Nina je stala pri oknu in gledala v luno. Iz bližnjega gozda je slišala vabeč glas.
»Pridi že, pridi. Čakam te!«
Streslo jo je, noč je bila hladna. Ne da bi se zavedala, si je ogrnila jopico in počasi odšla pri stranskih vratih iz hiše. Le nekaj korakov vstran se je razprostiral gozd. Hodila je skoraj po prstih, da ne bi bilo slišati njenih korakov. Kljub temu se je tu pa tam oglasila kakšna trhla veja, ki jo je pohodila. Prameni lunine svetlobe so se risali na visokih smrekah. Ozirala se je gor v vrhove kot da nekaj išče. Sova je zaprhutala s krili in odletela za plenom.
»Kje si?« je vprašala Nina s tenkim glasom.
»Tu zgoraj sedim in te čakam,« je odgovoril glas, ki jo je malo prej vabil v gozd.
»Ne vidim te,« je zatarnala Nina.
»Tudi nocoj me ne boš videla,« je odgovoril glasek. »Ampak zares sem tukaj in čakam nate.«
»Kaj bi rada od mene?« je rahlo nejevoljno vprašala Nina, »in zakaj me vedno ob polni luni vabiš v gozd?«
»Tako sama sem tukaj in potrebujem te,« je odgovorilo z vrha smreke.
»Ne boš me več zvabila v gozd, če mi nocoj končno ne poveš, kdo si,«je bila odločna Nina.
»Čisto majhna, majcena dušica sem,« se je razodel glasek z vrha smreke.
»Ja, kaj pa imam jaz s tabo, dušica?« se je čudila Nina.
»Imaš, pa še kako imaš. Pred dvajsetimi leti sem te izbrala, a me nisi hotela sprejeti. Imela si kup neumnih izgovorov.«
»Sedaj pa že nakladaš, Dušica. A ti je tako ime?«
»Lahko bi mi bilo tako ime, a sem ostala brez imena, zato sem samo dušica.«
Luna je radodarno oddajala svoj hlad, Nina je pričela drgetati. Ničesar ni razumela, kar je doslej slišala.
»Hladno je, domov bom šla,« je rekla Nina.
»Tudi meni je hladno, ker nimam doma. Želela sem se greti v tvojem domu, te razveseljevati, ti pa me nisi hotela sprejeti.«
»Pa pojdi sedaj z menoj, » jo je povabila Nina.
»Ne morem, moj dom je v vrhovih smrek. Od tistega trenutka, ko si me zavrgla, sem majcena dušica, obsojena na večno življenje v bedi in hladu.«
»Kako naj ti pomagam, dušica?«
»Zgodilo se bo nekaj nepričakovanega. Prav kmalu.«
»Kaj se bo zgodilo?« je bila nestrpna Nina.
Na vrhu smreke se je zasvetila drobna kresnička, potem je vse utihnilo. Nina je še kar strmela tja gor, a nobenega glasu ni bilo več. S težkimi koraki se je vrnila v hišo in dolgo ni mogla zaspati.
»Nekaj se bo zgodilo, nekaj se bo zgodilo…« ji je kar naprej šumelo po glavi.
*
»Pismo imam za vas, gospa Nina;« je bil prijazen poštar.
»Hvala, kar dajte mi ga,« je radovedno stegnila roko.
Nina je gledala lepo izpisano svoje ime in naslov na kuveti. Že dolgo ji ni nihče pisal pisma. Kakšno razglednico je že še kdaj dobila od prijateljev, ko so šli na dopust. Ampak pismo. Kdo bi ji le pisal?
Odprla je ovojnico in brala:
Spoštovana gospa Nina!
Oprostite, da si vam drznem pisati. Prebrala sem vašo knjigo o angelih, ki se me je zelo dotaknila. Vem, da ste velika pisateljica. Občudujem vas in srečna bi bila, če bi lahko postali prijateljici. Ime mi je Nina, stara sem dvajset let. Sem študentka psihologije. Prilagam svojo fotografijo.
