»Tu Klic v sili! Me slišite? Pravkar smo dobili signal, da je pri gospe Golob nekaj narobe. Naj pošljemo intervencijo?«
»Ne, hvala. Sama grem pogledat, kaj se je zgodilo,« odgovorim napol v spanju. Komaj sem dobro zatisnila oči, ko me je prebudil telefon. Stečem v kopalnico, v trenutku slečem pižamo, skočim v kavbojke, oblečem pulover. Nadenem si jakno, vzamem torbico in že tečem po stopnicah do parkirišča. Roka se mi trese, ko odklepam vrata avtomobila. Ves rosen je, obrisati moram stekla, če se hočem odpeljati. Motor zahrumi v rano jutro, ko pritisnem na plin in speljem po ulici proti mestu. V križišču na semaforju gori rdeča luč.
Daj, no, daj, ugasni že, jo priganjam, ona pa nič. Kar sveti rdeče in me jezi. Morda gre za sekunde, za življenje, ki ga lahko rešim, če bom pravi čas tam. Kaj pa če ne bom? Če bom za sekundo prepozna? Najraje bi prekršila prometna pravila in peljala skozi vse rdeče luči na semaforju, da bi bila takoj pri mami.
Kaj se je zgodilo? Je mama spet padla? Se je poškodovala? Nemirne misli divjajo po možganih, preskakujejo kot iskrice. Noga močno pritiska na plin, bolj in še bolj, zdaj vozim skozi rumeno luč na semaforju. Dobro, da je cesta prazna. Samo dva ovinka še in bom pri maminem bloku. Stečem iz avta, hitim po stopnicah, ki vodijo v prvo nadstropje. Ključ v desnici takoj najde ključavnico, odklenem vhodna vrata. Dih mi zastaja, polašča se me strah.
Bo treba poklicati reševalce? Kaj če jo najdem ležati na tleh v krvi?Ne bom se znašla! Joj, kaj naj naredim? Naredim globok vdih.
Vstopim v predsobo, tesnoba se napihuje kot ogromen balon. Še en korak in že jo zagledam. Sedi na tleh nebogljeno kot otroček, ki se komaj uči hoditi in mu je spodletelo.
»Mami, kaj se je zgodilo?« vprašam z olajšanjem, ko ugotovim, da ni nikjer nobene kapljice krvi, niti ne kaže, da bi jo kaj bolelo.
»Sedla sem mimo kavča,« nedolžno pojasni. »Ne morem se pobrati.«
»O, mami, sama te ne bom mogla dvigniti,« Po prvem neuspelem poskusu, da bi jo dvignila s tal razočarano priznam: »O, mami, sama te ne bom mogla dvigniti. Na pomoč bom poklicala Benča.
Telefon dolgo zvoni v prazno. Ja, saj res, kdo pa bi ob dveh zjutraj čakal na telefonski klic. Na koga naj se obrnem, če se ne javi? Ko že skoraj obupam, se sin oglasi. Neje voljen je, ker ga predramim iz spanja. Na hitro mu pojasnim, kaj se je zgodilo
»Takoj pridem,« mi zagotovi. Res ne mine niti pet minut, ko je že pri vratih.
»Omica, kaj se je zgodilo?« vpraša zaskrbljeno, a gleda nekam navihano, ta njen vnuk.
Še preden ji uspe odgovoriti, vešče prime svojo babico pod pazduhe in jo dvigne kot Martin Krpan kobilico. Posadi jo na kavč, vsi trije si oddahnemo.
»Te kaj boli?« sprašujem in jo tipam po rokah, glavi in nogah.
»Ne, nič me ne boli. Le prestrašila sem se, ko sem padla kot snop po tleh.«
»Bodi bolj previdna, ko sedeš na kavč,« ji dobrohotno svetujem kot že neštetokrat in zazeham. Spet bo kratka noč, pomislim.
Prinesem ji skodelico čaja, ki ga pije z velikimi požirki. Sinu skuham kavo, malo še posedimo v kuhinji in se pogovarjamo, kot da se ne bi nič zgodilo. Padec je pozabljen. Preden s sinom odideva, gre mama s hoduljo, ki je že nekaj let njena opora, sama na stranišče. S sinom se želiva prepričati, da lahko hodi. Pomirjena sva, se posloviva in odpeljeva vsak na svoj dom.
Na poti domov vozim počasi, nobenega prometa ni ob tej zgodnji uri. Luna me spremlja vso pot. Premišljujem o vseh maminih padcih v zadnjem času, ko jo s sinom pobirava s tal. Dobro je, da ima Rdeči gumb za klic v sili, dobro, da nismo daleč narazen in lahko hitro skočim k njej. Kaj pa potem? Kako bomo skrbeli zanjo? Doma pomirjena ležem v posteljo, a spanec ne pride. Po glavi se mi motajo razne misli:
Morda bi jo morala vzeti k sebi na stanovanje. Pa si tega ne želi. Rada je sama s svojim mirom in redom, v stanovanju, kjer je živela s svojim z možem. Skrbi me, kako dolgo bo sploh še lahko hodila?
