»Spet sem pozen,« sem pomislil, ko sem skočil v avto parkiran pred stolpnico. Vračal sem se z obiska pri mami. Pripel sem se z varnostnim pasom, vklopil luči in s smerokazom nakazal, da bom zapeljal vzvratno. Ko sem prestavil ročico, je noga samodejno poiskala stopalko za plin. Vse je bil že čisti avtomatizem, saj sem voznik avtomobila že vrsto let. Motor je ob tem zapel znano pesem. Zavrtel sem volan v desno, dodal plin in vozilo je speljalo. Tedaj je glasno zaropotalo za mojim hrbtom. Instinktivno sem stopil na zavoro:
»Kaj za vraga je to? Se mi je kdo zaletel v avto?« je bila prva misel, ki me je prešinila.
»Šit! Pa ne zdaj!« sem zastokal na glas.
Pogled nazaj mi je prikazal drugačno sliko od pričakovane. Za mojim avtom je stalo ob robu pločnika športno vozilo. V trenutku me je oblil mrzel pot.
»Joj, ne!« sem zajavkal in skočil iz avta.
Stopil sem do parkiranega avtomobila in že na prvi pogled ugotovil, da sem ga zadel z desnim blatnikom. Na levih vratih rdečega porscheja je bila vdrtina. Videti je bilo kot da bi močna roka zmečkala aluminijasto folijo. Pogled na odbijač mojega avta je bil v nasprotju s prejšnjo sliko pomirjujoč. Rahlo odrgnjena barva na njem je pričala, da se je nekaj zgodilo. Ne vem, kako dolgo sem stal tam na cesti. Misli so mi z blazno hitrostjo čarale različne scenarije:
Iz hiše, pred katero je bil parkiran porsche bo pridivjal lastnik in me nahrulil, morda celo pretepel. V trenutku se bo na kraju nesreče pojavila policija in bom kaznovan za nesrečo. Ljudje iz soseščine bodo prišli na ulico in se skrivnostno pomenkovali med seboj, ko bodo videli, kaj se je zgodilo. Šel bom v hišo in povedal lastniku avtomobila, kaj se je pravkar pripetilo. Kot blisk pa se je pojavila misel, da moram takoj od tam, ker me čaka na fakulteti pisni izpit v zadnjem roku za jesenski termin.
Ne da bi vedel kako, sem se znašel za volanom svojega vozila in dobesedno zdirjal naravnost po ulici do prvega križišča, kjer sem zavil proti centru mesta.
Kaj sem pravkar naredil, mi je rojilo po glavi. Moral bi ostati tam, počakati na lastnika avtomobila in policijo, da bi napravili zapisnik. Saj je moj avto zavarovan, tudi lastnikov zagotovo. Vse bi se uredilo po pravni plati. No, nekaj bi me že stalo, a zdaj ne bi dirjal s slabo vestjo naprej. Za seboj sem opazil policijski avto z vklopljeno sireno.
»Tako, zdaj je pa po meni! Ustaviti bom moral«. Vročica mi je zalila obraz in pot se mi je ulil po licih. Ustavi, sem si pravil, ustavi, bedak neumni!«
A desna noga je še kar naprej pritiskala na plin in nisem upočasnil vožnje. Policijski avto je zapeljal mimo mene z nezmanjšano hitrostjo.
»Torej niso lovili mene!« sem takoj pomislil. Morda se je kje zgodila prometna nesreča. Verjetno hujša od »moje«. A meni je ves čas sledilo še eno vozilo, beli volkswagen, ki je hitrost vožnje prilagajal moji.
»No, ta je pa dobra! Morda je v njem lastnik vozila, ki ima še en avto in mi zdaj sledi. Ko bom pripeljal do fakultete, bo izstopil in me prebutal. Ja, prav to se bo zgodilo. Pa naj se. Saj si zaslužim, kaj pa tako pobegnem s kraja nesreče, čeprav ni šlo za poškodbo ljudi. Kaj pa če bi? Ali bi tudi takrat tako po francosko pobegnil, rep med noge in kaj me briga, kaj bo s človekom. Ne, ne, ne! sem si kriknil. To pa je nekaj drugega. Tega ne bi nikoli naredil. Ali res ne? Kje je zdaj moja vest? Jo sploh imam?
