. Ona pa:
»Kot kdo, nona?«
»Kot kdo, kot kdo, kaj ti bom pravila? Dobro veš, koga imam v mislih. Pa ne rabiš nikomur povedati. Bi še tebi kaj naredili, otrok moj. Tako lepe lase imaš.«
»Tudi vaši so lepi, nona. Čisto srebrni.«
Ne vam, zakaj mi pravi nona. Ta »nona« me malo moti, saj bi mi morala reči…
Iz razmišljanja me predrami oddaljeno grmenje. Zdaj pa res moram v hrib. Odsunem vrata in jih hitro spet zaprem za sabo. Močan veter z morja mi mrši lase in mi napihuje krilo, ko se začnem vzpenjati po kozji stezi za hišo.
»Nadenite si ruto,« kriči za mano. Ozrem se. V spalni srajci stoji za vogalom in kriči. Jezno zamahnem z roko in zatulim v veter: »Ne, las si ne bom pokrila. Nikoli. Tudi tebi na ljubo ne. Naj vsi vidijo, da mi jih niso vzeli. Njega in tebe so mi, lase pa še imam. In tebe tudi. Ker si se vrnila. Sama si se vrnila.«
»Ne slišim vas. Vrnite se, prosim.«
Jaz jo slišim, ker veter z morja prinaša njene besede za mano. Ubogam je pa ne. Kaj pa ona ve. Moram po žajbelj. Nekaj mi pravi, da ga moram potrgati prav danes. In to tistega na previsu. Tisti je v tem času pravšnji. Pa tudi sivka je tam.
Preden nadaljujem, bi ji to rada povedala, a je že ni več. Za mano završi. Divje se poženem mimo zadnjih hiš. Skriti se moram. Potuhniti. Da se ne bodo pognali za mano. Da se ne bodo krohotali m moji goli glavi in me zmerjali.
»Izdajalska kurva,« jih zaslišim skozi vršanje vetra. Stečem. Sapa mi pohaja. Noge me ne ubogajo. Za trenutek se ustavim. Duši me. Ozrem se. Vse je mirno. Nikjer nikogar. Hiše so ostale nekje spodaj pri morju, ki je danes čisto svinčeno. Kodra se in peni. Bučanje vetra prekinjajo kriki galebov.
Poberem košaro. Najbrž mi je padla iz rok, ali pa sem jo sama položila na tla. Naprej moram. Po sivko in žajbelj. Pot postaja strma. Strmina mi zadnje čase povzroča težave. Zelo počasi napredujem.
»Nona,« slišim med tuljenjem vetra. Ustavim se. Poslušam. Nič. Razen bučanja morja in vetra ne slišim ničesar. Najbrž se mi je samo zdelo. Po nekaj korakih me spet zmoti klic. Ozrem se. Tam daleč zadaj vidim postavo, ki mi sledi. Počepnem za grm.
»Mogoče pa je mama s hrano in vodo,« pomislim. »Pokazati se ji moram, da me ne bo iskala.« Ko vstanem, ne vidim nikogar.
Zabliska in zagrmi. Nevihta bo. Pohiteti moram. Še pred dežjem moram priti do previsa in narezati žajbelj. Če mi ne bo uspelo priti nazaj, se bom skrila v kakšno špiljo. Tukaj poznam vsak kamen, vsako kozjo stezo, vsako kamnito ograjo in previsne skale. Zavetje bom zlahka našla.
Veter od nekod spet prinese klice. Pa ne, da me kliče mala. Je tista pika na poti ona? Moram se vrniti. Moram jo zaščititi. Zdaj, ko jo končno imam, je ne smem več izgubiti. Njej, ki poti ne pozna, lahko mimogrede zdrsne.
Vedela sem. Ves čas sem vedela. Nikoli nisem verjela mami. Ni bil mrtev. Nisem rodila mrtvega otroka. Lagala mi je. Da bi ga obvarovala pred razjarjenimi vaščani. Ampak, zakaj je govorila, da je bil fant. Jaz imam punčko. In to kakšno. Tako lepa je.
Le kaj mi je, da se vračam s prazno košaro? Ne domov, v hrib moram.
»Vreme je krivo, da sem zmedena,« se tolažim.
