»Gospod je moj pastir, slabo se mi ne more goditi. Na pašnikih zelenih me pase, k tihim vodam me vodi. Poživlja mojo dušo...« Psalm 23,1-3.
Ali potrebujemo vodstvo, ali naj se zatekamo k svoji svobodni volji, ki nam je položena v zibelko? Velikokrat sem izkusil, da je neka zadeva izgledala grozna, a se je čez čas izkazala kot nujno potrebna in njene posledice so bile dobrobit zame. In obratno. Veselil sem se in zahvaljeval za prijetnost in užitek, kmalu ali čez mesece, leta pa sem ugotovil, da sem se ujel v zanko neznanega storilca. Moral sem si priznati, da ne vem, kaj je dobro zame. Včasih niti ne vem, kaj želim in potrebujem. Če sem vsaj približno pošten, priznavam, da so križpotja včasih frustracija, nimam zanesljivosti, da mi bo izbrana pot v blagoslov. Da me bo pripeljala do spoznanja, do uvida, da bom ob koncu steze boljši človek, kot sem bil na začetku. Užitek ali korist sta minljiva in če sem zavoljo njiju padel na nižjo raven zavedanja, bi bilo bolje, da se jima ne bi posvečal in prepuščal. Dojel sem, da moram biti poslušen neki avtoriteti, vendar je odločilno kateri. Očetu, policaju, zdravniku, duhovniku, svojemu egu? Včasih, se bolje malokdaj, kateremu koli od njih. Zanesem se lahko edino na tistega, ki me ljubi in zanesljivo ve, kaj je v danem trenutku najbolje zame. Pa to ni mama, ki me je rodila niti učiteljica, ki meje kot otroka pokorila. Pokleknem le pred Njega, ki meje ustvaril in dahnil Duha vame. Ki mi je pomagal, da sem spoznaval trajne vrednote in si zgradil varen obroč – vrednostni sistem. In na njenem vrhu je ljubezen do resnice. Ne resnice kogarkoli, temveč resnica v besedi in vzgledu Jezusa Kristusa kot ga spoznavam v Bibliji, v naravi, v otrocih, v živalih in človeku, ki je moder in ljubeč. Ki me gleda v oči in preskoči na pomoč, ko sem na tleh, ki je razumevajoč in se trudi, da bi bil pravičen in pošten. Doktorat je marsikdaj napuh, nov avto nova zabloda, nov prstan ali zlata verižica , tudi jahta = iluzija. Kako bi garal za to, ko pa moji mali črni, rdeči, rumeni, pa tudi beli bratje umirajo od lakote ali granat!?
2.
»Slavi duša moja Gospoda, in vse kar je v meni, sveto ime njegovo! Ne pozabi vseh njegovih dobrot! ... Odpušča ti vse tvoje krivice, ozdravlja vse tvoje bolezni; venca te z milostjo in usmiljenjem, da se ti kakor orlu ponavlja tvoja mladost.« Psalm 103.
Gospod, zdravje, mladost so vrednote, prioritete marsikomu. Znotraj tega trojnega je izjemen blagoslov, ki se ga pogosto niti ne zavedaš. Če izgubiš enega od tega trojčka, si prizadet ali celo ranjen v srce. Če se ti izmika mladost, je naravno in tudi bolezni privrejo na plan. Kakor mineva mladost in se kopičijo tegobe ter zorijo bolezni, te ščitijo znova in znova Jezusove stopinje v tvoji duši. Vihravost in drznost počasi odstopata prostor preudarnosti in modrosti. Otroci in kasneje vnuki črpajo tvojo kri, omogočajo pa ti, da neustavljiv pretok mladosti v zrelost in staranje drastično upočasniš. Posebej če si osredotočen na » biti« in ne na »imeti«. Radostiš se, ker si se naučil biti tukaj in zdaj, dojel, da »v ljubezni ni strahu, ker strah povzroča trpljenje...« 1. Jn list 4.
Z resnicoljubnostjo in iskrenostjo si ohranil prisotnost igrivega otroka v sebi, uživaš v tem, da si ljubljen in ljubeč; pa tudi sam in zapuščen.
