Odnos do sebe je v različnih obdobjih življenja (posebej v obdobju odraščanja) pogojen s tem, kako posameznika sprejema njegovo okolje. V najzgodnejšem obdobju, ko otroka mama še doji, otrok v bistvu ni subjekt, temveč je eno s svojo mamo. S prvim dnem rojstva ali že od spočetja sprejema vtise in se odziva na dražljaje iz okolja. Ti dražljaji imajo to značilnost, da prispevajo k izgradnji pozitivne podobe o sebi, če pa otrok ni bil zaželen, se praviloma ne krepi samozavest in se otrok bolj ali manj zapira vase in se naveže na osebo, ki ga ima rada. Najtežje pogoje pa ima otrok, ki ni deležen vzpodbud in pohval. Lahko se identificira s temi negativnimi odzivi in ti ga spremljajo v vrtec in tudi v šolsko obdobje. Srečna okoliščina je lahko v tem, da ima nekatere karakteristike, ki so s strani sošolcev priznane kot zaželene. Eden od najpomembnejših dejavnikov v tem obdobju je učni uspeh. Tudi spretnejši v športu in glasbi so praviloma v ugodnejšem položaju. Pod vodstvom učiteljice, ki prepozna v družbi zapostavljenega otroka, se lahko vpliv neugodnega družinskega okolja precej omili.
Kakorkoli, ob koncu osnovne šole, lahko opazimo, kdo je obogaten s pozitivnim odnosom do sebe, kakor tudi prepoznamo otroka, ki je porinjen na rob. Če bi naredili sociogram, bi iz njega lahko spoznali, kakšen status ima vsak posameznik. Razlike med sošolci se kažejo tudi v tem, na katero srednjo šolo se vpiše posamezni najstnik. Najbolj izpostavljeni pa so otroci, katerih starši ne spodbujajo nadaljnjega šolanja in pridobitev poklica.
Iz zapisanega je razvidno, da so največ naklonjenosti deležni tisti, ki so najbolj telesno privlačni, najpametnejši, najuspešnejši, najbolj zabavni in najbolj pripravljeni pomagati. V obdobju srednješolskega obdobja so z vidika značaja in drugih osebnostnih karakteristik že razvidne pomembne osebnostne razlike. Posameznik je zelo pozoren na svoj videz, zrelejši adolescenti pa se že ozirajo vase in prepoznavajo svoje kvalitete in pomanjkljivosti. Samopodoba se sedaj ne formira zgolj po odzivih iz okolja, temveč je odnos posameznika do sebe že na neki način kompleksen. Nekateri, posebej bolj introvertirani, si težje najdejo prijatelje in intimne partnerje.
Eden od ključnih problemov leži v tem, da mladostniki preživljajo obdobje od 13. leta pa do solidne osebnostne zrelosti (okvirno med 20 let in več) kot konfliktno. Telesna in spolna zrelost jih spodbuja v zgodnje spolne odnose, ne zavedajo se pa odgovornosti in posledic, ki jih terja prepuščanje spolnim vzgibom. Težava je tudi v tem, da so najstniki prepuščeni samim sebi v oblikovanju celovitega odnosa do intimnosti, posebej če se o tem ne morejo pogovoriti starši, nemalo kje pa je odnos med staršema slab zgled za najstnika. Iz zapisanega lahko razberemo, da je formiranje osebnosti, izgradnja samopodobe in življenjskega sloga zelo zapleteno in se marsikateri odrasli spopada z osebnostnimi problemi, ki bi jih naj uresničil v dobi odraščanja.
V naši civilizaciji se prepleta veliko mnenj o ustreznosti tega, kako naj se oblikuje partnerski odnos, oziroma zakonska zveza. Mislim, da nisem daleč od resnice, če trdim, da partnerski odnos marsikje ne temelji na ustreznih osnovah. Marsikdo niti ne loči med simpatijo, zaljubljenostjo in ljubeznijo. Nekaterim promiskuiteta, svingerstvo in druge anomalije ne predstavljajo kaj neprimernega, prav tako pa se pojavlja odvisnost od odnosov in odvisnost od spolnosti.
