Profesor in poslanec Vojan Rus (Anthropos 1996 3-4) je bil ogorčen nad oddajo TV Slovenije, »Povečava: Študentsko gibanje 1968-1972« ki je bila na sporedu 2.2.1996 ob 21,45 (avtorica Majda Širca). Po njegovem mnenju je študentsko gibanje prikazano enostransko, kot študentska mladostna zabava (happening), kar je žaljivo in škoduje razumevanju razvoja demokracije v Sloveniji. V oddaji ni bilo po njegovem mnenju niti ene točne ocene velikega deleža študentskega gibanja - v sodelovanju z neodvisnimi poslanci v parlamentu - v tedanjem vzponu slovenske demokracije … Prof. Rusa je v omenjeni oddaji zmotila tudi pripoved o poteku študentskega protesta na Aškerčevi proti hrupu in prometu (kajti ves mednarodni tranzitni promet tovornjakov vzhod/zahod je potekal po tej ulici), ki je motil študijski proces. Protest je organiziral akcijski odbor, ki so ga sestavljali večinoma študenti iz FF, med njimi tudi člani vodstva SŠ Jaša Zlobec, Darko Štrajn, Bogomir Mihevc, Radivoj Pahor… Akcijski odbor je bil zadolžen, da pripravi program in izpelje zborovanje. IO SŠ LVZ (kot uradni zastopnik študentske organizacije) pa je javni shod prijavil pri oblasteh. Dovoljenje za shod je omejilo zborovanje na Aškerčevo cesto od Titove do Trga mladinskih delovnih brigad.
Na shodu se je zbralo presenetljivo veliko študentov (po različnih ocenah od 3000 do celo 7000!), program je bil zelo skromen, množica pa je, po koncu kratkih govorov in pesniškem nastopu Milana Jesiha, kar vztrajala, prof. Rus piše, da je opazil, da organizatorji v zadregi ne vedo, kako voditi shod dalje. V času, ko sta člana AO Darko Štrajn in Branko Klinkon formulirala zahteve shoda, je Jaša Zlobec prek ozvočenja pozval udeležence »gremo pred republiško skupščino!«. Protestniki so se počasi začeli premikati proti Titovi. A pohod proti skupščini ni bil načrtovan, zanj tudi nismo imeli upravnega dovoljenja. Milica je zapirala območje shoda na obeh straneh, grozil je spopad s študenti, ki so hodili proti Titovi. Da je šlo zares, je pokazal dogodek na Trgu mladinskih brigad, ko je po (oceni milice) preveč zagretih študentih fakultete za elektrotehniko, ki so se pomikali proti FF, padlo nekaj udarcev z gumijevkami (med njimi je občutil »pendrek« tudi študent Dušan Kumer). Na drugi strani pa so protestniki spustili zračnice na »marici«.
V omenjeni televizijski oddaji je Jaša Zlobec povedal, da je v imenu akcijskega zbora stekel do enega vodilnih policistov Pavleta Čelika in ga pregovoril, da bo milica v izogib spopada dovolila pohod do skupščine. V oddaji pa je bila popolnoma prezrta vloga prof. Rusa, ki v članku v Anthroposu opisuje, kako je skočil pred prvo vrsto kolone študentov – v kateri so bili agitatorji s podžiganji, da naj krenejo na skupščino ali na televizijo – in »začel kričati na glavne (študentske) vodnike, da neodgovorno žrtvujejo študente«, jih tako umiril, nato pa je poveljnika kordona pri Kazini prepričeval naj ne posreduje s silo.
Ne glede na to, da je organizacija shoda bila dolžnost akcijskega odbora, je vodstvo IO SŠ LVZ skrbno spremljalo dogajanje. Zavedali smo se odgovornosti: shod je prijavil IO, ki je seveda (poleg organizatorjev) nosil tudi odgovornost za potek zborovanja skladno s prijavo. Zato sem takoj stopil v stik z načelnikom ljubljanske milice Janezom Winklerjem, ki je nadziral dogajanje v policijskem vozilu blizu križišča Titove in Aškerčeve in ki je seveda že imel informacije o dogajanju od svojih sodelavcev. Izkušeni in pametni načelnik (ki je opremil enoto milice, ki je nadzirala shod le z gumijevkami brez strelnega orožja!), je takoj razumel zaostreno ozračje in je po posvetu po radijski telefonski zvezi z županom Mihom Košakom, omogočil pohod študentov proti skupščini. Milica je ustavila promet na Titovi pri Konzorciju in na Šubičevi, tako da je kolona po navodilih študentskih redarjev z megafoni, ki jih je vodil Bogomir Mihevc, skoraj nemoteno prišla pred skupščino. Organizatorji so pred glavnim vhodom v skupščino objavili sedeči protest (»Sit in«), po nekaj kratkih govorih se je shod mirno razšel. Vse tri intervencije so prispevale mirnemu izhodu shoda! Dejstvo, da ni bilo spopadov med takratno policijo in študenti – demonstranti, kaže na profesionalnost vodstva milice in zrelost študentskega gibanja.