Vožnja po mestnih ulicah me je nekoliko pomirila, zasledovalec se je medtem izgubil. Kot nalašč pred fakulteto ni bilo nikjer prostega parkirišča. Po nekaj krožnih vožnjah po bližnjih ulicah sem le našel prostor, kje sem pustil avto in stekel v predavalnico. Profesor je pravkar razdeljeval naloge, navodila so bila že povedana. Grdo me je pogledal in kot odgovor na moj »dober dan« in »oprostite zamudi« pokomentiral:
»Gospod Koren, vaša ura pa verjetno zaostaja.«
V roke mi je potisnil vprašalnik. Ne vem, če je opazil, da so se mi roke tresle, da sem ves rdeč v obraz in da se potim. Verjetno je vse to, če seveda je opazil, pripisoval tremi pred pisnim izpitom in moji zamudi. Dobro, da ne ve, kaj se je pred nekaj minutami pripetilo. Potem bi še kaj rekel, me osramotil pred drugimi študenti, kar bi zelo težko prenesel. Izpitna vprašanja so mi plesala pred očmi, te pa so begale skozi okno in pričakovale policijski avto, ki se bo zdaj zdaj pojavil pred fakulteto. Policist bo potrkal in vstopil v predavalnico, potem pa bo vprašal, čigav je tisti modri ford z registrsko tablico LJ 620 GL 3. Vse oči se bodo uprle vame, saj kolegi poznajo moj avto. Osramočeno bom vstal, naredil se bom nevednega in se čudil, da bi jaz lahko povzročil kakšno nesrečo. Ali pa bom povedal po resnici in prosil, da me odpeljejo na policijsko postajo, kjer bom podal svojo izjavo.
Nič od vsega tega se ni zgodilo. Poskušal sem odgovoriti na katero od vprašanj, a zaman. Nikakor se nisem mogel zbrati, moje misli so bile pri rdečem porscheju in njegovem lastniku. Zdaj je zagotovo že opazil, kaj se je zgodilo. Poklical je policijo, ki je napravila zapisnik in zdaj iščejo storilca. Ja, iščejo ga. On pa sedi tukaj v predavalnici, potuhnjeno in ne zna odgovoriti na nobeno izpitno vprašanje, čeprav se je na ta izpit dolgo pripravljal. Od tega izpita je odvisna njegova zaposlitev, zdaj zgolj pogodbena. Upal je, da ima dovolj znanja, da ga bo opravil s pozitivno oceno. A zdaj mu ne gre in ne gre. V njem je blokada, ki je ne more premagati. Polašča se ga tesnoba, strah in sram. Vse se preliva v njem kot vroča pekoča žlindra in ne ve, kako bo naslednji dan, naslednje dni, tedne, mesece…Tedaj se prikrade misel, da ga je zagotovo kdo videl, čeprav je bil že mrak. Dandanes, ko ima že vsakdo digitalni fotoaparat, ga je lahko kdo fotografiral z okna stolpnice. Ljudje radi fotografiramo, sploh, če je kaj nenavadnega, zanimivega, tudi zastrašujočega. In ne navsezadnje, njegov avto je pogosto parkiran pred to stolpnico in sosedje ga poznajo.
Profesor je zmajeval z glavo, ko je prišel do mene.
»Ničesar niste napisali? Zakaj ste potem sploh prišli na izpit?« je bil radoveden.
»Slabo se počutim,« je bilo vse, kar sem lahko izustil in vrnil izpitni vprašalnik, tako lepo nepopisan kot sem ga prejel. Vprašanja na njem so bolščala vame, me izzivala, jaz pa sem iz njih razbral samo eno – kriv si!
» Škoda, res, škoda, zdaj do pomladi nimate več nobene možnosti za opravljanje izpita in s tem ste zapravili še možnost opravljanja diplome v tem terminu,« je pokomentiral z glasom, v katerem je bilo zaznati kanček obžalovanja. Bil sem dober izredni študent, resen in zagnan. Perspektiven arhitekt. Samo ta izpit me je še ločil od diplome, ki bi jo verjetno z lahkoto opravil.