Posebno poglavje pa predstavlja slog življenja odraslih in vloga intime. Boleče so še lahko izkušnje, ki so nastale ob razvezi oziroma pri tistih, ki resnejših razmerij in skupnega življenja niso okusili, čeprav je njihova starost že presegla okrog 40 let. Nekaterih izkušnje v osebnem in intimnem razmerju predstavlja globoke rane, ki terjajo daljše obdobje rehabilitacije, ki bi naj pripeljala v odpuščanje. Kako odpustiti krivice, lahko tudi prepletene s fizičnim in psihičnim nasiljem? Zelo težko je za večino biti sam, vendar imeti poln nahrbtnik zamer je največje breme, ki tudi zapira vrata za nov intimni odnos. Pomembno je, da potegnemo črto pod bolečo preteklost in si s tem omogočimo novo sožitje v pozitivnem partnerstvu. Izkušnje nas naj učijo, da naj bo partnerstvo temelječe na prijateljstvu in medsebojnem spoštovanju. Vse prevečkrat se skoči v nov odnos hitro po razhodu, kar otežuje in obremenjuje novo nastalo zvezo. Dostikrat se slog vedenja prenaša iz zaključenega odnosa v novo nastajajočega. Vedenjski vzorci končanega odnosa se radi vrivajo v nov odnos. Reakcije so burne in nesorazmerne z dražljaji, ker situacija spominja na prejšnjo, o kateri se nista pogovorila. Če se prehitro zapleteta med rjuhe, lahko nastopi kriza odnosa zelo hitro, pogosteje pa po določenem času in na račun zahtevnejših okoliščin. Kajti čas spoznavanja je bil prekratek in sčasoma prihajajo na dan take karakteristike, ki so moteče ali celo boleče. Nasploh lahko rečem, da tako adolescenti kot tudi odrasli vse prehitro stopajo v spolni odnos, spregledajo pa morebitna nasprotja v značaju, temperamentu, interesih in aspiracijah, ki so lahko zelo različne. Naj se uveljavi najprej duhova relacija, sledi ji psihološka, medtem kot naj bo kakor »krona na kraljevi glavi«, telesnost. Kdor je imel več spolnih izkušenj, loči med seksom, ki je bil omejen le na fizično privlačnost, in tistim, kjer je bil oplemeniten z zrelimi čustvi in osebnostno stanovitnostjo.
Tako pojmovan proces intimnega odnosa je manj v veljavi kakor prepuščanje impulzom strasti. Vse več je fantov, katerih življenjski stil je biti »osvajalec«, pa tudi vedno več je deklet in odraslih žensk, ki prevzemajo moški osvajalski slog in niti ne želijo poglobljenejšega in zaupljivejšega odnosa. Hudo je, kadar se zapleteta dva, ki imata različen odnos do spolnosti, kajti sladostrastje enega, praviloma obremeni tistega, ki je želel resnejši odnos.
Vrednota zvestoba je zmeraj aktualna, vendar je z liberalnim odnosom do spolnosti na prepihu. Tako nekateri zagovarjajo t.i. »ohlapni« partnerski odnos, v katerem je zvestoba nepomembna in partnerja, ali eden od njiju, ne pripadata drug k drugemu v celoti, temveč menjava/ta spolne posameznike. Odnos do spolnosti je področje, o katerem se mladostnik, pa tudi odrasli, nima priložnosti, da bi si po vzgledu staršev ali katerem drugem harmoničnem partnerstvu zgradil zvezo, ki bi bila pogojena s čustveno predanostjo in stanovitnostjo. Lahko sklenemo to tematiko s prepričanjem, da je intimnost zelo pomembna in vzpodbujamo odnos, kjer je podobnost v osebnostnih karakteristikah čvrst temelj. Prvotna simpatija in očaranost sta dober temelj, na katerem se lahko gradi ljubezen, ki vključuje spoštovanje, zaupanje in iskrenost v mislih in dejanjih.