Kmalu po tistem nočnem padcu neko dopoldne zazvoni telefon. Kar stresem se, saj ti zadnji telefonski klici vedno pomenijo nekaj slabega.
»Halo, Cita pri telefonu,« se oglasim.
»Prosim, pridite hitro k mami,« prepoznam glas patronažne sestre Klare. Že dalj časa hodit negovat mamo, posebej zadnje leto prihaja vsak drugi dan in ji previja bolne noge.
»Kaj se je zgodilo?« plane iz mojih ust.
»Vaša mama je padla in mi ne more odpreti vrat,« odgovori v eni sapi.
»Takoj pridem,« odgovorim in že pograbim avtomobilske ključe. Po poti do avtomobila si oblačim plašč. Tokrat imam srečo, da zapeljem v zeleni val in nikjer ne čakam na odprti semafor. Sestra Klara stoji pred vrati, kjer je na tablici vgravirano ime Julijana Golob. Patronažna sestra je nervozna, mudi se ji k drugim pacientom, izgublja dragoceni čas.
»Pridite,« na široko odprem duri, da lahko s Klaro vstopiva.
Mama sedi nemočno na tleh ob kavču. Kaže, da ni poškodovana. Pojasni nama, da sama ne ve, kako je pristala na tleh.
»Kar naenkrat sem se znašla ob kavču,« pove s tresočim glasom, ko zmajuje z glavo.
»Vas kaj boli?« sprašuje patronažna, ko obe iščeva znake poškodb.
»Palec na desni nogi,« pokaže mama na nogo.
Klara ji sname nogavico. Zagledava močno otečen palec, ki se barva v vijolično barvo.
»Prinesite led,« zaukaže patronažna. Stopim do hladilnika, vzamem večjo ledno kocko iz zamrzovalnega predala, jo zavijem v krpo in položim na vijoličasti prst.
»Nekaj časa vas bo bolelo,« pojasni Klara in mi naroči, da naj pogosto menjavam ledene obkladke.
Mama občasno zajavka, ko ji Klara previja noge. Na obeh golenih ima velike boleče rane iz katerih se cedi ogromno tekočine. Z njeno službeno kolegico Majo jih izmenično previjata vsak dan. Takoj, ko Klara odide, pokličem sestro Lizo:
»Liza, mama je padla. Ima poškodovan palec. Ne, ni zlomljen, le močno je udarjen,« pokomentiram.
Liza obljubi, da bo popoldne prišla negovat mamo. Sama moram po vnukinjo v vrtec. Komaj prispeva z Mino domov, že spet me preganja telefon.
Prepoznam Lizin glas, ki hlipa v slušalko:
»Mama je nezavestna. Poklicala sem njenega zdravnika. Lahko prideš sem še ti?« hlipa v slušalko.
»O, Liza, kdo bo pa čuval Mino? Bom prišla, takoj ko bo mogoče,« ji odgovorim.
Mina me vprašujoče gleda, ko mi solze počasi drsijo po licih.
»Babi, kaj je narobe,« želi izvedeti vnukinja.
»Moja mamica je zbolela,« ji pojasnim na kratko in obrišem mokroto z obraza.
Nemirna sem. Ne morem do mame, ta trenutek res ne morem. Črne misli se plazijo po moji glavi, jaz pa bi morala biti vedra ob moji mali punčki, ki še ne ve, kaj pomeni smrt. Beseda smrt je tako kruta, nihče je ne mara in vsi se bojimo tega končnega dejanja nekega življenja. Vsako življenje se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Zdi se tako samoumevno. Tudi cvetica zraste iz semena, se razvija, nas razveseljuje s svojo lepoto in prijetim vonjem. Potem pa oveni. Ne morem se zbrati, moje misli so pri mami, ki morda zdaj umira. Spomnim se, da sem še nedavno pomislila, da bi bila smrt zanjo odrešitev. Njene bolne noge so bile močno otečene in iz njih je odtekala limfna tekočina. Nekajkrat na dan smo ji Klara, Maja, Liza in jaz menjavale povoje in jih mazale z mazili, ki niso nič ublažila njenih bolečin. Rani na obeh nogah sta se iz dneva v dan večali. Bilo je brezupno. Le kako je morala mama trpeti! Vsak njen korak ob hodulji je zanjo pomenil velik napor.
Hčerka je prišla predčasno po vnukinjo, sama pa sem odhitela k mami. Sestra Liza je sedala na stolu ob kavču, kjer je še vedno brez zavesti ležala mama. Nikoli je še nisem videla brez zavesti. Pogled nanjo je bil zastrašujoč. Ali se zaveda, morda umira?
»Dr. Kolar je bil pri njej in pravi, da gre za rahlo možgansko kap,« pojasni Liza.
»Zakaj je ni napotil v bolnišnico?« me zanima.