Obrnem se in nadaljujem pot. Zdaj sem že na drugi strani hriba. Blizu sem. Še malo, pa bom zagledala skalo, ki štrli daleč nad morje. Tam je. Okoli in okoli je vse sivo od žajblja. Trgam ga in zlagam v košaro.
Tedaj ga zagledam. Daleč spodaj na najini mali plaži me čaka. Uniforma leži skrbno zložena na pesku. Ve, da me njegova uniforma moti, zato jo vedno odloži, še preden se spustim po strmini do njega. Le kam je naenkrat izginil? Ne vidim ga. Bliže k robu moram. Mogoče se je skril v špiljo. Kamenje se krha pod mojimi nogami in pada nekam v globino.
»Nona, nona,« slišim skozi veter. Ozrem se. Mala teče proti meni.
»Pridi, da ti ga pokažem. Kam si se skril?« Nagnem se še malo čez rob. Nekaj me dvigne. Odlepim se od tal. Nekaj časa lebdim, potem pa z razširjenimi rokami zaplavam proti peščeni obali. Zdaj ga spet vidim. Čisto razločno ga vidim. Z razširjenimi rokami teče priti meni.
Iz zbirke kratkih zgodb Samo luč ugasnem, ki bo kmalu izšla pri Mariborski literarni družbi
* * *
Vračajo se. Avto nima klime, zato je neznosno vroče. Poti se in utrujena je. Najraje bi zadremala, a bi bilo nevljudno, če se ne bi tudi ona vsaj tu in tam vključila v pogovor. Ocenjujejo dvodnevno druženje. Delo v delavnicah, izlet, hrano, prenočišče. Pogovarjajo se o novih znancih, s katerimi bodo prav gotovo ohranili stike, če seveda ne bodo založili njihovih naslovov in telefonskih številk.
»Si še z nami,« jo iz dremeža prikliče glas kolegice, s katero sta dva dni delili sobo.
»Poslušam, poslušam vas in z zaprtimi očmi urejam vtise. Mi je pa hudičevo vroče in zato ne bi imela nič proti, če bi se kje malo ustavili. Če pa sem čisto odkrita, bi bila najbolj zadovoljna, če bi že bili doma.«
»Čez kakšni dve uri bomo zares doma. Vsaj ti, ki boš izstopila prva,« ji odvrne voznik in že zavija na parkirni prostor pred gostilno z vrtom. Udobno se namestijo pod velikim senčnikom na terasi, naročijo pijačo in nadaljujejo s pogovorom, ki pa ga kmalu prekine, ko pokliče natakarja.
»Kam se ti mudi? Najprej siliš od doma, zdaj pa domov,« ji poočita kolegica.
No, silila ravno ni od doma, čeprav je bilo res, da je ona nagovorila kolegico, da sta se prijavili. Priznati si je morala tudi to, da si je zares želela odpotovati. Saj ne, da bi bilo doma kaj narobe, le spremembo je potrebovala. Odkar je samo doma, potrebuje spremembo. Vsaj za en dan se želi umakniti, biti nekje sama, v drugem okolju, z drugimi ljudmi, brez tistih vsakodnevnih rutinskih opravil, vedno istih poti, že videnega, že tisočkrat doživetega. Zdaj pa jo vleče domov.
»Jaz plačam,« reče, ko se ob mizi ustavi natakar z računom.
Preden spusti denarnico nazaj v torbico, s pogledom ošine rob vizitke, ki moli iz žepka. Srce ji začne močneje utripati.
»Se sploh zavedaš, da te je povabil k sodelovanju,« se sprašuje, ko leze na zadnji sedež. »Povabil te je k sodelovanju.« Najraje bi izvlekla vizitko, a se premaga, se namesti in pripne z varnostnim pasom.
V avtu je zdaj znosnejše, a razgovor nekako ne steče več. Odžejani in prijetno utrujeni nadaljujejo pot proti domu. Zdaj dremuckajo drugi. Njo pa je pogled na vizitko preveč vznemiril. Sedi, strmi skozi okno in čez čas na skrivaj spet odpre torbico. Izvleče denarnico in iz nje le vzame vizitko. Spet molče strmi vanjo, kot da ne more verjeti, da ji jo je dal.