Poklapan sem se vračal domov, vozil sem počasi in še vedno v sebi predeloval scenarije, ki so še ostali. Ja, k mami v stolpnico zdaj ne bom upal s svojim avtom. Pa bom šel s kolesom ali peš, je padla odločitev. Mami bi moral povedati, kaj se mi je pripetilo. Pa ji ne bom, ker je bolna in neprestano jo skrbi zame.
»Hej, Marko, kako je šlo na izpitu?« je bil zvečer radoveden prijatelj Tine, s katerim sem preživel veliko prostega časa. Z zadrgnjenim grlom sem odgovoril:
»Ni šlo!«
»Daj no, stari, kaj me zezaš! Tebi ni šlo, piflar?!«
»Pa ni, če ti rečem!« sem podkrepil svoj odgovor.
»Ne me hecat! Cele dneve si buljil v bukve in sedel za računalnikom, zdaj pa nič od tega.«
»Sorry, ne morem ti po telefonu tega razlagati. Ajd, greva jutri po službi na pijačo, pa ti vse povem. Velja?«
»Ja, ampak ne bom mogel zaspati od radovednosti. Po moje si pred izpitom srečal svojo izgubljeno ljubezen in te je ruknilo,« je duhovičil Tine.
Izklopil sem mobi in vklopil televizor, da bi odgnal moreče misli.
* * *
Zvonec pri vratih je neusmiljeno zvonil. Zdelo se mi je, da sem komaj legel v posteljo, zunaj je bilo še temno. Stopil sem do vrat in pogledal skozi kukalo na hodnik. Ni bil osvetljen.
»Kdo je?« sem vprašal s hripavim glasom
»Policija!« je zadonelo na drugi strani vrat.
Zajel sem sapo in ključ je zaškrtal v ključavnici, ko sem zmedeno odpiral vrata.
Dva policista mojih let sta mimo mene vstopila v stanovanje, kamor sem jima poslušno sledil. Bil sem prestrašen.
»Ste vi Marko Koren?« je vprašal eden od policistov.
»Ja, ja, sem. Kaj pa je? Se je kaj zgodilo?« sem mukoma izdavil.
Manjši mož v uniformi mi je pod nos pomolil fotografijo:
»Ste na tej fotografiji vi?« je sumničavo vprašal.
Pogledal sem črno-belo fotografijo, na kateri se je razločno videl moj stari ford ob porscheju. Moški na sliki, ki je stal na cesti in ocenjeval situacijo, sem bil brez dvoma jaz. Oblil me je pot, ko sem priznal, da sem na fotografiji.
»Marko Koren, povzročili ste prometno nesrečo z materialnimi posledicami. Pobegnili ste s kraja nesreče. Z nama boste šli na policijsko postajo, kjer bomo opravili alkotest in zapisnik. Kar oblecite se in ne izgubljajmo časa!« je odločno ukazal manjši policist.
* * *
Zvok budilke me je rešil iz morastih sanj. Ah, samo, da so bile le sanje, sem si ves prepoten oddahnil. Ampak lahko bi bilo tudi res. Misel na to, da me je nekdo vendarle videl z okna stolpnice, le ni bila tako nemogoča. Kar sam bom šel na policijsko postajo in povedal, kaj se je pripetilo včeraj, sem se odločil. Pa nisem ubogal svojih misli, moral sem v službo, kjer me je čakal neodložljiv projekt. Sicer pa se popoldne dobiva s Tinetom in mu bom vse povedal. Dan v službi je bil tako naporen kot še nikoli doslej. Misli so se nehote vračale na prejšnji dan, na nesrečo, na propadli izpit, na moraste sanje. Komaj sem čakal na trenutek, ko se bom lahko izpovedal prijatelju. Tine me je že čakal v najinem lokalu Calypso.
»Kaj si pa tak zamorjen?« je bilo namesto pozdrava.
