V procesu odraščanja in psihološkega osamosvajanja se praviloma vsak adolescent sreča s vprašanjem, čemu posvetiti življenje. To je vprašanje o smislu, ko vsak skuša odgovoriti na vprašanje, čemu nameniti svoje življenje. A: Trstenjak trdi: »Naše življenje ni vrženost, temveč poklicanost v življenje. « Ta tematika pripelje do vprašanja izbire šole, poklica. Lepo je, če lahko otrok ali mladostnik sledi lastnim željam, motivom in intelektualnim sposobnostim. Prav tako je dobrodošlo, če so starši tako zaupljivi do svojega mladostnika, da ne. projicirajo vanj svojih neuresničenih poti in dosežkov. Poleg potrebe po izbiri šole in poklica se v mladostniku krepi želja, da svoje talente v procesu mentalnega dozorevanja deli z vrstniki. V tem času tudi spolno dozori, se upira avtoritetam, ki so mu ovira, pri zadovoljevanju bioloških in čustvenih ter erotičnih hotenj. Nekateri mladostniki so rojeni v družinah, ki jim ne omogočajo nadaljevanja šolanja in se že zgodaj (po osnovni šoli) srečajo s situacijo, da morajo sami poskrbeti za svojo eksistenco. Obojim pa je nedvomno skupno, da se enim bolj izrazito drugim manj, pojavljajo vprašanja kot so: kdo sem, kakšen sem, čemu posvetiti svoj čas, kar je v bistvu vprašanje o smislu bivanja. Ti. procesi niso pri vseh mladostnih enako razvidni. Eni so bolj osredotočeni na vprašanja, ki angažirajo duhovno in duševno plat, drugi so bolj orientirani na čutno, telesno zadovoljevanje potreb.
Nekatere združbe so tudi destruktivne in. brezobzirne, tako da je njihova pot odraščanja povezana s stranpotmi. Kakšen izmed njih naleti tudi na srečanje s kršitvami zakonov, ali jim kakšna težja bolezen ali invalidnost določa življenje z omejitvami. Marsikdo se vpraša o svojem izvoru in svojih perspektivah. Ali sem zgolj številka na različnih birokratskih seznamih? V čem sem drugačen od vrstnikov? Ali je moja individualnost moteča za okolico? Sem ustvarjen z namenom, ali pa je zgolj slučaj, da sta se mama in oče prav takrat predala drug dragemu? Pravi čudež je, da se je iz množice spolnih celic, prav ta, v kateri je bil moj zapis, združila z jajčecem. Vprašamo se lahko, kolikšna je bila verjetnost, da sem spočet in rojen prav jaz? Slučaj ali načrtovan namen, to je zdaj vprašanje. Vsekakor pa lahko ugotovimo: življenje je izjemen dar. Eden odločilnih dejavnikov za ustrezen razvoj je v tem, ali je bil otrok zaželen, ali ne. Sorazmerno veliko otrok živi samo z enim staršem, običajno z mamo. V zadnjem času se vse pogosteje dogaja, da otrok po razvezi živi z očetom. Dogaja pa se tudi, da mama že v obdobju nosečnosti ve, da bo morala negovati in vzgajati otroka brez pomoči biološkega očeta. V takih razmerah, je za otrokov razvoj izjemno pomembno, da starša ne zlorabljata otroka za medsebojno obračunavanje. Če se to dogaja, je otrok zaznamovan z izkušnjo, da starša nista nespremenljiva konstanta. To je posebej prisotno pri majhnih otrocih. Zanje je zelo boleče, saj je porušen niz izkušenj, ki nudi otroku varnost. Kajti če je odšel eden od staršev, prežema otroka boleče vprašanje: kaj bo z menoj, če odide in ga zapusti še drugi starš. Razen teh otrok je tudi veliko takih, ki živijo v družinah z obema starša, vendar za njihov dom velja, da v družini ni ljubeče harmonije, temveč so pogosti prepiri in tudi nasilno vedenje.
Ena od psiholoških zakonitosti v razvoju otroka je v tem, da so za celotno življenje odločilna prva tri. leta življenja. Tako so otroci (v obdobju blizu vrtcu), zaznamovani s pogoji življenja v družini. Otroci, ki so prva leta preživeli v ugodnih družinskih razmerah, se običajno bolj suvereno znajdejo, kot tisti, ki so imeli slabe družinske razmere. Predvsem je ogrožen njihov socialni in čustveni razvoj. Če se ne zmorejo vključiti v igro v skupini, če jih prežema strah in negotovost, se njihove neugodne izkušnje le še stopnjujejo. Tako je vsak otrok, ko vstopa v šolo, že zaznamovan z pozitivnimi, ali bolj negativnimi socialnimi izkušnjami, kar vpliva na organizirano učenje in ima za posledico bolj ali manj pozitivno samopodobo. Raziskave razvojne psihologije so pokazale, daje samopodoba najbolj pomemben dejavnik za uspešno šolanje. Odločilnejša je od intelektualnim sposobnosti in motivacije za uspeh v šolanju pa tudi (ne)ugodnih razmer v družini. Dozorevanje in vsestranski razvoj je v veliki meri pogojen s tem, ali je otrok živel v okolju, kjer je bil deležen pohval in vzpodbud, ali pa je bil pogosto grajan in kaznovan. Socialni status v razredu je v največji meri odvisen od tega, koliko je posameznik zrel za zahteve pouka. Največ pa je vredno, če so mu pogoji v družini omogočali izgradnjo samozavesti in s tem so postali zidaki za gradnjo pozitivne samopodobe. Pozitivna čustva, socialna spretnost, dobri občutki in angažirane misli so karakteristike, ki gradijo značaj in omogočajo tudi sprejemanje odločitev in odgovornost za svoja ravnanja. V adolescenci poleg problematike erotike nastopi vprašanje: čemu živim. Tudi uspehi v šolanju niso garancija, da bo pot v socialno-čustveno dozorevanje potekalo brez številnih dvomov, dilem in odprtih vprašanj. Adolescentu vedno bolj stopa v ospredje področje spolnosti in upiranje avtoritetam, predvsem staršem. Marsikateremu pubertetniku ne ustreza starševski vrednostni koncept, posebej pa jih moti, če jih starši obravnavajo kot otroke. Tako se pogosto dogaja, da pride do nesorazmerja med pravicami in odgovornostjo.