Po prihodu in namestitvi je bila razporejena v skupino skupaj s kolegico. Ko je stopila v učilnico, jo je tako kot vedno, kadar se je znašla v novem okolju, stiskalo v grlu in prsih. Za mizo je stal mentor, sedeži pa so se že polnili s slušatelji. Mladimi. Veliko mlajšimi od nje.
Mentor je po uvodnem nagovoru odprl mapo z njihovimi prispevki.
»Samo mene naj ne pokliče,« ji je šlo skozi možgane. »Naj me pusti za jutri. Jutri bo že bolje.«
Seveda se ji pobožna želja ni uresničila. Ni bila sicer prva na vrsti, a njej se je zdelo, da se še ni utegnila prav namestiti in prisluhniti prvim analizam, ko jo je že poklical. Vsa kri ji je butnila v glavo. V ušesih ji je šumelo, da ga je komaj slišala, ko je bral odlomek iz njenega prispevka. Slišala pa je razbijanje lastnega srca in to tako močno, da bi ga morali slišati tudi drugi. Kot kaže, ga niso, ker so pozorno sledili mentorjevim besedam, in ko je utihnil še on, je zavladala tišina. Zadržala je dih. Zdaj bo, kar bo.
Najprej je morala sama spregovoriti o svojem delu. Nekaj je jecljala. Potem je mentor pozval ostale, da povedo svoje mnenje. V zadregi so gledali drug drugega. Ker nihče ni bil pripravljen spregovoriti prvi, je začel z analizo mentor. Dobro. Zelo dobro je ocenil njeno delo. Končno so se opogumili tudi drugi in tudi ona se je sprostila.
»Če bi bila samo malo bolj samozavestna, bi lahko tako kot drugi izkoristila tudi odmore za razgovor z mentorjem,« se je oglasilo nekje v njej.
»Saj vem. Pa kaj morem. Sem pač taka, da vedno čakam nekje v ozadju. Če pride kdo do mene, v redu, če ne, pač ne,« si je takoj odgovorila.
Ob zaključku seminarja so se vsi drenjali okoli mize. Vsak bi rad še nekaj vprašal. Tudi ona. A si je, še preden je prišla do mize, premislila. Namesto tega je šla v sobo po potovalko in potem čakala pri vratih, da se poslovi. Končno je vstal, vsem zaželel uspešno delo in se začel poslavljati. Vsakemu je segel v roko. Tudi njej. Zahvalila se mu je, on pa je segel v žep srajce, izvlekel vizitko in ji z besedami, »pošljite mi kaj,« segel v roko. Samo »hvala« je zajecljala, pobrala potovalko in šla iz učilnice. Ko je sedla v avto, je vizitko še vedno držala v prepoteni dlani.
»Boš nadaljevala z nami, ali boš izstopila?«
»Pa ne, da smo že doma?« se čudi. »Najbrž sem zaspala,« naklada, ko leze iz avta. Poslovi se, vzame potovalko, še enkrat pomaha in že pozvoni. Čeprav ima ključe, zvoni. Ker hoče, da ji odpre, da mu plane v objem, da začuti njegovo prijetno toploto, da mu pokaže vizitko, da čim prej strese predenj vse, kar se je nabralo v njej.
»No, no, saj te samo dva dni ni bilo,« jo v trenutku prizemlji.
»Vem. Ampak, kaj ne vidiš?« Pod nos mu moli vizitko. »Zdaj se moram zakopati v delo. Ničesar nimam napisanega, on pa mi je rekel, da mu lahko pošljem prispevke. Če jih bo dovolj, jih bo mogoče objavil v knjigi.«
»In če mu bodo všeč, in če jih bo sploh pogledal, in če…,daj no, pomiri se,« jo miri.
»Ob vsem domačem delu in takem tvojem razmišljanju mi že ne bo uspelo. Ampak odločila sem se, da bom vsaj poskusila. Začela bom že kar jutri. Ne nazadnje se tudi uredniki menjajo in zato moram pohiteti.«
»Najprej se naspi, vse dobro premisli, da ne boš na koncu preveč razočarana, potem pa naredi, kar hočeš.«
Naslednji dan mu predstavi svoj načrt. Enkrat v tednu bo šla v trgovino. Takrat je dan izgubljen, ker nakupovanje pač traja. Vsakodnevno kuhanje kosila ji tudi vzame veliko časa in ji razbije dan. Dela lahko le dopoldan. Popoldan, ko se vsi vrnejo iz službe in iz šole, v hiši ni miru in ne more delati. Zato bo en dan v tednu samo njen. Takrat ne bo kuhala, ne bo pospravljala, ampak samo pisala. In ne bo dovolila, da bi jo kdo motil.