»Pravi, da si bo morda sama opomogla. Do naslednjega dne bomo počakali.«
»A tako?« ne morem verjeti. Kolikor se spomnim iz raznih napotkov, ki krožijo po internetu, je najpomembneje bolnika s kapjo čim hitreje spraviti v bolnišnico. Prvi dve uri naj bi odigrali pomembno vlogo pri tem, če bo s pacientom potem spet v redu. Lahko nastopijo nepopravljive poškodbe možganov. In prav tega sem se bala.
»Saj veš, da naša mama ne bi preživela v tistem okolju.« Sestra to pove zelo odločno. Samo prikimam, saj ne morem ugovarjati zdravnikovi in Lizini odločitvi.
»Nobenih zdravil ji ne smemo dati, samo čaj ali vodo,« še pojasni Liza.
S sestro sediva brez besed, vsaka s svojimi mislimi. Obema je težko. Za nama je že mnogo dni intenzivne skrbi za mamo, ko se dnevno menjavava pri njej. Podajava si kljuko, da ni mama niti za trenutek sama. Vsaka od naju ima svoje življenje, svoj dom in otroke in svoje obveznosti. Imam dve vnukinji, hčerkama pomagam pri varstvu deklic, ko sta v službi. Malo časa mi preostane zase, pa tako rada bi počela to in ono, kar me veseli. Pa ne morem. Skrb za mamo je na prvem mestu.
»Nocoj bom prespala pri mami,« se ponudi Liza. Nežno boža mamo po laseh, ona pa ne daje nobenih znakov zavedanja. Občudujem Lizo, kako zna pokazati svojo naklonjenost mami. Sama tega ne zmorem. V grlu imam cmok, težko mi je, a mame ne morem pobožati. Liza vedno poljubi mamo, ko pride k njej na obisk. Sama jo poljubim le, kadar grem za dalj časa zdoma. Nekaj globoko v meni preprečuje to čustveno bližino, tak neposreden stik z osebo, ki je v življenju veliko naredila zame. Lahko bi rekla, da je nama s sestro posvetila svoje življenje. Ni mi težko narediti karkoli zanjo, a pobožati in poljubiti je ne morem. Sprašujem se, kje tiči vzrok za tako moj odnos do mame. Potem odženem te neprijetne misli, globoko zajamem sapo, pogledam Lizo in rečem:
»Jaz pa jutri.«
Naslednji dan dežuram pri mami. Njeno stanje se ne spremeni kaj dosti. Usta ji nežno navlažim z limono stisnjeno na gazo, vsake toliko ji dam nekaj kapljic vode v izsušena usta. Jezik ji nekoliko gleda iz desnega ustnega kotička. Komaj slišno diham ob njej, hodim po prstih kot da bi se bala, da jo bom prebudila. Zdravnik pride pogledat, kako je z njo. Omeni, da ni slabše. A tudi tega ne reče, da je kaj bolje. Negotovost ostaja. Se bo zbudila ali bo zaspala za vedno? Bolečina v prsih pritiska na vse strani. Hromi me. Tudi občutek, da moj odnos do mame ni dovolj iskren in ji nisem dovolj hvaležna za vse, kar je storila zame, me boli. Tolažim se z mislijo, da je ona sama želela varovati svoje vnuke, ko sem bila v službi in je zame žrtvovala svoj prosti čas. Po drugi strani pa je bila morda preveč vpletena v mojo družino, kar je z leti postalo moteče. Premalo zasebnosti je bilo. Saj je vse izpadlo dobronamerno, pa vendar. Oddahnem si, ko me Liza zamenja za nočno dežurstvo. Misli lahko preusmerim drugam.
Tretji dan sem spet pri njej. Preseneti me, ko odpre oči in hoče nekaj povedati. Pa ne more. Nasmeh preleti moj obraz. Živa je! Ne bo umrla! K ustom ji prislonim lonček s čajem in slamico. Srka čaj in kar ne neha piti. Ne morem se načuditi, koliko čaja popije. Vprašujoče me gleda, jaz pa ji pojasnim, da je dva dni skupaj spala. Potem spet zadrema in tako se ponavlja ves dan – se prebudi, pije čaj, nekaj nerazumljivega zamomlja in spet zadrema. V meni raste upanje, da ne bo umrla. In da ne bo posebnih posledic zaradi rahle kapi.
»Liza, mama se je prebudila,« navdušeno govorim v slušalko.
Na drugi strani žice zaslutim ihtenje.
»O, hvala bogu! Bala sem se, da bo umrla,« tiho prizna Liza.
»Tudi jaz. Pa saj veš, da je naša mati korenina,« se pošalim.
»Prišla bom s prvim vlakom,« še doda preden odloži slušalko.