Prosim, pošljite mi vaš odgovor na priloženi naslov.
Prisrčno vas pozdravljam!
Nina
Nina je presenečeno gledala v lepo oblikovano pisavo in se čudila. Kako jo je vendar to neznano dekle našlo in prav njo izbralo za prijateljico? Dekle je bilo celih dvajset let mlajše od nje. Gledala je barvno fotografijo dekleta. Prav takšna je bila ona sama pred dvajsetimi leti.
Kaj pa, če…jo je prešinilo.
Kaj pa, če je…
Iz dna njene podzavesti je priplaval spomin na zunajmaternično nosečnost pred davnimi leti. Vsaj tako so ji pojasnili, ko se je prebudila iz narkoze.
Zajokala je.
»Kje si, Dušica?«
PUZZLE
Taksi je odložil Manjo pred blokom. Bila je že polnoč. Le nekaj korakov po stopnicah in že je stala pred vhodnimi vrati svojega stanovanja. Spomnila se je, da še ni preverila pošte. Nejevoljno se je vrnila do vhoda. Luč na stopnišču je ugasnila in v temi je poiskala stikalo za luč. V roki je držala šop ključev in majhen ključ je zaškrtal v poštnem nabiralniku. Zajela je sapo, zamižala in stegnila roko v nabiralnik. Minili so trije dnevi, prejela je tri pisma. Prve dni je bila vznemirjena, toda tokrat ni bila več presenečena. Bila bi razočarana, če v nabiralniku ne bi bilo pisma. Še vedno je mižala, ko so kovinska vrata zastokala, ko jih je odprla. Ni mogla več vzdržati, odprla je oči. Ni se motila, pred njo je ležalo četrto pismo. S tresočo roko ga je zgrabila, v naglici zaprla nabiralnik in stekla v svoje stanovanje.
Na mizi so ležala pisma prejeta minule tri dneve. Odločila se je, da bo vse tri prebrala še enkrat, preden bo odprla četrto pismo. Sedla je na kavč. Počasi je prebrala prvo pismo.
Draga Manja!
Pota usode so res čudna. Nikoli si ne bi mislil, da bom v tujem kraju srečal dekle svojih sanj. Prav si prebrala, Manja. Tebe sem sanjal vse življenje in sedaj sem končno našel, kar sem iskal. Že ko sem te prvič videl in slišal tvoj prelepi glas, se je nekaj v meni zganilo. Kot da bi nekoč nekje že videl te črne oči in slišal to očarljivo petje. Kako srečen sem bil, da si me – tujca – sprejela in mi kljub razliki v letih vračala naklonjenost! Le nekam skrivnostna si bila ves čas, kar me je begalo.
Oprosti, nocoj ne morem dokončati tega pisma, pa toliko bi ti rad povedal, moja draga ljubljena Manja.
Tvoj Goran
Pismo je odložila na mizo in pričela brati drugega.
Ljuba Manja!
Ne moreš si misliti, kako srečen sem bil vse večere, ko sem sedel v baru, kjer poješ. Vrnila si mi nasmeh, ko si sede na visokem stolu bingljala s čeveljci s previsokimi petami. Kje sem že videl tako majhna stopala, me je ves čas prešinjalo. Kje, kje, kje? Svojim očem nisem mogel verjeti, da si izbrala mojo družbo, ko je bilo toliko mladih fantov v lokalu. Vsi so pogledovali k tebi in si želeli tvoje bližine, ti pa si našla prav mene.
Če bi lahko bil nocoj s teboj, moja ljubljena Manja, bi ti povedal, kje sem videl tako majhna stopala.
Tvoj Goran
Zavzdihnila je, ko je prebrala drugo skrivnostno pismo. Kaj se vendar gre Goran? Noro se je zaljubila vanj. Neprestano jo preganja v mislih, odkar se je vrnil v Sarajevo. Obljubil ji je, sveto ji je obljubil, da jo bo vsak dan poklical po telefonu, sedaj pa prihajajo le ta zmedena pisma. O, Goran, ko bi ti slutil, kako te imam rada!