Po zajtrku pospravi. Potem pokliče brata. Njemu že mora povedati, da je spet doma. Na dolgo in široko mu opisuje dvodnevno usposabljanje. Ko končno odloži slušalko, sede k računalniku. Odpre mapo. Preleti naslove. Odpira enega za drugim. Bere. Popravlja. Briše. Dopolnjuje. Spreminja. Vmes jo nekajkrat zmoti telefon. Pogled na uro, ji pove, da je njen čas minil. Zdaj mora v kuhinjo. Sama sebe tolaži, da bo naslednji dan naredila več. Jutri si bo prisvojila ves dan. Samo njen bo.
Pa ni bil. Ker je ni bilo dva dni, mora vsaj malo počistiti. S sesalcem dirja po hiši, drgne školjke v kopalnici, briše prah, zaliva rože, pometa pred in za hišo. Potem še skuha, ker je dan že itak zapravljen.
Po dobrem mesecu je končno sama doma. On je na smučanju, ostali so v službah in v šoli.
Pozajtrkuje. Prelista časopis. Ne bere. Le lista in s pogledom blodi od razmesarjenih trupel, do naslovov o strankarskih prepirih, goljufijah, nasilju v družini, umorih. Ne, tega res ne mara brati. Vse skupaj je ena sama velika groza, ena sama krivica, svinjarija. Besna odloži časopis, odločena, da napiše nekaj lepega. Kot protiutež. Nekaj iz življenja v njenem okolju, ki konec koncev le ni tako grozno. Ki zna biti tudi lepo, prijazno, včasih prav idilično.
S skodelico kave se namesti pred računalnikom. Odpre nov list. Belina reži vanjo, ona pa brska za idejo. Ugotovi, da tako ne bo šlo, zato spet raje odpre mapo in se ponovno zatopi v že napisano. Zmoti jo telefon. Vstane, a že naslednji trenutek si premisli.
»Ne, danes me ni za nikogar. Danes ne dovolim, da bi me kdo motil.«
Telefon še kar nekajkrat pozvoni. Presliši ga.
»To pa ni telefon,« reče, ko zasliši hišni zvonec. Sedi in posluša. Nekdo odhaja. Olajšana nadaljuje z delom. Naenkrat spet pozvoni. Za trenutek je vse tiho, potem pa zopet. Še in še.
In to danes, ko je za nikogar ni.
Ker nekdo še vedno vztrajno pritiska na zvonec, gre proti vratom. »Pa se ja ni komu kaj zgodilo,« jo prešine, ko odklepa.
Na pragu stoji soseda. Zelo stara je. Vsa drobcena, vase pogreznjena, z napol plahim pogledom strmi vanjo.
»Se mi je zdelo, da ste doma,« jo v zadregi nagovori. »Ste že bili v trgovini? Nisem vas videla, da bi šli, pa sem mislila, da bi še meni prinesli žemljico in četrt črnega. Če boste šli v trgovino. Zmanjkalo mi ga je. Pa bi vas lepo pros…«
»Prinesla vam bom,« jo prekine in že natika čevlje. Revice, ki najbolj uživa, kadar namaka žemljico v toplo mleko in jo potem muli z brezzobimi čeljustmi, že ne bo razočarala. Sicer pa ima lačna soseda v vsakem primeru prednost pred njenim pisanjem.
»Samo računalnik izklopim,« še reče, se obleče, vzame torbo in gre v trgovino po kruh.
SAMO LUČ ŠE UGASNEM
»Rože moram zaliti. Dvorišče je tudi spet nasmeteno. Da o cvetlični gredi niti ne govorim. Komaj sem jo oplela, pa je že spet vsa v travi,« žebram, ko hitim od rož na oknih do cvetlične grede, pa z metlo do malega dvorišča in nazaj v kuhinjo pa spet na dvorišče. Vmes zastanem. Zazrem se v okna sosednje hiše, kjer še ni znakov življenja.