Utrujena sem in vesela, da pride Liza. Zadnje dni je doma vse narobe. Toliko stvari je treba postoriti za mojo družino. Trpim, ko se vračam od mame. Na glas ihtim, jočem med vožnjo, ko pomislim, da bo mama morda umrla. Obenem pa se bojim, kako bom zmogla še skrb zanjo, ko že sedaj nimam časa na pretek. Skrbi me tudi za Lizo. Obe jih štejeva že krepko čez šestdeset in nobena ni posebno zdrava. Posvetujeva se, kako naprej. Zdaj mama nikakor ne more ostati sama niti za trenutek. Pomislim na dom za starejše, kjer bi strokovno poskrbeli zanjo. Liza pa vztraja, da mora mama ostati v svojem stanovanju, v okolju, ki ga je navajena in se v njem dobro počuti. Bova že nekako, pravi.
Dan za dnem je mama manj spala podnevi in počasi so njeni neartikulirani glasovi postali razumljive besede. Razen čaja je pila tudi mleko in vodo, kuhali smo ji kompote in kmalu je pojedla prve žlice dobre domače kokošje juhe, ki daje moč.
»Vas pa ne poznam,« me nekega dne preseneti mama.
»Mama, jaz sem, Cita,« ji rečem.
»To pa ne bo res. Cita ima dolge svetle lase, vaši so pa kratki in temni,« pove odločno.
»Mama, postrižene lase imam,« vztrajam .
»Ne, ne govorite. Vem, da vi niste Cita.«
Potem nadaljuje:
»S Cito sva se dobro razumeli, ko sem hodila k njej varovat njene otroke. Veliko sva se pogovarjali. Vse mi je zaupala. Potem pa me je kar na lepem prepričala, da me ne potrebujejo več. Da so otroci že dovolj stari in so lahko sami doma. Vem, da je zelo trpela, ker jih je njen Slavko zapustil.«
Te besede me zadenejo v živo. Zaceljena rana se odpira. Bolečina je neznosna. Ne vem, kaj bi rekla. Oči me skelijo, a se premagam, da ne pričnem jokati. Ne, pred mamo ne bom jokala. Tudi takrat nisem, ko me je mož zapustil. In nikoli, kadar je mama načela temo o njem in mi vedno znova odpirala stare rane.Ničesar ne morem reči. Le tiho požiram sline.
Mama nadaljuje:
»Tudi jaz sem trpela, ko sem tako iznenada ostala doma. Rekla je, da so otroci dovolj stari, da ne potrebujejo več varstva, ko je ona v službi. Pogrešala sem svoje vnuke. O, zelo sem jih pogrešala.«
O meni še naprej govori kot o tretji osebi. Odpira mi stare rane in začutim, da je med nama veliko neizrečenega, da nisem iskrena do nje v najinem odnosu. Vedno znova mi prihajajo v misel podobe, kako je lepo skrbela za moje otroke in mi je bila vedno na razpolago za varstvo. Ne želim se vračati v tiste čase, ko sem z njo prekinila pristne stike. Tudi z Lizo. Ko sem se ločevala od moža, mi nista stali ob strani kot bi pričakovala od matere in sestre. Več podpore sem bila deležna od tašče in svakinje. Kot da bi dala prav mojemu možu, da nas je zapustil. In prav to me je bolelo
Ne, mama moja draga, sem se odločila tedaj, ne bom se tako navezala nate, da bi trpela, ko boš umrla. Vse bom naredila zate, ko boš stara in bolna, a mojih čustev ljubezni ti ne bom nikoli več dala. Nisem jih več sposobna pokazati, ker ste me vsi razočarali. Postala sem čustveni invalid.
V grlu imam cmok, nič ne morem odgovoriti na mamine besede. Obe boli praznina, ki je z leti nastala med nama. Velika je in gosta, da ne more nekdanja ljubezen do mame ali sestre skoznjo. Grem v kuhinjo, se vrnem k njej v sobo in ji ponudim juho v emajlirani skledici. Hvaležno me pogleda in pravi:
»To skledico sem kupila za Aliso, ko je večkrat spala pri meni.«
»Zdaj pa ti najraje ješ iz nje,« dodam spravljivo. Pri srcu pa me zbode. Kako lepo je skrbela za mojo najstarejšo hčerko, da sem lahko brez skrbi hodila v službo. Zdaj je moja hči že sama mama in jaz čuvam njeno hčerkico. Ali se res zgodovina ponavlja, me prešine.
Redno hodim k mami že dobro leto. V tem času se je njen razum zbistril, ne zamenja me več z neko tujo žensko. Ve, da sem njena mlajša hči Cita. Ob skrbni negi si je opomogla. Žal ne povsem. Njene že prej nezanesljive noge so povsem odpovedale. Sedaj preživlja svoje dneve v bolniški postelji. Negujeta jo skrbni negovalki, ki poskrbita zanjo zjutraj in zvečer. S sestro skrbiva za vse potrebno in mama ne trpi nobenega pomanjkanja. Stalni stiki z mamo in pogovori z Lizo počasi rahljajo vozle zamere. Svojim čustvom puščam prosto pot. Zavedam se, da bom nekega dne ponovno zelo trpela.