Živimo v civilizaciji, kjer je spolna zrelost, ki se kaže s prvo erekcijo in prvo menstruacijo, zelo zahtevna. Le redki fantje pa tudi dekleta se ne zavedajo, kaj vse pomeni spolnost. Večina težko usklajuje področje intime z osebnostno nezrelostjo in eksistenčno odvisnostjo. Mladostnik občuti željo po intimnem odnosom z dekletom, in obratno, socialno-čustven razvoj pa pomembno zaostaja za telesno-spolnim in z eksistenčno neodvisnostjo. Tako prihaja do tega, da nekatera dekleta zanosijo preden osebnostno dozorijo, pogosti pa so tudi primeri, ko fantje nočejo ali ne zmorejo opravljati očetovske vzgoje. Poseben primer pa pomenijo umetne prekinitve nosečnosti, ki puščajo boleče sledi v osebnosti deklet in tudi nekaterih fantov.
Povzamemo lahko, daje pot odraščanja zelo zahtevna in le redki stopijo v odraslost brez resnejših duševnih ran in brazgotin. Vedeti moramo, da so nekateri že gensko bolj dovzetni za duševne stiske. Mnogi v stiskah posežejo po alkoholu in prepovedanimi drogami, kar po določenem času prinese trpljenje in polom posameznikov. Težave za odraščajoče mladostnike so tudi v tem, da na področju socialno-čustvenih potreb (varnost, ljubezen, uveljavljanje-spoštovanje in ekspresivnost-izražanje) niso doživeli ustrezne zadovoljitve v družini. Tako hitro stopajo v partnerski odnos, da bi zapolnili te primanjkljaje. Poleg tega je za to obdobje značilna izbira partnerja na osnovi očarljivega videza, kar včasih vodi v vzajemno zaljubljenost, medtem ko je resnične ljubezni, temelječe na medsebojnem spoštovanju, predanosti in zvestobe bolj malo. Temu v telesni zrelosti ob odsotnosti pozitivne samopodobe pogosto sledijo razveze, kar najbolj prizadene otroke/a.
Zgodnja odrasla doba nam postreže s posamezniki, ki živijo sami, bodisi da so razvezani ali pa niti niso srečali primerne osebe za kvalitetno partnerstvo. Pri tern. se postavlja vprašanje, kakšna je pripravljenost tistih, ki so sami, da bi svoj življenjski slog spremenili. Posebej če so ti posamezniki bili dalj časa sami, so si zgradili svoj življenjski slog, ki ga ni lahko opustiti. Skupno življenje v partnerstvu je nova priložnost za izgradnjo kvalitetnih odnosov. V novi zakonski zvezi se je treba do neke mere prilagoditi. Še pred tem je treba tudi preveriti, kakšne so osebnostne lastnosti, kakšen značaj določa oba potencialna partnerja. Vsekakor bi morali doživeti, daje nova zveza za posameznika kvalitetnejša od samskega stanu in da v njej tudi vsak od njiju pridobiva v osebnostni rasti.
Zelo pomembno je ustvariti ljubečo družinsko vzdušje, v katerem poleg razvoja otrok, partnerja drug drugega vzpodbujata v plemenitenje značaja. Pomembno je tudi spoznanje, kako ustrezno vzgajati otroke. Oba starša naj bi jih ljubeče varovala, včasih pa tudi posegala po strogih prijemih. Omejitve morajo biti dosledno upoštevane, saj s tem razvijamo otrokovo pripravljenost, da se bodo lahko ustrezno vključi v skupine izven družine. Pri tem naj pride do otrokovega preseganja egocentrizma in egoizma. Ampak ta proces naj se ne odvija prehitro, kajti lahko s tem prej škodujemo kot koristimo otroku v njegovem poteku socialnega razvoja.