Ko nisi več tako zabaven in darežljiv, se kot cvetni listi osujejo » prijatelji«, lahko si tudi otrokom na repu pomembnosti, ostajajo pa ti sonce, oblaki, veter in dež. Gozd je tvoj hotel, travnik pogrnjena miza. Bos stopiš v rosno travo, ko se še jutranja zarja prebija iz temne noči, ko se razblinja zvezdnato nebo. Zazreš se vase in izbrskaš nekaj svetlega v drobovju; ko zastane dih, ves, da te nekdo potrebuje takšnega kot si v tistem trenutku. Raven zavesti ni odločilna, sočutje vstopa na velika vrata, odpreš okno svojih oči in prisluhneš tišini. Rodil se je novi dan, ki je lahko dar ali prikrita bolečina, ki ne (z) more ven.
3.
»Gospod daje modrost, iz njegovih ust prihaja spoznanje in razumnost. On je zavaroval uspeh poštenim, ščit je njim, ki žive brezmadežno...« Prg 2,6.7
Modrost, spoznanje, razumnost, poštenost, brezmadežnost, uspeh. Vrednote, kreposti, ki plapolajo med nami kot drobna semena v vetru in kjer padejo na rodovitno prst, vzkalijo, rastejo, rodijo sad. Vreme, ujme toča, bolezni so neugodne okoliščine, ki nagajajo že kalčkom in dokler se rastlina ne okrepi v koreninah, so lahko pogubne zanjo. Alkoholizem, incest, agresivnost, odsotnost so ujme, lahko celo tornada v družini za novorojenčka, dojenčka; pa tudi kasneje, vendar so prva tri leta temeljna.
Če preživi, je ranjen in poškodovan v duši, in kaj hitro ga lahko ta zaznamovanost pelje skozi trnje in osat. Mora biti zelo močan organizem, da ne zdrsi na rob družbe in se ukrivi v sebi. Izbranci pa polni brazgotin in odprtih ran osmislijo dar življenja in so v etiki (in še čem) vrhunski. Brezmadežnost po moje ne obstaja v svoji idealni različici, je pa mamljiv smoter vsaj za menihe, nune in morda še koga. Nekje sem slišal, da tako kot je človek stvarno med nebom in zemljo, je v njem potencial, da se približa angelom ali demonom.
Posameznik se na neki točki poti začne namerno in zavestno odločati katere smeri, kakšna pota bo izbiral. Bojim se ( pa ne dobesedno), da mnogi o tem niti kaj dosti ne tuhtajo, da se bolj prepuščajo začetnim osebnostnim danostim: čim več ugodja in čim manj neugodja. Čim manj truda in napora in čim več užitka in lagodja. Tako niti ne pričnejo ozaveščati svoje notranjosti. Zmanjšanje telesnih moči, bolezni jih prisilijo, da se vprašajo, kaj je telo in kako ga peljati v zdravje, za duševno dinamiko pa pogosto zmanjka časa. A je še kako pomembna; če ne prej, jo občutijo, ko se v dušo pritihotapi demenca.
Spet drugi pristop pa temelji na prepričanju, da je vse v zvezdah že zapisano in si le domišljamo, da imamo klešče in nakovalo v svojih rokah. A o tem se naj prepirajo filozofi in teologi, univerza za mnoge je vsakdanji kruhek.
4.
»Svoje srce sem obrnil v to, da bi z modrostjo preiskoval in zasledoval vse, kar se godi pod nebom. Videl sem vsa dejanja, ki se gode pod soncem, in glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra.« Prp 1,13. 14
Lahko bi rekli, da je najmodrejši izmed človeških sinov, mogočni kralj Salomon, na stara leta zašel v nihilizem. Morda pa je videl, da so zgodovino pisali zmagovalci, in da so njih rdeča nit kri, znoj in solze. Rim je ponujal plebejcem kruha in iger, Napoleon je osvajal Evropo do požiga Moskve, a končal sam kot izgnanec na opuščeni Sv. Heleni; da ne govorimo o usodi Indijancev in Aboridžinov.