»Tu Klic v sili! Me slišite? Pravkar smo dobili signal, da je pri gospe Golob nekaj narobe. Naj pošljemo intervencijo?«
»Ne, hvala. Sama grem pogledat, kaj se je zgodilo,« odgovorim napol v spanju. Komaj sem dobro zatisnila oči, ko me je prebudil telefon. Stečem v kopalnico, v trenutku slečem pižamo, skočim v kavbojke, oblečem pulover. Nadenem si jakno, vzamem torbico in že tečem po stopnicah do parkirišča. Roka se mi trese, ko odklepam vrata avtomobila. Ves rosen je, obrisati moram stekla, če se hočem odpeljati. Motor zahrumi v rano jutro, ko pritisnem na plin in speljem po ulici proti mestu. V križišču na semaforju gori rdeča luč.
Daj, no, daj, ugasni že, jo priganjam, ona pa nič. Kar sveti rdeče in me jezi. Morda gre za sekunde, za življenje, ki ga lahko rešim, če bom pravi čas tam. Kaj pa če ne bom? Če bom za sekundo prepozna? Najraje bi prekršila prometna pravila in peljala skozi vse rdeče luči na semaforju, da bi bila takoj pri mami.
Kaj se je zgodilo? Je mama spet padla? Se je poškodovala? Nemirne misli divjajo po možganih, preskakujejo kot iskrice. Noga močno pritiska na plin, bolj in še bolj, zdaj vozim skozi rumeno luč na semaforju. Dobro, da je cesta prazna. Samo dva ovinka še in bom pri maminem bloku. Stečem iz avta, hitim po stopnicah, ki vodijo v prvo nadstropje. Ključ v desnici takoj najde ključavnico, odklenem vhodna vrata. Dih mi zastaja, polašča se me strah.
Bo treba poklicati reševalce? Kaj če jo najdem ležati na tleh v krvi?Ne bom se znašla! Joj, kaj naj naredim? Naredim globok vdih.
Vstopim v predsobo, tesnoba se napihuje kot ogromen balon. Še en korak in že jo zagledam. Sedi na tleh nebogljeno kot otroček, ki se komaj uči hoditi in mu je spodletelo.
»Mami, kaj se je zgodilo?« vprašam z olajšanjem, ko ugotovim, da ni nikjer nobene kapljice krvi, niti ne kaže, da bi jo kaj bolelo.
»Sedla sem mimo kavča,« nedolžno pojasni. »Ne morem se pobrati.«
»O, mami, sama te ne bom mogla dvigniti,« Po prvem neuspelem poskusu, da bi jo dvignila s tal razočarano priznam: »O, mami, sama te ne bom mogla dvigniti. Na pomoč bom poklicala Benča.
Telefon dolgo zvoni v prazno. Ja, saj res, kdo pa bi ob dveh zjutraj čakal na telefonski klic. Na koga naj se obrnem, če se ne javi? Ko že skoraj obupam, se sin oglasi. Neje voljen je, ker ga predramim iz spanja. Na hitro mu pojasnim, kaj se je zgodilo
»Takoj pridem,« mi zagotovi. Res ne mine niti pet minut, ko je že pri vratih.
»Omica, kaj se je zgodilo?« vpraša zaskrbljeno, a gleda nekam navihano, ta njen vnuk.
Še preden ji uspe odgovoriti, vešče prime svojo babico pod pazduhe in jo dvigne kot Martin Krpan kobilico. Posadi jo na kavč, vsi trije si oddahnemo.
»Te kaj boli?« sprašujem in jo tipam po rokah, glavi in nogah.
»Ne, nič me ne boli. Le prestrašila sem se, ko sem padla kot snop po tleh.«
»Bodi bolj previdna, ko sedeš na kavč,« ji dobrohotno svetujem kot že neštetokrat in zazeham. Spet bo kratka noč, pomislim.
Prinesem ji skodelico čaja, ki ga pije z velikimi požirki. Sinu skuham kavo, malo še posedimo v kuhinji in se pogovarjamo, kot da se ne bi nič zgodilo. Padec je pozabljen. Preden s sinom odideva, gre mama s hoduljo, ki je že nekaj let njena opora, sama na stranišče. S sinom se želiva prepričati, da lahko hodi. Pomirjena sva, se posloviva in odpeljeva vsak na svoj dom.
Na poti domov vozim počasi, nobenega prometa ni ob tej zgodnji uri. Luna me spremlja vso pot. Premišljujem o vseh maminih padcih v zadnjem času, ko jo s sinom pobirava s tal. Dobro je, da ima Rdeči gumb za klic v sili, dobro, da nismo daleč narazen in lahko hitro skočim k njej. Kaj pa potem? Kako bomo skrbeli zanjo? Doma pomirjena ležem v posteljo, a spanec ne pride. Po glavi se mi motajo razne misli:
Morda bi jo morala vzeti k sebi na stanovanje. Pa si tega ne želi. Rada je sama s svojim mirom in redom, v stanovanju, kjer je živela s svojim z možem. Skrbi me, kako dolgo bo sploh še lahko hodila?