S trepetajočo roko je odprla tretje pismo.
Draga ljubljena Manja!
Komaj nekaj dni je odkar sva v dvoje uživala lepote tvojega mesta. Zdi se mi, da sem vse le sanjal, da nič ni resnično. A ko pogledam tvojo fotografijo na mobiju, vem, da je bilo vse to res. Ničesar nisem sanjal, vse je ena sama resničnost. Lepa, a boleča resničnost. Obljubila sva si, da naju nič ne more ločiti, da bova zgradila skupno prihodnost. O, kako sem verjel najinim obljubam. Še nikoli v življenju nisem bil bolj prepričan v svoje besede. Potem pa…
Ničesar več ne morem napisati nocoj, Manja, moja najdražja. Morda jutri.
Tvoj Goran
Po licih so ji polzele solze. Zagotovo mi je lagal! Drugo ima tam v Sarajevu. Lažnivec, lažnivec, je zakričala na glas in z ihto odprla zadnjo kuverto. Presenečeno je ugotovila, da je pismo mnogo daljše od dosedanjih.
Draga ljubljena Manja!
Ne morem več skrivati resnice pred teboj. Si lahko predstavljaš, kako hudo mi je, ko vem, da me sedaj preklinjaš. Ko boš prebrala te vrstice, boš razumela in mi oprostila. Ko sem te spraševal, če imaš kakšne sorodnike v Sarajevu, si se posmehnila, kako bi jih imela, ko sta pa mama in oče Slovenca. Čudni nemir se me je polaščal vse dni službenega potovanja po Sloveniji. Preveč podobnosti je bilo, ki niso mogle biti slučajne: črne oči, kodrasti lasje, majhna stopala, prelepi glas. Pa vonj telesa. Vse se je sestavilo v puzzle, ki me je privedel do edine prave resnice. Najel sem detektiva, ki je potrdil mojo domnevo, da si Brankina hčerka. Samo ona je imela takšen glas, takšne oči, tako majhna stopala, takšen vonj telesa. Takrat ji je bilo šele petnajst let, ko je pela v ansamblu, kjer sem igral kitaro. Zaljubila sva se, po treh mesecih vroče ljubezni je nenadoma izginila neznano kam. Iskal sem jo brez uspeha. Naš ansambel je našel drugo pevko, jaz sem se zapil. Njena najboljša prijateljica Samira mi je mnogo kasneje povedala, da je bila Branka noseča in, da se je njen otrok rodil mrtev. Vedel sem, da je bil ta otrok moj. Še bolj sem pil in preklinjal usodo. Potem sem jo kot po nekem čudežu srečal v Banja Luki. Bila je povsem spremenjena, nič več ni ostalo od njene nekdanje lepote. Tudi pela ni več. Vprašal sem jo, če je bil mrtvorojeni otrok moj. Samo pokimala je in ni več želela govoriti o tem. Moja žalost za izgubljenim otrokom in ljubljeno žensko je ponovno privrela na dan.
Komaj tri dni si bila stara, ko sta tvoja krušna starša iz Slovenije prišla z avionom pote v Sarajevo.Rekli so jima, da se te je tvoja mati odpovedala zaradi kariere.
Tako vidiš, draga ljubljena Manja, kako se je usoda poigrala z nama. Mislil sem, da sem po dolgih letih žalosti objel ljubezen svojega življenja, a sem našel svojo hčerko, za katero do sedaj sploh nisem vedel. Žalost se ob tem prepleta z radostjo, da sem našel svojega otroka, ki ga morda nikoli ne bi srečal.
Zato mi oprosti, ker nisem mogel takoj napisati najine boleče zgodbe, ampak sem ti jo razodel šele nocoj.