»Zaspanci. Le kdaj kaj naredijo. Pol dneva prespijo. Jaz moram zgodaj začeti, da vse postorim, čeprav mi otroci pravijo, da ni nobene potrebe. Da bodo že oni vse naredili, ko pridejo. Kdaj pa sploh pridejo, bi rada vedela. Saj nikogar od nikoder ni. Tudi vnukinje ni, čeprav je obljubila, da pride.«
Metlo naslonim ob zid. V hišo moram. Temna veža me pogoltne in obda me smrtna tišina. Ta velika hiša kar odmeva od tišine. Čeprav sem nataknila copate, so moji koraki na stopnišču tako glasni, da kar boli. Te stopnice so prava mora. A kaj morem, ko pa je tudi moja soba v nadstropju. Pa vse rože na oknih. Hčera pravi, da so čisto odveč. Jaz pa jih hočem. Se vsaj s ceste ne vidi, da je povsod v tej veliki hiši ena sama praznina. Odprem okno, zalijem rože, ga zaprem in se napotim k naslednjemu. Vmes odstranjujem suho listje, odcvetelo cvetje in spet zalivam, dokler me ne zmoti trkanje. Pa ravno zdaj, ko sem komaj prišla gor. Nejevoljno odložim zalivalko in se spustim po stopnicah.
»Dobro jutro! Pošta!«
V rokah držim kartico. Kdo neki mi piše. Po očala moram. Tista za branje. Le kje sem jih pustila? Pošta zame? Da se ni poštar zmoti? Tudi to se včasih zgodi, čeprav on tega ne prizna. Hodim iz prostora v prostor. Iščem. Kaj pravzaprav iščem? Stojim v sobi in s pogledom potujem po predmetih, da bi se spomnila. Včasih pomaga. Se bom že spomnila, le dovolj vztrajna moram biti.
»Zalivalka! Tukaj je,« si oddahnem, ko zagledam zalivalko na mizi ob oknu. »Rože moram zaliti. To! Presneta pozabljivost.«
Zalivam. Najprej na tem, potem na onem oknu. Tukaj pa sem že zalivala. Zemlja je mokra. Končno opravim in si oddahnem. Zdaj lahko zajtrkujem. Kavo z mlekom. Pa polovička žemljice od včeraj mora še nekje biti.
»Namočiti jo moram.« Drobim žemljo v skodelico vroče bele kave. »Tako, zdaj jo lahko zmeljem kar brez zob. Te si bom vstavila pozneje, preden grem v trgovino.«
Ampak nekoč sem imela močne zobe. Oreh sem zdrobila z njimi. Tam zgoraj je pred bajto rasel velik oreh. Pa tak mir je bil je bil tam zgoraj. Tam me samota in tišina nista motili. Pa saj nisem bila tako sama. Mala je bila kar lep čas z mano. Pa ljudje so hodili mimo, pa kure sem imela in muco. Tukaj pa je hiša ob hiši, a se komaj vidimo.
Tako zdaj pa se moram obleči in iti v trgovino. Vstavim si zobe in vzamem vrečko. V trgovino hodim s platneno vrečko. Torba je zame pretežka. Zakleniti moram. Zdaj pa lepo po potki do vrat v ograji. Ko hočem odpreti vratca, obstanem ob gredici tik ob ograji. Čisto sem pozabila na njo. V travi je. No, sile ravno ni, a vendar. Cvetlična greda je za okras in zato trava na njo nikakor ne sodi. Nazaj moram. Vrnem se do klopi, odložim vrečko in se spustim ob gredici na kolena. S prsti rahljam zemljo in pulim redko travo.
Nekdo se mi bliža.
»Soseda je,« zamrmram. Po hoji jo poznam. Slišim kar dobro, le brez očal ne morem. Brati ne morem brez očal, sicer še kar gre.
»Danes ničesar ne potrebujem iz trgovine,« rečem na glas in s težavo vstanem.
»Greste sami v trgovino?« vpraša soseda in pokaže na vrečko. Kdo neki jo je pustil tam? Ne spomnim se, da bi jo jaz odložila. Da je nisem že včeraj pozabila tam?
