Skupnost študentov na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani
Študentska organizacija PF je bila 68-74 aktivna in vplivna, kar je zasluga študentskih aktivistov in aktivistk: Marka Ilešiča, Cirila Ribičiča, Staneta Vlaja, Petra Bekeša, Boštjana M. Zupančiča, Dušana Semoliča, Andreja Berdena, Milene Dežman, Mirka Ilešiča, Nevenke Kovačič in več drugih. V študijskem letu 1968/69 sem prevzel vodenje SŠ na PF. Ne vem, kdo me je predlagal (v tistem času ni bilo »samokanditur«!).
Leta 1969 je fakulteta praznovala 50 let delovanja, kar smo obeležili s svečanim zborom študentov in izdajo posebne publikacije. Na prireditvi, ki so ji prisostvovali poleg študentov tudi mnogi profesorji, sem v imenu SŠ imel slovesni nagovor, v katerem sem orisal razvoj fakultete in se poklonil nekaterim zaslužnim a pozabljenim profesorjem: med njimi sta bila Spektorsky in Pitamic. Prof. Evgeny V. Spektorsky je doktoriral v Moskvi iz državnega prava, od leta 1930 do 1945 (ko je bil prisiljen zapustiti RS) je bil profesor na ljubljanski PF. Prof. Leonid Pitamic je doktoriral na Dunaju, bil prvi dekan PF UL in je deloval (razen v času diplomatske službe) kot profesor na PF UL do upokojitve leta 1951, bil je redni član Akademije znanosti in umetnosti do leta 1948, ko so mu odvzeli članstvo. Skupščina SAZU ga je posmrtno rehabilitirala leta 1996. Tako smo na proslavi 50.obletnice fakultete leta 1969 akademika Pitamica še v času življenja s študentsko besedo »rehabilitirali« 27 let pred SAZU-jem!
V študentski organizaciji na PF smo imeli različna stališča do izpitnega režima (ki se je ohranil do danes!), ki združuje dva do pet predmetov v enem izpitu, zato v zvezi s tem ni bilo enotnega nastopa SŠ. Smo pa bili uspešni pri odpravi pravila, da je možno le trikratno opravljanje izpita. Argument SŠ, ki je prevladal na fakultetnem svetu, je bilo strokovno stališče (podprto s stališčem takratne nesporne avtoritete za upravno pravo iz zagrebške PF prof. Iva Krbeka), da je sklep organa upravljanja fakultete upravni akt (do tedaj je veljalo na PF UL drugačno stališče), kar pomeni, da lahko prizadeti študent uveljavlja pravico do četrtega ponavljanja izpita tudi v upravnem sporu. Nevarnosti, da bi izgubila morebitni upravni spor, se PF seveda ni želela izpostaviti.
Na pobudo študentske organizacije je PF omogočila študentom poslušanje predavanj iz retorike in latinščine.
Študentsko gibanje in Skupnost študentov: med spontanostjo in organiziranostjo
Vodenje SŠ na PF me je pripeljalo tudi v vodstvo SŠ LVZ že v študijskem letu 68/69, naslednjem študijskem letu sem bil izvoljen v IO SŠ LVZ, leta 1970 pa sem bil na skupščini SŠ izvoljen za predsednika SŠ LVZ. V okviru SŠ PF se nisem srečal z vprašanjem razmerja med spontanostjo študentskega gibanja ter organizacijo študentov. Študentska organizacija PF se je sproti napajala s pobudami in kritičnimi pogledi na razmere na fakulteti, tako je večkrat IO SŠ PF dajal vtis, da je najbolj radikalen del študentske populacije na fakulteti, čeprav nismo postavljali izrazito revolucionarnih zahtev. V dialogu z vodstvom PF smo bili sorazmerno uspešni. Pri delu SŠ na ravni UL oziroma LVZ (SŠ je vključevala poleg študentov UL tudi študente drugih visokošolskih zavodov, ki niso bili sestavni del UL) pa je bilo razmerje med spontanostjo in organiziranostjo eno ključnih vprašanj uspešnega delovanja.
Študentsko proteste 1968-74 v Sloveniji so spodbudili različni izvori:
– socialni problemi študentov: pomanjkanje štipendij, študentskih domov, socialna selekcija študentov, nezadostno zdravstveno varstvo študentov…;
– odziv na dogajanja med študenti po vsem svetu, čemur so prispevali široki mednarodni stiki študentov pa tudi poročanje medijev o represiji zoper proteste študentov v Parizu, ZDA, Nemčiji in drugod; solidarnost s študenti v Beogradu;
– upor zoper vse večje socialne razlike, zoper kapitalizem in svetovni imperializem, sovjetski real socializem, zoper vojaške intervencije v Češkoslovaški, Vietnamu, Kambodži…;
– zahteve po reformi »okostenele« univerze in na drugi strani vse bolj avtonomen univerzitetni prostor, v katerem so vrele znanstveno raziskovalne, kulturne in politične teme tudi po zaslugi nekaterih izjemnih takratnih profesorjev;
– pomembna spodbuda je bil Kavčičev reformni liberalizem v Sloveniji, ki je odpiral vrata hitrejšemu razvoju in demokratizaciji, a hkrati razgalil ekonomske in socialne probleme tistega časa…;
– nacionalni vzgibi, predvsem podpora slovenski manjšini v Avstriji in Italiji, ki je bila na udaru avstrijskih in italijanskih nacionalistov;
– modna gibanja mladih v svetu (otroci cvetja, komune mladih, seksualna svoboda …).
Kljub številnim razlikam je za razumevanje študentskega gibanj v Jugoslaviji, piše zgodo-vinar Hrvoje Klasić, treba pogledati širši evropski kontekst. »Razlogi in povod za študent-sko udejstvovanje na jugoslovanskih univerzah niso bili posnemanje dogodkov iz tujine, vseeno pa to ni bil popolnoma izjemen enkraten dogodek. Tuji, predvsem zahodnjaški vplivi so jasno razvidni na več ravneh. Prva je istočasnost protestnih gibanj….Vpliv zahoda je viden tudi v pojavni obliki demonstracij. Študenti v Jugoslaviji še nikdar niso zasedli fakultet, sestavili akcij-skih odborov, organizirali diskusij in konventov ali na stavbah izobešali političnih sloganov.« 1 Mitja Meršol je v knjigi o študentskih protestih zapisal: »Študentske demonstracije v Berlinu, v univerzitetnih centrih Zahodne Nemčije, demonstracije v Belgiji. Vsepovsod v Evropi so študentje prevzeli novo vlogo pri vplivu na družbeno življenje svojih držav: v Italiji, Veliki Britaniji, Danski, Nizozemski, Švedski, Poljski, Portugalski, Španiji, Grči-ji, Turčiji, Jugoslaviji.« »Pa tako ne samo v Evropi. Po številu, velikosti in nasilnosti študentskih demonstracij vodi v svetu Amerika. Morda jo v tem prekaša Japonska. V Indoneziji so imeli študentje pomembno vlogo pri odstavitvi Sukarna. V Latinski Ameriki so študentje jedro revolucionarnih dejavnosti.« Meršol ugotavlja, da študentski protesti, ki so se poja-vili po celem svetu niso bili med seboj povezani: »Govorimo lahko le o svetovnem (univer-zalnim) študentskem valovanju, ne pa o gibanju, saj le-to opredeljuje koordinirana akcija in organizacijska povezanost. Te pa ni.«2 Ob več stičnih točkah s študentskimi nemiri drugod po svetu in študentskim gibanjem pri nas v Sloveniji, sta pomembni vsaj dve bistveni razliki: za razliko od študentov v tujini (ki so zahtevali odpravo kapitalizma) slovenski študenti nismo zahtevali odprave socialističnega družbenega sistema, temveč njegovo spre-membo; druga pomembna razlika je bila v doslednem izogibanju nasilju v demonstracijah in protestih.
V Parizu je zavrelo med študenti v marcu, v Beogradu je bil velik študentski protest prve dni junija, v Ljubljani je bil prvi večji protestni zbor 6.6.1968. V Parizu so se v začetku marca leta 1968 vrstili študentski razbijaški napadi na predstavništva velikih ameriških firm ter demonstracije proti vojni v Vietnamu. V Beogradu se je iz naključnega spopada med študenti in brigadirji na kulturni prireditvi, tudi zaradi intervencije milice, razvil silovit spontani protestni pohod študentov, ki so se nato organizirali in postavili zahteve po zaposlovanju in stanovanjih, proti socialni neenakosti in razkrojevanju družbene lastnine, za demokratizacijo in samoupravljanje. Vzrok za množični protestni zbor v Študentskem naselju v Ljubljani 6.6.1968 na katerem je sodelovalo skoraj 3000 študentov iz vseh ljubljanskih fakultet, je bila podražitev stanarin v študentskih domovih, povod pa odločitev o izselitvi študentov iz naselja v počitniških mesecih. Na zboru so izbruhnile vse aktualne teme tistega časa: socialne, ekonomske, politične in univerzitetne. Pomemben rezultat zbora je bil dogovor o ustanovitvi samoupravne SŠ namesto družbenopolitične Zveze študentov kot najširšega prostora za aktivnosti različnih skupin študentov. Tako je Jaša Zlobec zapisal »Od tod izvira tudi ena najpomembnejših skušenj študentskega gibanja, skušnja, ki kar nekako pozabljamo nanjo, in to po nemarnem. Ves čas smo bili prisiljeni te medsebojne razlike premoščati ali vsaj tolerirati. In kakorkoli je bil naš skupni prostor poln nenehnih napetosti, sporov in tudi temeljnih konfliktov, pa je bil obenem trda šola demokracije. Vsako idejo, vsako stališče je bilo treba argumentirati in znati tudi stisniti zobe in požreti zamero, kadar si potegnil krajšo, ostal v manjšini.« 3
»Gibanje je pogoj, da sploh lahko govorimo o skupnosti študentov!« sem zapisal v Tribuni 14.1.1971 ob začetku mojega mandata predsednika SŠ LVZ. V temeljnih načelih statuta SŠ je med drugim zapisano: »aktivnost SŠ določajo študentje sami, skupine študentov in organi SŠ« ter »SŠ je družbeno tako usmerjena in v tej usmeritvi toliko aktivna, kakor to hočejo in morejo uveljaviti študentje sami.« Tako se mi je takoj na začetku postavilo vprašanje razmerja med spontanimi oblikami študentskega angažiranja in vlogo organov SŠ. Ali je vodstvo SŠ le »servis« spontanega študentskega gibanja ali ima pravice in dolžnosti vzpodbujati študentske akcije, nastopati v odnosu do države, univerze in družbeno-političnih organizacij v imenu študentov?
Študentska organizacija je bila konec 1970 leta še šibko organizirana, na nekaterih visokošolskih zavodih ni bila formalno vzpostavljena (celo na Filozofski fakulteti ne), študentske specializirane organizacije in pokrajinski klubi niso bili povezani z vodstvom SŠ, finančno je bila SŠ podhranjena… Novo izbrano vodstvo si je zadalo nalogo utrditi organiziranost SŠ, tako smo zadolžili podpredsednika IO SŠ LVZ Andreja Berdena, da pomaga pri vzpostavljanju fakultetnih in visokošolskih IO SŠ, Tomaž Kšela je povezal pokrajinske klube v Konferenco pokrajinskih klubov, zadolžen za finance Miro Kert se je ukvarjal s finančno okrepitvijo organizacije, uredili smo status Študentskega servisa (kjer smo ugotovili nepravilnosti) ter povečali sredstva za specializirane študentske organizacije, Škuc, Forum, Tribuno in Radio Študent. IO SŠ LVZ je zagotavljal potrebno finančno podporo akcijskim odborom, ki so pripravljali odmevne dogodke študentskega gibanja. Ne glede na sui generis samoupravni status SŠ je v tem času bila aktivno prisotna v političnem življenju Slovenije in tudi federacije. Prek študentskih poslancev Toneta Remca in Janeza Švajncerja ter poslanca profesorja Vojana Rusa je SŠ s svojimi stališči (bolj ali manj uspešno) prisotna v Republiški skupščini. SŠ je bil priznan status ene od organizacij povezanih v SZDL. Čeprav je bila SŠ organizirana na drugačnih temeljih kot študentske organizacije v drugih delih federacije, smo aktivno sodelovali v organih ZŠJ. Imeli smo partnerske odnose z vodstvom Zveze mladine Slovenije. Bili smo v stiku z mestnimi oblastmi Ljubljane, s katerimi smo reševali prostorske probleme razvejane organizacije SŠ. SŠ je bila vključena v upravljanje UL in drugih LVZ.
Utrjevanje organizacijske strukture SŠ in njeno vključevanje v politično življenje Slovenije in federacije pa je na drugi strani povzročilo strahove in kritiko, da se SŠ spreminja v forumsko organizacijo. Tako je Mladen Dolar je v Tribuni 5.1.1972 zapisal ob kritiki Zbornika 70/71: »da je IO pusta zbirokratizirana organizacija, ki impulzov in nemira študentskega gibanja ni mogla niti razumeti niti integrirati…« Tudi Darko Štrajn v Tribuni 1.4.1971 opozarja, da napori IO SŠ, da bi vzpostavili fakultetna in visokošolska vodstva SŠ in »razgibali« študente niso realni: »Ta forumski(ali kakorkoli ga že imenujem) način delovanja seveda ne nasprotuje nikakršnemu družbenem sistemu in še zdaleč ne sprošča resnične študentske kritike, mišljenje v najširšem smislu, ki, kakor vidimo iz prakse razvitejših študentskih gibanj, prinaša v družbo dinamiko in odpira možnost permanentne revolucije!« Mladen Švarc je v Tribuni 24.11.1971 zapisal, da je SŠ za forume družbenopolitičnih organizacij (n.pr. pri ustavnih spremembah, akciji 25 poslancev, demokratizaciji…) »nevaren radikal«, hkrati pa je ta nastop za študentsko gibanje premlačen, forumski, parcialen. Navaja manifest zasedene FF, ki govori: organizacija je mrtva, naj živi gibanje. Mladen Švarc v nadaljevanju članka zapiše: »Medtem ko je Lenart Šetinc poslednjič nastopil hudo razdiralno za sicer precej nemoteno delujoč sistem družbeno-političnih organizacij, je gibanje spalo. Tudi pozneje se ni in ni hotelo zbuditi.« V odgovoru na kritične zapise o forumski naravi IO SŠ LVZ sem v Tribuni, 17.4.1971 med drugim zatrdil, da IO deluje v skladu z manifestom in statutom SŠ kot najširši organizacijski okvir študentske dejavnosti; SŠ je na eni strani interesno združenje (angažiranih) študentov in na drugi strani shema samoupravljanja (soupravljanja) na fakultetah in Univerzi; tako se je SŠ pokazala kot dober okvir za spontane akcije študentov; IO ne vsiljuje, temveč poskuša povezovati, koordinirati, provocirati in informirati fakultetne organizacije in druge oblike organiziranja študentov v SŠ.
V zgodovinski distanci se pokaže, da so kritike študentske organizacije bile v določeni meri upravičene: organizacijsko utrjevanje SŠ je vneslo - kljub temu, da je bilo vodstvo SŠ neprofesionalno, da se je vsako leto dosledno zamenjal predsednik in večji del članov IO in da je statut SŠ imel več varovalk - nekaj forumskega duha v vsakokratno vodstvo organizacije. Eden od razlogov je bil v sami naravi študentskega gibanja, ki je bilo parcialno, ni bilo konti-nuirano niti programsko konsistentno. SŠ pa je skušala delovati na celotni (ne zgolj politični) fronti študentskih interesov. O povezanosti gibanja in SŠ piše Jaša Zlobec (Pričevanja, , str.18): »Ukinitev Skupnosti študentov oziroma njena spojitev z novo ustanovljeno ZSMS je bila dokončna likvidacija študentskega gibanja…« Upoštevati je potrebno, da je SŠ bila tudi »podjetje«, ki je imelo nekaj deset zaposlenih (študentski servis, RŠ, specializirane štu-dentske organizacije…) in nekaj tisoč aktivnih študentov (največ prek študentskega servisa, Tribune, RŠ in specializiranih organizacij). Podjetje pa je zahtevalo urejeno in trdno organizaci-jo.