Anton Trstenjak, eden od odličnih psihologov in teologov v tem smislu piše: »Dejstvo, da že na svet pridemo z določeno dediščino in da smo brez svojega privoljenja postavljeni v določeno okolje, nam odpira obenem prvo življenjsko spoznanje: važnejše je življenje sprejeti kot ga razumeti. «
Samo po sebi se postavlja vprašanje, ali in kako si razvezane osebe in drugi, ki nimajo za seboj propada zakonske zveze, predstavljajo položaj nove partnerske zveze. Nekateri so tako globoko razočarani in prizadeti zaradi polomljenega zakona, da potrebujejo daljši čas, da se osvobodijo misli iz preteklosti in prizadeta čustvovanja. Izoblikujejo si življenjski slog, v katerem ni prostora za novo partnerstvo, ker ne zaupajo, da bi lahko našli primemo osebo za intimno zvezo. Ko pa mine obdobje prizadetosti, žalovanja in se osvobodijo strahu pred spremembo, se ponuja nova priložnost za življenje v dvoje. Zelo pomembno je, kateri so tisti elementi pri nasprotnem spolu, zaradi katerih sprejemamo s simpatijo in očarljivostjo potencialnega sopotnika za življenje. Da se Izognemo novemu razočaranju se ne smemo ustaviti pri privlačnosti na telesni ravni, ampak smo pozorni na osebnostne, značajske lastnosti, skladnost interesov in vrednostnih sestavin.
Bolj kot iskati primernega sopotnika je pomembno, da razvezan posameznik, kolikor se da, najde svoje slabosti in si na osnovi ugotovitev nepristransko ovrednoti svoj del in samega sebe. Kajti, ko najdejo svoj notranji mir, odpustijo bivšemu partnerju in ne gojijo zamer. S tem se duševno osvobodimo in smo pripravljeni na »popravni izpit«. A. Trstenjak piše. : «Vsa skrivnost našega spreobrnjenja in poboljšanja je dvoje; Najprej sprejeti brez upora, onemogle jeze in svetobolja svoje stanje z dediščino vred, da se ne razvije v nas duh, ki vse zanika, vse odklanja, pred vsem klone in nad vsem obupa, « Vsekakor je resnica v tem, da je bolje biti sam, kot oblikovati zvezo, v kateri vsak vleče na svojo stran in ni soglasja ter harmonije. Prav tako pa velja tudi prisluhniti misli, da je lahko lepše v dvoje, če se povežeta dve odgovorni in zreli osebnosti, pripravljeni na kakšen kompromis, ki pa ne posega na temeljne individualne vrednote in življenjski slog posameznika.
A, Trstenjak v nadaljevanju knjige Po sledeh človeka zapiše: « Vsak trenutek nam šine skozi možgane kakšna misel-in že se rodi čustvo takšno ali drugačno: lepo ali grdo, veselo ali žalostno, prijazno ali neprijazno, plemenito ali pa tudi zlobno. Od nas samih pa je odvisno, kakšna čustva bodo prevladovala v našem srcu. Indijanska anekdota govori o dialogu med poglavarjem in otrokom. Poglavar reče: v sebi imamo dva volkova; dobrega in hudobnega, in otrok vpraša : kateri bo zmagal? Modri poglavar mu odgovori: tisti, ki ga boš hranil.
Ko govorimo o čustvih, je dobro vedeti, da nimamo v oblasti nad pojavom čustev: ljubezen, strah, radost, gnus, sovraštvo, ljubosumje itd. Imamo pa vso možnost, odločiti se, kako bomo z njimi ravnali, kako jih bomo izrazili. Torej nismo ujetniki svojih čustev, temveč je od nas odvisno, ali bomo z izražanjem čustev gradili mostove, ali jih rušili. Lahko pa tudi pojav čustva zadržimo, in se na primer smehljamo, čeprav smo žalostni. »Kolikor nimamo v sebi dobrote, toliko tudi ne znamo sedanjosti obvladati in srečno živeti, » (A. Trstenjak): «Zato ima dobrota, ki jo živi človek na zemlji, odsvit večnosti na sebi. «
V vsakdanjem življenju se pogosto dogaja, da svoja čustva zadržimo zase, včasih jih »odložimo« v nezavedno stanje naše duševnosti. To pogosto povzroči, da je razmerje med impresijo (to je zaznavanje v okolju), in ekspresijo (to je izražanje zaznav, čustev in misli) neuravnoteženo. Če pogosto ne izražamo svojih osebnih vsebin, temveč ji skrivamo, je v tem nevarnost, da smo pretirano zaprti vase in nismo sproščeni. V težji obliki lahko zaradi tega tudi pademo v depresijo ali celo v psihozo. Psihično zdravljenje poteka predvsem z medikamentozno terapijo, marsikdo pa pogreša sogovornika, najbolje psihoterapevta. Jemanje tablet in injekcij se ne nanaša na odkrivanje vzrokov za pojav resnih duševnih težav, praviloma pa pomirjajo. Dokler ima posameznik visoko dozo, se marsikomu kvaliteta življenja osiromaši. Še dobro da obstoje civilne skupnosti, v katerih se odvijajo programi, v katerem lahko tudi invalidski upokojenci najdejo vsebine zase.
Čustva so lahko kratkotrajna ali dolgotrajna, plitva ali globoka, pozitivna ali negativna in lahko jih avtentično izražamo ali zadržimo zase. Vrh čustvenega sveta je nesebična, brezpogojna ljubezen, ki pa je težko dosegljiv cilj. Malo je ljudi, ki v sebi ne nosijo zamere, ker ne zmorejo odpuščati.
Včasih pa tudi razmišljajo ali se celo dejansko prepuščajo sovražnim dejanjem. Za duševno ravnovesje je lahko velika ovira občutek krivde. V mnogih družinah je vzbujanje krivde otrokom uveljavljen način vzgojnih posegov. Krivda je v bistvu destruktivna, saj je neustrezno vedenje že preteklost in bi bil veliko bolj primeren pristop pogovor z razumljivo razlago.