»Neeee,« zategnem čez čas. »Kaj mi niste vi prinesli kruh?«
»Seveda sem vam ga. Pa še lonček piščančje obare sem vam prinesla,« reče in odloži kruh in obaro na klop. Le kaj počne tukaj moja vrečka? Prepričana sem, da je jaz danes še nisem imela v rokah. S sosedo sedeva na klop, malo poklepetava, a ne dolgo, ker se mi mudi. Obema se mudi. Tudi njej. Vedno. A oglasi se kljub temu tu in tam.
»Le zakaj mi nosi hrano,« godrnjam, ko se z lončkom napotim v kuhinjo. »Že res, da ne kuham rada, a zase še vedno kaj pripravim. Kakšno juhico, pa malo solate, kakšen jajček, včasih mogoče košček mesa, več pa itak ne rabim. Ampak kako lepo diši.« Priznam, da sem postala kar lačna. Ko pa tako diši. Odkrijem lonček in ga postavim na mizo. Z užitkom pojem obaro in ob tem mislim na prijazno sosedo. Zares je dobra.
Po kosilu ležem. Samo malo. Da se hrana poleže. Obara je bila enkratna. In kratek dremež se mi resnično prileže. Spočita laže pospravljam po hiši in okrog nje.
Mrači se. Čas, da se zaprem v hišo. Zaklenem vhodna vrata. Pogledam, če je izklopljen štedilnik. Ko hočem zakleniti, ugotovim da so vhodna vrata že zaklenjena. Zaradi varnosti jih poskusim še enkrat odpreti, a se ne dajo. Zaklenjeno je. Odpravim se po stopnicah v nadstropje. Zaradi stopnic se vedno znova jezim. Težko lezem po teh vražjih stopnicah in to nič kolikokrat na dan. Gor pa spet dol. Prava muka. Sem že rekla otrokom, da mi naj posteljo prestavijo v kuhinjo, pa me ne ubogajo. Gibanje, da je koristno, pravijo. Še posebej hoja po stopicah. Za njih že. Za me pa je to prava muka.
Ko se že hočem sleči, zagledam na mizi kartico.
»Lej, lej, kartica. Le odkod se je vzela,« se sprašujem in jo obračam v roki. Poiščem očala. Tista za branje. Berem. Vnukinja mi piše. Z morja. A kako je prišla kartica v sobo? Jo je odložil poštar? Pa kar v mojo sobo? Tega mu ne dovolim. Kar sam se že ne bo sprehajal po moji sobi. Mu bom že rekla, ko ga vidim.
A, kaj dela moja mala na morju? Sama? Gotovo je sama, ker se je le ona podpisala.
»Ampak sama vendar ne more na morje,« se prestrašim. Starši so dandanes tako neodgovorni. Otroka kar pustijo. To je samo njima podobno. Vedno sta jo puščala samo. Kartico odložim. Nekaj me sili, da jo spet vzamem v roke in jo prebiram. Še in še. Ta moja punca. Tako toplo mi je pri srcu, obenem pa me je tudi strah, da se ji bo kaj zgodilo.
»Poklicati moram in ju vprašati, zakaj sta jo pustila na morje,« se odločim in grem proti telefonu, a si v trenutku premislim. Naenkrat se spomnim, da ju že dolgo nisem klicala, da niti več ne vem, kje imam njuno telefonsko številko. In kako dolgo že nisem nobenega videla. Nekaj je pri njiju hudo narobe, se mi zdi.
Utrujena sem. Tako zelo sem utrujena, da se še komaj držim pokonci. Upam, da ni z mano kaj narobe. Kje pa! Dan je bil dolg in tako neznansko naporen.
Slečem se. Oblačila skrbno zložim na stol. S sklenjenimi rokami sedim na robu postelje. Molim, če je to molitev. Najbrž ni, ker se bolj pogovarjam z vsemi tistimi, ki so že odšli in onimi, ki so še. Le za te slednje dodam tisti »daj Bog, da se jim ne bi nič hudega zgodilo.« Pogledam na uro na nočni omarici.
Pozno je. Spati bo treba. Jutri bo spet naporen dan.
»Sem zaklenila?« me prešine.