Odnos do sebe je v različnih obdobjih življenja (posebej v obdobju odraščanja) pogojen s tem, kako posameznika sprejema njegovo okolje. V najzgodnejšem obdobju, ko otroka mama še doji, otrok v bistvu ni subjekt, temveč je eno s svojo mamo. S prvim dnem rojstva ali že od spočetja sprejema vtise in se odziva na dražljaje iz okolja. Ti dražljaji imajo to značilnost, da prispevajo k izgradnji pozitivne podobe o sebi, če pa otrok ni bil zaželen, se praviloma ne krepi samozavest in se otrok bolj ali manj zapira vase in se naveže na osebo, ki ga ima rada. Najtežje pogoje pa ima otrok, ki ni deležen vzpodbud in pohval. Lahko se identificira s temi negativnimi odzivi in ti ga spremljajo v vrtec in tudi v šolsko obdobje. Srečna okoliščina je lahko v tem, da ima nekatere karakteristike, ki so s strani sošolcev priznane kot zaželene. Eden od najpomembnejših dejavnikov v tem obdobju je učni uspeh. Tudi spretnejši v športu in glasbi so praviloma v ugodnejšem položaju. Pod vodstvom učiteljice, ki prepozna v družbi zapostavljenega otroka, se lahko vpliv neugodnega družinskega okolja precej omili.
Kakorkoli, ob koncu osnovne šole, lahko opazimo, kdo je obogaten s pozitivnim odnosom do sebe, kakor tudi prepoznamo otroka, ki je porinjen na rob. Če bi naredili sociogram, bi iz njega lahko spoznali, kakšen status ima vsak posameznik. Razlike med sošolci se kažejo tudi v tem, na katero srednjo šolo se vpiše posamezni najstnik. Najbolj izpostavljeni pa so otroci, katerih starši ne spodbujajo nadaljnjega šolanja in pridobitev poklica.
Iz zapisanega je razvidno, da so največ naklonjenosti deležni tisti, ki so najbolj telesno privlačni, najpametnejši, najuspešnejši, najbolj zabavni in najbolj pripravljeni pomagati. V obdobju srednješolskega obdobja so z vidika značaja in drugih osebnostnih karakteristik že razvidne pomembne osebnostne razlike. Posameznik je zelo pozoren na svoj videz, zrelejši adolescenti pa se že ozirajo vase in prepoznavajo svoje kvalitete in pomanjkljivosti. Samopodoba se sedaj ne formira zgolj po odzivih iz okolja, temveč je odnos posameznika do sebe že na neki način kompleksen. Nekateri, posebej bolj introvertirani, si težje najdejo prijatelje in intimne partnerje.
Eden od ključnih problemov leži v tem, da mladostniki preživljajo obdobje od 13. leta pa do solidne osebnostne zrelosti (okvirno med 20 let in več) kot konfliktno. Telesna in spolna zrelost jih spodbuja v zgodnje spolne odnose, ne zavedajo se pa odgovornosti in posledic, ki jih terja prepuščanje spolnim vzgibom. Težava je tudi v tem, da so najstniki prepuščeni samim sebi v oblikovanju celovitega odnosa do intimnosti, posebej če se o tem ne morejo pogovoriti starši, nemalo kje pa je odnos med staršema slab zgled za najstnika. Iz zapisanega lahko razberemo, da je formiranje osebnosti, izgradnja samopodobe in življenjskega sloga zelo zapleteno in se marsikateri odrasli spopada z osebnostnimi problemi, ki bi jih naj uresničil v dobi odraščanja.
V naši civilizaciji se prepleta veliko mnenj o ustreznosti tega, kako naj se oblikuje partnerski odnos, oziroma zakonska zveza. Mislim, da nisem daleč od resnice, če trdim, da partnerski odnos marsikje ne temelji na ustreznih osnovah. Marsikdo niti ne loči med simpatijo, zaljubljenostjo in ljubeznijo. Nekaterim promiskuiteta, svingerstvo in druge anomalije ne predstavljajo kaj neprimernega, prav tako pa se pojavlja odvisnost od odnosov in odvisnost od spolnosti.