SŠ je povezovala zelo heterogene skupine študentov z različnimi interesi. Zato je zmotna ocena o politični enotnosti tako v gibanju kot v SŠ. Najbolj razvpita razlika se je kazala med »anarhisti«, ki so zagovarjali spontanost in zavračali trdne organizacijske okvire in med »lega-listi«, ki so se zavzemali za konstruktivnost do oblasti in dobro organiziranost študentske po-pulacije. Prvi so prevzeli slogan pariških študentov »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!«, drugi so prisegali na Dutschkejev »Marš skozi institucije«. »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!« je slogan, ki ga je uporabljala študentska gibanja v Franciji leta 1968. Izraža idejo, da je treba preseči omejitve obstoječega družbenega reda in si zastaviti radikalne cilje za spremembo. Ta slogan je postal simbol upora proti avtoritarnosti, birokraciji in kapitalizmu. »Marš skozi institucije« je bil politični slogan, ki ga je leta 1967 skoval nemški filozof in študentski voditelj Rudi Dutschke. Z njim je izrazil idejo, da bi morali levičarski aktivisti in intelektualci prevzeti vlogo v družbenih institucijah, kot so univerze, mediji, sindikati in par-lament, da bi tako spodbudili demokratične in socialne reforme. Marš skozi institucije ni bil mišljen kot nasilna revolucija, ampak kot dolgoročna strategija za spreminjanje obstoječega sistema od znotraj. Odnos študentskega gibanja do institucij države in družbe je eno od osrednjih vprašanj vseh študentskih gibanj po svetu. Zanimiva razprava se je o tem razvila na »Pogovoru o študentskem gibanju« Tribuna 16.4. 1973: Božidar Debenjak je med drugim omenil: »Zdi se mi, da je začelo študentsko gibanje v svetu, pa tudi pri nas… podcenjevati vprašanje obstoječih institucij. Vse prezgodaj se je…poslovilo od Dustschkejeve zahteve po dol-gem maršu skozi institucije in …razglasilo, da so vse institucije od hudiča in da je torej treba dosegati svoje cilje samo neinstitucionalno, z odporom do vsake institucije, vsake organizaci-je.« Jaša Zlobec je opozoril: »Ko si namreč na tej trnovi poti skozi institucije, proti kateri jaz sam nimam prav nič, sprejemaš logiko institucij v katerih si, in je dejansko s to trnjevo potjo konec«. Frane Adam je skeptičen: »Mislim, da je največja fetišizacija v današnjem svetu prav fetišizacija institucij. Parola poti skozi institucije je tako nejasna, da pravzaprav nič ne pove…« Menil je, da poudarjanje poti skozi obstoječe institucije preprečuje ustvarjanje alternativnih institucij.4
Že v tistem času smo se zavedali, da bi organiziranih protestov in demonstracij brez SŠ bilo težko izpeljati (povedne so fotografije iz zborovanja na Aškerčevi, kjer so pri mikrofonu Radivoj Pahor, Darko Štrajn, Andrej Ule in Jaša Zlobec- vsi štirje člani IO SŠ LVZ!), na drugi strani pa je pohodu skozi institucije (da je oblast prisluhnila zahtevam) dalo moč prav študent-sko gibanje s protesti in demonstracijami!
Tako beležimo napredek (ki ga seveda ni mogoče pripisati samo SŠ), da je status študenta zagotavljal popolno zdravstveno varstvo, gradili so se novi študentski domovi, povečalo se je število štipendij, ustanovil se je sklad za študentska posojila, izboljšali so se pogoji za študent-ske družine, zakonodaja je omogočila vključitev študijskih let v pokojninsko osnovo, zgradile so nove stavbe za potrebe UL in UM.
Eden od najpomembnejših dosežkov študentskih zahtev je od 1.1.1971 z zakonom zago-tovljeno zdravstveno varstvo rednim študentom fakultet, višjih in visokih šol ter umetniških akademij v SR Sloveniji, dokler imajo status rednega študenta, ne glede na to, ali bi lahko uži-vali zdravstveno varstvo kot družinski člani zavarovancev. Zdravstveno varstvo je zagotovlje-no tudi ožjim družinskim članom rednih študentov. Ob vpisu v študijsko leto 1971/72 študen-tje prvič izpolnijo »Prijavni list za zdravstveno varstvo«. Zdravstveno službo za študente oskr-buje v Ljubljani ZD Ljubljana – Dispanzer za zdravstveno varstvo študentov in v Mariboru pa v študentski ambulanti pri dispanzerju za medicino dela ZD Maribor. (Gl. Informator 1971 72 str. 29 in 30) Tako so študentje dosegli originalno zdravstveno varstvo na osnovi študentskega statusa, kar je bila ena od zahtev študentske organizacije v obdobju od 1968 do1970. Na foto-grafiji Toneta Stojka (ki jo hrani Muzej novejše zgodovine RS) je na zboru študentov v Štu-dentskem naselju junija 1968 viden transparent z zahtevo po popolnem zdravstvenem varstvu študentov vezanem na status študenta.
Težje je izmeriti dosežke na političnem polju, a študentsko gibanje s SŠ sta v tistem času prispevala k večji demokratizaciji in politični toleranci, odprtosti medijev, večji individualni svobodi, oblikovanju nove generacije vodilnih v gospodarstvu, na univerzah, državnih službah in v politiki. In danes? Andraž Jež je zelo kritičen: »Institucija kritičnega intelektualca kot korektiva oblasti je torej- posebno v primerjavi s tako obrekovanimi komunističnimi režimi! – nična.«5
Skupnost študentov v študijskem letu 1970/71
Za predstavitev mojega mandata v študijskem letu 1970/71 sta pomembna Zbornik IO SŠ LVZ 70/716 ter Informator SŠ 1971 727, ki celovito predstavljata organizacijo in delo študentske organizacije na LVZ. 23. decembra 1970 sem bil na volilni skupščini SŠ LVZ izvoljen za predsednika SŠ, hkrati je bil izvoljen nov IO SŠ LVZ. Mandat IO in moj mandat kot predsednika SŠ LVZ je trajal nekaj dni manj kot enajst mesecev, na-mreč 11. novembra 1971 je letna volilna skupščina SŠ LVZ sprejela spremembe statuta ter imenovala nov IO SŠ LVZ.
Oktobra 1971 je IO SŠ LVZ izdal in založil »Zbornik ‘70 ‘71« v 3000 izvodih. Odgovorna in tehnična urednica je bila Milena Dežman, člani redakcijske komisije pa Andrej Berden, Miro Bukvič in Lenart Šetinc. »Zbornik« je kljub pomanjkljivostim in pripombam, da ni vključil vseh relevantnih tekstov, ki so nastali v študijskem letu 1970/71, dokaj zanesljiv prikaz tem in vsebine delovanja SŠ v tem letu. Temeljna in najbolj popolna predstavitev tekstov 68-72 v publikaciji »Študentsko gibanje 1968’72«, avtorji: Ciril Baškovič, Pavle Gantar, Marjan Pun-gartnik in Pavle Zgaga, iz leta 19828, odlično v desetletni distanci dopolnjuje predstavitev študentske misli in akcije 1970/71 predvsem z besedili iz Tribune, Radia Študent in Problemov.
Statutarna ureditev in programski dokumenti SŠ
Statut SŠ LVZ je bil pripravljen v študijskem letu 1968/69 (v času prvega predsednika SŠ Cirila Baškoviča) ter sprejet na skupščini SŠ 23. decembra 1969. Spremembe statuta, ki so utrdile organizacijsko strukturo SŠ, so bile sprejete na letni skupščini 11.11.1971. Preambula statuta je »Manifest«, ki utemeljuje, da študent ne more imeti položaja družbenega podpiranca, ampak je delavec s pravicami in dolžnostmi prilagojenimi posebnostim študija. Manifest opredeljuje študentsko organizacijo: »ORGANIZIRANA skupnost študentov pa je poskus zavestno dogovorjenega združevanja študentov na osnovi delovnega statusa. Ta nam daje samoupravno vlogo družbenega dejavnika svojstvenih interesov, med seboj nasprotujočih in dopolnjujočih se v okviru skupno sprejetih pravil igre, ki zagotavljajo demokratičnost in učinkovitost dogovarjanja in akcije študentov«. Statut določa, da je SŠ skupnost vseh študentov in da indeks velja za izkaznico. Statut posebno pozornost posveča neposredni demokraciji v organizaciji. Spremembe statuta iz leta 1971 dodatno poudarijo vlogo in moč oblik neposredne demokracije (zbor, referendum, javne tribune) ter dajo nove naloge Skupščini SŠ in IO SŠ LVZ ter taksativno naštejejo takratne študentske specializirane organizacije. V 13. členu Skupščina SŠ LVZ dobi nove obveznosti in sicer voli 3 člane sveta RŠ in 5 članov sveta Tribune ter 3 člane sveta Študentskega servisa, sprejema pravila o delu akcijskih odborov in drugih neformalnih skupin ter potrjuje statute Študentskega servisa, specializiranih organizacij in drugih formalnih skupin. Predsednika SŠ ne voli več skupščina SŠ, temveč člani IO izberejo izmed sebe predsednika, s tem se je poudarilo kolektivno vodenje SŠ. IO dobi novo dolžnost, da imenuje študentske predstavnike v samoupravnih organih LVZ, v organe RISK-a, SZDL, Skupščine SRS in druge organe. V 26. členu pa so v dopolnitvi statuta naštete študentske specializirane organizacije: MO, Tribuna, Radio Študent, ŠOLT, APZ «Tone Tomšič«, Akademski plesni orkester, AFS France Marolt, AIESEC, JORMASSMIS; ZMISP, ZŠOTK, SK Akademik, Akademsko planinsko društvo, Mednarodni klub, Plesni klub, FORUM, Forma viva, Študentsko gledališče, Akademski primorski pevski zbor »Vinko Vodopivec«, Študentski servis. V Informatorju 1971 72 in zborniku Študentsko gibanje 1968’72 je bil objavljen statut SŠ LVZ, ki je bil sprejet 23.12.1969. Dopolnjen je bil na skupščini SŠ LVZ 11.11.1971, tako je zadnje veljavno besedilo statuta SŠ LVZ z dne 11.11.1971, ki ga prvič objavljamo v tem zborniku.
Zanimivo je razmerje med Radijem Študent in SŠ. RŠ je začel delovati 9.5.1969, nekaj dni kasneje 20.5. je študentska organizacija poslala vlogo Republiškem sekretariatu za notranje zadeve za registracijo RŠ po zakonu o društvih s prilogami: statutom RŠ, zapisnikom o ustanovitvi (društva) RŠ ter podpisi ustanoviteljev. Ta poskus registracije ni bil uspešen, ker je RSNZ ugotovil, da RŠ ni društvo ter je odstopil vlogo Občini Ljubljana Vič Rudnik v skladu z zakonodajo SFRJ, ki je urejala status radiodifuznih postaj. 29.9. 1971 je IO SŠ LVZ na Okrožno gospodarsko sodišče vložil priglasitev za vpis RŠ v register podjetij in obrti kot samostojne enote pri IO SŠ LVZ ( Brez nagobčnika,str.192-197, vir 18). Medsebojne odnose sta IO SŠ LVZ in RŠ, ki je na podlagi soglasja IO in skupščine postal pravna oseba, uredila s pogodbo. RŠ je po tej pogodbi dolžan upoštevati smernice IO SŠ LVZ in skupščine SŠ LVZ.V svet RŠ imenuje IO enega skupščina SŠ LVZ pa tri člane. Odgovorni urednik RŠ je član IO. Glavnega in odgovornega urednika voli svet RŠ, potrdi pa ga IO. SŠ se v sporazumu z UL zaveže zagotoviti RŠ potrebna sredstva za izvedbo programa. Pogodba stopi v veljavo, ko jo potrdi skupščina SŠ LVZ, IO in svet RŠ. Podatkov o datumih potrditve pogodbe nisem našel. 23.5.1974 (pred združitvijo SŠ in ZMS!) je skupščina SŠ LVZ potrdila sklep o ustanovitvi samostojnega zavoda RŠ (Brez nagobčnika, str.207) .
Ali je imela SŠ LVZ politični program? Dokumenti SŠ dokazujejo, da kljub pluralni sestavi SŠ, lahko govorimo o artikuliranem programu SŠ! Manifest v uvodu statuta SŠ LVZ (sprejet 23.12.1969) študij med drugim ovrednoti kot delo, se zavzema za svobodo različnosti, poudarja pomen samoupravljanja, zahteva, da mora skupščinski sistem zajemati tudi študentske interese. Gradivo iz marca 1969 pripravljeno za nastop na volitvah 1969 objavlja skico »Prvih deset točk študentskega programa« v kateri se zavzema za študenta kot delavca, za avtonomno univerzo, za demokratizacijo šolstva, znanosti, političnega sistema, za večje pristojnosti republike, za solidarnost…V tem gradivu so bili objavljeni tudi »Predlogi za študentski volilni program«. Zbornik ‘70 ‘71 povzema programsko orientacijo SŠ LVZ na področju zunanje politike, reforme univerze, ustavne ureditve federacije, kadrovske politike, konceptu dolgoročnega razvoja Slovenije, osnutek projekta akcij študentov na manj razvitih področjih Slovenije, izhodišča štipendijske politike in program študentske kulture. V Zborniku sta objavljena tudi programska dokumenta »Osnutek programskih načel IO SŠ LVZ« ter »Manifest zasedene FF«. Čeprav SŠ ni sprejela formalnega političnega programa, razen programskih izhodišč v Manifestu, ki je bil uvod v statut SŠ, je iz objavljenih delovnih gradiv in političnih akcij razvidna dokaj konsistentna programska orientacija SŠ.
Skupnost študentov Slovenije
Na skupščini SŠ LVZ 23.12.1969 je bilo sprejeto besedilo akta o ustanovitvi Zveze skupnosti študentov Slovenije (Zbornik 70 71 str.5), ki povezuje skupnosti študentov visokošolskih zavodov v Ljubljani, Mariboru, Kranju in Piranu. V aktu je določeno, da stopi v veljavo, ko ga sprejmejo vse skupnosti visokošolskih zavodov. V praksi je zaživelo sodelovanje SŠ LVZ in SŠ MVZ pri prizadevanjih za ustanovitev univerze v Mariboru, v aktivnostih organov ZŠJ, pri akcijah za zaščito pravic slovenske manjšine v sosednih državah, pri urejanju statusa študenta, pri akcijah študentov na manj razvitih področjih Slovenije… V razpravi o spremembi ustave leta 1971 je SŠS predlagala dodatek k Ustavi SRS (»Prednačrt ustavnega amandmaja številka XXIXa«), ki naj bi zagotavljal študentom v načelu enak družbenoekonomski položaj kot ga imajo po ustavi in zakonih delovni ljudje. Predlog amandmaja sva podpisala predsednika SŠ LVZ in SŠ MVZ Lenart Šetinc in Tone Janša. S predlogom dopolnila o študentu delavcu nismo uspeli.
SŠ in ZŠJ
Zanimivo je, da statut SŠ LVZ ni opredeljeval razmerja SŠ do Zveze študentov Jugoslavije (ZŠJ). V času preoblikovanja Zveze študentov v SŠ je bila to tudi pomembna politična tema v federaciji. Tako je kabinet predsednika Tita zahteval o tem poročilo od Univerzitetnega komi-teja UL. Franci Pivec in Rudi Rizman sta za »maršalat« pripravila obrazložitev ustanovitve SŠ Slovenije. »Izhajala sva iz ocene, da je ZŠJ povsem zastarela organizacija, ki deluje le še forumsko in po inerciji. Ljubljanski junijski dogodki so bili drugačni od dogodkov na drugih univerzah, ker so pri nas študenti dosledno in uspešno uporabljali sistemske in legalne poti, čemur pa ZŠJ ni več dorasla. Nastopa kot odvečna kopija ali kot transmisija ZK, kar ob razvi-tih samoupravnih mehanizmih nima več nobenega smisla. Za razliko od drugih univerzitetnih okolij v Ljubljani že več let poteka intenzivna razprava o študentu delavcu in o njegovih samou-pravnih pravicah na podlagi študija. Skupnost študentov je izpeljava tega načela, ki ima vso ustavno upravičenost in je čudno, da študenti drugje v Jugoslaviji ne gredo po tej poti. To je izjemna možnost, ki jo nudi samoupravni sistem in si jo študenti drugje po svetu lahko samo želijo. Seveda takšna skupnost v svoj statut ne more zapisati zavezanosti programu ZKJ, ampak mora dopuščati idejni pluralizem, normalen za samoupravno delovanje. Nerazumljivo je, zakaj bi bila moteča ustanovitev Skupnosti študentov Slovenije, če je odločanje o visokem šolstvu v celoti v pristojnosti republike, študenti pa pri tem nastopajo kot partnerji. Skupnost študentov ni sprejela nikakršnega sklepa o »odcepitvi«, ampak je vse prepuščeno ZŠJ, ali jo bo takšno kot je sprejela ali ne.«9
Na skupščini SŠ LVZ 11.11.1971 je bil sprejet sklep, da je potrebna aktivna prisotnost SŠ v ZŠJ. V sklepu je zapisano, da smo ljubljanski študentje zainteresirani za avtonomno in moč-no ZŠJ. Interes SŠ LVZ je, piše v sklepu, da dobimo pri svojih akcijah podporo študentov v Jugoslaviji, da konfrontiramo svoja stališča s stališči študentov v drugih republikah, da izme-njamo izkušnje med sabo, da koordiniramo aktivnosti med republikami in centri, da skupno delujemo kot pomembni faktor na zveznem nivoju, da skupno rešujemo probleme značilne za vse centre in republike in da skupno vodimo mednarodno politiko ZŠJ. S spremembami statuta 11.11.1971 je bila sprejeta dopolnitev 6. člena in sicer dodana je bila osma alineja, ki določa, da SŠ - med drugim - uresničuje svoj namen tudi v ZŠJ!