»Dan, Tine. Tudi ti bi bil, če bi bil v moji koži,« sem rekel za uvod. Sama sva sedela v kotu lokala, kjer sva si že mnogokrat zaupala svoje tegobe. Tine je prisluhnil moji pripovedi in zmajeval z glavo, kot da ne more verjeti.
»Pa ja ne boš tak nor, da bi šel na policijo,« je bil njegov zaključek. Sam pri sebi pa sem se še vedno oklepal te možnosti, ko sem se poslavljal od njega.
Naslednji dnevi so bili zapolnjeni z mračnimi mislimi in tesnobo zaradi krivde, ki sem jo nekomu povzročil. Najhuje mi je bilo, ko sem čez nekaj dni obiskal mamo. Pripeljal sem se s kolesom. Bal sem se, da bi kdo prepoznal avtomobil, ki je povzročil nesrečo. Dih mi je zastal, ko sem na parkirišču opazil rdečega porscheja. Bilo je svetlo in razločno se je videla velika vdrtina na levih prednjih vratih športnega avtomobila. Zarezalo me je v duši:
To si ti napravil in pobegnil kot kukavica! Kje je tvoja vest? Tvoje poštenje, na katerega prisegaš?
Obiskal sem Tineta, a me pogovor z njim ni pomiril. Nasprotno. Trdil je, da ni to nič takega. Naj se samo spomnim, ko se je pred meseci podivjani voznik zaletel v vzvratno zrcalo na fordu in oddivjal dalje. Spomnil me je na že davno pozabljeno krajo odbijača z moje katrce. Tatu niso nikoli odkrili. Prav tako ne tistega, ki je razbil steklo na fordu, da si je prilastil avtoradio.
»Kaj se sekiraš, saj je avto zavarovan in bo popravilo plačala zavarovalnica,« me je prepričeval in obenem pomirjal. Nekaj se je premaknilo med nama s Tinetom, čeprav je imel morda celo prav. Čez nekaj dni sem, spet s kolesom, prišel na obisk k mami. Rdečega porscheja ni bilo videti. Tudi naslednje dneve ga nisem opazil. A misel na to, kdo bi lahko bil lastnik, mi ni dala miru. Morda me bo lepega dne, ko bom sam že skoraj pozabil na neljubi dogodek prebutal kar na ulici. Verjetno je lastnik kak novodobni povzpetnik, gizdalin, ki si lahko privošči tako prestižno vozilo. In kar manj jezen sem bil sam nase, ki si nisem mogel privoščiti drugega kot rabljeni avtomobil.
* * *
Mora me ni več preganjala v sanjah, morda sem za kak dan celo izbrisal rdečega porscheja iz spomina. Zdaj so bile moje misli bolj usmerjene v to, kako bi le našel možnost opravljanja ponesrečenega izpita. Vreme je bilo neprijazno, tako sem se po daljšem premoru spet pripeljal z avtomobilom. Osupnil sem, ko sem na parkirišču zagledal nekaj časa pogrešano vozilo. Leva stran rdečega porscheja je bila popravljena kot da bi jo zlikali z najboljšim likalnikom. Spet me je zagrabilo v duši. A bo vedno tako, ko ga bom videl, me je prešinilo.
Svojega forda sem parkiral na edinem prostem parkirnem mestu – zraven rdečega porscheja. Desnica mi je rahlo drhtela, ko sem zaklepal vrata avtomobila. Proti porscheju je prihajalo vitko dekle na visokih petah. Prijazno se mi je nasmehnila, v tistem pa so mi iz rok padli avtomobilski ključi. Sklonil sem se in jih hotel pobrati. Moja roka se je dotaknila roke, ki je bila hitrejša. Ključi so mi zabingljali pred očmi. Širok nasmeh mladenke je nagajivo zasijal in me popolnoma zmedel.
»Hvala, hvala…« sem ji vrnil nasmeh in se zagledal v njene sinje modre oči.
Bil sem razorožen, odločen, da ji povem, kar me je težilo.
»Gospodična, veste… jaz sem tisti…« sem jecljal pred dekletom.