A vendar veliki apostol Pavel poziva: »Prizadevajte si za ljubezen, hrepenite pa tudi po duhovnih darovih, a najbolj, da prerokujete.« 1. Kor 14,1. In dalje: »Če bi razdal ubogim vse, kar imam in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi.« 1. Kor 13.3. Ali to pomeni, da so najodličnejše med ljudmi »prodajalke ljubezni«? Po preprosti logiki je imajo toliko, da jo lahko prodajajo... Nočem se predajati sarkazmu in omalovaževati materinske in bratske ljubezni; pa tudi ljubezni do sebe in do Boga, a vendar se na prvi pogled zdi, da prevladuje in kraljuje spolnost (in pohlep). Vsakdo, ki se je v seks podajal le kot koprnenju po orgazmu; pa po drugi strani doživljal tudi globoka in trajnejša čustva; je izkusil in ve, da je prvo le bleda senca drugega. Vsak lahko vidi, kako je labodji par veličastnejši od kozla, ki mu je monogamnost deveta briga. Ko pride njegov čas, podira vse pred seboj in smrdi »kot pok«.
Ne bi rad vlekel neosnovanih paralel med živalmi in ljudmi, čeprav ni skrivnost, da sta konj ali pes plemenitejša in zvestejša od mnogih, ki so si nadeli naziv »krona stvarstva.« Ni treba biti nadpovprečno inteligenten, da dojameš, da človek ni enoznačno bitje. Čeprav nihče ne oporeka, da si naziv človeka lahko nadeneta tako Jack Razparač kot mati Terezija. Zaključimo lahko z uvidoma, da je razdalja v zavesti med ljudmi skoraj neskončna, in da etika in estetika med posamezniki ponujata odgovore vesoljnih razsežnosti. Žal pa se iz ene v drugo ljubezen ne pride s svetlobno hitrostjo. Ravno obratno, večina nas je takih, ki nimamo ali nismo imeli razčiščenih pojmov glede srca in genitalij in le trudoma in po polžje lezemo iz ujetosti v oklep kvantitete v blagor kvalitete. O Duhu pa največkrat niti ni ne duha ne sluha.
5.
»Kadar so ga nečisti duhovi videli, so padali pred njim (Jezusom) in kričali: Ti si sin Božji. Marko 3,12.
Kdo verjame, da obstoji tudi tu na Zemlji nevidni duhovni svet in da so prisotni dobri angeli ( Kerubi in Serafi); pa tudi, uničevalni( demoni)?! Vsak bi naj imel svojega angela varuha, ki je vedno ob njem, ga ščitil in mu šepetal na njegovo vest. Je izpolnjevalec Zveličarjeve volje, in dobro ve, kaj je za posameznega zemljana najbolje v določenem času in generalno. Zato je izjemno pomembno, da imamo budno in čisto vest, saj nas njen glas vodi po poti, ki je za posameznika najboljša in najbolj prava. Strmeli pa naj bi tudi za tem, da prihajamo do novih materialnih, duševnih in duhovnih spoznanj in da ravnamo v skladu z ravnijo zavesti, ki nam je v življenju prirojena in pridobljena. V njej se zrcalijo naša stališča in prepričanja » ; pa tudi predsodki in odsev družbenih in kozmičnih vplivov.
»V tem se je dopolnila ljubezen pri nas, da imamo trdno zaupanje ob dnevu sodbe; ker kakor je On smo tudi mi na tem svetu.« 1.Jn 4,17
6.
»Z nami bodo milost, usmiljenje, mir od Boga očeta in od Jezusa Kristusa, sina Očetovega, v resnici in ljubezni.« 2 Jn 1,3
Milost in usmiljenje sta nadgradnja pravičnosti in sestri srčne dobrote. Nekateri ljudje imajo radi pravičnost, ki se zrcali v reku » zob za zob, oko za oko«. Vendar tak pristop ne prinaša miru. Skrajna inačica tega je »kri za kri« čemur smo priča še danes in spremlja človeštvo skozi celotno zgodovino od Noeta naprej in nazaj, najbrž vse od izgona iz raja. Mnogi imajo stališče, da je pošteno, če akciji-krivici sledi reakcija- maščevanje. So pa med nami tudi taki, svetlobni utrinki, ki zmorejo odpuščanje in so milostni tudi tistim, ki so jim povzročili krivico. Tak pristop se pogosto odvija v odnosu med staršem in otrokom, posebej v obdobju pubertete, ko se mladostnik skuša izviti iz primeža staršev, ki je bil bolj ali manj avtoritativen v otroštvu. Bolj kot so bili starši strogi in v tej strogosti togi, več je verjetnosti, da se jim bodo pričeli upirati pri 12. -tih do 17-tih; nekateri prej, nekateri pozneje. Najbolj prestrašeni in s krivdo obremenjeni pa zelo težko kadarkoli. So pa odnosi ponekod tako zaostreni, da do sprejema in resnične naklonjenosti, kaj šele brezpogojne ljubezni, v resnici nikoli ne pride. Včasih zaradi alkoholizma, droge in nasilja v družini, ko odraščajoči nosi v srcu bolečino in zamero, tako da nikoli zares ne odpusti staršu fizičnega in psihičnega, lahko tudi spolnega, nasilja.