IO SŠ LVZ v mojem mandatu (študijsko leto 70/71) v dogovoru z IO SŠ MVZ imenoval člane predsedstva ZŠJ iz SŠ Slovenije (gl.: Informator 1971 72 str. 53) in sicer: Toneta Remca, Darka Štrajna, Lenarta Šetinca in Toneta Janšo (predsednika SŠ MVZ). Pri imenovanju smo izhajali iz statuta, ki je določal, da IO imenuje predstavnike SŠ tudi v »druge organe«! V In-formatorju 1971 72 je predstavljena shema ZŠJ, katere sestavni del je tudi študentska organi-zacija iz Slovenije! Po začetnem obotavljanju, ali je študentska organizacija po transformaciji v SŠ še lahko enakopraven sestavni del ZŠJ, je prevladala pragmatična rešitev polnopravnega sodelovanja v ZŠJ. Razloga sta bila v federativni ureditvi Jugoslavije, kjer se je o mnogih po-membnih vprašanjih sprejemalo odločitve na ravni federacije ter v potrebi po sodelovanju (is-kanju zaveznikov!) z drugimi visokošolskimi centri v Jugoslaviji. Drugi sestavni deli in organi ZŠJ niso problematizirali drugačnega statusa SŠ. Na tem, da je SŠ bila del ZŠJ, je temeljila tudi pravna osebnost SŠ, kar so (tacite) upoštevale tudi državne institucije in univerza.
Na predsedstvu ZŠJ je bilo leto 1971 zaznamovano z nacionalističnimi političnimi nastopi predstavnikov hrvaške zveze študentov, predvsem Dražena Budiše (predsednika ZŠ UZ), Ivana Zvonimirja Čička (študentskega prorektorja UZ), Anteja Paradžika (predsednika ZŠH) in nekaterih drugih, še posebej v razpravah o ustavnih amandmajih, o ekonomskih in socialnih temah, ki so bili deležni kritike tudi na Hrvašem. Savka Dapčević-Kučar, takratna vodilna politična osebnost v Hrvaški, je kritizirala nastope posameznikov iz študentskega vodstva ZŠH, ki izzivajo nemir, nestrpnost in nezaupanje. »Kakšno je vodstvo mladinske organizacije, ki se ni sposobno spopasti s skrajnimi nacionalističnimi in šovinističnimi izstopanji?«10
V Ljubljani smo maja 1971 gostili tematsko konferenco ZŠJ o ustavnih spremembah. Vodilne predstavnike ZŠJ je sprejel predsednik slovenske skupščine Sergej Kraigher, ki predstavil stališča Slovenije o ustavnih amandmajih. IO SŠ LVZ je 4.5.1971 povzel javno razpravo študentov UL o ustavnih amandmajih ter sprejel stališča, v katerih je podprl krepitev samoupravljanja, več pristojnosti republik in pokrajin ter se zavzel za ustreznejše mehanizme usklajevanja različnih interesov na ravni federacije. Na predsedstvu ZŠJ so se sklepi in stališča sprejemali v soglasju republiških in pokrajinskih organizacij. Tako praviloma ni bilo glasovanj. Z glasovanjem pa smo izvolili predsednika ZŠJ, kandidata sta bila Azem Vlasi študent prištinske univerze ter Dragan Kalinič študent univerze v Sarajevu. Kljub podpori jugoslovanskega političnega vrha Vlasiju, je bil izvoljen Kalinič. Azem Vlasi je nato postal predsednik Zveze mladine Jugoslavije! Predstavniki SŠ smo se udeleževali strokovnega srečanja »Univerza danes« v Dubrovniku, gostovali na Ohridski poletni šoli ZŠM ter nekaterih mednarodnih delavnih akcij. Delegacija SŠ LVZ (Zupan, Urbas, Berden, Savnik, Šetinc) je obiskala študentsko organizacijo Politehničnega instituta v Kaunasu v Litvi in od blizu spoznala razlike med sovjetskim in jugoslovanskim političnim sistemom. Prek Mednarodnega odbora in drugih specializiranih organizacij SŠ so se spletle mnogoštevilne mednarodne vezi.
Informator 71 72: organizacijska struktura SŠ LVZ
Septembra 1971 je IO SŠ LVZ izdal in založil »Informator 71 72« v 5000 izvodih. Odgovorni in tehnični urednik je bil Zoran Savnik, pri zbiranju in urejanju podatkov pa smo sodelovali: Miroslav Bukvič, Milena Dežman, Bogomir Mihevc in Lenart Šetinc. Informator je bil namenjen še posebej študentom, ki se prvič vpisujejo na visokošolske zavode, da bi se lažje znašli v novem okolju ter da bi spoznali svojo organizacijo SŠ. Gre za najbolj celovit prikaz organizacijske strukture in vsebine dela SŠ v celotnem obdobju njenega obstoja. Predstavljena je SŠ LVZ in njen statut (v originalni verziji pred spremembami z dne 11.11.1971), SŠ Slovenije (ki jo sestavljata SŠ LVZ in SŠ MVZ), ki je del enotne jugoslovanske študentske organizacije – ZŠJ. Predstavljeni so Tribuna, Radio Študent, Mednarodni odbor, akcijski odbori, ŠKUC, Forum, Študentski servis, Študentski domovi (in organiziranost študentov v domovih), pokrajinski klubi ter specializirane študentske organizacije. V pomoč pri organiziranju SŠ na fakultetah in drugih visokošolskih zavodih »Informator« ponuja predlog (tipskega) programa dela, model organizacije SŠ ter predlog pravilnika o volitvah študentov v samoupravne organe fakultet, šol in akademij. Obvešča študente o možnostih vključitve v prizadevanja za reformo univerze, vključuje skrbno pripravljeno poglavje »Kako študirati«, opozarja na razpise za vpis na fakultete, akademije in šole v študijskem letu 1971/72. »Informator« obvešča študente o razpisih za štipendije in študentska posojila, o zdravstvenem varstvu ter nezgodnem zavarovanju študentov ter o sprejemu v študentske domove. Vsa poglavja so opremljena s naslovi, telefonskimi številkami in delovnim časom služb in odgovorni oseb. V poglavju »Naslovi« je predstavljeno s kontaktnimi podatki vodstvo SŠ LVZ, ZŠJ in vodstvo UL ter vseh njenih fakultet. Dodani so tudi naslovi s telefonskimi številkami akademij, visoke in višjih šol v Ljubljani. »Informator« je pisni dokaz o dobro organizirani SŠ LVZ, njeni razvejanosti in vpetosti v LVZ!
V Informatorju so navedeni člani vodstva SŠ LVZ septembra 1971:
Izvršni odbor SŠ LVZ: Šetinc Lenart - predsednik, Berden Andrej - podpredse-dnik, Pahor Radivoj - podpredsednik, Savnik Zoran-sekretar ter članice in člani: Drobnič Mi-tja, Zlobec Jaša, Bukvič Miro, Konc Jože, Mihevc Bogomir, Dolničar Boris, Joksimovič Vukić, Peršič Janez, Vidmar Igor, Pogačar Roman, Dežman Milena, Tot Cvetka, Ule Andrej, Ahtik Miran, Pungartnik Marjan in Babič Drago.
Mednarodni odbor: Urbas Marjan – sekretar, Strgar Janez in Peršič Janez.
Uredništvo »Tribune« : Konc Jože – glavni urednik, Zlobec Jaša - odgovorni urednik.
Radio Študent: Šlander Jože – glavni urednik, Pungartnik Marjan – odgovorni urednik.
Študentski domovi: Bukvič Miro – predsednik študentskega sindikata, Tomažič Borut – predsednik Foruma. Janez Koželj in Lenart Šetinc – člana komisije za sprejem v štu-dentske domove.
Hrvoje Klasić (Prav tam, str. 43) opisuje kot posebnost jugoslovanskega študentskega gibanja: »V govorih in zahtevah so bile popolnoma odsotne teme zunanje politike. Kot je zapisano v nekem ameriškem poročilu, ‘vstaja je bila popolnoma jugoslavocentrična’. Študenti v Jugoslaviji niso omenjali vietnamske vojne, problema tretjega sveta, (jedrske) oborožitve in drugih tem, ki so bile pogosto omenjane na univerzah po svetu.« Teme, s katerimi se je ukvarjala SŠ 70/71, so v veliki meri razvidne iz »Zbornika ‘70 ‘71« . Že bežen pregled študentskih protestov 68-74 (kar dokazujejo tudi fotografije) v Sloveniji pokaže popolnoma drugačno sliko! SŠ LVZ in MVZ v odprtem pismu z dne 10.2.1971, ugotavlja, da je področje zunanje politike v javnosti odtujena politična sfera in predlaga, da zbor narodov zvezne skupščine razpravlja o vlogi republik pri oblikovanju zunanje politike. Posebno pozornost je SŠ namenila odnosom z Avstrijo in Italijo v povezavi s položajem slovenske in hrvaške manjšine. Zgolj v letu 1971 je ŠS sprejela vrsto dokumentov in protestnih izjav med njimi temeljni dokument »Resolucijo o položaju zamejskih Slovencev«, ki opozarja na kršitve italijanskih in avstrijskih oblasti sprejetih obveznosti v odnosu do manjšine in več pozivov organom federacije, da naj ukrepajo v odnosu do sosednjih držav. Študenti smo protestirali ob sovjetski okupaciji Češkoslovaške, proti vojni v Vietnamu, ob obletnici fašističnega udara v Grčiji, proti Frankovi fašistični Španiji, proti agresiji ZDA na Kambodžo, demonstrirali ob obisku Chaban-Delmasa, poslali pismo Brežnjevu ob njegovem obisku v Jugoslaviji. Pozorno smo spremljali študentske proteste po svetu in izražali solidarnost z njimi ter obsojali represijo zoper študentsko gibanje posebej v Franciji in ZDA. Od kod izhaja zmotna ugotovitev uglednega zagrebškega zgodovinarja in ameriškega poročila? Mislim, da je izvor gornje zmotne ocene v tem, ker je bila pozornost usmerjena na študentske dogodke v Beogradu (4. do 9.6.1968), ki so bili pretežno notranjepolitično usmerjeni ter v Zagrebu, kjer je bila študentska organizacija na čelu hrvaškega nacionalističnega gibanja (MASPOK-a). Tako so ‘ameriško poročilo’ kot tudi nekateri zgodovinarji prezrli bistvene razlike med SŠ v Sloveniji in ZŠ v Beogradu in Zagrebu.
Drago Jančar o razlikah med študentskem gibanju v Beogradu in »nekaterih visokošolskih centrih na jugu« v primerjavi s Slovenijo ugotavlja, da je levičarski radikalizem beograjskih študentov, iz vidika slovenskih razmer, napačno usmerjen. Med drugim piše, da je slovenska vlada uresničila obljube, urejeno je zdravstveno zavarovanje študentov, razpisanih je 2000 brezobrestnih posojil z olajšavami in 250 štipendij, izobraževalna skupnost je zagotovila več kot 800 milijonov din za študente. Meni, da je to eden od dokazov, da ni potrebna revolucionarnost kot je beograjska. Slovenski študenti se nahajajo danes pred drugačnimi dilemami, postavlja se vprašanje vključevanja v sodobno Evropo. (Drago Jančar, Za beograjski radikalizam ili za funkcionalizacijo, »Kritika«, Zagreb, srpanj-kolovoz 1969, go.br.7). Jančarjev članek je vzbudil buren odziv.12
»Svoboda svobodne univerze«
Tako je naslovil Andrej Ule študent FF in član IO SŠ svoj tekst ob zasedbi FF od 26. maja do 3. junija 1971. Zasedba FF je bila kulminacija dogodkov v aprilu in maju 1971, naj naštejem najpomembnejše: 14.4. zasedba Aškerčeve, več tisoč študentov postavi svoje zahteve o preusmeritvi tovornega prometa, ki jih odide prebrat tudi pred skupščino; 24.4. na mirnem protestu (ki ga je milica nasilno omejila) nekaj deset študentov ob obisku francoskega predsednika Chabana-Delmasa manifestira solidarnost s francoskimi študenti in delavci; 27.4. je zaplenjen letak IO SŠ LVZ ob 30-letnici OF z naslovom »Rdeča buržuazija«; 6.5. so predstavniki IO SŠ LVZ na sodišču (neuspešno) zagovarjali letak »Rdeča buržuazija«; 8.5. je milica prvič po 2.svet.vojni kršila eksteritorjalnost univerze z vdorom na FF in zaplembo plakatov, uveden je bil postopek zoper Franeta Adama, zaslišan je bil tudi član fakultetnega odbora in IO SŠ LVZ Darko Štrajn; 18.5.je bil pogovor med predstavniki univerze in UJV ter ljubljanskega sodišča, rezultat je bil dogovor o spoštovanju avtonomije univerze; Tribuna ne more iziti že več kot mesec dni, zaradi »težav s tiskarno«; 19.5. je zaplenjen študentski letak »Tehnika za ali proti človeku«; 24.5. je na izredni skupščini SŠ FF ustanovljen akcijski odbor za zasedbo FF.
Andrej Ule je 26.5. prebral teze o nadaljevanju zasedbe z glavno zahtevo: »Zahtevamo legalnost postopkov, dejansko neodvisnost sodišč, eksteritorialnost in avtonomnost univerze.« IO SŠ LVZ je 26.5. sprejel sklepe o materialni in politični podpori zasedbe FF in akcijam študentov, ki merijo na ureditev položaja in vloge univerze v družbi, na ureditev položaja študentov in zahtevo po hitrejšem procesu demokratizacije vsega družbenega življenja ter protestiral proti represivnim intervencijam organom javne varnosti na univerzi. 13. Pri organizaciji zasedbe FF so imeli pomembno vlogo člani IO SŠ LVZ: Andrej Ule, Darko Štrajn, Radivoj Pahor, Jaša Zlobec, Marjan Pungartnik, Boštjan Zgonc, seveda, ob desetinah angažiranih študentov FF, ki so sodelovali v političnih in kulturnih dogodkih v času zasedbe.
V Zborniku ‘70 ‘71 (str. 29-37) sta objavljeni dve besedili Skupine za reformo univerze pri IO SŠ LVZ »Prispevek k diskusiji o reformi univerze« in »Teze za diskusijo o reformi univerze. Temeljni poudarki stališč SŠ o reformi univerze so bile zahteve po boljših pogojih za delo univerze, za izboljšanje kvalitete pedagoškega in znanstvenega dela na univerzi, za interdisciplinarnost in teamski način dela, za soodločanje, soupravljanje študentov in njihovo vključevanje v samoupravljanje univerze. SŠ je predlagala vrsto vsebinskih in organizacijskih izboljšav pri delu univerze. IO SŠ LVZ je predlagal uvedbo svetovalne službe za študente, boljše pogoje za študij in stališče proti sprejemnim izpitom ter stališče o univerzitetnem centru (po predlogu skupine študentov in profesorjev FAGG na lokaciji Šumi) ter lokaciji EF (Zbornik 70’ 71’ str. 42).