Tvoj oče Goran
DUŠICA
Nina je stala pri oknu in gledala v luno. Iz bližnjega gozda je slišala vabeč glas.
»Pridi že, pridi. Čakam te!«
Streslo jo je, noč je bila hladna. Ne da bi se zavedala, si je ogrnila jopico in počasi odšla pri stranskih vratih iz hiše. Le nekaj korakov vstran se je razprostiral gozd. Hodila je skoraj po prstih, da ne bi bilo slišati njenih korakov. Kljub temu se je tu pa tam oglasila kakšna trhla veja, ki jo je pohodila. Prameni lunine svetlobe so se risali na visokih smrekah. Ozirala se je gor v vrhove kot da nekaj išče. Sova je zaprhutala s krili in odletela za plenom.
»Kje si?« je vprašala Nina s tenkim glasom.
»Tu zgoraj sedim in te čakam,« je odgovoril glas, ki jo je malo prej vabil v gozd.
»Ne vidim te,« je zatarnala Nina.
»Tudi nocoj me ne boš videla,« je odgovoril glasek. »Ampak zares sem tukaj in čakam nate.«
»Kaj bi rada od mene?« je rahlo nejevoljno vprašala Nina, »in zakaj me vedno ob polni luni vabiš v gozd?«
»Tako sama sem tukaj in potrebujem te,« je odgovorilo z vrha smreke.
»Ne boš me več zvabila v gozd, če mi nocoj končno ne poveš, kdo si,«je bila odločna Nina.
»Čisto majhna, majcena dušica sem,« se je razodel glasek z vrha smreke.
»Ja, kaj pa imam jaz s tabo, dušica?« se je čudila Nina.
»Imaš, pa še kako imaš. Pred dvajsetimi leti sem te izbrala, a me nisi hotela sprejeti. Imela si kup neumnih izgovorov.«
»Sedaj pa že nakladaš, Dušica. A ti je tako ime?«
»Lahko bi mi bilo tako ime, a sem ostala brez imena, zato sem samo dušica.«
Luna je radodarno oddajala svoj hlad, Nina je pričela drgetati. Ničesar ni razumela, kar je doslej slišala.
»Hladno je, domov bom šla,« je rekla Nina.
»Tudi meni je hladno, ker nimam doma. Želela sem se greti v tvojem domu, te razveseljevati, ti pa me nisi hotela sprejeti.«
»Pa pojdi sedaj z menoj, » jo je povabila Nina.
»Ne morem, moj dom je v vrhovih smrek. Od tistega trenutka, ko si me zavrgla, sem majcena dušica, obsojena na večno življenje v bedi in hladu.«
»Kako naj ti pomagam, dušica?«
»Zgodilo se bo nekaj nepričakovanega. Prav kmalu.«
»Kaj se bo zgodilo?« je bila nestrpna Nina.
Na vrhu smreke se je zasvetila drobna kresnička, potem je vse utihnilo. Nina je še kar strmela tja gor, a nobenega glasu ni bilo več. S težkimi koraki se je vrnila v hišo in dolgo ni mogla zaspati.
»Nekaj se bo zgodilo, nekaj se bo zgodilo…« ji je kar naprej šumelo po glavi.
*
»Pismo imam za vas, gospa Nina;« je bil prijazen poštar.
»Hvala, kar dajte mi ga,« je radovedno stegnila roko.
Nina je gledala lepo izpisano svoje ime in naslov na kuveti. Že dolgo ji ni nihče pisal pisma. Kakšno razglednico je že še kdaj dobila od prijateljev, ko so šli na dopust. Ampak pismo. Kdo bi ji le pisal?
Odprla je ovojnico in brala:
Spoštovana gospa Nina!
Oprostite, da si vam drznem pisati. Prebrala sem vašo knjigo o angelih, ki se me je zelo dotaknila. Vem, da ste velika pisateljica. Občudujem vas in srečna bi bila, če bi lahko postali prijateljici. Ime mi je Nina, stara sem dvajset let. Sem študentka psihologije. Prilagam svojo fotografijo.
