Če se do jutri posušijo,
bodo morda
spet uporabne.
POTREBUJEM LUČ
Potrebujem luč,
majhno, toplo luč,
da bo na steno
narisala mojo senco,
ogrela praznoto,
zmehčala temo,
ti povedala,
da sem tu.
POVEZATI
Moram povezati
misli
v nekakšen smisel,
v nekaj vrednega;
prazne dneve
v polno življenje;
vprašanja in ugibanja
v upanje.
Povezati
z ljubeznijo.
TESNOBA
Stojim.
Ne znam naprej,
ne morem nazaj.
Bojim se bati,
ne upam si upati.
Samo stojim
kot slepec
sredi neskončne
grozeče tesnobe.
ZAMREŽENO OKNO
Ko hrepenenje zre
skozi zamreženo okno,
ko se poti končajo
na tej strani rešetke,
lahko obrnem pogled
in iščem sončno liso
med sencami na tleh.
Sonce vedno najde pot
skozi mrežo.
Le zavese
moram razgrniti.
KOT DIH
Kot dih
prhne mimo mene,
brez šuma,
brez sledi.
Ozrem se za njo –
ni je več.
Ptica?
Svetla misel?
Slutnja?
VČASIH ZAPOJEM
Včasih se razpoči
trda skorja dneva,
skoz razpoko primezi
spet droben curek sreče.
Takrat si zapojem
staro melodijo.
Glas je tanek
in se trga,
prav kot tisti
sladki curek sreče.
Jaz pa pojem, pojem.
Melodija je še tu
in pod skorjo vir
še ni usahnil.
SLED
Nešteti koraki
so šli skozme,
pustili sledi.
V samotnih urah
jih preštevam
in razvrščam.
Vse bolj so enake,
in vse bolj zabrisane.
Čas čisti pot
za nove sledi.
MISLI SE ZAPLETAJO
Misli se zapletejo med veje,
z metulji odletijo,
umolknejo v klepetu ptic,
zaspijo ob zaprti knjigi.
In za hip sem
kakor nerojeno dete.
RADA IMAM
Rada imam
beli šepet stopinje v snegu,
zeleni šepet poletnega listja,
modri šepet igrivih valov,
biserni šepet dežja na travi,
iskrivi šepet daljnih zvezd,
nemi šepet metuljih kril.
Le samota ga sliši.
BESEDE
Besede so se stresle
med solze
in se zmočile.
Če se do jutri posušijo,
bodo morda
spet uporabne.
POTREBUJEM LUČ
Potrebujem luč,
majhno, toplo luč,
da bo na steno
narisala mojo senco,
ogrela praznoto,
zmehčala temo,
ti povedala,
da sem tu.
POVEZATI
Moram povezati
misli
v nekakšen smisel,
v nekaj vrednega;
prazne dneve
v polno življenje;
vprašanja in ugibanja
v upanje.
Povezati
z ljubeznijo.
TESNOBA
Stojim.
Ne znam naprej,
ne morem nazaj.
Bojim se bati,
ne upam si upati.
Samo stojim
kot slepec
sredi neskončne
grozeče tesnobe.
ZAMREŽENO OKNO
Ko hrepenenje zre
skozi zamreženo okno,
ko se poti končajo
na tej strani rešetke,
lahko obrnem pogled
in iščem sončno liso
med sencami na tleh.
Sonce vedno najde pot
skozi mrežo.
Le zavese
moram razgrniti.
KOT DIH
Kot dih
prhne mimo mene,
brez šuma,
brez sledi.
Ozrem se za njo –
ni je več.
Ptica?
Svetla misel?
Slutnja?
VČASIH ZAPOJEM
Včasih se razpoči
trda skorja dneva,
skoz razpoko primezi
spet droben curek sreče.
Takrat si zapojem
staro melodijo.
Glas je tanek
in se trga,
prav kot tisti
sladki curek sreče.
Jaz pa pojem, pojem.
Melodija je še tu
in pod skorjo vir
še ni usahnil.
SLED
Nešteti koraki
so šli skozme,
pustili sledi.
V samotnih urah
jih preštevam
in razvrščam.
Vse bolj so enake,
in vse bolj zabrisane.
Čas čisti pot
za nove sledi.
MISLI SE ZAPLETAJO
Misli se zapletejo med veje,
z metulji odletijo,
umolknejo v klepetu ptic,
zaspijo ob zaprti knjigi.
In za hip sem
kakor nerojeno dete.
RADA IMAM
Rada imam
beli šepet stopinje v snegu,
zeleni šepet poletnega listja,
modri šepet igrivih valov,
biserni šepet dežja na travi,
iskrivi šepet daljnih zvezd,
nemi šepet metuljih kril.
