Predsedniki študentske organizacije niso bili »javne osebe«, običajno poimenovani le »študentski predstavniki«. Mediji, ki so skrbno spremljali kadrovske premike v politiki, tudi v mladinski organizaciji in seveda v oblastnih organih, niso poročali o vodstvu SŠ, eden od razlogov za to je bil gotovo enoletni mandat (moj predsedniški mandat je npr. trajal deset mesecev in 19 dni). Časopisi in RTV so sicer poročali o študentskih protestih v Parizu in drugod v tujini, a domači protestni shodi študentov so bili le sramežljivo zabeleženi. SŠ je bila po mnenju nekaterih urednikov »opozicijska« organizacija, Delo jo je celo proglasilo za nedemokratično organizacijo! Tudi Tribuna, Katedra in RŠ so spremljali študentsko kulturo, kritične mislece, kršitve človekovih svoboščin, manj pa položaj študentov in delovanje njihove organizacije.
V Delu se je dne 13. 8. 1971 izjemoma pojavil naslov: L. Šetinc: »Od stališč ne odstopamo«, in to v poročilu s seje republiškega vodstva Socialistične zveze, kjer je bila razprava o »akciji 25 poslancev«. SŠ je bila edina politična organizacija, ki je v celoti podprla ravnanje poslancev pri kandidiranju slovenskega člana Predsedstva Jugoslavije. Naša stališča so bila v nasprotju z mnenji vseh drugih udeležencev seje. Akcija 25 poslancev je bila vroča tema: lomil se je kadrovski monopol »politbiroja« in običajnih postopkov »evidentiranja« in »kandidiranja«. Politik in pisatelj Franc Šetinc je bil del ožjega političnega vodstva RS. Ob neki priliki mi je kasneje povedal, da so ga v razpravi v političnem vodstvu v zvezi z mojim nastopom, ki ga je Delo zabeležilo, zelo resno spraševali, če res ne more ukrotiti svojega sina. »Odgovoril sem jim,« je rekel, »L. Šetinc ni moj sin, tudi sorodnik ne, in s tem dejstvom sva oba zadovoljna! On bi imel težave med kolegi v študentski organizaciji, jaz pa z vami v političnem vodstvu.«
V SŠ je bilo aktivnih več študentov, ki so imeli očete na vodilnih položajih tedanje države. Študentski protesti so bili tudi generacijski spor. Ne spomnim pa se, da bi »sinovi« zaradi »očetov« imeli težave v študentskem političnem delovanju. Vsakdo od študentskih aktivistov je bil ocenjevan po svojih dejanjih in besedah, ne po pedigreju. Verjamem pa, da so očetje lahko zaradi izpostavljenosti študentskih voditeljev doživljali neprijetnosti. Ciril Zlobec, pesnik, urednik in politik, je kasneje, ko sva bila sodelavca na nacionalnem radiu, potožil, da je slišal veliko očitkov zaradi delovanja sina. Jaša Zlobec je bil študentski voditelj, odgovorni urednik Tribune, kritičen pisec in govornik, član IO SŠ LVZ, prav gotovo eden najbolj samosvojih in izpostavljenih študentskih aktivistov obdobja SŠ 1968–1974.
Ko je moj oče Martin prebral članek v Delu, mi je z nezmotljivo zdravo kmečko logiko postregel s streznitvijo: doslej si bil anonimni predstavnik študentov, zdaj si L. Šetinc, kar pomeni, da ti časopis sporoča, da ne pozabi, da si osebno odgovoren za svoja dejanja in besede.
Predsedniki študentske organizacije niso bili »javne osebe«, običajno poimenovani le »študentski predstavniki«. Mediji, ki so skrbno spremljali kadrovske premike v politiki, tudi v mladinski organizaciji in seveda v oblastnih organih, niso poročali o vodstvu SŠ, eden od razlogov za to je bil gotovo enoletni mandat (moj predsedniški mandat je npr. trajal deset mesecev in 19 dni). Časopisi in RTV so sicer poročali o študentskih protestih v Parizu in drugod v tujini, a domači protestni shodi študentov so bili le sramežljivo zabeleženi. SŠ je bila po mnenju nekaterih urednikov »opozicijska« organizacija, Delo jo je celo proglasilo za nedemokratično organizacijo! Tudi Tribuna, Katedra in RŠ so spremljali študentsko kulturo, kritične mislece, kršitve človekovih svoboščin, manj pa položaj študentov in delovanje njihove organizacije.
V Delu se je dne 13. 8. 1971 izjemoma pojavil naslov: L. Šetinc: »Od stališč ne odstopamo«, in to v poročilu s seje republiškega vodstva Socialistične zveze, kjer je bila razprava o »akciji 25 poslancev«. SŠ je bila edina politična organizacija, ki je v celoti podprla ravnanje poslancev pri kandidiranju slovenskega člana Predsedstva Jugoslavije. Naša stališča so bila v nasprotju z mnenji vseh drugih udeležencev seje. Akcija 25 poslancev je bila vroča tema: lomil se je kadrovski monopol »politbiroja« in običajnih postopkov »evidentiranja« in »kandidiranja«. Politik in pisatelj Franc Šetinc je bil del ožjega političnega vodstva RS. Ob neki priliki mi je kasneje povedal, da so ga v razpravi v političnem vodstvu v zvezi z mojim nastopom, ki ga je Delo zabeležilo, zelo resno spraševali, če res ne more ukrotiti svojega sina. »Odgovoril sem jim,« je rekel, »L. Šetinc ni moj sin, tudi sorodnik ne, in s tem dejstvom sva oba zadovoljna! On bi imel težave med kolegi v študentski organizaciji, jaz pa z vami v političnem vodstvu.«
V SŠ je bilo aktivnih več študentov, ki so imeli očete na vodilnih položajih tedanje države. Študentski protesti so bili tudi generacijski spor. Ne spomnim pa se, da bi »sinovi« zaradi »očetov« imeli težave v študentskem političnem delovanju. Vsakdo od študentskih aktivistov je bil ocenjevan po svojih dejanjih in besedah, ne po pedigreju. Verjamem pa, da so očetje lahko zaradi izpostavljenosti študentskih voditeljev doživljali neprijetnosti. Ciril Zlobec, pesnik, urednik in politik, je kasneje, ko sva bila sodelavca na nacionalnem radiu, potožil, da je slišal veliko očitkov zaradi delovanja sina. Jaša Zlobec je bil študentski voditelj, odgovorni urednik Tribune, kritičen pisec in govornik, član IO SŠ LVZ, prav gotovo eden najbolj samosvojih in izpostavljenih študentskih aktivistov obdobja SŠ 1968–1974.
Ko je moj oče Martin prebral članek v Delu, mi je z nezmotljivo zdravo kmečko logiko postregel s streznitvijo: doslej si bil anonimni predstavnik študentov, zdaj si L. Šetinc, kar pomeni, da ti časopis sporoča, da ne pozabi, da si osebno odgovoren za svoja dejanja in besede.