Prosim, pošljite mi vaš odgovor na priloženi naslov.
Prisrčno vas pozdravljam!
Nina
Nina je presenečeno gledala v lepo oblikovano pisavo in se čudila. Kako jo je vendar to neznano dekle našlo in prav njo izbralo za prijateljico? Dekle je bilo celih dvajset let mlajše od nje. Gledala je barvno fotografijo dekleta. Prav takšna je bila ona sama pred dvajsetimi leti.
Kaj pa, če…jo je prešinilo.
Kaj pa, če je…
Iz dna njene podzavesti je priplaval spomin na zunajmaternično nosečnost pred davnimi leti. Vsaj tako so ji pojasnili, ko se je prebudila iz narkoze.
Zajokala je.
»Kje si, Dušica?«
PUZZLE
Taksi je odložil Manjo pred blokom. Bila je že polnoč. Le nekaj korakov po stopnicah in že je stala pred vhodnimi vrati svojega stanovanja. Spomnila se je, da še ni preverila pošte. Nejevoljno se je vrnila do vhoda. Luč na stopnišču je ugasnila in v temi je poiskala stikalo za luč. V roki je držala šop ključev in majhen ključ je zaškrtal v poštnem nabiralniku. Zajela je sapo, zamižala in stegnila roko v nabiralnik. Minili so trije dnevi, prejela je tri pisma. Prve dni je bila vznemirjena, toda tokrat ni bila več presenečena. Bila bi razočarana, če v nabiralniku ne bi bilo pisma. Še vedno je mižala, ko so kovinska vrata zastokala, ko jih je odprla. Ni mogla več vzdržati, odprla je oči. Ni se motila, pred njo je ležalo četrto pismo. S tresočo roko ga je zgrabila, v naglici zaprla nabiralnik in stekla v svoje stanovanje.
Na mizi so ležala pisma prejeta minule tri dneve. Odločila se je, da bo vse tri prebrala še enkrat, preden bo odprla četrto pismo. Sedla je na kavč. Počasi je prebrala prvo pismo.
Draga Manja!
Pota usode so res čudna. Nikoli si ne bi mislil, da bom v tujem kraju srečal dekle svojih sanj. Prav si prebrala, Manja. Tebe sem sanjal vse življenje in sedaj sem končno našel, kar sem iskal. Že ko sem te prvič videl in slišal tvoj prelepi glas, se je nekaj v meni zganilo. Kot da bi nekoč nekje že videl te črne oči in slišal to očarljivo petje. Kako srečen sem bil, da si me – tujca – sprejela in mi kljub razliki v letih vračala naklonjenost! Le nekam skrivnostna si bila ves čas, kar me je begalo.
Oprosti, nocoj ne morem dokončati tega pisma, pa toliko bi ti rad povedal, moja draga ljubljena Manja.
Tvoj Goran
Pismo je odložila na mizo in pričela brati drugega.
Ljuba Manja!
Ne moreš si misliti, kako srečen sem bil vse večere, ko sem sedel v baru, kjer poješ. Vrnila si mi nasmeh, ko si sede na visokem stolu bingljala s čeveljci s previsokimi petami. Kje sem že videl tako majhna stopala, me je ves čas prešinjalo. Kje, kje, kje? Svojim očem nisem mogel verjeti, da si izbrala mojo družbo, ko je bilo toliko mladih fantov v lokalu. Vsi so pogledovali k tebi in si želeli tvoje bližine, ti pa si našla prav mene.
Če bi lahko bil nocoj s teboj, moja ljubljena Manja, bi ti povedal, kje sem videl tako majhna stopala.