SŠ LVZ je imela podporo vodstva Univerze v Ljubljani, ki so jo v tistem času vodili rektorji dr. Roman Modic (1967-70), dr. Mirjan Gruden (1970-73) in dr. Janez Milčinski (1973-76). Vsi trije so bili naklonjeni sodelovanju študentov v organih univerze in projektom za katere se je zavzemala SŠ, v tem času je bil sprejet zakon, ki je urejal zdravstveno varstvo študentov in njihovih svojcev, nov zakon o visokem šolstvu, ki je univerzo ponovno obravnaval kot celoto, študentsko naselje je dobilo dva nova stolpiča, začeli so se koraki za rešitev prostorskih težav Ekonomske, Medicinske in Biotehnične fakultete… Močan vpliv na študentsko gibanje in SŠ je imel študentski dialog z nekaterimi vplivnimi profesorji Božidarjem Debenjakom, Dušanom Pirjevcem, Vojanom Rusom, Matjažem Kmecljem (FF), Francetom Bučarjem, Ljubom Bavconom (PF), Veljkom Rusom, Tinetom Hribarjem (FSPN), Edom Ravnikarjem (FA), Francetom Černetom (EF) in nekaterimi drugimi. Rojevale so se ideje o politični in ustvarjalni svobodi, reformi avtonomne univerze, alternativni univerzi, o vlogi znanja, raziskovanja in znanosti v družbi….
Univerzitetni komite (UK) je za SŠ predstavljal stalno priložnost za dialog s politiko ZKS. Na eni strani naj bi UK v visokošolskem okolju uveljavljal politiko ZK, na drugi strani pa je imel pomembno vlogo pri prenosu zahtev in mnenj iz univerze in SŠ v centre političnega odločanja. Sestanki in pogovori v organizaciji UK so bili široka tribuna v demokratičnem okolju akademske svobode. UK se je odzival na vse pomembne dogodke v študentskem gibanju in v večini primerov podpiral zahteve študentov in SŠ. Seveda pa je bilo med UK in SŠ tudi več vročih razprav in nestrinjanj. Takšen primer je razprava o članku- pismu Pavleta Kristana Titu (ob njegovem državniškem obisku v Iranu) objavljenem v zaplenjeni Tribuni z dne 2.11.1971.
»Pohod skozi institucije«
Leta 1969 se je Skupnost študentov vključila v predvolilne aktivnosti za splošne volitve v republiško skupščino. Marca 1969 je v pripravah na volitve IO SŠ LVZ izdal publikacijo v kateri je objavil Manifest SŠ, Skico za program SŠ, predloge za študentski volilni program in obrazložitve študentskih kandidatov za poslance. Volilni program se je med drugim zavzemal: za osrednjo vlogo republiške skupščine, za princip neposrednosti v nasprotju s posredniško demokracijo, za (družbeno) odgovornost, za znanstveno in strokovno utemeljenost politike, za demokratizacijo kadrovske politike, socializacijo medijev, demokratizacijo zunanje politike, za večjo podporo kulturi, za avtonomno in odprto univerzo, za uveljavitev delovnega statusa študenta, za enotno zdravstveno varstvo študentov... Kot izhaja iz Poročila o delu SŠ v letu 1969 je bilo (Gl. Študentsko gibanje 1968-72, Krt, str.67) okviru organizacijskih oblik SŠ evidentiranih več kandidatk in kandidatov. Za »republiški zbor«, ki se je volil na neposrednih volitvah, sta bila predlagana študent Tone Remc (v občini Ljubljana-center) in profesor na Filozofski fakulteti dr. Vojan Rus (v občini Šiška). Za »prosvetno kulturni zbor« so bili predlagani Boris Dolničar, Marko Ilešič, Dušan Semolič (v občini Ljubljana -Center), Dimitrij Rupel, Marička Stanič (v občini Vič), Borko de Corti, Janušek Šefman (v občini Bežigrad), Janez Švajncer (občina Maribor). V »socialno zdravstveni zbor« pa sta bila predlagana Dunja Obersnel in Marjan Hrušovar (v občini Ljubljan – Center). Zaradi kasnejšega odstopa Dušana Semoliča in Marka Ilešiča sta bila naknadno evidentirana Milan Pintar, Lenart Šetinc (v občini Ljubljana – Center). Na posrednih volitvah na kandidacijskih konferencah študentski kandidati v Ljubljani nismo bili uspešni, uspela pa je kandidatura Janeza Švajncerja v Mariboru. Na neposrednih volitvah 13.4. 1969 za »republiški zbor« pa sta bila uspešna oba kandidata! Tako smo študenti dobili v »republiškem zboru«, poleg profesorja Rusa, svojega poslanca -študenta Toneta Remca14. Postal je eden najbolj aktivnih poslancev, pridobil si je ugled kot delaven, vztrajen in pogumen predlagatelj mnogih odločitev skupščine. Dosledno je predstavljal zahteve in predloge SŠ v skupščinskih razpravah. Postavljal je neprijetna poslanska vprašanja med drugim o »dejavnosti organov kazenskega pregona med študenti«, v spominu ostaja njegova podpora organizaciji katoliškim študentov.
V skladu s študentskim volilnim programom, ki je obljubljal demokratizacijo kadrovske politike, je ob razpravi o predlogu zakona o volitvah članov predsedstva federacije iz Slovenije predlagal »Remčev amandma«, ki je posegel v takrat uveljavljeni način kandidiranja prek Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) ter omogočil, da kandidate lahko predlaga tudi skupina 20 poslancev. Remčevo dopolnilo je bilo sprejeto. Poslanci Remc, Matičič, Rus in Kreft so takoj po sprejemu zakona 8.7.1971 prišli v Kazino na sedež Skupnosti študentov, kjer so nam prisotnim članom študentskega vodstva predstavili priložnost, ki jo ponuja sprejeti amandma: poiskati je treba ustreznega kandidata. Cene Matičič omenja dogodek 8.julija 1971 v Kazini v prostorih SŠ LVZ, ko so se poslanci sestali z vodstvom SŠ: »V dvorani jih ni bilo veliko, mogoče petnajst s predsednikom Lenartom Šetincem vred. Glavno besedo je imel Remc, študentski poslanec, ki je v zanj značilni govorniški drži predstavil vsebino in nastale razmere« po sprejetju »Remčevega amandmaja«, ki je omogočal, da tudi 20 poslancev (poleg SZDL) predlaga kandidata za Predsedstvo federacije.15 Zapisnik iz tega sestanka se ni ohranil, zato seznam prisotnih študentov iz vodstva SŠ ni popoln, po dosegljivih podatkih smo bili prisotni Drago Babič, Andrej Berden, Stanko Hočevar, Jože Korinšek, Zoran Savnik, Janez Stergar, Lenart Šetinc, Igor Vidmar, Pavle Zgaga, Jaša Zlobec… vsi, ki smo se v tistega poletnega večera nahajali v prostorih vodstva SŠ LVZ, Tribune in Mednarodnega odbora.
Organi Skupnosti študentov so podprli aktivnosti poslancev, ki so vstopili v stik z mnogimi uglednimi možnimi kandidati (Edvardom Kardeljem, Maro Bešter, Aleksandrom Bajtom, Svetom Kobalom in Zvonimirjem Tankom, ki niso dali soglasje za kandidaturo). Soglasje h kandidaturi je dal član Izvršnega sveta (»republiške vlade«) Ernest Petrič, ki ga je 25 poslancev 13. julija 1971 tudi formalno predlagalo. Že naslednji dan je kandidat umaknil soglasje, z obrazložitvijo, da se z njegovo kandidaturo niso strinjali »ustrezni politični dejavniki« v Sloveniji. 16 Tako poslanci niso uspeli izkoristiti možnosti, ki jo je omogočil »Remčev amandma«. Ne glede na to bi lahko šteli ta dogodek kot zametek parlamentarizma v Sloveniji, kot poskus neodvisnega delovanja skupine poslancev.
A iz poskusa delovanja neodvisnih poslancev je nastala afera »Akcija 25 poslancev«. V obrambo kadrovskega monopola družbenopolitičnih organizacij (pod vodstvom partijskega vrha) je bila sprožena »protiakcija« zoper 25 poslancev in še posebej zoper Remca in Matičiča. Glavni očitek je bil, da je sicer »Remčev amandma« nesporni znak demokratizacije, vendar da »Akcija 25 poslancev«, ne more nadomestiti postopka v SZDL. Začela se gonja družbenopolitičnih organizacij proti samovoljnosti skupine 25 poslancev. Skupnost študentov je bila edina organizacija, ki je v celoti podprla poslance, tako sta se s sporočili javnosti avgusta 1971 oglasila Mednarodni odbor ter Izvršni odbor SŠ LVZ. Na stališče politične nomenklature, da »brez SZDL ne more biti demokracije«, sem na seji vodstva SZDL kot predstavnik SŠ poudaril, da je še manj možna demokracija brez skupščine ter da ta ne sme biti aparat za sprejemanje sklepov, ki so bili prej sprejeti drugje. Na seji Republiške konference SZDL 10.9.1971 v razpravi o »Akciji 25 poslancev« je predstavnik IO SŠ LVZ Drago Babič ponovil stališča SŠ in zavrnil politične napade na SŠ zaradi načelnih stališč v zvezi z »Akcijo«. 17 Študentska organizacija je posebej podprla poslanca Remca in Rusa, ki sta v celoti upravičila zaupanje s svojim poslanskim delovanjem. Kljub nekaterim drugim javnim glasovom v podporo 25 poslancev - naj omenim najbolj izpostavljene Matevža Krivica, Mojco Drčar Murko, Božidarja Debenjaka, Cirila Zlobca – so različne politične sankcije zadele jedro poslancev akcije 25 poslancev. Šele leta 1989 je republiška skupščina sprejela sklep o rehabilitaciji udeležencev te zgodovinske poslanske akcije.
SŠ je bila aktivna v SZDL, tako se je s svojimi stališči vključila med drugim v javne razprave o zakonu o visokem šolstvu, zakonu o zdravstvenem zavarovanju, o ustavnih spremembah leta 1971. IO SŠ LVZ je ob trideseti obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte (OF) pripravil besedilo letaka, ki je opozarjalo na nepravilnosti v takratni družbi z naslovom »Rdeča buržuazija«. Letak naj bi razdelili na svečani seji RK SZDL 27.4.1971 v Hali Tivoli, a je bil nekaj ur pred začetkom slovesnosti zaplenjen. O zaplembi je bila nekaj dni kasneje obravnava na sodišču, a kljub, po našem mnenju, prepričljivem zagovoru predstavnikov SŠ, potrjena. SŠ je bila tudi aktivna v samoupravnih interesnih skupnostih za izobraževanje, kulturo in raziskovanje, kjer se je odločalo o financiranju visokega šolstva in dejavnosti SŠ.
Na skupščini SŠ LVZ 11.11.1971 je bilo sprejeto stališče, da je potrebno do institucij in forumov v republiki in mestu Ljubljana zadržati aktiven odnos. Prisotnost na forumih SZDL, v republiški skupščini, pri organih ZMS, na Izvršnem odboru RISK-a itd. se je pokazala kot koristna, ker je to priložnost, da predstavimo stališča SŠ in tako vplivamo na najbolj pomembne odločitve v naši družbi. Skupščina ugotavlja, da se je pozitivna stran sodelovanja IO SŠ v institucijah pokazala pri ustavni razpravi, pri obravnavi tez o kadrovski politiki, pri akcijah za reformo univerze, pri akciji 25 poslancev, pri prizadevanjih za delovni status študenta, pri reševanju finančnih težav SŠ, pri volitvah itd. IO se mora zavzemati, SŠ sodeluje še v organih in organizacijah, kjer doslej ni imel te priložnosti.
Sklep
Obdobje 68-74 je zaznamoval pravi študentski kulturni razcvet: študentski časopis Tribuna je v tem času dosegel svoj kreativni višek; Radio Študent (18) je premikal mejnike pri razvoju radijskega medija na področju kulturne alternative ter popeljal svoje poslušalce v središče takratnega sodobnega svetovnega glasbenega izraza. Študentsko ustvarjalnost tistega časa dokazujejo tudi: Časopis za kritiko znanosti, ŠKUC, Jovanovičev študentski teater, OHO, foto skupina ŠOLT, Forum in SOG (Sekcija za oblikovanje in grafiko), vrhunska zbor Toneta Tomšiča in folklorna skupina Franceta Marolta ter mnoge druge neformalne oblike študentske kulture ...
Programsko se je SŠ v Ljubljani in Sloveniji zavzemala za spremembo razmer v svetu, za solidarnost, multikulturnost, izražalo protivojno razpoloženje; odprla je nacionalno vprašanje, a se je uprla nacionalizmom; se zavzemala za večjo samostojnost Slovenije; za oblikovanje dolgoročnega razvojnega programa; zahtevala demokratizacijo (pluralizem; svobodo medijev...); postavljala socialne zahteve: zagotoviti enake izhodiščne pogoje za šolanje ter odpraviti neopravičene socialne razlike; poudarjala sindikalistične zahteve (za boljši študentski standard, »študent delavec«); zahtevala reformo univerze (večjo avtonomnost, programsko prenovo, boljše pogoje dela ter vzpostavitev alternativne univerze).
Vsi trije glavni nosilci prezgodnje »Slovenske pomladi 68-72« (akterji akcije 25 poslancev, Kavčičev krog, študentsko gibanje s SŠ ) so bili na prvi pogled nepovezani, vsak je deloval na svojem področju, mnogokrat tudi v ostrem medsebojnem dialogu. Vendar danes, še bolj kot v času dogajanja, lahko vidimo med tremi vejami Slovenske pomladi 68-72 mnoge vsebinske povezave.
Vpliv »Slovenske pomladi 68-72« je mnogo večji, kot smo doslej bili pripravljeni priznati: je eden od temeljev današnje samostojne Slovenije. Razvoj Slovenije je tekel v takrat začrtani smeri (Slovenija 2000!). Nekatere vrednote tistega časa so še kako aktualne: solidarnost, socialna pravičnost, antimilitarizem, multikulturnost. Mnoge zamisli in zahteve študentskega gibanja in SŠ (svoboda govora, parlamentarizem, avtonomnost univerze, status študentov…), so dobile materialno podlago v naslednjih desetletjih. Generacije, ki so se oblikovale v šoli demokracije največjega izbruha študentskega gibanja v naši zgodovini, so postale nosilec razvoja Slovenije v osemdesetih letih in tudi po osamosvojitvi.
VIRI:
1 Hrvoje Klasič, Leto 1968; Jugoslavija in študentske demonstracije, V iskanju svobode, Beletrina, Ljubljana 2018, str. 41
2 Mitja Meršol, Študentje na barikadah. Ljubljana : Cankarjeva založba, Ljubljana 1969, str. 9 in 16.
3 Jaša L.Zlobec: Pričevanja, December 1985, str.10.
4 »Pogovor o študentskem gibanju« Tribuna 16.4. 1973.
5 Andraž Jež: Vplivi hladnovojne propagande na sodobne interpretacije študentskih gibanj leta 1968, 1968:Čas upora upanja in domišljije, Znanstvena založba FF UL, Ljubljana 2020
6. Zbornik dokumentov 70/71, odgovorna urednica Milena Dežman, izdal in za-ložil IO SŠ LVZ, Ljubljana, oktobra 1971.
7 Informator 1971 72, odgovorni urednik Zoran Savnik, izdal in založil IO SŠ LVZ Ljubljana september 1971.
8 Študentsko gibanje 1968’72, izbor in redakcija dokumentov Pavle Zga-ga, RK ZSMS in UK ZSMS v Ljubljani, odgovorni urednik Tomaž Mastnak, založba KRT, Ljubljana september 1982.
9. Franci Pivec: Osamosvajanje študentske skupnosti. Slovensko študent-sko gibanje v šestdesetih letih, str. 299-302 v zborniku Slovenija - Jugoslavija, krize in reforme 1968-1988. urednik Zdenko Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino (Vpogle-di2), Ljubljana 2010.
10 Delo 7.8.1971, str.3.
11 Informator 1971 72 str. 52 in 56.
12. Praxis, Jun-lipanj 1968 dokumenti, str. 413-415.
13 Dokumenti zasedbe FF so v celoti objavljeni v naslednjih publikacijah: Zbornik 70/71, str. 43-47; Problemi, september-oktober 1971, št. 103-104, str. 29-38 in 43-52; Študentsko gibanje 68-72, str. 152-211.