V spalni srajci in copatih se še enkrat spustim po stopnicah, preverim, če je zaklenjeno, če je izklopljen štedilnik, če so zaprta okna. Hodim od prostora do prostora, prižigam in ugašam luči in končno vsa zadihana obsedim na postelji. Molim, če to sploh je molitev. Končno odložim copate, jih poravnam in ležem.
»Samo luč še ugasnem,« zamrmram, se še enkrat dvignem s postelje, bosa oddrsam do stikala, ugasnem luč, se pretipam do postelje, ležem in zaspim.
NONA
Poslušam morje. Še malo prej rahlo valovanje postaja iz minute v minuto glasnejše. Zdaj že slišim, kako valovi plosko udarjajo ob skale, kjer se s truščem razpršijo. Premetavam se po postelji. Čakam, da se na steni zariše okno. Ob prvem svetlikanju zlezem iz postelje.
»K nevihti se pripravlja. V kosteh čutim,« rečem proti mali, ki še dremlje.
Te moje kosti so vedno boleče. Ko pa so že tako stare. Nikogar mojih let ni več v vasi. S težavo povlečem nase svežo obleko. Črno. Kot so črna vsa moja oblačila. Nimam jih veliko. Le toliko, da se preoblečem, da umazano operem in posušim. Velikokrat to opravi mala. Zato se tudi v zadnjem času pogosteje preoblačim. Tudi zato, ker zdaj vse lepše diši. Odkar je pri meni, se vonj sivke in morja meša z vonjem njenih barv, šampona, ki ga uporablja, neke posebne svežine, ki veje od nje. Ona, ne vem zakaj, ima najraje vonj sivke. Zato je imava polno hišo. V vazi je, v šopih visi v senci na terasi, v omari jo imava. Neprestano jo nabiram, sušim in spletam v drobne butare. Tudi zdaj se odpravljam po sivko in žajbelj. Pohiteti moram. Da oboje naberem še pred dežjem.
»Nona, ostani doma. Vsak čas se bo vlilo,« mi pravi.
Dobro mi de, ko vidim, da jo skrbi. Ko grem mimo postelje, bi jo najraje pobožala. Zares jo imam rada. In ona mene. Čutim, da me mara. Vedno znova se me dotika. In s kakšnim veseljem mi pomaga pri zeliščih. Včasih, ko tako sedi pred mano, sem skoraj prepričana, da je ona. Prav take svetle lase ima, kot jih je imel on. Zlati so in rahlo valoviti. Dopovedujem ji, da si jih ne sme pokriti s tistim smešnim slamnikom, ki si ga tako rada povezne na glavo. Naj le vsi vidijo njene lase.
Tudi sama hodim razoglava. Da jim pokažem, da jih imam. Da so mi zrasli. Še lepši. Zanalašč jih puščam razpete in razmršene. Vse predolgo sem morala skrivati glavo, skoraj golo, ponekod porezano do krvi.
»Veš, tudi oči kot on,« sem ji rekla zadnjič. Ona pa:
»Kot kdo, nona?«
»Kot kdo, kot kdo, kaj ti bom pravila? Dobro veš, koga imam v mislih. Pa ne rabiš nikomur povedati. Bi še tebi kaj naredili, otrok moj. Tako lepe lase imaš.«
»Tudi vaši so lepi, nona. Čisto srebrni.«
Ne vam, zakaj mi pravi nona. Ta »nona« me malo moti, saj bi mi morala reči…
Iz razmišljanja me predrami oddaljeno grmenje. Zdaj pa res moram v hrib. Odsunem vrata in jih hitro spet zaprem za sabo. Močan veter z morja mi mrši lase in mi napihuje krilo, ko se začnem vzpenjati po kozji stezi za hišo.
»Nadenite si ruto,« kriči za mano. Ozrem se. V spalni srajci stoji za vogalom in kriči. Jezno zamahnem z roko in zatulim v veter: »Ne, las si ne bom pokrila. Nikoli. Tudi tebi na ljubo ne. Naj vsi vidijo, da mi jih niso vzeli. Njega in tebe so mi, lase pa še imam. In tebe tudi. Ker si se vrnila. Sama si se vrnila.«
»Ne slišim vas. Vrnite se, prosim.«
Jaz jo slišim, ker veter z morja prinaša njene besede za mano. Ubogam je pa ne. Kaj pa ona ve. Moram po žajbelj. Nekaj mi pravi, da ga moram potrgati prav danes. In to tistega na previsu. Tisti je v tem času pravšnji. Pa tudi sivka je tam.
