Slišim
migotanje trave,
cvrkutanje ptic,
šumenje reke,
piš vetra,
škripanje peska
pod nogami.
Lastno dihanje
slišim.
Glasove,
ki se v tišini
sestavljajo
v besede
slišim,
ko sem sama
s sabo.
2
Pozdravim
še ne rojeni dan,
ker bo.
Grm,
hišo,
vrt,
drevo pozdravim,
in tebe
neznanec,
neznanka,
ki si nekje
na poti.
Pozdravljam te,
ker nekje si.
3
Belo
utiša korak,
prekrije odpad,
obleče drevesa,
dimnike,
strehe.
V bleščavo odene
ulice,
ceste,
domove.
Ogenj prižiga
za tiste
v zavetju.
Pozabljenim
nudi naročje
bele neveste.
4
Kamen,
nekoč dom.
Pepel,
ogenj.
Črepinja,
skleda.
Nihče,
nekdo
z imenom.
5
V pravljici junaki,
dobre vile,
kresničke,
ki svetljijo
pot,
da izgubljeni
v gozdu
najdejo izhod.
V obljubljeni deželi
za bodečo žico
umira gozd,
junaki.
6
Ogenj bi bila,
voda,
nevihtni oblak,
jasnina.
Vse barve hkrati
bi zlila
na mrtve zidove.
V kakofoniji
bi iskala
sozvočje.
v neskončno modrino
združila morje,
nebo
in školjkam z dna
podarila
košček neba.
Če bi lahko.
7
Kjer zrak diši
po čemažu
in se tišina oglaša
z valovanjem reke,
kjer zima riše
lede rože na okna
in pomlad
z zamudo obarva
bregače,
kjer poletje hladi
jesen zlati,
živijo sanjači,
odeti v barve
mavrice.
1
Slišim
migotanje trave,
cvrkutanje ptic,
šumenje reke,
piš vetra,
škripanje peska
pod nogami.
Lastno dihanje
slišim.
Glasove,
ki se v tišini
sestavljajo
v besede
slišim,
ko sem sama
s sabo.
2
Pozdravim
še ne rojeni dan,
ker bo.
Grm,
hišo,
vrt,
drevo pozdravim,
in tebe
neznanec,
neznanka,
ki si nekje
na poti.
Pozdravljam te,
ker nekje si.
3
Belo
utiša korak,
prekrije odpad,
obleče drevesa,
dimnike,
strehe.
V bleščavo odene
ulice,
ceste,
domove.
Ogenj prižiga
za tiste
v zavetju.
Pozabljenim
nudi naročje
bele neveste.
4
Kamen,
nekoč dom.
Pepel,
ogenj.
Črepinja,
skleda.
Nihče,
nekdo
z imenom.
5
V pravljici junaki,
dobre vile,
kresničke,
ki svetljijo
pot,
da izgubljeni
v gozdu
najdejo izhod.
V obljubljeni deželi
za bodečo žico
umira gozd,
junaki.
6
Ogenj bi bila,
voda,
nevihtni oblak,
jasnina.
Vse barve hkrati
bi zlila
na mrtve zidove.
V kakofoniji
bi iskala
sozvočje.
v neskončno modrino
združila morje,
nebo
in školjkam z dna
podarila
košček neba.
Če bi lahko.
7
Kjer zrak diši
po čemažu
in se tišina oglaša
z valovanjem reke,
kjer zima riše
lede rože na okna
in pomlad
z zamudo obarva
bregače,
kjer poletje hladi
jesen zlati,
živijo sanjači,
odeti v barve
mavrice.