14. Več o poslancu Tonetu Remcu v članku: Lenart Šetinc, TONE REMC-študentski poslanec,1968: čas upora, upanja in domišljije, Zgodbe študentskega gibanja 1964-1974, Znanstvena založba FF UL, Ljubljana 2020, str. 201-206
17 Sporočilo javnosti MO SŠ LVZ 5.8. in Sporočilo za javnost IO SŠ LVZ 6.8.1971; Zbornik 70/71, str. 79-82
L. Šetinc:« Od stališč ne odstopamo«, Delo, 13.8.1971;
Govor predstavnika IO SŠ LVZ Draga Babiča na seji RK SZDL dne 10.9. 1971 ob razpravi o »Akciji 25 poslancev«, Zbornik 70/71, str. 84
18 Igor Bašin, Marko Doles, Tomaž Zaniuk. Brez nagobčnika, Radio Študent-že od 1969, Mladinska knjiga Založba, d.d., Ljubljana, 2023
Skupnost študentov na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani
Študentska organizacija PF je bila 68-74 aktivna in vplivna, kar je zasluga študentskih aktivistov in aktivistk: Marka Ilešiča, Cirila Ribičiča, Staneta Vlaja, Petra Bekeša, Boštjana M. Zupančiča, Dušana Semoliča, Andreja Berdena, Milene Dežman, Mirka Ilešiča, Nevenke Kovačič in več drugih. V študijskem letu 1968/69 sem prevzel vodenje SŠ na PF. Ne vem, kdo me je predlagal (v tistem času ni bilo »samokanditur«!).
Leta 1969 je fakulteta praznovala 50 let delovanja, kar smo obeležili s svečanim zborom študentov in izdajo posebne publikacije. Na prireditvi, ki so ji prisostvovali poleg študentov tudi mnogi profesorji, sem v imenu SŠ imel slovesni nagovor, v katerem sem orisal razvoj fakultete in se poklonil nekaterim zaslužnim a pozabljenim profesorjem: med njimi sta bila Spektorsky in Pitamic. Prof. Evgeny V. Spektorsky je doktoriral v Moskvi iz državnega prava, od leta 1930 do 1945 (ko je bil prisiljen zapustiti RS) je bil profesor na ljubljanski PF. Prof. Leonid Pitamic je doktoriral na Dunaju, bil prvi dekan PF UL in je deloval (razen v času diplomatske službe) kot profesor na PF UL do upokojitve leta 1951, bil je redni član Akademije znanosti in umetnosti do leta 1948, ko so mu odvzeli članstvo. Skupščina SAZU ga je posmrtno rehabilitirala leta 1996. Tako smo na proslavi 50.obletnice fakultete leta 1969 akademika Pitamica še v času življenja s študentsko besedo »rehabilitirali« 27 let pred SAZU-jem!
V študentski organizaciji na PF smo imeli različna stališča do izpitnega režima (ki se je ohranil do danes!), ki združuje dva do pet predmetov v enem izpitu, zato v zvezi s tem ni bilo enotnega nastopa SŠ. Smo pa bili uspešni pri odpravi pravila, da je možno le trikratno opravljanje izpita. Argument SŠ, ki je prevladal na fakultetnem svetu, je bilo strokovno stališče (podprto s stališčem takratne nesporne avtoritete za upravno pravo iz zagrebške PF prof. Iva Krbeka), da je sklep organa upravljanja fakultete upravni akt (do tedaj je veljalo na PF UL drugačno stališče), kar pomeni, da lahko prizadeti študent uveljavlja pravico do četrtega ponavljanja izpita tudi v upravnem sporu. Nevarnosti, da bi izgubila morebitni upravni spor, se PF seveda ni želela izpostaviti.
Na pobudo študentske organizacije je PF omogočila študentom poslušanje predavanj iz retorike in latinščine.
Študentsko gibanje in Skupnost študentov: med spontanostjo in organiziranostjo
Vodenje SŠ na PF me je pripeljalo tudi v vodstvo SŠ LVZ že v študijskem letu 68/69, naslednjem študijskem letu sem bil izvoljen v IO SŠ LVZ, leta 1970 pa sem bil na skupščini SŠ izvoljen za predsednika SŠ LVZ. V okviru SŠ PF se nisem srečal z vprašanjem razmerja med spontanostjo študentskega gibanja ter organizacijo študentov. Študentska organizacija PF se je sproti napajala s pobudami in kritičnimi pogledi na razmere na fakulteti, tako je večkrat IO SŠ PF dajal vtis, da je najbolj radikalen del študentske populacije na fakulteti, čeprav nismo postavljali izrazito revolucionarnih zahtev. V dialogu z vodstvom PF smo bili sorazmerno uspešni. Pri delu SŠ na ravni UL oziroma LVZ (SŠ je vključevala poleg študentov UL tudi študente drugih visokošolskih zavodov, ki niso bili sestavni del UL) pa je bilo razmerje med spontanostjo in organiziranostjo eno ključnih vprašanj uspešnega delovanja.
Študentsko proteste 1968-74 v Sloveniji so spodbudili različni izvori:
– socialni problemi študentov: pomanjkanje štipendij, študentskih domov, socialna selekcija študentov, nezadostno zdravstveno varstvo študentov…;
– odziv na dogajanja med študenti po vsem svetu, čemur so prispevali široki mednarodni stiki študentov pa tudi poročanje medijev o represiji zoper proteste študentov v Parizu, ZDA, Nemčiji in drugod; solidarnost s študenti v Beogradu;
– upor zoper vse večje socialne razlike, zoper kapitalizem in svetovni imperializem, sovjetski real socializem, zoper vojaške intervencije v Češkoslovaški, Vietnamu, Kambodži…;
– zahteve po reformi »okostenele« univerze in na drugi strani vse bolj avtonomen univerzitetni prostor, v katerem so vrele znanstveno raziskovalne, kulturne in politične teme tudi po zaslugi nekaterih izjemnih takratnih profesorjev;
– pomembna spodbuda je bil Kavčičev reformni liberalizem v Sloveniji, ki je odpiral vrata hitrejšemu razvoju in demokratizaciji, a hkrati razgalil ekonomske in socialne probleme tistega časa…;
– nacionalni vzgibi, predvsem podpora slovenski manjšini v Avstriji in Italiji, ki je bila na udaru avstrijskih in italijanskih nacionalistov;
– modna gibanja mladih v svetu (otroci cvetja, komune mladih, seksualna svoboda …).
Kljub številnim razlikam je za razumevanje študentskega gibanj v Jugoslaviji, piše zgodo-vinar Hrvoje Klasić, treba pogledati širši evropski kontekst. »Razlogi in povod za študent-sko udejstvovanje na jugoslovanskih univerzah niso bili posnemanje dogodkov iz tujine, vseeno pa to ni bil popolnoma izjemen enkraten dogodek. Tuji, predvsem zahodnjaški vplivi so jasno razvidni na več ravneh. Prva je istočasnost protestnih gibanj….Vpliv zahoda je viden tudi v pojavni obliki demonstracij. Študenti v Jugoslaviji še nikdar niso zasedli fakultet, sestavili akcij-skih odborov, organizirali diskusij in konventov ali na stavbah izobešali političnih sloganov.« 1 Mitja Meršol je v knjigi o študentskih protestih zapisal: »Študentske demonstracije v Berlinu, v univerzitetnih centrih Zahodne Nemčije, demonstracije v Belgiji. Vsepovsod v Evropi so študentje prevzeli novo vlogo pri vplivu na družbeno življenje svojih držav: v Italiji, Veliki Britaniji, Danski, Nizozemski, Švedski, Poljski, Portugalski, Španiji, Grči-ji, Turčiji, Jugoslaviji.« »Pa tako ne samo v Evropi. Po številu, velikosti in nasilnosti študentskih demonstracij vodi v svetu Amerika. Morda jo v tem prekaša Japonska. V Indoneziji so imeli študentje pomembno vlogo pri odstavitvi Sukarna. V Latinski Ameriki so študentje jedro revolucionarnih dejavnosti.« Meršol ugotavlja, da študentski protesti, ki so se poja-vili po celem svetu niso bili med seboj povezani: »Govorimo lahko le o svetovnem (univer-zalnim) študentskem valovanju, ne pa o gibanju, saj le-to opredeljuje koordinirana akcija in organizacijska povezanost. Te pa ni.«2 Ob več stičnih točkah s študentskimi nemiri drugod po svetu in študentskim gibanjem pri nas v Sloveniji, sta pomembni vsaj dve bistveni razliki: za razliko od študentov v tujini (ki so zahtevali odpravo kapitalizma) slovenski študenti nismo zahtevali odprave socialističnega družbenega sistema, temveč njegovo spre-membo; druga pomembna razlika je bila v doslednem izogibanju nasilju v demonstracijah in protestih.
V Parizu je zavrelo med študenti v marcu, v Beogradu je bil velik študentski protest prve dni junija, v Ljubljani je bil prvi večji protestni zbor 6.6.1968. V Parizu so se v začetku marca leta 1968 vrstili študentski razbijaški napadi na predstavništva velikih ameriških firm ter demonstracije proti vojni v Vietnamu. V Beogradu se je iz naključnega spopada med študenti in brigadirji na kulturni prireditvi, tudi zaradi intervencije milice, razvil silovit spontani protestni pohod študentov, ki so se nato organizirali in postavili zahteve po zaposlovanju in stanovanjih, proti socialni neenakosti in razkrojevanju družbene lastnine, za demokratizacijo in samoupravljanje. Vzrok za množični protestni zbor v Študentskem naselju v Ljubljani 6.6.1968 na katerem je sodelovalo skoraj 3000 študentov iz vseh ljubljanskih fakultet, je bila podražitev stanarin v študentskih domovih, povod pa odločitev o izselitvi študentov iz naselja v počitniških mesecih. Na zboru so izbruhnile vse aktualne teme tistega časa: socialne, ekonomske, politične in univerzitetne. Pomemben rezultat zbora je bil dogovor o ustanovitvi samoupravne SŠ namesto družbenopolitične Zveze študentov kot najširšega prostora za aktivnosti različnih skupin študentov. Tako je Jaša Zlobec zapisal »Od tod izvira tudi ena najpomembnejših skušenj študentskega gibanja, skušnja, ki kar nekako pozabljamo nanjo, in to po nemarnem. Ves čas smo bili prisiljeni te medsebojne razlike premoščati ali vsaj tolerirati. In kakorkoli je bil naš skupni prostor poln nenehnih napetosti, sporov in tudi temeljnih konfliktov, pa je bil obenem trda šola demokracije. Vsako idejo, vsako stališče je bilo treba argumentirati in znati tudi stisniti zobe in požreti zamero, kadar si potegnil krajšo, ostal v manjšini.« 3
»Gibanje je pogoj, da sploh lahko govorimo o skupnosti študentov!« sem zapisal v Tribuni 14.1.1971 ob začetku mojega mandata predsednika SŠ LVZ. V temeljnih načelih statuta SŠ je med drugim zapisano: »aktivnost SŠ določajo študentje sami, skupine študentov in organi SŠ« ter »SŠ je družbeno tako usmerjena in v tej usmeritvi toliko aktivna, kakor to hočejo in morejo uveljaviti študentje sami.« Tako se mi je takoj na začetku postavilo vprašanje razmerja med spontanimi oblikami študentskega angažiranja in vlogo organov SŠ. Ali je vodstvo SŠ le »servis« spontanega študentskega gibanja ali ima pravice in dolžnosti vzpodbujati študentske akcije, nastopati v odnosu do države, univerze in družbeno-političnih organizacij v imenu študentov?
Študentska organizacija je bila konec 1970 leta še šibko organizirana, na nekaterih visokošolskih zavodih ni bila formalno vzpostavljena (celo na Filozofski fakulteti ne), študentske specializirane organizacije in pokrajinski klubi niso bili povezani z vodstvom SŠ, finančno je bila SŠ podhranjena… Novo izbrano vodstvo si je zadalo nalogo utrditi organiziranost SŠ, tako smo zadolžili podpredsednika IO SŠ LVZ Andreja Berdena, da pomaga pri vzpostavljanju fakultetnih in visokošolskih IO SŠ, Tomaž Kšela je povezal pokrajinske klube v Konferenco pokrajinskih klubov, zadolžen za finance Miro Kert se je ukvarjal s finančno okrepitvijo organizacije, uredili smo status Študentskega servisa (kjer smo ugotovili nepravilnosti) ter povečali sredstva za specializirane študentske organizacije, Škuc, Forum, Tribuno in Radio Študent. IO SŠ LVZ je zagotavljal potrebno finančno podporo akcijskim odborom, ki so pripravljali odmevne dogodke študentskega gibanja. Ne glede na sui generis samoupravni status SŠ je v tem času bila aktivno prisotna v političnem življenju Slovenije in tudi federacije. Prek študentskih poslancev Toneta Remca in Janeza Švajncerja ter poslanca profesorja Vojana Rusa je SŠ s svojimi stališči (bolj ali manj uspešno) prisotna v Republiški skupščini. SŠ je bil priznan status ene od organizacij povezanih v SZDL. Čeprav je bila SŠ organizirana na drugačnih temeljih kot študentske organizacije v drugih delih federacije, smo aktivno sodelovali v organih ZŠJ. Imeli smo partnerske odnose z vodstvom Zveze mladine Slovenije. Bili smo v stiku z mestnimi oblastmi Ljubljane, s katerimi smo reševali prostorske probleme razvejane organizacije SŠ. SŠ je bila vključena v upravljanje UL in drugih LVZ.
Utrjevanje organizacijske strukture SŠ in njeno vključevanje v politično življenje Slovenije in federacije pa je na drugi strani povzročilo strahove in kritiko, da se SŠ spreminja v forumsko organizacijo. Tako je Mladen Dolar je v Tribuni 5.1.1972 zapisal ob kritiki Zbornika 70/71: »da je IO pusta zbirokratizirana organizacija, ki impulzov in nemira študentskega gibanja ni mogla niti razumeti niti integrirati…« Tudi Darko Štrajn v Tribuni 1.4.1971 opozarja, da napori IO SŠ, da bi vzpostavili fakultetna in visokošolska vodstva SŠ in »razgibali« študente niso realni: »Ta forumski(ali kakorkoli ga že imenujem) način delovanja seveda ne nasprotuje nikakršnemu družbenem sistemu in še zdaleč ne sprošča resnične študentske kritike, mišljenje v najširšem smislu, ki, kakor vidimo iz prakse razvitejših študentskih gibanj, prinaša v družbo dinamiko in odpira možnost permanentne revolucije!« Mladen Švarc je v Tribuni 24.11.1971 zapisal, da je SŠ za forume družbenopolitičnih organizacij (n.pr. pri ustavnih spremembah, akciji 25 poslancev, demokratizaciji…) »nevaren radikal«, hkrati pa je ta nastop za študentsko gibanje premlačen, forumski, parcialen. Navaja manifest zasedene FF, ki govori: organizacija je mrtva, naj živi gibanje. Mladen Švarc v nadaljevanju članka zapiše: »Medtem ko je Lenart Šetinc poslednjič nastopil hudo razdiralno za sicer precej nemoteno delujoč sistem družbeno-političnih organizacij, je gibanje spalo. Tudi pozneje se ni in ni hotelo zbuditi.« V odgovoru na kritične zapise o forumski naravi IO SŠ LVZ sem v Tribuni, 17.4.1971 med drugim zatrdil, da IO deluje v skladu z manifestom in statutom SŠ kot najširši organizacijski okvir študentske dejavnosti; SŠ je na eni strani interesno združenje (angažiranih) študentov in na drugi strani shema samoupravljanja (soupravljanja) na fakultetah in Univerzi; tako se je SŠ pokazala kot dober okvir za spontane akcije študentov; IO ne vsiljuje, temveč poskuša povezovati, koordinirati, provocirati in informirati fakultetne organizacije in druge oblike organiziranja študentov v SŠ.
V zgodovinski distanci se pokaže, da so kritike študentske organizacije bile v določeni meri upravičene: organizacijsko utrjevanje SŠ je vneslo - kljub temu, da je bilo vodstvo SŠ neprofesionalno, da se je vsako leto dosledno zamenjal predsednik in večji del članov IO in da je statut SŠ imel več varovalk - nekaj forumskega duha v vsakokratno vodstvo organizacije. Eden od razlogov je bil v sami naravi študentskega gibanja, ki je bilo parcialno, ni bilo konti-nuirano niti programsko konsistentno. SŠ pa je skušala delovati na celotni (ne zgolj politični) fronti študentskih interesov. O povezanosti gibanja in SŠ piše Jaša Zlobec (Pričevanja, , str.18): »Ukinitev Skupnosti študentov oziroma njena spojitev z novo ustanovljeno ZSMS je bila dokončna likvidacija študentskega gibanja…« Upoštevati je potrebno, da je SŠ bila tudi »podjetje«, ki je imelo nekaj deset zaposlenih (študentski servis, RŠ, specializirane štu-dentske organizacije…) in nekaj tisoč aktivnih študentov (največ prek študentskega servisa, Tribune, RŠ in specializiranih organizacij). Podjetje pa je zahtevalo urejeno in trdno organizaci-jo.