Taka zamera in travma se lahko vleče v odraslost in celo starost, je pa izvor nesvobode od odnosa; in bremeni tako starša, še bolj pa odraslega otroka. In tu pride do izraza milost in odpuščanje, ki ju je najbolj drastično prinesel na naš planet Jezus Kristus, koje s kriza dahnil svojim krutim mučiteljem: »Odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Takšno stopnjo zavesti, pa tudi nižjo, dosežejo le redki in se to izjemoma. Se najmanj težko v času nebogljene starosti staršev, ali po njihovem odhodu iz tega sveta.
Ne upam si neposredno pozivati k vsakokratnemu odpuščanju, ker se zase ne vem, kaj je v mojem nezavednem, čeprav sem si ta ideal načrtno in zavestno zadal že daleč nazaj. In začutil sem olajšanje, ko sem nehal »kriviti« starše za njihovo nezaželeno in neustrezno vzgojo; za konflikte, ki jih nismo znali razrešiti. Ko so se v mojem srcu, kot posledica Jezusovega usmiljenja, rodili milost, odpuščanje in hvaležnost, seje zgodil skorajda mali čudež; saj je atek malo pred odhodom z olajšanjem dahnil: ‘Sin se mi je vrnil.’
7.
»In koje odprl sedmi pečat, je nastal molk v nebesih za kake pol ure. In videl sem sedmere angele, ki stoje pred Bogom; in bilo jim je danih sedem tromb.« (Razodetje 8,1.2.)
Kaj je lahko molk, tišina in koliko ju sploh najdemo, posebej v mestih? Drugo vprašanje pa je, ali ju sploh iščemo!? Tišina med dvema, tremi se zrcali kot zadrega, da ne rečem grožnja. Zakaj nas je strah tišine, ko smo sami (s seboj ali brez sebe)? V tišini o v gozdu posebej, šelesti listje, šepeta veter, pojejo ptice, ki oznanjajo jutranjo zarjo ali se v somraku vračajo v svoja gnezda. Zadnjič sem videl nad sadovnjakom sokola, kako je izmenično krožil in lebdel pod oblaki.
Če bi pogledali vase samo en odstotek časa, ki ga prebijemo pred zrcalom, da vidimo kako čedni smo in se še polepšujemo; bi bila individualna in planetarna zavest vsaj za spoznanje više. Manj bi bilo klavnic za živali, manj smeti po tleh in na odlagališčih, ozonska luknja ne bi bila tako velika, ledeniki bi se počasneje topili, manj plastike bi bilo v morju in embalaži ... in, kar mi je najbrž najbolj pomembno – spoznavali bi svojo dušo, ki je bolj ali manj ujetnik se tako lepega telesa.
Sveti Duh bi pokazal razpoke in mlake naše osebnosti in lahko bi se pričeli vzpenjati po lestvi proti najlepšim sadežem na jablani ali češnji. Načrtno in zavestno bi se lahko ozrli v nebo, opazovali zvezde in nehali sanjati o zvezdah, ki jih valijo čez ekrane mediji in požrešni oglaševalci. To je prispodoba, neposredno rečeno pa pomeni, da bi lahko pri polni zavesti in z vajo, ki nam ustreza, krepili vrline, sposobnosti in spretnosti uma in telesa. Menim, da je tišina dragocenejša od vina, oboje pa naj bo premosorazmerno vsaj adolescentom, pa če imamo hčerko ali sina...
8.
Kdor se drži pravičnosti, seje za življenje, kdor pa se žene za hudim, za svojo smrt. Prg 11,19 ... Usmiljen človek pripravlja sebi dobro, neusmiljenec pa povzroča lastnemu telesu bolečine.« Prg 11,17