Posebno poglavje pri vstopanju v seksualna razmerja je načelni odnos do spolnosti in erotike. Liberizacija spolnosti je za mladostnika na videz nesporna. V družbi ni ustanove ali subjekta, ki bi ustrezno in načelno zavzel odnos do »športnega seksa«. Spolnost je najbolj intimno področje v medsebojnih odnosih, zato je treba zavzeti čvrsto stališče. Kajti zgolj strast, brez ustrezne duševne skladnosti, pušča boleče posledice pri marsikomu.
DROBTINICE ZA RAZMISLEK
Iskrenost!? Kdaj in do koga naj bomo iskreni? Za koga je značilna iskrenost? Ali so iskreni le otroci, ki so že po naravi iskreni, spontani; hkrati pa tudi egoistični in egocentrični. Ali so vsi otroci iskreni in kadar niso, je to zato ker ne zmorejo jasno ločiti resnice o domišljije. Ali je vsak otrok bolj iskren kot katerega koli odraslega? Kdaj in čemu smo se odrasli odpovedali iskrenosti in zatajili resnicoljubnost? Ali smo ugotovili, da smo bili v svoji spontanosti naivni in to lahkomiselnost plačali z bolečimi ranami v samem jedru svoje duše? Temu rečemo, da smo se spametovali, ko nam je življenje odtisnilo pečat krute realnosti. Daljnosežne posledice otroške iskrenosti so v tem, da smo si z leti kot srednjeveški vitezi nadeli varen oklep, se oborožili z mečem in zavarovali z neprebojnim ščitom. Nekateri so celo zgradili trdnjave in visok zid, da bi zavarovali najplemenitejše bistvo v sebi.
Naučili smo se biti pametni, zviti, nekateri smo postali celo uspešni in spoštovani, čaščeni. Za vse je pa značilno, da smo preboleli otroške bolezni: spontanost, igrivost, zvedavost, iskrenost, resnicoljubnost… Ali smo pametni, modri, ko svoje resnice ne izražamo, ne živimo z njo? Med nami so glede tega razlike, pogosto smo za resnico »kaznovani« in sklenemo opustiti takšno vedenje, če sledimo sloganu: hitro in zlahka čim več užitka in dobička, potem ni dileme : grabi, išči koristi, tudi na boleč račun bližnjih. V smislu pregovora: »ni vse zlato kar se sveti« pa dobi življenjska pot drugačen smisel. . prevetrimo svoje vrline in razvade.
Izviri voda so globoki in treba je naporno in vztrajno kopati, da pridemo do čiste vode. Lahko pa vse moči usmerimo v obilje; obilje institucij, besed, laži, poltene telesnosti, iluzij, potlačenih hrepenenj in romantičnih sanjarij… Posledica takšne usmerjenosti je v tem, da se lahko vprašamo: resnica, kje si? Sočutje, kam si se skrilo? Prijateljstvo, , zakaj si se zamenjalo za računalnik in telefon? Ljubezen, ali si na smrt zbolela? Bog, ali so mi te skrili, ker so preveč na pamet govorili, se v hladne hrame zaklenili?
Človek je troedino bitje, kar se kaže v tem, da nas sestavljajo: telo, duševnost in duhovnost. Če si
prizadevamo, da so te tri substance v harmoniji, smo na dobri poti k zdravju; tako telesnemu in duševnemu, pa tudi duhovnost je treba nahraniti s primernimi vsebinami.
Ob tem se lahko vprašamo, ali so moje želje moja resnična hrepenenja, ali so moja hrepenenja ustrezna, ali so moje potrebe potešene… Rad kaj dobrega pojem, kaj močnega popijem, da pozabim… , kaj opojnega pokadim, da sebi ubežim. Če dajem vtis močnega in hlastam po uspehu za vsako ceno, najbrž skušam prikriti, da sem majhen, pogosto nemočen, potreben varnosti in naklonjenosti tako v družini kakor v širši družbi.
Kdo me bo imel rad, kadar sem utrujen in tečen, lahko tudi izčrpan in neprijeten; Takrat je vrednost naših odnosov na preizkušnji. Mogoče se je samopodoba izgubljala, ni samozavesti, ker so nam že v zgodnjem otroštvu, v peskovniku podrli grad in most iz mivke. Verjetno smo bili deležni (pre) malo pozornosti in brezpogojne ljubezni, in pogosto nevede z neizrečeno prošnjo, molkom, pretvezo skušali nadoknaditi, česar nismo imeli v odraščanju.
Ali smo zato zboleli?, ker smo bolj tenkočutni in ranljivi, in naša duševna struktura ni zdržala vseh pritiskov in odsotnost empatije. Takrat si recimo: ustavi se, zazri se v čudovit sadovnjak, sprehodi se po gozdu in si po možnosti nabavi hišnega ljubljenčka.
Če trenutno še nimaš vsaj koščka zemlje, pripravi gredice svojega srca in On bo zasejal zdravilne zeli, prelepo cvetje, sladke sadeže, osvežilno zelenjavo in najodpornejša žita. Ti le zalivaj, oplej, okopavaj. Stvarnik bo dal, da bo vzklilo, raslo, zorelo in rodilo sad. In imel boš, da lahko daješ.
Kajti naš odrešenik nam je obljubil: »Mir vam zapuščam, mir svoj vam dajem«.