SŠ je povezovala zelo heterogene skupine študentov z različnimi interesi. Zato je zmotna ocena o politični enotnosti tako v gibanju kot v SŠ. Najbolj razvpita razlika se je kazala med »anarhisti«, ki so zagovarjali spontanost in zavračali trdne organizacijske okvire in med »lega-listi«, ki so se zavzemali za konstruktivnost do oblasti in dobro organiziranost študentske po-pulacije. Prvi so prevzeli slogan pariških študentov »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!«, drugi so prisegali na Dutschkejev »Marš skozi institucije«. »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!« je slogan, ki ga je uporabljala študentska gibanja v Franciji leta 1968. Izraža idejo, da je treba preseči omejitve obstoječega družbenega reda in si zastaviti radikalne cilje za spremembo. Ta slogan je postal simbol upora proti avtoritarnosti, birokraciji in kapitalizmu. »Marš skozi institucije« je bil politični slogan, ki ga je leta 1967 skoval nemški filozof in študentski voditelj Rudi Dutschke. Z njim je izrazil idejo, da bi morali levičarski aktivisti in intelektualci prevzeti vlogo v družbenih institucijah, kot so univerze, mediji, sindikati in par-lament, da bi tako spodbudili demokratične in socialne reforme. Marš skozi institucije ni bil mišljen kot nasilna revolucija, ampak kot dolgoročna strategija za spreminjanje obstoječega sistema od znotraj. Odnos študentskega gibanja do institucij države in družbe je eno od osrednjih vprašanj vseh študentskih gibanj po svetu. Zanimiva razprava se je o tem razvila na »Pogovoru o študentskem gibanju« Tribuna 16.4. 1973: Božidar Debenjak je med drugim omenil: »Zdi se mi, da je začelo študentsko gibanje v svetu, pa tudi pri nas… podcenjevati vprašanje obstoječih institucij. Vse prezgodaj se je…poslovilo od Dustschkejeve zahteve po dol-gem maršu skozi institucije in …razglasilo, da so vse institucije od hudiča in da je torej treba dosegati svoje cilje samo neinstitucionalno, z odporom do vsake institucije, vsake organizaci-je.« Jaša Zlobec je opozoril: »Ko si namreč na tej trnovi poti skozi institucije, proti kateri jaz sam nimam prav nič, sprejemaš logiko institucij v katerih si, in je dejansko s to trnjevo potjo konec«. Frane Adam je skeptičen: »Mislim, da je največja fetišizacija v današnjem svetu prav fetišizacija institucij. Parola poti skozi institucije je tako nejasna, da pravzaprav nič ne pove…« Menil je, da poudarjanje poti skozi obstoječe institucije preprečuje ustvarjanje alternativnih institucij.4
Že v tistem času smo se zavedali, da bi organiziranih protestov in demonstracij brez SŠ bilo težko izpeljati (povedne so fotografije iz zborovanja na Aškerčevi, kjer so pri mikrofonu Radivoj Pahor, Darko Štrajn, Andrej Ule in Jaša Zlobec- vsi štirje člani IO SŠ LVZ!), na drugi strani pa je pohodu skozi institucije (da je oblast prisluhnila zahtevam) dalo moč prav študent-sko gibanje s protesti in demonstracijami!
Tako beležimo napredek (ki ga seveda ni mogoče pripisati samo SŠ), da je status študenta zagotavljal popolno zdravstveno varstvo, gradili so se novi študentski domovi, povečalo se je število štipendij, ustanovil se je sklad za študentska posojila, izboljšali so se pogoji za študent-ske družine, zakonodaja je omogočila vključitev študijskih let v pokojninsko osnovo, zgradile so nove stavbe za potrebe UL in UM.
Eden od najpomembnejših dosežkov študentskih zahtev je od 1.1.1971 z zakonom zago-tovljeno zdravstveno varstvo rednim študentom fakultet, višjih in visokih šol ter umetniških akademij v SR Sloveniji, dokler imajo status rednega študenta, ne glede na to, ali bi lahko uži-vali zdravstveno varstvo kot družinski člani zavarovancev. Zdravstveno varstvo je zagotovlje-no tudi ožjim družinskim članom rednih študentov. Ob vpisu v študijsko leto 1971/72 študen-tje prvič izpolnijo »Prijavni list za zdravstveno varstvo«. Zdravstveno službo za študente oskr-buje v Ljubljani ZD Ljubljana – Dispanzer za zdravstveno varstvo študentov in v Mariboru pa v študentski ambulanti pri dispanzerju za medicino dela ZD Maribor. (Gl. Informator 1971 72 str. 29 in 30) Tako so študentje dosegli originalno zdravstveno varstvo na osnovi študentskega statusa, kar je bila ena od zahtev študentske organizacije v obdobju od 1968 do1970. Na foto-grafiji Toneta Stojka (ki jo hrani Muzej novejše zgodovine RS) je na zboru študentov v Štu-dentskem naselju junija 1968 viden transparent z zahtevo po popolnem zdravstvenem varstvu študentov vezanem na status študenta.
Težje je izmeriti dosežke na političnem polju, a študentsko gibanje s SŠ sta v tistem času prispevala k večji demokratizaciji in politični toleranci, odprtosti medijev, večji individualni svobodi, oblikovanju nove generacije vodilnih v gospodarstvu, na univerzah, državnih službah in v politiki. In danes? Andraž Jež je zelo kritičen: »Institucija kritičnega intelektualca kot korektiva oblasti je torej- posebno v primerjavi s tako obrekovanimi komunističnimi režimi! – nična.«5
Skupnost študentov v študijskem letu 1970/71
Za predstavitev mojega mandata v študijskem letu 1970/71 sta pomembna Zbornik IO SŠ LVZ 70/716 ter Informator SŠ 1971 727, ki celovito predstavljata organizacijo in delo študentske organizacije na LVZ. 23. decembra 1970 sem bil na volilni skupščini SŠ LVZ izvoljen za predsednika SŠ, hkrati je bil izvoljen nov IO SŠ LVZ. Mandat IO in moj mandat kot predsednika SŠ LVZ je trajal nekaj dni manj kot enajst mesecev, na-mreč 11. novembra 1971 je letna volilna skupščina SŠ LVZ sprejela spremembe statuta ter imenovala nov IO SŠ LVZ.
Oktobra 1971 je IO SŠ LVZ izdal in založil »Zbornik ‘70 ‘71« v 3000 izvodih. Odgovorna in tehnična urednica je bila Milena Dežman, člani redakcijske komisije pa Andrej Berden, Miro Bukvič in Lenart Šetinc. »Zbornik« je kljub pomanjkljivostim in pripombam, da ni vključil vseh relevantnih tekstov, ki so nastali v študijskem letu 1970/71, dokaj zanesljiv prikaz tem in vsebine delovanja SŠ v tem letu. Temeljna in najbolj popolna predstavitev tekstov 68-72 v publikaciji »Študentsko gibanje 1968’72«, avtorji: Ciril Baškovič, Pavle Gantar, Marjan Pun-gartnik in Pavle Zgaga, iz leta 19828, odlično v desetletni distanci dopolnjuje predstavitev študentske misli in akcije 1970/71 predvsem z besedili iz Tribune, Radia Študent in Problemov.
Statutarna ureditev in programski dokumenti SŠ
Statut SŠ LVZ je bil pripravljen v študijskem letu 1968/69 (v času prvega predsednika SŠ Cirila Baškoviča) ter sprejet na skupščini SŠ 23. decembra 1969. Spremembe statuta, ki so utrdile organizacijsko strukturo SŠ, so bile sprejete na letni skupščini 11.11.1971. Preambula statuta je »Manifest«, ki utemeljuje, da študent ne more imeti položaja družbenega podpiranca, ampak je delavec s pravicami in dolžnostmi prilagojenimi posebnostim študija. Manifest opredeljuje študentsko organizacijo: »ORGANIZIRANA skupnost študentov pa je poskus zavestno dogovorjenega združevanja študentov na osnovi delovnega statusa. Ta nam daje samoupravno vlogo družbenega dejavnika svojstvenih interesov, med seboj nasprotujočih in dopolnjujočih se v okviru skupno sprejetih pravil igre, ki zagotavljajo demokratičnost in učinkovitost dogovarjanja in akcije študentov«. Statut določa, da je SŠ skupnost vseh študentov in da indeks velja za izkaznico. Statut posebno pozornost posveča neposredni demokraciji v organizaciji. Spremembe statuta iz leta 1971 dodatno poudarijo vlogo in moč oblik neposredne demokracije (zbor, referendum, javne tribune) ter dajo nove naloge Skupščini SŠ in IO SŠ LVZ ter taksativno naštejejo takratne študentske specializirane organizacije. V 13. členu Skupščina SŠ LVZ dobi nove obveznosti in sicer voli 3 člane sveta RŠ in 5 članov sveta Tribune ter 3 člane sveta Študentskega servisa, sprejema pravila o delu akcijskih odborov in drugih neformalnih skupin ter potrjuje statute Študentskega servisa, specializiranih organizacij in drugih formalnih skupin. Predsednika SŠ ne voli več skupščina SŠ, temveč člani IO izberejo izmed sebe predsednika, s tem se je poudarilo kolektivno vodenje SŠ. IO dobi novo dolžnost, da imenuje študentske predstavnike v samoupravnih organih LVZ, v organe RISK-a, SZDL, Skupščine SRS in druge organe. V 26. členu pa so v dopolnitvi statuta naštete študentske specializirane organizacije: MO, Tribuna, Radio Študent, ŠOLT, APZ «Tone Tomšič«, Akademski plesni orkester, AFS France Marolt, AIESEC, JORMASSMIS; ZMISP, ZŠOTK, SK Akademik, Akademsko planinsko društvo, Mednarodni klub, Plesni klub, FORUM, Forma viva, Študentsko gledališče, Akademski primorski pevski zbor »Vinko Vodopivec«, Študentski servis. V Informatorju 1971 72 in zborniku Študentsko gibanje 1968’72 je bil objavljen statut SŠ LVZ, ki je bil sprejet 23.12.1969. Dopolnjen je bil na skupščini SŠ LVZ 11.11.1971, tako je zadnje veljavno besedilo statuta SŠ LVZ z dne 11.11.1971, ki ga prvič objavljamo v tem zborniku.
Zanimivo je razmerje med Radijem Študent in SŠ. RŠ je začel delovati 9.5.1969, nekaj dni kasneje 20.5. je študentska organizacija poslala vlogo Republiškem sekretariatu za notranje zadeve za registracijo RŠ po zakonu o društvih s prilogami: statutom RŠ, zapisnikom o ustanovitvi (društva) RŠ ter podpisi ustanoviteljev. Ta poskus registracije ni bil uspešen, ker je RSNZ ugotovil, da RŠ ni društvo ter je odstopil vlogo Občini Ljubljana Vič Rudnik v skladu z zakonodajo SFRJ, ki je urejala status radiodifuznih postaj. 29.9. 1971 je IO SŠ LVZ na Okrožno gospodarsko sodišče vložil priglasitev za vpis RŠ v register podjetij in obrti kot samostojne enote pri IO SŠ LVZ ( Brez nagobčnika,str.192-197, vir 18). Medsebojne odnose sta IO SŠ LVZ in RŠ, ki je na podlagi soglasja IO in skupščine postal pravna oseba, uredila s pogodbo. RŠ je po tej pogodbi dolžan upoštevati smernice IO SŠ LVZ in skupščine SŠ LVZ.V svet RŠ imenuje IO enega skupščina SŠ LVZ pa tri člane. Odgovorni urednik RŠ je član IO. Glavnega in odgovornega urednika voli svet RŠ, potrdi pa ga IO. SŠ se v sporazumu z UL zaveže zagotoviti RŠ potrebna sredstva za izvedbo programa. Pogodba stopi v veljavo, ko jo potrdi skupščina SŠ LVZ, IO in svet RŠ. Podatkov o datumih potrditve pogodbe nisem našel. 23.5.1974 (pred združitvijo SŠ in ZMS!) je skupščina SŠ LVZ potrdila sklep o ustanovitvi samostojnega zavoda RŠ (Brez nagobčnika, str.207) .
Ali je imela SŠ LVZ politični program? Dokumenti SŠ dokazujejo, da kljub pluralni sestavi SŠ, lahko govorimo o artikuliranem programu SŠ! Manifest v uvodu statuta SŠ LVZ (sprejet 23.12.1969) študij med drugim ovrednoti kot delo, se zavzema za svobodo različnosti, poudarja pomen samoupravljanja, zahteva, da mora skupščinski sistem zajemati tudi študentske interese. Gradivo iz marca 1969 pripravljeno za nastop na volitvah 1969 objavlja skico »Prvih deset točk študentskega programa« v kateri se zavzema za študenta kot delavca, za avtonomno univerzo, za demokratizacijo šolstva, znanosti, političnega sistema, za večje pristojnosti republike, za solidarnost…V tem gradivu so bili objavljeni tudi »Predlogi za študentski volilni program«. Zbornik ‘70 ‘71 povzema programsko orientacijo SŠ LVZ na področju zunanje politike, reforme univerze, ustavne ureditve federacije, kadrovske politike, konceptu dolgoročnega razvoja Slovenije, osnutek projekta akcij študentov na manj razvitih področjih Slovenije, izhodišča štipendijske politike in program študentske kulture. V Zborniku sta objavljena tudi programska dokumenta »Osnutek programskih načel IO SŠ LVZ« ter »Manifest zasedene FF«. Čeprav SŠ ni sprejela formalnega političnega programa, razen programskih izhodišč v Manifestu, ki je bil uvod v statut SŠ, je iz objavljenih delovnih gradiv in političnih akcij razvidna dokaj konsistentna programska orientacija SŠ.
Skupnost študentov Slovenije
Na skupščini SŠ LVZ 23.12.1969 je bilo sprejeto besedilo akta o ustanovitvi Zveze skupnosti študentov Slovenije (Zbornik 70 71 str.5), ki povezuje skupnosti študentov visokošolskih zavodov v Ljubljani, Mariboru, Kranju in Piranu. V aktu je določeno, da stopi v veljavo, ko ga sprejmejo vse skupnosti visokošolskih zavodov. V praksi je zaživelo sodelovanje SŠ LVZ in SŠ MVZ pri prizadevanjih za ustanovitev univerze v Mariboru, v aktivnostih organov ZŠJ, pri akcijah za zaščito pravic slovenske manjšine v sosednih državah, pri urejanju statusa študenta, pri akcijah študentov na manj razvitih področjih Slovenije… V razpravi o spremembi ustave leta 1971 je SŠS predlagala dodatek k Ustavi SRS (»Prednačrt ustavnega amandmaja številka XXIXa«), ki naj bi zagotavljal študentom v načelu enak družbenoekonomski položaj kot ga imajo po ustavi in zakonih delovni ljudje. Predlog amandmaja sva podpisala predsednika SŠ LVZ in SŠ MVZ Lenart Šetinc in Tone Janša. S predlogom dopolnila o študentu delavcu nismo uspeli.
SŠ in ZŠJ
Zanimivo je, da statut SŠ LVZ ni opredeljeval razmerja SŠ do Zveze študentov Jugoslavije (ZŠJ). V času preoblikovanja Zveze študentov v SŠ je bila to tudi pomembna politična tema v federaciji. Tako je kabinet predsednika Tita zahteval o tem poročilo od Univerzitetnega komi-teja UL. Franci Pivec in Rudi Rizman sta za »maršalat« pripravila obrazložitev ustanovitve SŠ Slovenije. »Izhajala sva iz ocene, da je ZŠJ povsem zastarela organizacija, ki deluje le še forumsko in po inerciji. Ljubljanski junijski dogodki so bili drugačni od dogodkov na drugih univerzah, ker so pri nas študenti dosledno in uspešno uporabljali sistemske in legalne poti, čemur pa ZŠJ ni več dorasla. Nastopa kot odvečna kopija ali kot transmisija ZK, kar ob razvi-tih samoupravnih mehanizmih nima več nobenega smisla. Za razliko od drugih univerzitetnih okolij v Ljubljani že več let poteka intenzivna razprava o študentu delavcu in o njegovih samou-pravnih pravicah na podlagi študija. Skupnost študentov je izpeljava tega načela, ki ima vso ustavno upravičenost in je čudno, da študenti drugje v Jugoslaviji ne gredo po tej poti. To je izjemna možnost, ki jo nudi samoupravni sistem in si jo študenti drugje po svetu lahko samo želijo. Seveda takšna skupnost v svoj statut ne more zapisati zavezanosti programu ZKJ, ampak mora dopuščati idejni pluralizem, normalen za samoupravno delovanje. Nerazumljivo je, zakaj bi bila moteča ustanovitev Skupnosti študentov Slovenije, če je odločanje o visokem šolstvu v celoti v pristojnosti republike, študenti pa pri tem nastopajo kot partnerji. Skupnost študentov ni sprejela nikakršnega sklepa o »odcepitvi«, ampak je vse prepuščeno ZŠJ, ali jo bo takšno kot je sprejela ali ne.«9
Na skupščini SŠ LVZ 11.11.1971 je bil sprejet sklep, da je potrebna aktivna prisotnost SŠ v ZŠJ. V sklepu je zapisano, da smo ljubljanski študentje zainteresirani za avtonomno in moč-no ZŠJ. Interes SŠ LVZ je, piše v sklepu, da dobimo pri svojih akcijah podporo študentov v Jugoslaviji, da konfrontiramo svoja stališča s stališči študentov v drugih republikah, da izme-njamo izkušnje med sabo, da koordiniramo aktivnosti med republikami in centri, da skupno delujemo kot pomembni faktor na zveznem nivoju, da skupno rešujemo probleme značilne za vse centre in republike in da skupno vodimo mednarodno politiko ZŠJ. S spremembami statuta 11.11.1971 je bila sprejeta dopolnitev 6. člena in sicer dodana je bila osma alineja, ki določa, da SŠ - med drugim - uresničuje svoj namen tudi v ZŠJ!