Profesor in poslanec Vojan Rus (Anthropos 1996 3-4) je bil ogorčen nad oddajo TV Slovenije, »Povečava: Študentsko gibanje 1968-1972« ki je bila na sporedu 2.2.1996 ob 21,45 (avtorica Majda Širca). Po njegovem mnenju je študentsko gibanje prikazano enostransko, kot študentska mladostna zabava (happening), kar je žaljivo in škoduje razumevanju razvoja demokracije v Sloveniji. V oddaji ni bilo po njegovem mnenju niti ene točne ocene velikega deleža študentskega gibanja - v sodelovanju z neodvisnimi poslanci v parlamentu - v tedanjem vzponu slovenske demokracije … Prof. Rusa je v omenjeni oddaji zmotila tudi pripoved o poteku študentskega protesta na Aškerčevi proti hrupu in prometu (kajti ves mednarodni tranzitni promet tovornjakov vzhod/zahod je potekal po tej ulici), ki je motil študijski proces. Protest je organiziral akcijski odbor, ki so ga sestavljali večinoma študenti iz FF, med njimi tudi člani vodstva SŠ Jaša Zlobec, Darko Štrajn, Bogomir Mihevc, Radivoj Pahor… Akcijski odbor je bil zadolžen, da pripravi program in izpelje zborovanje. IO SŠ LVZ (kot uradni zastopnik študentske organizacije) pa je javni shod prijavil pri oblasteh. Dovoljenje za shod je omejilo zborovanje na Aškerčevo cesto od Titove do Trga mladinskih delovnih brigad.
Na shodu se je zbralo presenetljivo veliko študentov (po različnih ocenah od 3000 do celo 7000!), program je bil zelo skromen, množica pa je, po koncu kratkih govorov in pesniškem nastopu Milana Jesiha, kar vztrajala, prof. Rus piše, da je opazil, da organizatorji v zadregi ne vedo, kako voditi shod dalje. V času, ko sta člana AO Darko Štrajn in Branko Klinkon formulirala zahteve shoda, je Jaša Zlobec prek ozvočenja pozval udeležence »gremo pred republiško skupščino!«. Protestniki so se počasi začeli premikati proti Titovi. A pohod proti skupščini ni bil načrtovan, zanj tudi nismo imeli upravnega dovoljenja. Milica je zapirala območje shoda na obeh straneh, grozil je spopad s študenti, ki so hodili proti Titovi. Da je šlo zares, je pokazal dogodek na Trgu mladinskih brigad, ko je po (oceni milice) preveč zagretih študentih fakultete za elektrotehniko, ki so se pomikali proti FF, padlo nekaj udarcev z gumijevkami (med njimi je občutil »pendrek« tudi študent Dušan Kumer). Na drugi strani pa so protestniki spustili zračnice na »marici«.
V omenjeni televizijski oddaji je Jaša Zlobec povedal, da je v imenu akcijskega zbora stekel do enega vodilnih policistov Pavleta Čelika in ga pregovoril, da bo milica v izogib spopada dovolila pohod do skupščine. V oddaji pa je bila popolnoma prezrta vloga prof. Rusa, ki v članku v Anthroposu opisuje, kako je skočil pred prvo vrsto kolone študentov – v kateri so bili agitatorji s podžiganji, da naj krenejo na skupščino ali na televizijo – in »začel kričati na glavne (študentske) vodnike, da neodgovorno žrtvujejo študente«, jih tako umiril, nato pa je poveljnika kordona pri Kazini prepričeval naj ne posreduje s silo.
Ne glede na to, da je organizacija shoda bila dolžnost akcijskega odbora, je vodstvo IO SŠ LVZ skrbno spremljalo dogajanje. Zavedali smo se odgovornosti: shod je prijavil IO, ki je seveda (poleg organizatorjev) nosil tudi odgovornost za potek zborovanja skladno s prijavo. Zato sem takoj stopil v stik z načelnikom ljubljanske milice Janezom Winklerjem, ki je nadziral dogajanje v policijskem vozilu blizu križišča Titove in Aškerčeve in ki je seveda že imel informacije o dogajanju od svojih sodelavcev. Izkušeni in pametni načelnik (ki je opremil enoto milice, ki je nadzirala shod le z gumijevkami brez strelnega orožja!), je takoj razumel zaostreno ozračje in je po posvetu po radijski telefonski zvezi z županom Mihom Košakom, omogočil pohod študentov proti skupščini. Milica je ustavila promet na Titovi pri Konzorciju in na Šubičevi, tako da je kolona po navodilih študentskih redarjev z megafoni, ki jih je vodil Bogomir Mihevc, skoraj nemoteno prišla pred skupščino. Organizatorji so pred glavnim vhodom v skupščino objavili sedeči protest (»Sit in«), po nekaj kratkih govorih se je shod mirno razšel. Vse tri intervencije so prispevale mirnemu izhodu shoda! Dejstvo, da ni bilo spopadov med takratno policijo in študenti – demonstranti, kaže na profesionalnost vodstva milice in zrelost študentskega gibanja.