Kmalu po tistem nočnem padcu neko dopoldne zazvoni telefon. Kar stresem se, saj ti zadnji telefonski klici vedno pomenijo nekaj slabega.
»Halo, Cita pri telefonu,« se oglasim.
»Prosim, pridite hitro k mami,« prepoznam glas patronažne sestre Klare. Že dalj časa hodit negovat mamo, posebej zadnje leto prihaja vsak drugi dan in ji previja bolne noge.
»Kaj se je zgodilo?« plane iz mojih ust.
»Vaša mama je padla in mi ne more odpreti vrat,« odgovori v eni sapi.
»Takoj pridem,« odgovorim in že pograbim avtomobilske ključe. Po poti do avtomobila si oblačim plašč. Tokrat imam srečo, da zapeljem v zeleni val in nikjer ne čakam na odprti semafor. Sestra Klara stoji pred vrati, kjer je na tablici vgravirano ime Julijana Golob. Patronažna sestra je nervozna, mudi se ji k drugim pacientom, izgublja dragoceni čas.
»Pridite,« na široko odprem duri, da lahko s Klaro vstopiva.
Mama sedi nemočno na tleh ob kavču. Kaže, da ni poškodovana. Pojasni nama, da sama ne ve, kako je pristala na tleh.
»Kar naenkrat sem se znašla ob kavču,« pove s tresočim glasom, ko zmajuje z glavo.
»Vas kaj boli?« sprašuje patronažna, ko obe iščeva znake poškodb.
»Palec na desni nogi,« pokaže mama na nogo.
Klara ji sname nogavico. Zagledava močno otečen palec, ki se barva v vijolično barvo.
»Prinesite led,« zaukaže patronažna. Stopim do hladilnika, vzamem večjo ledno kocko iz zamrzovalnega predala, jo zavijem v krpo in položim na vijoličasti prst.
»Nekaj časa vas bo bolelo,« pojasni Klara in mi naroči, da naj pogosto menjavam ledene obkladke.
Mama občasno zajavka, ko ji Klara previja noge. Na obeh golenih ima velike boleče rane iz katerih se cedi ogromno tekočine. Z njeno službeno kolegico Majo jih izmenično previjata vsak dan. Takoj, ko Klara odide, pokličem sestro Lizo:
»Liza, mama je padla. Ima poškodovan palec. Ne, ni zlomljen, le močno je udarjen,« pokomentiram.
Liza obljubi, da bo popoldne prišla negovat mamo. Sama moram po vnukinjo v vrtec. Komaj prispeva z Mino domov, že spet me preganja telefon.
Prepoznam Lizin glas, ki hlipa v slušalko:
»Mama je nezavestna. Poklicala sem njenega zdravnika. Lahko prideš sem še ti?« hlipa v slušalko.
»O, Liza, kdo bo pa čuval Mino? Bom prišla, takoj ko bo mogoče,« ji odgovorim.
Mina me vprašujoče gleda, ko mi solze počasi drsijo po licih.
»Babi, kaj je narobe,« želi izvedeti vnukinja.
»Moja mamica je zbolela,« ji pojasnim na kratko in obrišem mokroto z obraza.
Nemirna sem. Ne morem do mame, ta trenutek res ne morem. Črne misli se plazijo po moji glavi, jaz pa bi morala biti vedra ob moji mali punčki, ki še ne ve, kaj pomeni smrt. Beseda smrt je tako kruta, nihče je ne mara in vsi se bojimo tega končnega dejanja nekega življenja. Vsako življenje se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Zdi se tako samoumevno. Tudi cvetica zraste iz semena, se razvija, nas razveseljuje s svojo lepoto in prijetim vonjem. Potem pa oveni. Ne morem se zbrati, moje misli so pri mami, ki morda zdaj umira. Spomnim se, da sem še nedavno pomislila, da bi bila smrt zanjo odrešitev. Njene bolne noge so bile močno otečene in iz njih je odtekala limfna tekočina. Nekajkrat na dan smo ji Klara, Maja, Liza in jaz menjavale povoje in jih mazale z mazili, ki niso nič ublažila njenih bolečin. Rani na obeh nogah sta se iz dneva v dan večali. Bilo je brezupno. Le kako je morala mama trpeti! Vsak njen korak ob hodulji je zanjo pomenil velik napor.
Hčerka je prišla predčasno po vnukinjo, sama pa sem odhitela k mami. Sestra Liza je sedala na stolu ob kavču, kjer je še vedno brez zavesti ležala mama. Nikoli je še nisem videla brez zavesti. Pogled nanjo je bil zastrašujoč. Ali se zaveda, morda umira?
»Dr. Kolar je bil pri njej in pravi, da gre za rahlo možgansko kap,« pojasni Liza.
»Zakaj je ni napotil v bolnišnico?« me zanima.