IO SŠ LVZ v mojem mandatu (študijsko leto 70/71) v dogovoru z IO SŠ MVZ imenoval člane predsedstva ZŠJ iz SŠ Slovenije (gl.: Informator 1971 72 str. 53) in sicer: Toneta Remca, Darka Štrajna, Lenarta Šetinca in Toneta Janšo (predsednika SŠ MVZ). Pri imenovanju smo izhajali iz statuta, ki je določal, da IO imenuje predstavnike SŠ tudi v »druge organe«! V In-formatorju 1971 72 je predstavljena shema ZŠJ, katere sestavni del je tudi študentska organi-zacija iz Slovenije! Po začetnem obotavljanju, ali je študentska organizacija po transformaciji v SŠ še lahko enakopraven sestavni del ZŠJ, je prevladala pragmatična rešitev polnopravnega sodelovanja v ZŠJ. Razloga sta bila v federativni ureditvi Jugoslavije, kjer se je o mnogih po-membnih vprašanjih sprejemalo odločitve na ravni federacije ter v potrebi po sodelovanju (is-kanju zaveznikov!) z drugimi visokošolskimi centri v Jugoslaviji. Drugi sestavni deli in organi ZŠJ niso problematizirali drugačnega statusa SŠ. Na tem, da je SŠ bila del ZŠJ, je temeljila tudi pravna osebnost SŠ, kar so (tacite) upoštevale tudi državne institucije in univerza.
Na predsedstvu ZŠJ je bilo leto 1971 zaznamovano z nacionalističnimi političnimi nastopi predstavnikov hrvaške zveze študentov, predvsem Dražena Budiše (predsednika ZŠ UZ), Ivana Zvonimirja Čička (študentskega prorektorja UZ), Anteja Paradžika (predsednika ZŠH) in nekaterih drugih, še posebej v razpravah o ustavnih amandmajih, o ekonomskih in socialnih temah, ki so bili deležni kritike tudi na Hrvašem. Savka Dapčević-Kučar, takratna vodilna politična osebnost v Hrvaški, je kritizirala nastope posameznikov iz študentskega vodstva ZŠH, ki izzivajo nemir, nestrpnost in nezaupanje. »Kakšno je vodstvo mladinske organizacije, ki se ni sposobno spopasti s skrajnimi nacionalističnimi in šovinističnimi izstopanji?«10
V Ljubljani smo maja 1971 gostili tematsko konferenco ZŠJ o ustavnih spremembah. Vodilne predstavnike ZŠJ je sprejel predsednik slovenske skupščine Sergej Kraigher, ki predstavil stališča Slovenije o ustavnih amandmajih. IO SŠ LVZ je 4.5.1971 povzel javno razpravo študentov UL o ustavnih amandmajih ter sprejel stališča, v katerih je podprl krepitev samoupravljanja, več pristojnosti republik in pokrajin ter se zavzel za ustreznejše mehanizme usklajevanja različnih interesov na ravni federacije. Na predsedstvu ZŠJ so se sklepi in stališča sprejemali v soglasju republiških in pokrajinskih organizacij. Tako praviloma ni bilo glasovanj. Z glasovanjem pa smo izvolili predsednika ZŠJ, kandidata sta bila Azem Vlasi študent prištinske univerze ter Dragan Kalinič študent univerze v Sarajevu. Kljub podpori jugoslovanskega političnega vrha Vlasiju, je bil izvoljen Kalinič. Azem Vlasi je nato postal predsednik Zveze mladine Jugoslavije! Predstavniki SŠ smo se udeleževali strokovnega srečanja »Univerza danes« v Dubrovniku, gostovali na Ohridski poletni šoli ZŠM ter nekaterih mednarodnih delavnih akcij. Delegacija SŠ LVZ (Zupan, Urbas, Berden, Savnik, Šetinc) je obiskala študentsko organizacijo Politehničnega instituta v Kaunasu v Litvi in od blizu spoznala razlike med sovjetskim in jugoslovanskim političnim sistemom. Prek Mednarodnega odbora in drugih specializiranih organizacij SŠ so se spletle mnogoštevilne mednarodne vezi.
Informator 71 72: organizacijska struktura SŠ LVZ
Septembra 1971 je IO SŠ LVZ izdal in založil »Informator 71 72« v 5000 izvodih. Odgovorni in tehnični urednik je bil Zoran Savnik, pri zbiranju in urejanju podatkov pa smo sodelovali: Miroslav Bukvič, Milena Dežman, Bogomir Mihevc in Lenart Šetinc. Informator je bil namenjen še posebej študentom, ki se prvič vpisujejo na visokošolske zavode, da bi se lažje znašli v novem okolju ter da bi spoznali svojo organizacijo SŠ. Gre za najbolj celovit prikaz organizacijske strukture in vsebine dela SŠ v celotnem obdobju njenega obstoja. Predstavljena je SŠ LVZ in njen statut (v originalni verziji pred spremembami z dne 11.11.1971), SŠ Slovenije (ki jo sestavljata SŠ LVZ in SŠ MVZ), ki je del enotne jugoslovanske študentske organizacije – ZŠJ. Predstavljeni so Tribuna, Radio Študent, Mednarodni odbor, akcijski odbori, ŠKUC, Forum, Študentski servis, Študentski domovi (in organiziranost študentov v domovih), pokrajinski klubi ter specializirane študentske organizacije. V pomoč pri organiziranju SŠ na fakultetah in drugih visokošolskih zavodih »Informator« ponuja predlog (tipskega) programa dela, model organizacije SŠ ter predlog pravilnika o volitvah študentov v samoupravne organe fakultet, šol in akademij. Obvešča študente o možnostih vključitve v prizadevanja za reformo univerze, vključuje skrbno pripravljeno poglavje »Kako študirati«, opozarja na razpise za vpis na fakultete, akademije in šole v študijskem letu 1971/72. »Informator« obvešča študente o razpisih za štipendije in študentska posojila, o zdravstvenem varstvu ter nezgodnem zavarovanju študentov ter o sprejemu v študentske domove. Vsa poglavja so opremljena s naslovi, telefonskimi številkami in delovnim časom služb in odgovorni oseb. V poglavju »Naslovi« je predstavljeno s kontaktnimi podatki vodstvo SŠ LVZ, ZŠJ in vodstvo UL ter vseh njenih fakultet. Dodani so tudi naslovi s telefonskimi številkami akademij, visoke in višjih šol v Ljubljani. »Informator« je pisni dokaz o dobro organizirani SŠ LVZ, njeni razvejanosti in vpetosti v LVZ!
V Informatorju so navedeni člani vodstva SŠ LVZ septembra 1971:
Izvršni odbor SŠ LVZ: Šetinc Lenart - predsednik, Berden Andrej - podpredse-dnik, Pahor Radivoj - podpredsednik, Savnik Zoran-sekretar ter članice in člani: Drobnič Mi-tja, Zlobec Jaša, Bukvič Miro, Konc Jože, Mihevc Bogomir, Dolničar Boris, Joksimovič Vukić, Peršič Janez, Vidmar Igor, Pogačar Roman, Dežman Milena, Tot Cvetka, Ule Andrej, Ahtik Miran, Pungartnik Marjan in Babič Drago.
Mednarodni odbor: Urbas Marjan – sekretar, Strgar Janez in Peršič Janez.
Uredništvo »Tribune« : Konc Jože – glavni urednik, Zlobec Jaša - odgovorni urednik.
Radio Študent: Šlander Jože – glavni urednik, Pungartnik Marjan – odgovorni urednik.
Študentski domovi: Bukvič Miro – predsednik študentskega sindikata, Tomažič Borut – predsednik Foruma. Janez Koželj in Lenart Šetinc – člana komisije za sprejem v štu-dentske domove.
Hrvoje Klasić (Prav tam, str. 43) opisuje kot posebnost jugoslovanskega študentskega gibanja: »V govorih in zahtevah so bile popolnoma odsotne teme zunanje politike. Kot je zapisano v nekem ameriškem poročilu, ‘vstaja je bila popolnoma jugoslavocentrična’. Študenti v Jugoslaviji niso omenjali vietnamske vojne, problema tretjega sveta, (jedrske) oborožitve in drugih tem, ki so bile pogosto omenjane na univerzah po svetu.« Teme, s katerimi se je ukvarjala SŠ 70/71, so v veliki meri razvidne iz »Zbornika ‘70 ‘71« . Že bežen pregled študentskih protestov 68-74 (kar dokazujejo tudi fotografije) v Sloveniji pokaže popolnoma drugačno sliko! SŠ LVZ in MVZ v odprtem pismu z dne 10.2.1971, ugotavlja, da je področje zunanje politike v javnosti odtujena politična sfera in predlaga, da zbor narodov zvezne skupščine razpravlja o vlogi republik pri oblikovanju zunanje politike. Posebno pozornost je SŠ namenila odnosom z Avstrijo in Italijo v povezavi s položajem slovenske in hrvaške manjšine. Zgolj v letu 1971 je ŠS sprejela vrsto dokumentov in protestnih izjav med njimi temeljni dokument »Resolucijo o položaju zamejskih Slovencev«, ki opozarja na kršitve italijanskih in avstrijskih oblasti sprejetih obveznosti v odnosu do manjšine in več pozivov organom federacije, da naj ukrepajo v odnosu do sosednjih držav. Študenti smo protestirali ob sovjetski okupaciji Češkoslovaške, proti vojni v Vietnamu, ob obletnici fašističnega udara v Grčiji, proti Frankovi fašistični Španiji, proti agresiji ZDA na Kambodžo, demonstrirali ob obisku Chaban-Delmasa, poslali pismo Brežnjevu ob njegovem obisku v Jugoslaviji. Pozorno smo spremljali študentske proteste po svetu in izražali solidarnost z njimi ter obsojali represijo zoper študentsko gibanje posebej v Franciji in ZDA. Od kod izhaja zmotna ugotovitev uglednega zagrebškega zgodovinarja in ameriškega poročila? Mislim, da je izvor gornje zmotne ocene v tem, ker je bila pozornost usmerjena na študentske dogodke v Beogradu (4. do 9.6.1968), ki so bili pretežno notranjepolitično usmerjeni ter v Zagrebu, kjer je bila študentska organizacija na čelu hrvaškega nacionalističnega gibanja (MASPOK-a). Tako so ‘ameriško poročilo’ kot tudi nekateri zgodovinarji prezrli bistvene razlike med SŠ v Sloveniji in ZŠ v Beogradu in Zagrebu.
Drago Jančar o razlikah med študentskem gibanju v Beogradu in »nekaterih visokošolskih centrih na jugu« v primerjavi s Slovenijo ugotavlja, da je levičarski radikalizem beograjskih študentov, iz vidika slovenskih razmer, napačno usmerjen. Med drugim piše, da je slovenska vlada uresničila obljube, urejeno je zdravstveno zavarovanje študentov, razpisanih je 2000 brezobrestnih posojil z olajšavami in 250 štipendij, izobraževalna skupnost je zagotovila več kot 800 milijonov din za študente. Meni, da je to eden od dokazov, da ni potrebna revolucionarnost kot je beograjska. Slovenski študenti se nahajajo danes pred drugačnimi dilemami, postavlja se vprašanje vključevanja v sodobno Evropo. (Drago Jančar, Za beograjski radikalizam ili za funkcionalizacijo, »Kritika«, Zagreb, srpanj-kolovoz 1969, go.br.7). Jančarjev članek je vzbudil buren odziv.12
»Svoboda svobodne univerze«
Tako je naslovil Andrej Ule študent FF in član IO SŠ svoj tekst ob zasedbi FF od 26. maja do 3. junija 1971. Zasedba FF je bila kulminacija dogodkov v aprilu in maju 1971, naj naštejem najpomembnejše: 14.4. zasedba Aškerčeve, več tisoč študentov postavi svoje zahteve o preusmeritvi tovornega prometa, ki jih odide prebrat tudi pred skupščino; 24.4. na mirnem protestu (ki ga je milica nasilno omejila) nekaj deset študentov ob obisku francoskega predsednika Chabana-Delmasa manifestira solidarnost s francoskimi študenti in delavci; 27.4. je zaplenjen letak IO SŠ LVZ ob 30-letnici OF z naslovom »Rdeča buržuazija«; 6.5. so predstavniki IO SŠ LVZ na sodišču (neuspešno) zagovarjali letak »Rdeča buržuazija«; 8.5. je milica prvič po 2.svet.vojni kršila eksteritorjalnost univerze z vdorom na FF in zaplembo plakatov, uveden je bil postopek zoper Franeta Adama, zaslišan je bil tudi član fakultetnega odbora in IO SŠ LVZ Darko Štrajn; 18.5.je bil pogovor med predstavniki univerze in UJV ter ljubljanskega sodišča, rezultat je bil dogovor o spoštovanju avtonomije univerze; Tribuna ne more iziti že več kot mesec dni, zaradi »težav s tiskarno«; 19.5. je zaplenjen študentski letak »Tehnika za ali proti človeku«; 24.5. je na izredni skupščini SŠ FF ustanovljen akcijski odbor za zasedbo FF.
Andrej Ule je 26.5. prebral teze o nadaljevanju zasedbe z glavno zahtevo: »Zahtevamo legalnost postopkov, dejansko neodvisnost sodišč, eksteritorialnost in avtonomnost univerze.« IO SŠ LVZ je 26.5. sprejel sklepe o materialni in politični podpori zasedbe FF in akcijam študentov, ki merijo na ureditev položaja in vloge univerze v družbi, na ureditev položaja študentov in zahtevo po hitrejšem procesu demokratizacije vsega družbenega življenja ter protestiral proti represivnim intervencijam organom javne varnosti na univerzi. 13. Pri organizaciji zasedbe FF so imeli pomembno vlogo člani IO SŠ LVZ: Andrej Ule, Darko Štrajn, Radivoj Pahor, Jaša Zlobec, Marjan Pungartnik, Boštjan Zgonc, seveda, ob desetinah angažiranih študentov FF, ki so sodelovali v političnih in kulturnih dogodkih v času zasedbe.
V Zborniku ‘70 ‘71 (str. 29-37) sta objavljeni dve besedili Skupine za reformo univerze pri IO SŠ LVZ »Prispevek k diskusiji o reformi univerze« in »Teze za diskusijo o reformi univerze. Temeljni poudarki stališč SŠ o reformi univerze so bile zahteve po boljših pogojih za delo univerze, za izboljšanje kvalitete pedagoškega in znanstvenega dela na univerzi, za interdisciplinarnost in teamski način dela, za soodločanje, soupravljanje študentov in njihovo vključevanje v samoupravljanje univerze. SŠ je predlagala vrsto vsebinskih in organizacijskih izboljšav pri delu univerze. IO SŠ LVZ je predlagal uvedbo svetovalne službe za študente, boljše pogoje za študij in stališče proti sprejemnim izpitom ter stališče o univerzitetnem centru (po predlogu skupine študentov in profesorjev FAGG na lokaciji Šumi) ter lokaciji EF (Zbornik 70’ 71’ str. 42).