»Ja, saj vem. Vi ste Marko Koren. Najbolj perspektivni arhitekt v mestu.«
»Spet sem pozen,« sem pomislil, ko sem skočil v avto parkiran pred stolpnico. Vračal sem se z obiska pri mami. Pripel sem se z varnostnim pasom, vklopil luči in s smerokazom nakazal, da bom zapeljal vzvratno. Ko sem prestavil ročico, je noga samodejno poiskala stopalko za plin. Vse je bil že čisti avtomatizem, saj sem voznik avtomobila že vrsto let. Motor je ob tem zapel znano pesem. Zavrtel sem volan v desno, dodal plin in vozilo je speljalo. Tedaj je glasno zaropotalo za mojim hrbtom. Instinktivno sem stopil na zavoro:
»Kaj za vraga je to? Se mi je kdo zaletel v avto?« je bila prva misel, ki me je prešinila.
»Šit! Pa ne zdaj!« sem zastokal na glas.
Pogled nazaj mi je prikazal drugačno sliko od pričakovane. Za mojim avtom je stalo ob robu pločnika športno vozilo. V trenutku me je oblil mrzel pot.
»Joj, ne!« sem zajavkal in skočil iz avta.
Stopil sem do parkiranega avtomobila in že na prvi pogled ugotovil, da sem ga zadel z desnim blatnikom. Na levih vratih rdečega porscheja je bila vdrtina. Videti je bilo kot da bi močna roka zmečkala aluminijasto folijo. Pogled na odbijač mojega avta je bil v nasprotju s prejšnjo sliko pomirjujoč. Rahlo odrgnjena barva na njem je pričala, da se je nekaj zgodilo. Ne vem, kako dolgo sem stal tam na cesti. Misli so mi z blazno hitrostjo čarale različne scenarije:
Iz hiše, pred katero je bil parkiran porsche bo pridivjal lastnik in me nahrulil, morda celo pretepel. V trenutku se bo na kraju nesreče pojavila policija in bom kaznovan za nesrečo. Ljudje iz soseščine bodo prišli na ulico in se skrivnostno pomenkovali med seboj, ko bodo videli, kaj se je zgodilo. Šel bom v hišo in povedal lastniku avtomobila, kaj se je pravkar pripetilo. Kot blisk pa se je pojavila misel, da moram takoj od tam, ker me čaka na fakulteti pisni izpit v zadnjem roku za jesenski termin.
Ne da bi vedel kako, sem se znašel za volanom svojega vozila in dobesedno zdirjal naravnost po ulici do prvega križišča, kjer sem zavil proti centru mesta.
Kaj sem pravkar naredil, mi je rojilo po glavi. Moral bi ostati tam, počakati na lastnika avtomobila in policijo, da bi napravili zapisnik. Saj je moj avto zavarovan, tudi lastnikov zagotovo. Vse bi se uredilo po pravni plati. No, nekaj bi me že stalo, a zdaj ne bi dirjal s slabo vestjo naprej. Za seboj sem opazil policijski avto z vklopljeno sireno.
»Tako, zdaj je pa po meni! Ustaviti bom moral«. Vročica mi je zalila obraz in pot se mi je ulil po licih. Ustavi, sem si pravil, ustavi, bedak neumni!«
A desna noga je še kar naprej pritiskala na plin in nisem upočasnil vožnje. Policijski avto je zapeljal mimo mene z nezmanjšano hitrostjo.
»Torej niso lovili mene!« sem takoj pomislil. Morda se je kje zgodila prometna nesreča. Verjetno hujša od »moje«. A meni je ves čas sledilo še eno vozilo, beli volkswagen, ki je hitrost vožnje prilagajal moji.
»No, ta je pa dobra! Morda je v njem lastnik vozila, ki ima še en avto in mi zdaj sledi. Ko bom pripeljal do fakultete, bo izstopil in me prebutal. Ja, prav to se bo zgodilo. Pa naj se. Saj si zaslužim, kaj pa tako pobegnem s kraja nesreče, čeprav ni šlo za poškodbo ljudi. Kaj pa če bi? Ali bi tudi takrat tako po francosko pobegnil, rep med noge in kaj me briga, kaj bo s človekom. Ne, ne, ne! sem si kriknil. To pa je nekaj drugega. Tega ne bi nikoli naredil. Ali res ne? Kje je zdaj moja vest? Jo sploh imam?