ŽIVLJENJE IMAM – KAJ Z NJIM?
V procesu odraščanja in psihološkega osamosvajanja se praviloma vsak adolescent sreča s vprašanjem, čemu posvetiti življenje. To je vprašanje o smislu, ko vsak skuša odgovoriti na vprašanje, čemu nameniti svoje življenje. A: Trstenjak trdi: »Naše življenje ni vrženost, temveč poklicanost v življenje. « Ta tematika pripelje do vprašanja izbire šole, poklica. Lepo je, če lahko otrok ali mladostnik sledi lastnim željam, motivom in intelektualnim sposobnostim. Prav tako je dobrodošlo, če so starši tako zaupljivi do svojega mladostnika, da ne. projicirajo vanj svojih neuresničenih poti in dosežkov. Poleg potrebe po izbiri šole in poklica se v mladostniku krepi želja, da svoje talente v procesu mentalnega dozorevanja deli z vrstniki. V tem času tudi spolno dozori, se upira avtoritetam, ki so mu ovira, pri zadovoljevanju bioloških in čustvenih ter erotičnih hotenj. Nekateri mladostniki so rojeni v družinah, ki jim ne omogočajo nadaljevanja šolanja in se že zgodaj (po osnovni šoli) srečajo s situacijo, da morajo sami poskrbeti za svojo eksistenco. Obojim pa je nedvomno skupno, da se enim bolj izrazito drugim manj, pojavljajo vprašanja kot so: kdo sem, kakšen sem, čemu posvetiti svoj čas, kar je v bistvu vprašanje o smislu bivanja. Ti. procesi niso pri vseh mladostnih enako razvidni. Eni so bolj osredotočeni na vprašanja, ki angažirajo duhovno in duševno plat, drugi so bolj orientirani na čutno, telesno zadovoljevanje potreb.
Nekatere združbe so tudi destruktivne in. brezobzirne, tako da je njihova pot odraščanja povezana s stranpotmi. Kakšen izmed njih naleti tudi na srečanje s kršitvami zakonov, ali jim kakšna težja bolezen ali invalidnost določa življenje z omejitvami. Marsikdo se vpraša o svojem izvoru in svojih perspektivah. Ali sem zgolj številka na različnih birokratskih seznamih? V čem sem drugačen od vrstnikov? Ali je moja individualnost moteča za okolico? Sem ustvarjen z namenom, ali pa je zgolj slučaj, da sta se mama in oče prav takrat predala drug dragemu? Pravi čudež je, da se je iz množice spolnih celic, prav ta, v kateri je bil moj zapis, združila z jajčecem. Vprašamo se lahko, kolikšna je bila verjetnost, da sem spočet in rojen prav jaz? Slučaj ali načrtovan namen, to je zdaj vprašanje. Vsekakor pa lahko ugotovimo: življenje je izjemen dar. Eden odločilnih dejavnikov za ustrezen razvoj je v tem, ali je bil otrok zaželen, ali ne. Sorazmerno veliko otrok živi samo z enim staršem, običajno z mamo. V zadnjem času se vse pogosteje dogaja, da otrok po razvezi živi z očetom. Dogaja pa se tudi, da mama že v obdobju nosečnosti ve, da bo morala negovati in vzgajati otroka brez pomoči biološkega očeta. V takih razmerah, je za otrokov razvoj izjemno pomembno, da starša ne zlorabljata otroka za medsebojno obračunavanje. Če se to dogaja, je otrok zaznamovan z izkušnjo, da starša nista nespremenljiva konstanta. To je posebej prisotno pri majhnih otrocih. Zanje je zelo boleče, saj je porušen niz izkušenj, ki nudi otroku varnost. Kajti če je odšel eden od staršev, prežema otroka boleče vprašanje: kaj bo z menoj, če odide in ga zapusti še drugi starš. Razen teh otrok je tudi veliko takih, ki živijo v družinah z obema starša, vendar za njihov dom velja, da v družini ni ljubeče harmonije, temveč so pogosti prepiri in tudi nasilno vedenje.
Ena od psiholoških zakonitosti v razvoju otroka je v tem, da so za celotno življenje odločilna prva tri. leta življenja. Tako so otroci (v obdobju blizu vrtcu), zaznamovani s pogoji življenja v družini. Otroci, ki so prva leta preživeli v ugodnih družinskih razmerah, se običajno bolj suvereno znajdejo, kot tisti, ki so imeli slabe družinske razmere. Predvsem je ogrožen njihov socialni in čustveni razvoj. Če se ne zmorejo vključiti v igro v skupini, če jih prežema strah in negotovost, se njihove neugodne izkušnje le še stopnjujejo. Tako je vsak otrok, ko vstopa v šolo, že zaznamovan z pozitivnimi, ali bolj negativnimi socialnimi izkušnjami, kar vpliva na organizirano učenje in ima za posledico bolj ali manj pozitivno samopodobo. Raziskave razvojne psihologije so pokazale, daje samopodoba najbolj pomemben dejavnik za uspešno šolanje. Odločilnejša je od intelektualnim sposobnosti in motivacije za uspeh v šolanju pa tudi (ne)ugodnih razmer v družini. Dozorevanje in vsestranski razvoj je v veliki meri pogojen s tem, ali je otrok živel v okolju, kjer je bil deležen pohval in vzpodbud, ali pa je bil pogosto grajan in kaznovan. Socialni status v razredu je v največji meri odvisen od tega, koliko je posameznik zrel za zahteve pouka. Največ pa je vredno, če so mu pogoji v družini omogočali izgradnjo samozavesti in s tem so postali zidaki za gradnjo pozitivne samopodobe. Pozitivna čustva, socialna spretnost, dobri občutki in angažirane misli so karakteristike, ki gradijo značaj in omogočajo tudi sprejemanje odločitev in odgovornost za svoja ravnanja. V adolescenci poleg problematike erotike nastopi vprašanje: čemu živim. Tudi uspehi v šolanju niso garancija, da bo pot v socialno-čustveno dozorevanje potekalo brez številnih dvomov, dilem in odprtih vprašanj. Adolescentu vedno bolj stopa v ospredje področje spolnosti in upiranje avtoritetam, predvsem staršem. Marsikateremu pubertetniku ne ustreza starševski vrednostni koncept, posebej pa jih moti, če jih starši obravnavajo kot otroke. Tako se pogosto dogaja, da pride do nesorazmerja med pravicami in odgovornostjo.