Posebno poglavje pa predstavlja slog življenja odraslih in vloga intime. Boleče so še lahko izkušnje, ki so nastale ob razvezi oziroma pri tistih, ki resnejših razmerij in skupnega življenja niso okusili, čeprav je njihova starost že presegla okrog 40 let. Nekaterih izkušnje v osebnem in intimnem razmerju predstavlja globoke rane, ki terjajo daljše obdobje rehabilitacije, ki bi naj pripeljala v odpuščanje. Kako odpustiti krivice, lahko tudi prepletene s fizičnim in psihičnim nasiljem? Zelo težko je za večino biti sam, vendar imeti poln nahrbtnik zamer je največje breme, ki tudi zapira vrata za nov intimni odnos. Pomembno je, da potegnemo črto pod bolečo preteklost in si s tem omogočimo novo sožitje v pozitivnem partnerstvu. Izkušnje nas naj učijo, da naj bo partnerstvo temelječe na prijateljstvu in medsebojnem spoštovanju. Vse prevečkrat se skoči v nov odnos hitro po razhodu, kar otežuje in obremenjuje novo nastalo zvezo. Dostikrat se slog vedenja prenaša iz zaključenega odnosa v novo nastajajočega. Vedenjski vzorci končanega odnosa se radi vrivajo v nov odnos. Reakcije so burne in nesorazmerne z dražljaji, ker situacija spominja na prejšnjo, o kateri se nista pogovorila. Če se prehitro zapleteta med rjuhe, lahko nastopi kriza odnosa zelo hitro, pogosteje pa po določenem času in na račun zahtevnejših okoliščin. Kajti čas spoznavanja je bil prekratek in sčasoma prihajajo na dan take karakteristike, ki so moteče ali celo boleče. Nasploh lahko rečem, da tako adolescenti kot tudi odrasli vse prehitro stopajo v spolni odnos, spregledajo pa morebitna nasprotja v značaju, temperamentu, interesih in aspiracijah, ki so lahko zelo različne. Naj se uveljavi najprej duhova relacija, sledi ji psihološka, medtem kot naj bo kakor »krona na kraljevi glavi«, telesnost. Kdor je imel več spolnih izkušenj, loči med seksom, ki je bil omejen le na fizično privlačnost, in tistim, kjer je bil oplemeniten z zrelimi čustvi in osebnostno stanovitnostjo.
Tako pojmovan proces intimnega odnosa je manj v veljavi kakor prepuščanje impulzom strasti. Vse več je fantov, katerih življenjski stil je biti »osvajalec«, pa tudi vedno več je deklet in odraslih žensk, ki prevzemajo moški osvajalski slog in niti ne želijo poglobljenejšega in zaupljivejšega odnosa. Hudo je, kadar se zapleteta dva, ki imata različen odnos do spolnosti, kajti sladostrastje enega, praviloma obremeni tistega, ki je želel resnejši odnos.
Vrednota zvestoba je zmeraj aktualna, vendar je z liberalnim odnosom do spolnosti na prepihu. Tako nekateri zagovarjajo t.i. »ohlapni« partnerski odnos, v katerem je zvestoba nepomembna in partnerja, ali eden od njiju, ne pripadata drug k drugemu v celoti, temveč menjava/ta spolne posameznike. Odnos do spolnosti je področje, o katerem se mladostnik, pa tudi odrasli, nima priložnosti, da bi si po vzgledu staršev ali katerem drugem harmoničnem partnerstvu zgradil zvezo, ki bi bila pogojena s čustveno predanostjo in stanovitnostjo. Lahko sklenemo to tematiko s prepričanjem, da je intimnost zelo pomembna in vzpodbujamo odnos, kjer je podobnost v osebnostnih karakteristikah čvrst temelj. Prvotna simpatija in očaranost sta dober temelj, na katerem se lahko gradi ljubezen, ki vključuje spoštovanje, zaupanje in iskrenost v mislih in dejanjih.