Vožnja po mestnih ulicah me je nekoliko pomirila, zasledovalec se je medtem izgubil. Kot nalašč pred fakulteto ni bilo nikjer prostega parkirišča. Po nekaj krožnih vožnjah po bližnjih ulicah sem le našel prostor, kje sem pustil avto in stekel v predavalnico. Profesor je pravkar razdeljeval naloge, navodila so bila že povedana. Grdo me je pogledal in kot odgovor na moj »dober dan« in »oprostite zamudi« pokomentiral:
»Gospod Koren, vaša ura pa verjetno zaostaja.«
V roke mi je potisnil vprašalnik. Ne vem, če je opazil, da so se mi roke tresle, da sem ves rdeč v obraz in da se potim. Verjetno je vse to, če seveda je opazil, pripisoval tremi pred pisnim izpitom in moji zamudi. Dobro, da ne ve, kaj se je pred nekaj minutami pripetilo. Potem bi še kaj rekel, me osramotil pred drugimi študenti, kar bi zelo težko prenesel. Izpitna vprašanja so mi plesala pred očmi, te pa so begale skozi okno in pričakovale policijski avto, ki se bo zdaj zdaj pojavil pred fakulteto. Policist bo potrkal in vstopil v predavalnico, potem pa bo vprašal, čigav je tisti modri ford z registrsko tablico LJ 620 GL 3. Vse oči se bodo uprle vame, saj kolegi poznajo moj avto. Osramočeno bom vstal, naredil se bom nevednega in se čudil, da bi jaz lahko povzročil kakšno nesrečo. Ali pa bom povedal po resnici in prosil, da me odpeljejo na policijsko postajo, kjer bom podal svojo izjavo.
Nič od vsega tega se ni zgodilo. Poskušal sem odgovoriti na katero od vprašanj, a zaman. Nikakor se nisem mogel zbrati, moje misli so bile pri rdečem porscheju in njegovem lastniku. Zdaj je zagotovo že opazil, kaj se je zgodilo. Poklical je policijo, ki je napravila zapisnik in zdaj iščejo storilca. Ja, iščejo ga. On pa sedi tukaj v predavalnici, potuhnjeno in ne zna odgovoriti na nobeno izpitno vprašanje, čeprav se je na ta izpit dolgo pripravljal. Od tega izpita je odvisna njegova zaposlitev, zdaj zgolj pogodbena. Upal je, da ima dovolj znanja, da ga bo opravil s pozitivno oceno. A zdaj mu ne gre in ne gre. V njem je blokada, ki je ne more premagati. Polašča se ga tesnoba, strah in sram. Vse se preliva v njem kot vroča pekoča žlindra in ne ve, kako bo naslednji dan, naslednje dni, tedne, mesece…Tedaj se prikrade misel, da ga je zagotovo kdo videl, čeprav je bil že mrak. Dandanes, ko ima že vsakdo digitalni fotoaparat, ga je lahko kdo fotografiral z okna stolpnice. Ljudje radi fotografiramo, sploh, če je kaj nenavadnega, zanimivega, tudi zastrašujočega. In ne navsezadnje, njegov avto je pogosto parkiran pred to stolpnico in sosedje ga poznajo.
Profesor je zmajeval z glavo, ko je prišel do mene.
»Ničesar niste napisali? Zakaj ste potem sploh prišli na izpit?« je bil radoveden.
»Slabo se počutim,« je bilo vse, kar sem lahko izustil in vrnil izpitni vprašalnik, tako lepo nepopisan kot sem ga prejel. Vprašanja na njem so bolščala vame, me izzivala, jaz pa sem iz njih razbral samo eno – kriv si!
» Škoda, res, škoda, zdaj do pomladi nimate več nobene možnosti za opravljanje izpita in s tem ste zapravili še možnost opravljanja diplome v tem terminu,« je pokomentiral z glasom, v katerem je bilo zaznati kanček obžalovanja. Bil sem dober izredni študent, resen in zagnan. Perspektiven arhitekt. Samo ta izpit me je še ločil od diplome, ki bi jo verjetno z lahkoto opravil.