Živimo v civilizaciji, kjer je spolna zrelost, ki se kaže s prvo erekcijo in prvo menstruacijo, zelo zahtevna. Le redki fantje pa tudi dekleta se ne zavedajo, kaj vse pomeni spolnost. Večina težko usklajuje področje intime z osebnostno nezrelostjo in eksistenčno odvisnostjo. Mladostnik občuti željo po intimnem odnosom z dekletom, in obratno, socialno-čustven razvoj pa pomembno zaostaja za telesno-spolnim in z eksistenčno neodvisnostjo. Tako prihaja do tega, da nekatera dekleta zanosijo preden osebnostno dozorijo, pogosti pa so tudi primeri, ko fantje nočejo ali ne zmorejo opravljati očetovske vzgoje. Poseben primer pa pomenijo umetne prekinitve nosečnosti, ki puščajo boleče sledi v osebnosti deklet in tudi nekaterih fantov.
Povzamemo lahko, daje pot odraščanja zelo zahtevna in le redki stopijo v odraslost brez resnejših duševnih ran in brazgotin. Vedeti moramo, da so nekateri že gensko bolj dovzetni za duševne stiske. Mnogi v stiskah posežejo po alkoholu in prepovedanimi drogami, kar po določenem času prinese trpljenje in polom posameznikov. Težave za odraščajoče mladostnike so tudi v tem, da na področju socialno-čustvenih potreb (varnost, ljubezen, uveljavljanje-spoštovanje in ekspresivnost-izražanje) niso doživeli ustrezne zadovoljitve v družini. Tako hitro stopajo v partnerski odnos, da bi zapolnili te primanjkljaje. Poleg tega je za to obdobje značilna izbira partnerja na osnovi očarljivega videza, kar včasih vodi v vzajemno zaljubljenost, medtem ko je resnične ljubezni, temelječe na medsebojnem spoštovanju, predanosti in zvestobe bolj malo. Temu v telesni zrelosti ob odsotnosti pozitivne samopodobe pogosto sledijo razveze, kar najbolj prizadene otroke/a.
Zgodnja odrasla doba nam postreže s posamezniki, ki živijo sami, bodisi da so razvezani ali pa niti niso srečali primerne osebe za kvalitetno partnerstvo. Pri tern. se postavlja vprašanje, kakšna je pripravljenost tistih, ki so sami, da bi svoj življenjski slog spremenili. Posebej če so ti posamezniki bili dalj časa sami, so si zgradili svoj življenjski slog, ki ga ni lahko opustiti. Skupno življenje v partnerstvu je nova priložnost za izgradnjo kvalitetnih odnosov. V novi zakonski zvezi se je treba do neke mere prilagoditi. Še pred tem je treba tudi preveriti, kakšne so osebnostne lastnosti, kakšen značaj določa oba potencialna partnerja. Vsekakor bi morali doživeti, daje nova zveza za posameznika kvalitetnejša od samskega stanu in da v njej tudi vsak od njiju pridobiva v osebnostni rasti.
Zelo pomembno je ustvariti ljubečo družinsko vzdušje, v katerem poleg razvoja otrok, partnerja drug drugega vzpodbujata v plemenitenje značaja. Pomembno je tudi spoznanje, kako ustrezno vzgajati otroke. Oba starša naj bi jih ljubeče varovala, včasih pa tudi posegala po strogih prijemih. Omejitve morajo biti dosledno upoštevane, saj s tem razvijamo otrokovo pripravljenost, da se bodo lahko ustrezno vključi v skupine izven družine. Pri tem naj pride do otrokovega preseganja egocentrizma in egoizma. Ampak ta proces naj se ne odvija prehitro, kajti lahko s tem prej škodujemo kot koristimo otroku v njegovem poteku socialnega razvoja.