Preden nadaljujem, bi ji to rada povedala, a je že ni več. Za mano završi. Divje se poženem mimo zadnjih hiš. Skriti se moram. Potuhniti. Da se ne bodo pognali za mano. Da se ne bodo krohotali m moji goli glavi in me zmerjali.
»Izdajalska kurva,« jih zaslišim skozi vršanje vetra. Stečem. Sapa mi pohaja. Noge me ne ubogajo. Za trenutek se ustavim. Duši me. Ozrem se. Vse je mirno. Nikjer nikogar. Hiše so ostale nekje spodaj pri morju, ki je danes čisto svinčeno. Kodra se in peni. Bučanje vetra prekinjajo kriki galebov.
Poberem košaro. Najbrž mi je padla iz rok, ali pa sem jo sama položila na tla. Naprej moram. Po sivko in žajbelj. Pot postaja strma. Strmina mi zadnje čase povzroča težave. Zelo počasi napredujem.
»Nona,« slišim med tuljenjem vetra. Ustavim se. Poslušam. Nič. Razen bučanja morja in vetra ne slišim ničesar. Najbrž se mi je samo zdelo. Po nekaj korakih me spet zmoti klic. Ozrem se. Tam daleč zadaj vidim postavo, ki mi sledi. Počepnem za grm.
»Mogoče pa je mama s hrano in vodo,« pomislim. »Pokazati se ji moram, da me ne bo iskala.« Ko vstanem, ne vidim nikogar.
Zabliska in zagrmi. Nevihta bo. Pohiteti moram. Še pred dežjem moram priti do previsa in narezati žajbelj. Če mi ne bo uspelo priti nazaj, se bom skrila v kakšno špiljo. Tukaj poznam vsak kamen, vsako kozjo stezo, vsako kamnito ograjo in previsne skale. Zavetje bom zlahka našla.
Veter od nekod spet prinese klice. Pa ne, da me kliče mala. Je tista pika na poti ona? Moram se vrniti. Moram jo zaščititi. Zdaj, ko jo končno imam, je ne smem več izgubiti. Njej, ki poti ne pozna, lahko mimogrede zdrsne.
Vedela sem. Ves čas sem vedela. Nikoli nisem verjela mami. Ni bil mrtev. Nisem rodila mrtvega otroka. Lagala mi je. Da bi ga obvarovala pred razjarjenimi vaščani. Ampak, zakaj je govorila, da je bil fant. Jaz imam punčko. In to kakšno. Tako lepa je.
Le kaj mi je, da se vračam s prazno košaro? Ne domov, v hrib moram.
»Vreme je krivo, da sem zmedena,« se tolažim.
Obrnem se in nadaljujem pot. Zdaj sem že na drugi strani hriba. Blizu sem. Še malo, pa bom zagledala skalo, ki štrli daleč nad morje. Tam je. Okoli in okoli je vse sivo od žajblja. Trgam ga in zlagam v košaro.
Tedaj ga zagledam. Daleč spodaj na najini mali plaži me čaka. Uniforma leži skrbno zložena na pesku. Ve, da me njegova uniforma moti, zato jo vedno odloži, še preden se spustim po strmini do njega. Le kam je naenkrat izginil? Ne vidim ga. Bliže k robu moram. Mogoče se je skril v špiljo. Kamenje se krha pod mojimi nogami in pada nekam v globino.
»Nona, nona,« slišim skozi veter. Ozrem se. Mala teče proti meni.
»Pridi, da ti ga pokažem. Kam si se skril?« Nagnem se še malo čez rob. Nekaj me dvigne. Odlepim se od tal. Nekaj časa lebdim, potem pa z razširjenimi rokami zaplavam proti peščeni obali. Zdaj ga spet vidim. Čisto razločno ga vidim. Z razširjenimi rokami teče priti meni.
Iz zbirke kratkih zgodb Samo luč ugasnem, ki bo kmalu izšla pri Mariborski literarni družbi