»Pravi, da si bo morda sama opomogla. Do naslednjega dne bomo počakali.«
»A tako?« ne morem verjeti. Kolikor se spomnim iz raznih napotkov, ki krožijo po internetu, je najpomembneje bolnika s kapjo čim hitreje spraviti v bolnišnico. Prvi dve uri naj bi odigrali pomembno vlogo pri tem, če bo s pacientom potem spet v redu. Lahko nastopijo nepopravljive poškodbe možganov. In prav tega sem se bala.
»Saj veš, da naša mama ne bi preživela v tistem okolju.« Sestra to pove zelo odločno. Samo prikimam, saj ne morem ugovarjati zdravnikovi in Lizini odločitvi.
»Nobenih zdravil ji ne smemo dati, samo čaj ali vodo,« še pojasni Liza.
S sestro sediva brez besed, vsaka s svojimi mislimi. Obema je težko. Za nama je že mnogo dni intenzivne skrbi za mamo, ko se dnevno menjavava pri njej. Podajava si kljuko, da ni mama niti za trenutek sama. Vsaka od naju ima svoje življenje, svoj dom in otroke in svoje obveznosti. Imam dve vnukinji, hčerkama pomagam pri varstvu deklic, ko sta v službi. Malo časa mi preostane zase, pa tako rada bi počela to in ono, kar me veseli. Pa ne morem. Skrb za mamo je na prvem mestu.
»Nocoj bom prespala pri mami,« se ponudi Liza. Nežno boža mamo po laseh, ona pa ne daje nobenih znakov zavedanja. Občudujem Lizo, kako zna pokazati svojo naklonjenost mami. Sama tega ne zmorem. V grlu imam cmok, težko mi je, a mame ne morem pobožati. Liza vedno poljubi mamo, ko pride k njej na obisk. Sama jo poljubim le, kadar grem za dalj časa zdoma. Nekaj globoko v meni preprečuje to čustveno bližino, tak neposreden stik z osebo, ki je v življenju veliko naredila zame. Lahko bi rekla, da je nama s sestro posvetila svoje življenje. Ni mi težko narediti karkoli zanjo, a pobožati in poljubiti je ne morem. Sprašujem se, kje tiči vzrok za tako moj odnos do mame. Potem odženem te neprijetne misli, globoko zajamem sapo, pogledam Lizo in rečem:
»Jaz pa jutri.«
Naslednji dan dežuram pri mami. Njeno stanje se ne spremeni kaj dosti. Usta ji nežno navlažim z limono stisnjeno na gazo, vsake toliko ji dam nekaj kapljic vode v izsušena usta. Jezik ji nekoliko gleda iz desnega ustnega kotička. Komaj slišno diham ob njej, hodim po prstih kot da bi se bala, da jo bom prebudila. Zdravnik pride pogledat, kako je z njo. Omeni, da ni slabše. A tudi tega ne reče, da je kaj bolje. Negotovost ostaja. Se bo zbudila ali bo zaspala za vedno? Bolečina v prsih pritiska na vse strani. Hromi me. Tudi občutek, da moj odnos do mame ni dovolj iskren in ji nisem dovolj hvaležna za vse, kar je storila zame, me boli. Tolažim se z mislijo, da je ona sama želela varovati svoje vnuke, ko sem bila v službi in je zame žrtvovala svoj prosti čas. Po drugi strani pa je bila morda preveč vpletena v mojo družino, kar je z leti postalo moteče. Premalo zasebnosti je bilo. Saj je vse izpadlo dobronamerno, pa vendar. Oddahnem si, ko me Liza zamenja za nočno dežurstvo. Misli lahko preusmerim drugam.
Tretji dan sem spet pri njej. Preseneti me, ko odpre oči in hoče nekaj povedati. Pa ne more. Nasmeh preleti moj obraz. Živa je! Ne bo umrla! K ustom ji prislonim lonček s čajem in slamico. Srka čaj in kar ne neha piti. Ne morem se načuditi, koliko čaja popije. Vprašujoče me gleda, jaz pa ji pojasnim, da je dva dni skupaj spala. Potem spet zadrema in tako se ponavlja ves dan – se prebudi, pije čaj, nekaj nerazumljivega zamomlja in spet zadrema. V meni raste upanje, da ne bo umrla. In da ne bo posebnih posledic zaradi rahle kapi.
»Liza, mama se je prebudila,« navdušeno govorim v slušalko.
Na drugi strani žice zaslutim ihtenje.
»O, hvala bogu! Bala sem se, da bo umrla,« tiho prizna Liza.
»Tudi jaz. Pa saj veš, da je naša mati korenina,« se pošalim.
»Prišla bom s prvim vlakom,« še doda preden odloži slušalko.