Tvoj Goran
Zavzdihnila je, ko je prebrala drugo skrivnostno pismo. Kaj se vendar gre Goran? Noro se je zaljubila vanj. Neprestano jo preganja v mislih, odkar se je vrnil v Sarajevo. Obljubil ji je, sveto ji je obljubil, da jo bo vsak dan poklical po telefonu, sedaj pa prihajajo le ta zmedena pisma. O, Goran, ko bi ti slutil, kako te imam rada!
S trepetajočo roko je odprla tretje pismo.
Draga ljubljena Manja!
Komaj nekaj dni je odkar sva v dvoje uživala lepote tvojega mesta. Zdi se mi, da sem vse le sanjal, da nič ni resnično. A ko pogledam tvojo fotografijo na mobiju, vem, da je bilo vse to res. Ničesar nisem sanjal, vse je ena sama resničnost. Lepa, a boleča resničnost. Obljubila sva si, da naju nič ne more ločiti, da bova zgradila skupno prihodnost. O, kako sem verjel najinim obljubam. Še nikoli v življenju nisem bil bolj prepričan v svoje besede. Potem pa…
Ničesar več ne morem napisati nocoj, Manja, moja najdražja. Morda jutri.
Tvoj Goran
Po licih so ji polzele solze. Zagotovo mi je lagal! Drugo ima tam v Sarajevu. Lažnivec, lažnivec, je zakričala na glas in z ihto odprla zadnjo kuverto. Presenečeno je ugotovila, da je pismo mnogo daljše od dosedanjih.
Draga ljubljena Manja!
Ne morem več skrivati resnice pred teboj. Si lahko predstavljaš, kako hudo mi je, ko vem, da me sedaj preklinjaš. Ko boš prebrala te vrstice, boš razumela in mi oprostila. Ko sem te spraševal, če imaš kakšne sorodnike v Sarajevu, si se posmehnila, kako bi jih imela, ko sta pa mama in oče Slovenca. Čudni nemir se me je polaščal vse dni službenega potovanja po Sloveniji. Preveč podobnosti je bilo, ki niso mogle biti slučajne: črne oči, kodrasti lasje, majhna stopala, prelepi glas. Pa vonj telesa. Vse se je sestavilo v puzzle, ki me je privedel do edine prave resnice. Najel sem detektiva, ki je potrdil mojo domnevo, da si Brankina hčerka. Samo ona je imela takšen glas, takšne oči, tako majhna stopala, takšen vonj telesa. Takrat ji je bilo šele petnajst let, ko je pela v ansamblu, kjer sem igral kitaro. Zaljubila sva se, po treh mesecih vroče ljubezni je nenadoma izginila neznano kam. Iskal sem jo brez uspeha. Naš ansambel je našel drugo pevko, jaz sem se zapil. Njena najboljša prijateljica Samira mi je mnogo kasneje povedala, da je bila Branka noseča in, da se je njen otrok rodil mrtev. Vedel sem, da je bil ta otrok moj. Še bolj sem pil in preklinjal usodo. Potem sem jo kot po nekem čudežu srečal v Banja Luki. Bila je povsem spremenjena, nič več ni ostalo od njene nekdanje lepote. Tudi pela ni več. Vprašal sem jo, če je bil mrtvorojeni otrok moj. Samo pokimala je in ni več želela govoriti o tem. Moja žalost za izgubljenim otrokom in ljubljeno žensko je ponovno privrela na dan.
Komaj tri dni si bila stara, ko sta tvoja krušna starša iz Slovenije prišla z avionom pote v Sarajevo.Rekli so jima, da se te je tvoja mati odpovedala zaradi kariere.
Tako vidiš, draga ljubljena Manja, kako se je usoda poigrala z nama. Mislil sem, da sem po dolgih letih žalosti objel ljubezen svojega življenja, a sem našel svojo hčerko, za katero do sedaj sploh nisem vedel. Žalost se ob tem prepleta z radostjo, da sem našel svojega otroka, ki ga morda nikoli ne bi srečal.
Zato mi oprosti, ker nisem mogel takoj napisati najine boleče zgodbe, ampak sem ti jo razodel šele nocoj.