Poklapan sem se vračal domov, vozil sem počasi in še vedno v sebi predeloval scenarije, ki so še ostali. Ja, k mami v stolpnico zdaj ne bom upal s svojim avtom. Pa bom šel s kolesom ali peš, je padla odločitev. Mami bi moral povedati, kaj se mi je pripetilo. Pa ji ne bom, ker je bolna in neprestano jo skrbi zame.
»Hej, Marko, kako je šlo na izpitu?« je bil zvečer radoveden prijatelj Tine, s katerim sem preživel veliko prostega časa. Z zadrgnjenim grlom sem odgovoril:
»Ni šlo!«
»Daj no, stari, kaj me zezaš! Tebi ni šlo, piflar?!«
»Pa ni, če ti rečem!« sem podkrepil svoj odgovor.
»Ne me hecat! Cele dneve si buljil v bukve in sedel za računalnikom, zdaj pa nič od tega.«
»Sorry, ne morem ti po telefonu tega razlagati. Ajd, greva jutri po službi na pijačo, pa ti vse povem. Velja?«
»Ja, ampak ne bom mogel zaspati od radovednosti. Po moje si pred izpitom srečal svojo izgubljeno ljubezen in te je ruknilo,« je duhovičil Tine.
Izklopil sem mobi in vklopil televizor, da bi odgnal moreče misli.
* * *
Zvonec pri vratih je neusmiljeno zvonil. Zdelo se mi je, da sem komaj legel v posteljo, zunaj je bilo še temno. Stopil sem do vrat in pogledal skozi kukalo na hodnik. Ni bil osvetljen.
»Kdo je?« sem vprašal s hripavim glasom
»Policija!« je zadonelo na drugi strani vrat.
Zajel sem sapo in ključ je zaškrtal v ključavnici, ko sem zmedeno odpiral vrata.
Dva policista mojih let sta mimo mene vstopila v stanovanje, kamor sem jima poslušno sledil. Bil sem prestrašen.
»Ste vi Marko Koren?« je vprašal eden od policistov.
»Ja, ja, sem. Kaj pa je? Se je kaj zgodilo?« sem mukoma izdavil.
Manjši mož v uniformi mi je pod nos pomolil fotografijo:
»Ste na tej fotografiji vi?« je sumničavo vprašal.
Pogledal sem črno-belo fotografijo, na kateri se je razločno videl moj stari ford ob porscheju. Moški na sliki, ki je stal na cesti in ocenjeval situacijo, sem bil brez dvoma jaz. Oblil me je pot, ko sem priznal, da sem na fotografiji.
»Marko Koren, povzročili ste prometno nesrečo z materialnimi posledicami. Pobegnili ste s kraja nesreče. Z nama boste šli na policijsko postajo, kjer bomo opravili alkotest in zapisnik. Kar oblecite se in ne izgubljajmo časa!« je odločno ukazal manjši policist.
* * *
Zvok budilke me je rešil iz morastih sanj. Ah, samo, da so bile le sanje, sem si ves prepoten oddahnil. Ampak lahko bi bilo tudi res. Misel na to, da me je nekdo vendarle videl z okna stolpnice, le ni bila tako nemogoča. Kar sam bom šel na policijsko postajo in povedal, kaj se je pripetilo včeraj, sem se odločil. Pa nisem ubogal svojih misli, moral sem v službo, kjer me je čakal neodložljiv projekt. Sicer pa se popoldne dobiva s Tinetom in mu bom vse povedal. Dan v službi je bil tako naporen kot še nikoli doslej. Misli so se nehote vračale na prejšnji dan, na nesrečo, na propadli izpit, na moraste sanje. Komaj sem čakal na trenutek, ko se bom lahko izpovedal prijatelju. Tine me je že čakal v najinem lokalu Calypso.
»Kaj si pa tak zamorjen?« je bilo namesto pozdrava.