Anton Trstenjak, eden od odličnih psihologov in teologov v tem smislu piše: »Dejstvo, da že na svet pridemo z določeno dediščino in da smo brez svojega privoljenja postavljeni v določeno okolje, nam odpira obenem prvo življenjsko spoznanje: važnejše je življenje sprejeti kot ga razumeti. «
Samo po sebi se postavlja vprašanje, ali in kako si razvezane osebe in drugi, ki nimajo za seboj propada zakonske zveze, predstavljajo položaj nove partnerske zveze. Nekateri so tako globoko razočarani in prizadeti zaradi polomljenega zakona, da potrebujejo daljši čas, da se osvobodijo misli iz preteklosti in prizadeta čustvovanja. Izoblikujejo si življenjski slog, v katerem ni prostora za novo partnerstvo, ker ne zaupajo, da bi lahko našli primemo osebo za intimno zvezo. Ko pa mine obdobje prizadetosti, žalovanja in se osvobodijo strahu pred spremembo, se ponuja nova priložnost za življenje v dvoje. Zelo pomembno je, kateri so tisti elementi pri nasprotnem spolu, zaradi katerih sprejemamo s simpatijo in očarljivostjo potencialnega sopotnika za življenje. Da se Izognemo novemu razočaranju se ne smemo ustaviti pri privlačnosti na telesni ravni, ampak smo pozorni na osebnostne, značajske lastnosti, skladnost interesov in vrednostnih sestavin.
Bolj kot iskati primernega sopotnika je pomembno, da razvezan posameznik, kolikor se da, najde svoje slabosti in si na osnovi ugotovitev nepristransko ovrednoti svoj del in samega sebe. Kajti, ko najdejo svoj notranji mir, odpustijo bivšemu partnerju in ne gojijo zamer. S tem se duševno osvobodimo in smo pripravljeni na »popravni izpit«. A. Trstenjak piše. : «Vsa skrivnost našega spreobrnjenja in poboljšanja je dvoje; Najprej sprejeti brez upora, onemogle jeze in svetobolja svoje stanje z dediščino vred, da se ne razvije v nas duh, ki vse zanika, vse odklanja, pred vsem klone in nad vsem obupa, « Vsekakor je resnica v tem, da je bolje biti sam, kot oblikovati zvezo, v kateri vsak vleče na svojo stran in ni soglasja ter harmonije. Prav tako pa velja tudi prisluhniti misli, da je lahko lepše v dvoje, če se povežeta dve odgovorni in zreli osebnosti, pripravljeni na kakšen kompromis, ki pa ne posega na temeljne individualne vrednote in življenjski slog posameznika.
A, Trstenjak v nadaljevanju knjige Po sledeh človeka zapiše: « Vsak trenutek nam šine skozi možgane kakšna misel-in že se rodi čustvo takšno ali drugačno: lepo ali grdo, veselo ali žalostno, prijazno ali neprijazno, plemenito ali pa tudi zlobno. Od nas samih pa je odvisno, kakšna čustva bodo prevladovala v našem srcu. Indijanska anekdota govori o dialogu med poglavarjem in otrokom. Poglavar reče: v sebi imamo dva volkova; dobrega in hudobnega, in otrok vpraša : kateri bo zmagal? Modri poglavar mu odgovori: tisti, ki ga boš hranil.
Ko govorimo o čustvih, je dobro vedeti, da nimamo v oblasti nad pojavom čustev: ljubezen, strah, radost, gnus, sovraštvo, ljubosumje itd. Imamo pa vso možnost, odločiti se, kako bomo z njimi ravnali, kako jih bomo izrazili. Torej nismo ujetniki svojih čustev, temveč je od nas odvisno, ali bomo z izražanjem čustev gradili mostove, ali jih rušili. Lahko pa tudi pojav čustva zadržimo, in se na primer smehljamo, čeprav smo žalostni. »Kolikor nimamo v sebi dobrote, toliko tudi ne znamo sedanjosti obvladati in srečno živeti, » (A. Trstenjak): «Zato ima dobrota, ki jo živi človek na zemlji, odsvit večnosti na sebi. «
V vsakdanjem življenju se pogosto dogaja, da svoja čustva zadržimo zase, včasih jih »odložimo« v nezavedno stanje naše duševnosti. To pogosto povzroči, da je razmerje med impresijo (to je zaznavanje v okolju), in ekspresijo (to je izražanje zaznav, čustev in misli) neuravnoteženo. Če pogosto ne izražamo svojih osebnih vsebin, temveč ji skrivamo, je v tem nevarnost, da smo pretirano zaprti vase in nismo sproščeni. V težji obliki lahko zaradi tega tudi pademo v depresijo ali celo v psihozo. Psihično zdravljenje poteka predvsem z medikamentozno terapijo, marsikdo pa pogreša sogovornika, najbolje psihoterapevta. Jemanje tablet in injekcij se ne nanaša na odkrivanje vzrokov za pojav resnih duševnih težav, praviloma pa pomirjajo. Dokler ima posameznik visoko dozo, se marsikomu kvaliteta življenja osiromaši. Še dobro da obstoje civilne skupnosti, v katerih se odvijajo programi, v katerem lahko tudi invalidski upokojenci najdejo vsebine zase.
Čustva so lahko kratkotrajna ali dolgotrajna, plitva ali globoka, pozitivna ali negativna in lahko jih avtentično izražamo ali zadržimo zase. Vrh čustvenega sveta je nesebična, brezpogojna ljubezen, ki pa je težko dosegljiv cilj. Malo je ljudi, ki v sebi ne nosijo zamere, ker ne zmorejo odpuščati.
Včasih pa tudi razmišljajo ali se celo dejansko prepuščajo sovražnim dejanjem. Za duševno ravnovesje je lahko velika ovira občutek krivde. V mnogih družinah je vzbujanje krivde otrokom uveljavljen način vzgojnih posegov. Krivda je v bistvu destruktivna, saj je neustrezno vedenje že preteklost in bi bil veliko bolj primeren pristop pogovor z razumljivo razlago.