SŠ LVZ je imela podporo vodstva Univerze v Ljubljani, ki so jo v tistem času vodili rektorji dr. Roman Modic (1967-70), dr. Mirjan Gruden (1970-73) in dr. Janez Milčinski (1973-76). Vsi trije so bili naklonjeni sodelovanju študentov v organih univerze in projektom za katere se je zavzemala SŠ, v tem času je bil sprejet zakon, ki je urejal zdravstveno varstvo študentov in njihovih svojcev, nov zakon o visokem šolstvu, ki je univerzo ponovno obravnaval kot celoto, študentsko naselje je dobilo dva nova stolpiča, začeli so se koraki za rešitev prostorskih težav Ekonomske, Medicinske in Biotehnične fakultete… Močan vpliv na študentsko gibanje in SŠ je imel študentski dialog z nekaterimi vplivnimi profesorji Božidarjem Debenjakom, Dušanom Pirjevcem, Vojanom Rusom, Matjažem Kmecljem (FF), Francetom Bučarjem, Ljubom Bavconom (PF), Veljkom Rusom, Tinetom Hribarjem (FSPN), Edom Ravnikarjem (FA), Francetom Černetom (EF) in nekaterimi drugimi. Rojevale so se ideje o politični in ustvarjalni svobodi, reformi avtonomne univerze, alternativni univerzi, o vlogi znanja, raziskovanja in znanosti v družbi….
Univerzitetni komite (UK) je za SŠ predstavljal stalno priložnost za dialog s politiko ZKS. Na eni strani naj bi UK v visokošolskem okolju uveljavljal politiko ZK, na drugi strani pa je imel pomembno vlogo pri prenosu zahtev in mnenj iz univerze in SŠ v centre političnega odločanja. Sestanki in pogovori v organizaciji UK so bili široka tribuna v demokratičnem okolju akademske svobode. UK se je odzival na vse pomembne dogodke v študentskem gibanju in v večini primerov podpiral zahteve študentov in SŠ. Seveda pa je bilo med UK in SŠ tudi več vročih razprav in nestrinjanj. Takšen primer je razprava o članku- pismu Pavleta Kristana Titu (ob njegovem državniškem obisku v Iranu) objavljenem v zaplenjeni Tribuni z dne 2.11.1971.
»Pohod skozi institucije«
Leta 1969 se je Skupnost študentov vključila v predvolilne aktivnosti za splošne volitve v republiško skupščino. Marca 1969 je v pripravah na volitve IO SŠ LVZ izdal publikacijo v kateri je objavil Manifest SŠ, Skico za program SŠ, predloge za študentski volilni program in obrazložitve študentskih kandidatov za poslance. Volilni program se je med drugim zavzemal: za osrednjo vlogo republiške skupščine, za princip neposrednosti v nasprotju s posredniško demokracijo, za (družbeno) odgovornost, za znanstveno in strokovno utemeljenost politike, za demokratizacijo kadrovske politike, socializacijo medijev, demokratizacijo zunanje politike, za večjo podporo kulturi, za avtonomno in odprto univerzo, za uveljavitev delovnega statusa študenta, za enotno zdravstveno varstvo študentov... Kot izhaja iz Poročila o delu SŠ v letu 1969 je bilo (Gl. Študentsko gibanje 1968-72, Krt, str.67) okviru organizacijskih oblik SŠ evidentiranih več kandidatk in kandidatov. Za »republiški zbor«, ki se je volil na neposrednih volitvah, sta bila predlagana študent Tone Remc (v občini Ljubljana-center) in profesor na Filozofski fakulteti dr. Vojan Rus (v občini Šiška). Za »prosvetno kulturni zbor« so bili predlagani Boris Dolničar, Marko Ilešič, Dušan Semolič (v občini Ljubljana -Center), Dimitrij Rupel, Marička Stanič (v občini Vič), Borko de Corti, Janušek Šefman (v občini Bežigrad), Janez Švajncer (občina Maribor). V »socialno zdravstveni zbor« pa sta bila predlagana Dunja Obersnel in Marjan Hrušovar (v občini Ljubljan – Center). Zaradi kasnejšega odstopa Dušana Semoliča in Marka Ilešiča sta bila naknadno evidentirana Milan Pintar, Lenart Šetinc (v občini Ljubljana – Center). Na posrednih volitvah na kandidacijskih konferencah študentski kandidati v Ljubljani nismo bili uspešni, uspela pa je kandidatura Janeza Švajncerja v Mariboru. Na neposrednih volitvah 13.4. 1969 za »republiški zbor« pa sta bila uspešna oba kandidata! Tako smo študenti dobili v »republiškem zboru«, poleg profesorja Rusa, svojega poslanca -študenta Toneta Remca14. Postal je eden najbolj aktivnih poslancev, pridobil si je ugled kot delaven, vztrajen in pogumen predlagatelj mnogih odločitev skupščine. Dosledno je predstavljal zahteve in predloge SŠ v skupščinskih razpravah. Postavljal je neprijetna poslanska vprašanja med drugim o »dejavnosti organov kazenskega pregona med študenti«, v spominu ostaja njegova podpora organizaciji katoliškim študentov.
V skladu s študentskim volilnim programom, ki je obljubljal demokratizacijo kadrovske politike, je ob razpravi o predlogu zakona o volitvah članov predsedstva federacije iz Slovenije predlagal »Remčev amandma«, ki je posegel v takrat uveljavljeni način kandidiranja prek Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) ter omogočil, da kandidate lahko predlaga tudi skupina 20 poslancev. Remčevo dopolnilo je bilo sprejeto. Poslanci Remc, Matičič, Rus in Kreft so takoj po sprejemu zakona 8.7.1971 prišli v Kazino na sedež Skupnosti študentov, kjer so nam prisotnim članom študentskega vodstva predstavili priložnost, ki jo ponuja sprejeti amandma: poiskati je treba ustreznega kandidata. Cene Matičič omenja dogodek 8.julija 1971 v Kazini v prostorih SŠ LVZ, ko so se poslanci sestali z vodstvom SŠ: »V dvorani jih ni bilo veliko, mogoče petnajst s predsednikom Lenartom Šetincem vred. Glavno besedo je imel Remc, študentski poslanec, ki je v zanj značilni govorniški drži predstavil vsebino in nastale razmere« po sprejetju »Remčevega amandmaja«, ki je omogočal, da tudi 20 poslancev (poleg SZDL) predlaga kandidata za Predsedstvo federacije.15 Zapisnik iz tega sestanka se ni ohranil, zato seznam prisotnih študentov iz vodstva SŠ ni popoln, po dosegljivih podatkih smo bili prisotni Drago Babič, Andrej Berden, Stanko Hočevar, Jože Korinšek, Zoran Savnik, Janez Stergar, Lenart Šetinc, Igor Vidmar, Pavle Zgaga, Jaša Zlobec… vsi, ki smo se v tistega poletnega večera nahajali v prostorih vodstva SŠ LVZ, Tribune in Mednarodnega odbora.
Organi Skupnosti študentov so podprli aktivnosti poslancev, ki so vstopili v stik z mnogimi uglednimi možnimi kandidati (Edvardom Kardeljem, Maro Bešter, Aleksandrom Bajtom, Svetom Kobalom in Zvonimirjem Tankom, ki niso dali soglasje za kandidaturo). Soglasje h kandidaturi je dal član Izvršnega sveta (»republiške vlade«) Ernest Petrič, ki ga je 25 poslancev 13. julija 1971 tudi formalno predlagalo. Že naslednji dan je kandidat umaknil soglasje, z obrazložitvijo, da se z njegovo kandidaturo niso strinjali »ustrezni politični dejavniki« v Sloveniji. 16 Tako poslanci niso uspeli izkoristiti možnosti, ki jo je omogočil »Remčev amandma«. Ne glede na to bi lahko šteli ta dogodek kot zametek parlamentarizma v Sloveniji, kot poskus neodvisnega delovanja skupine poslancev.
A iz poskusa delovanja neodvisnih poslancev je nastala afera »Akcija 25 poslancev«. V obrambo kadrovskega monopola družbenopolitičnih organizacij (pod vodstvom partijskega vrha) je bila sprožena »protiakcija« zoper 25 poslancev in še posebej zoper Remca in Matičiča. Glavni očitek je bil, da je sicer »Remčev amandma« nesporni znak demokratizacije, vendar da »Akcija 25 poslancev«, ne more nadomestiti postopka v SZDL. Začela se gonja družbenopolitičnih organizacij proti samovoljnosti skupine 25 poslancev. Skupnost študentov je bila edina organizacija, ki je v celoti podprla poslance, tako sta se s sporočili javnosti avgusta 1971 oglasila Mednarodni odbor ter Izvršni odbor SŠ LVZ. Na stališče politične nomenklature, da »brez SZDL ne more biti demokracije«, sem na seji vodstva SZDL kot predstavnik SŠ poudaril, da je še manj možna demokracija brez skupščine ter da ta ne sme biti aparat za sprejemanje sklepov, ki so bili prej sprejeti drugje. Na seji Republiške konference SZDL 10.9.1971 v razpravi o »Akciji 25 poslancev« je predstavnik IO SŠ LVZ Drago Babič ponovil stališča SŠ in zavrnil politične napade na SŠ zaradi načelnih stališč v zvezi z »Akcijo«. 17 Študentska organizacija je posebej podprla poslanca Remca in Rusa, ki sta v celoti upravičila zaupanje s svojim poslanskim delovanjem. Kljub nekaterim drugim javnim glasovom v podporo 25 poslancev - naj omenim najbolj izpostavljene Matevža Krivica, Mojco Drčar Murko, Božidarja Debenjaka, Cirila Zlobca – so različne politične sankcije zadele jedro poslancev akcije 25 poslancev. Šele leta 1989 je republiška skupščina sprejela sklep o rehabilitaciji udeležencev te zgodovinske poslanske akcije.
SŠ je bila aktivna v SZDL, tako se je s svojimi stališči vključila med drugim v javne razprave o zakonu o visokem šolstvu, zakonu o zdravstvenem zavarovanju, o ustavnih spremembah leta 1971. IO SŠ LVZ je ob trideseti obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte (OF) pripravil besedilo letaka, ki je opozarjalo na nepravilnosti v takratni družbi z naslovom »Rdeča buržuazija«. Letak naj bi razdelili na svečani seji RK SZDL 27.4.1971 v Hali Tivoli, a je bil nekaj ur pred začetkom slovesnosti zaplenjen. O zaplembi je bila nekaj dni kasneje obravnava na sodišču, a kljub, po našem mnenju, prepričljivem zagovoru predstavnikov SŠ, potrjena. SŠ je bila tudi aktivna v samoupravnih interesnih skupnostih za izobraževanje, kulturo in raziskovanje, kjer se je odločalo o financiranju visokega šolstva in dejavnosti SŠ.
Na skupščini SŠ LVZ 11.11.1971 je bilo sprejeto stališče, da je potrebno do institucij in forumov v republiki in mestu Ljubljana zadržati aktiven odnos. Prisotnost na forumih SZDL, v republiški skupščini, pri organih ZMS, na Izvršnem odboru RISK-a itd. se je pokazala kot koristna, ker je to priložnost, da predstavimo stališča SŠ in tako vplivamo na najbolj pomembne odločitve v naši družbi. Skupščina ugotavlja, da se je pozitivna stran sodelovanja IO SŠ v institucijah pokazala pri ustavni razpravi, pri obravnavi tez o kadrovski politiki, pri akcijah za reformo univerze, pri akciji 25 poslancev, pri prizadevanjih za delovni status študenta, pri reševanju finančnih težav SŠ, pri volitvah itd. IO se mora zavzemati, SŠ sodeluje še v organih in organizacijah, kjer doslej ni imel te priložnosti.
Sklep
Obdobje 68-74 je zaznamoval pravi študentski kulturni razcvet: študentski časopis Tribuna je v tem času dosegel svoj kreativni višek; Radio Študent (18) je premikal mejnike pri razvoju radijskega medija na področju kulturne alternative ter popeljal svoje poslušalce v središče takratnega sodobnega svetovnega glasbenega izraza. Študentsko ustvarjalnost tistega časa dokazujejo tudi: Časopis za kritiko znanosti, ŠKUC, Jovanovičev študentski teater, OHO, foto skupina ŠOLT, Forum in SOG (Sekcija za oblikovanje in grafiko), vrhunska zbor Toneta Tomšiča in folklorna skupina Franceta Marolta ter mnoge druge neformalne oblike študentske kulture ...
Programsko se je SŠ v Ljubljani in Sloveniji zavzemala za spremembo razmer v svetu, za solidarnost, multikulturnost, izražalo protivojno razpoloženje; odprla je nacionalno vprašanje, a se je uprla nacionalizmom; se zavzemala za večjo samostojnost Slovenije; za oblikovanje dolgoročnega razvojnega programa; zahtevala demokratizacijo (pluralizem; svobodo medijev...); postavljala socialne zahteve: zagotoviti enake izhodiščne pogoje za šolanje ter odpraviti neopravičene socialne razlike; poudarjala sindikalistične zahteve (za boljši študentski standard, »študent delavec«); zahtevala reformo univerze (večjo avtonomnost, programsko prenovo, boljše pogoje dela ter vzpostavitev alternativne univerze).
Vsi trije glavni nosilci prezgodnje »Slovenske pomladi 68-72« (akterji akcije 25 poslancev, Kavčičev krog, študentsko gibanje s SŠ ) so bili na prvi pogled nepovezani, vsak je deloval na svojem področju, mnogokrat tudi v ostrem medsebojnem dialogu. Vendar danes, še bolj kot v času dogajanja, lahko vidimo med tremi vejami Slovenske pomladi 68-72 mnoge vsebinske povezave.
Vpliv »Slovenske pomladi 68-72« je mnogo večji, kot smo doslej bili pripravljeni priznati: je eden od temeljev današnje samostojne Slovenije. Razvoj Slovenije je tekel v takrat začrtani smeri (Slovenija 2000!). Nekatere vrednote tistega časa so še kako aktualne: solidarnost, socialna pravičnost, antimilitarizem, multikulturnost. Mnoge zamisli in zahteve študentskega gibanja in SŠ (svoboda govora, parlamentarizem, avtonomnost univerze, status študentov…), so dobile materialno podlago v naslednjih desetletjih. Generacije, ki so se oblikovale v šoli demokracije največjega izbruha študentskega gibanja v naši zgodovini, so postale nosilec razvoja Slovenije v osemdesetih letih in tudi po osamosvojitvi.
VIRI:
1 Hrvoje Klasič, Leto 1968; Jugoslavija in študentske demonstracije, V iskanju svobode, Beletrina, Ljubljana 2018, str. 41
2 Mitja Meršol, Študentje na barikadah. Ljubljana : Cankarjeva založba, Ljubljana 1969, str. 9 in 16.
3 Jaša L.Zlobec: Pričevanja, December 1985, str.10.
4 »Pogovor o študentskem gibanju« Tribuna 16.4. 1973.
5 Andraž Jež: Vplivi hladnovojne propagande na sodobne interpretacije študentskih gibanj leta 1968, 1968:Čas upora upanja in domišljije, Znanstvena založba FF UL, Ljubljana 2020
6. Zbornik dokumentov 70/71, odgovorna urednica Milena Dežman, izdal in za-ložil IO SŠ LVZ, Ljubljana, oktobra 1971.
7 Informator 1971 72, odgovorni urednik Zoran Savnik, izdal in založil IO SŠ LVZ Ljubljana september 1971.
8 Študentsko gibanje 1968’72, izbor in redakcija dokumentov Pavle Zga-ga, RK ZSMS in UK ZSMS v Ljubljani, odgovorni urednik Tomaž Mastnak, založba KRT, Ljubljana september 1982.
9. Franci Pivec: Osamosvajanje študentske skupnosti. Slovensko študent-sko gibanje v šestdesetih letih, str. 299-302 v zborniku Slovenija - Jugoslavija, krize in reforme 1968-1988. urednik Zdenko Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino (Vpogle-di2), Ljubljana 2010.
10 Delo 7.8.1971, str.3.
11 Informator 1971 72 str. 52 in 56.
12. Praxis, Jun-lipanj 1968 dokumenti, str. 413-415.
13 Dokumenti zasedbe FF so v celoti objavljeni v naslednjih publikacijah: Zbornik 70/71, str. 43-47; Problemi, september-oktober 1971, št. 103-104, str. 29-38 in 43-52; Študentsko gibanje 68-72, str. 152-211.
14. Več o poslancu Tonetu Remcu v članku: Lenart Šetinc, TONE REMC-študentski poslanec,1968: čas upora, upanja in domišljije, Zgodbe študentskega gibanja 1964-1974, Znanstvena založba FF UL, Ljubljana 2020, str. 201-206