»Dan, Tine. Tudi ti bi bil, če bi bil v moji koži,« sem rekel za uvod. Sama sva sedela v kotu lokala, kjer sva si že mnogokrat zaupala svoje tegobe. Tine je prisluhnil moji pripovedi in zmajeval z glavo, kot da ne more verjeti.
»Pa ja ne boš tak nor, da bi šel na policijo,« je bil njegov zaključek. Sam pri sebi pa sem se še vedno oklepal te možnosti, ko sem se poslavljal od njega.
Naslednji dnevi so bili zapolnjeni z mračnimi mislimi in tesnobo zaradi krivde, ki sem jo nekomu povzročil. Najhuje mi je bilo, ko sem čez nekaj dni obiskal mamo. Pripeljal sem se s kolesom. Bal sem se, da bi kdo prepoznal avtomobil, ki je povzročil nesrečo. Dih mi je zastal, ko sem na parkirišču opazil rdečega porscheja. Bilo je svetlo in razločno se je videla velika vdrtina na levih prednjih vratih športnega avtomobila. Zarezalo me je v duši:
To si ti napravil in pobegnil kot kukavica! Kje je tvoja vest? Tvoje poštenje, na katerega prisegaš?
Obiskal sem Tineta, a me pogovor z njim ni pomiril. Nasprotno. Trdil je, da ni to nič takega. Naj se samo spomnim, ko se je pred meseci podivjani voznik zaletel v vzvratno zrcalo na fordu in oddivjal dalje. Spomnil me je na že davno pozabljeno krajo odbijača z moje katrce. Tatu niso nikoli odkrili. Prav tako ne tistega, ki je razbil steklo na fordu, da si je prilastil avtoradio.
»Kaj se sekiraš, saj je avto zavarovan in bo popravilo plačala zavarovalnica,« me je prepričeval in obenem pomirjal. Nekaj se je premaknilo med nama s Tinetom, čeprav je imel morda celo prav. Čez nekaj dni sem, spet s kolesom, prišel na obisk k mami. Rdečega porscheja ni bilo videti. Tudi naslednje dneve ga nisem opazil. A misel na to, kdo bi lahko bil lastnik, mi ni dala miru. Morda me bo lepega dne, ko bom sam že skoraj pozabil na neljubi dogodek prebutal kar na ulici. Verjetno je lastnik kak novodobni povzpetnik, gizdalin, ki si lahko privošči tako prestižno vozilo. In kar manj jezen sem bil sam nase, ki si nisem mogel privoščiti drugega kot rabljeni avtomobil.
* * *
Mora me ni več preganjala v sanjah, morda sem za kak dan celo izbrisal rdečega porscheja iz spomina. Zdaj so bile moje misli bolj usmerjene v to, kako bi le našel možnost opravljanja ponesrečenega izpita. Vreme je bilo neprijazno, tako sem se po daljšem premoru spet pripeljal z avtomobilom. Osupnil sem, ko sem na parkirišču zagledal nekaj časa pogrešano vozilo. Leva stran rdečega porscheja je bila popravljena kot da bi jo zlikali z najboljšim likalnikom. Spet me je zagrabilo v duši. A bo vedno tako, ko ga bom videl, me je prešinilo.
Svojega forda sem parkiral na edinem prostem parkirnem mestu – zraven rdečega porscheja. Desnica mi je rahlo drhtela, ko sem zaklepal vrata avtomobila. Proti porscheju je prihajalo vitko dekle na visokih petah. Prijazno se mi je nasmehnila, v tistem pa so mi iz rok padli avtomobilski ključi. Sklonil sem se in jih hotel pobrati. Moja roka se je dotaknila roke, ki je bila hitrejša. Ključi so mi zabingljali pred očmi. Širok nasmeh mladenke je nagajivo zasijal in me popolnoma zmedel.
»Hvala, hvala…« sem ji vrnil nasmeh in se zagledal v njene sinje modre oči.
Bil sem razorožen, odločen, da ji povem, kar me je težilo.
»Gospodična, veste… jaz sem tisti…« sem jecljal pred dekletom.
»Ja, saj vem. Vi ste Marko Koren. Najbolj perspektivni arhitekt v mestu.«