Utrujena sem in vesela, da pride Liza. Zadnje dni je doma vse narobe. Toliko stvari je treba postoriti za mojo družino. Trpim, ko se vračam od mame. Na glas ihtim, jočem med vožnjo, ko pomislim, da bo mama morda umrla. Obenem pa se bojim, kako bom zmogla še skrb zanjo, ko že sedaj nimam časa na pretek. Skrbi me tudi za Lizo. Obe jih štejeva že krepko čez šestdeset in nobena ni posebno zdrava. Posvetujeva se, kako naprej. Zdaj mama nikakor ne more ostati sama niti za trenutek. Pomislim na dom za starejše, kjer bi strokovno poskrbeli zanjo. Liza pa vztraja, da mora mama ostati v svojem stanovanju, v okolju, ki ga je navajena in se v njem dobro počuti. Bova že nekako, pravi.
Dan za dnem je mama manj spala podnevi in počasi so njeni neartikulirani glasovi postali razumljive besede. Razen čaja je pila tudi mleko in vodo, kuhali smo ji kompote in kmalu je pojedla prve žlice dobre domače kokošje juhe, ki daje moč.
»Vas pa ne poznam,« me nekega dne preseneti mama.
»Mama, jaz sem, Cita,« ji rečem.
»To pa ne bo res. Cita ima dolge svetle lase, vaši so pa kratki in temni,« pove odločno.
»Mama, postrižene lase imam,« vztrajam .
»Ne, ne govorite. Vem, da vi niste Cita.«
Potem nadaljuje:
»S Cito sva se dobro razumeli, ko sem hodila k njej varovat njene otroke. Veliko sva se pogovarjali. Vse mi je zaupala. Potem pa me je kar na lepem prepričala, da me ne potrebujejo več. Da so otroci že dovolj stari in so lahko sami doma. Vem, da je zelo trpela, ker jih je njen Slavko zapustil.«
Te besede me zadenejo v živo. Zaceljena rana se odpira. Bolečina je neznosna. Ne vem, kaj bi rekla. Oči me skelijo, a se premagam, da ne pričnem jokati. Ne, pred mamo ne bom jokala. Tudi takrat nisem, ko me je mož zapustil. In nikoli, kadar je mama načela temo o njem in mi vedno znova odpirala stare rane.Ničesar ne morem reči. Le tiho požiram sline.
Mama nadaljuje:
»Tudi jaz sem trpela, ko sem tako iznenada ostala doma. Rekla je, da so otroci dovolj stari, da ne potrebujejo več varstva, ko je ona v službi. Pogrešala sem svoje vnuke. O, zelo sem jih pogrešala.«
O meni še naprej govori kot o tretji osebi. Odpira mi stare rane in začutim, da je med nama veliko neizrečenega, da nisem iskrena do nje v najinem odnosu. Vedno znova mi prihajajo v misel podobe, kako je lepo skrbela za moje otroke in mi je bila vedno na razpolago za varstvo. Ne želim se vračati v tiste čase, ko sem z njo prekinila pristne stike. Tudi z Lizo. Ko sem se ločevala od moža, mi nista stali ob strani kot bi pričakovala od matere in sestre. Več podpore sem bila deležna od tašče in svakinje. Kot da bi dala prav mojemu možu, da nas je zapustil. In prav to me je bolelo
Ne, mama moja draga, sem se odločila tedaj, ne bom se tako navezala nate, da bi trpela, ko boš umrla. Vse bom naredila zate, ko boš stara in bolna, a mojih čustev ljubezni ti ne bom nikoli več dala. Nisem jih več sposobna pokazati, ker ste me vsi razočarali. Postala sem čustveni invalid.
V grlu imam cmok, nič ne morem odgovoriti na mamine besede. Obe boli praznina, ki je z leti nastala med nama. Velika je in gosta, da ne more nekdanja ljubezen do mame ali sestre skoznjo. Grem v kuhinjo, se vrnem k njej v sobo in ji ponudim juho v emajlirani skledici. Hvaležno me pogleda in pravi:
»To skledico sem kupila za Aliso, ko je večkrat spala pri meni.«
»Zdaj pa ti najraje ješ iz nje,« dodam spravljivo. Pri srcu pa me zbode. Kako lepo je skrbela za mojo najstarejšo hčerko, da sem lahko brez skrbi hodila v službo. Zdaj je moja hči že sama mama in jaz čuvam njeno hčerkico. Ali se res zgodovina ponavlja, me prešine.
Redno hodim k mami že dobro leto. V tem času se je njen razum zbistril, ne zamenja me več z neko tujo žensko. Ve, da sem njena mlajša hči Cita. Ob skrbni negi si je opomogla. Žal ne povsem. Njene že prej nezanesljive noge so povsem odpovedale. Sedaj preživlja svoje dneve v bolniški postelji. Negujeta jo skrbni negovalki, ki poskrbita zanjo zjutraj in zvečer. S sestro skrbiva za vse potrebno in mama ne trpi nobenega pomanjkanja. Stalni stiki z mamo in pogovori z Lizo počasi rahljajo vozle zamere. Svojim čustvom puščam prosto pot. Zavedam se, da bom nekega dne ponovno zelo trpela.