Posebno poglavje pri vstopanju v seksualna razmerja je načelni odnos do spolnosti in erotike. Liberizacija spolnosti je za mladostnika na videz nesporna. V družbi ni ustanove ali subjekta, ki bi ustrezno in načelno zavzel odnos do »športnega seksa«. Spolnost je najbolj intimno področje v medsebojnih odnosih, zato je treba zavzeti čvrsto stališče. Kajti zgolj strast, brez ustrezne duševne skladnosti, pušča boleče posledice pri marsikomu.
DROBTINICE ZA RAZMISLEK
Iskrenost!? Kdaj in do koga naj bomo iskreni? Za koga je značilna iskrenost? Ali so iskreni le otroci, ki so že po naravi iskreni, spontani; hkrati pa tudi egoistični in egocentrični. Ali so vsi otroci iskreni in kadar niso, je to zato ker ne zmorejo jasno ločiti resnice o domišljije. Ali je vsak otrok bolj iskren kot katerega koli odraslega? Kdaj in čemu smo se odrasli odpovedali iskrenosti in zatajili resnicoljubnost? Ali smo ugotovili, da smo bili v svoji spontanosti naivni in to lahkomiselnost plačali z bolečimi ranami v samem jedru svoje duše? Temu rečemo, da smo se spametovali, ko nam je življenje odtisnilo pečat krute realnosti. Daljnosežne posledice otroške iskrenosti so v tem, da smo si z leti kot srednjeveški vitezi nadeli varen oklep, se oborožili z mečem in zavarovali z neprebojnim ščitom. Nekateri so celo zgradili trdnjave in visok zid, da bi zavarovali najplemenitejše bistvo v sebi.
Naučili smo se biti pametni, zviti, nekateri smo postali celo uspešni in spoštovani, čaščeni. Za vse je pa značilno, da smo preboleli otroške bolezni: spontanost, igrivost, zvedavost, iskrenost, resnicoljubnost… Ali smo pametni, modri, ko svoje resnice ne izražamo, ne živimo z njo? Med nami so glede tega razlike, pogosto smo za resnico »kaznovani« in sklenemo opustiti takšno vedenje, če sledimo sloganu: hitro in zlahka čim več užitka in dobička, potem ni dileme : grabi, išči koristi, tudi na boleč račun bližnjih. V smislu pregovora: »ni vse zlato kar se sveti« pa dobi življenjska pot drugačen smisel. . prevetrimo svoje vrline in razvade.
Izviri voda so globoki in treba je naporno in vztrajno kopati, da pridemo do čiste vode. Lahko pa vse moči usmerimo v obilje; obilje institucij, besed, laži, poltene telesnosti, iluzij, potlačenih hrepenenj in romantičnih sanjarij… Posledica takšne usmerjenosti je v tem, da se lahko vprašamo: resnica, kje si? Sočutje, kam si se skrilo? Prijateljstvo, , zakaj si se zamenjalo za računalnik in telefon? Ljubezen, ali si na smrt zbolela? Bog, ali so mi te skrili, ker so preveč na pamet govorili, se v hladne hrame zaklenili?
Človek je troedino bitje, kar se kaže v tem, da nas sestavljajo: telo, duševnost in duhovnost. Če si
prizadevamo, da so te tri substance v harmoniji, smo na dobri poti k zdravju; tako telesnemu in duševnemu, pa tudi duhovnost je treba nahraniti s primernimi vsebinami.
Ob tem se lahko vprašamo, ali so moje želje moja resnična hrepenenja, ali so moja hrepenenja ustrezna, ali so moje potrebe potešene… Rad kaj dobrega pojem, kaj močnega popijem, da pozabim… , kaj opojnega pokadim, da sebi ubežim. Če dajem vtis močnega in hlastam po uspehu za vsako ceno, najbrž skušam prikriti, da sem majhen, pogosto nemočen, potreben varnosti in naklonjenosti tako v družini kakor v širši družbi.
Kdo me bo imel rad, kadar sem utrujen in tečen, lahko tudi izčrpan in neprijeten; Takrat je vrednost naših odnosov na preizkušnji. Mogoče se je samopodoba izgubljala, ni samozavesti, ker so nam že v zgodnjem otroštvu, v peskovniku podrli grad in most iz mivke. Verjetno smo bili deležni (pre) malo pozornosti in brezpogojne ljubezni, in pogosto nevede z neizrečeno prošnjo, molkom, pretvezo skušali nadoknaditi, česar nismo imeli v odraščanju.
Ali smo zato zboleli?, ker smo bolj tenkočutni in ranljivi, in naša duševna struktura ni zdržala vseh pritiskov in odsotnost empatije. Takrat si recimo: ustavi se, zazri se v čudovit sadovnjak, sprehodi se po gozdu in si po možnosti nabavi hišnega ljubljenčka.
Če trenutno še nimaš vsaj koščka zemlje, pripravi gredice svojega srca in On bo zasejal zdravilne zeli, prelepo cvetje, sladke sadeže, osvežilno zelenjavo in najodpornejša žita. Ti le zalivaj, oplej, okopavaj. Stvarnik bo dal, da bo vzklilo, raslo, zorelo in rodilo sad. In imel boš, da lahko daješ.
Kajti naš odrešenik nam je obljubil: »Mir vam zapuščam, mir svoj vam dajem«.
