Vedno znova opazuješ,
kako se jutro barva v dan,
gledaš isti dokumentarec
na ulici, v trgovini,
neznani obrazi drsijo mimo
od nekod nekam.
Poklanjaš besede,
pobarvane s smehljaji.
Se zbujaš ob koži,
ki te mami s svojim vonjem;
v svojem svetišču dihaš ljubezen,
ki ti jo krade vsakdan.
In vidiš,
kako se pogovarjajo veje
in ptice mešajo zrak,
kako večerne sence
iztegujejo lovke,
kako okna odpirajo oči v mrak.
In toneš
v sanje ali moro,
poskušaš zvaliti s sebe
nespečno noč.
Vedno znova.
In nikoli ne veš
kolikokrat še.
TAKO ŽIVE SO PTICE
Tako žive so
naivne ptice v meni,
ki hočejo
brez peruti leteti,
in metulji razbarvanih kril,
ki ne morejo razumeti,
da je konec poletja
in sončevih dni,
da travnik več ne diši
in je čas zime, sprejetja
vsega, kar v belem miru
nekoč mora priti,
ko stojiš ob praznem izviru
in je čas oditi.
ŽIVETI
Prezgodnja ura
še zaspano zeha,
v sivem oknu
se počasi riše
bližnja streha.
Prva vrana
prepodi surovo
drobnega kljuna ščebet.
Čaka me novo
jutro kot zmeraj:
v telesu sprhnelem
utrujen sprelet
bolečine, čakanje,
pozabljene sanje
in dan
ko bom v spopadu norem
srečna, da še hočem, zmorem
biti tu, še kaj početi,
se smejati in prepevati -
živeti.
NI VEČ
Ni več let, mesecev.
So le še dnevi,
sestavljanke iz ur in minut,
vedno enake kocke
iz iste škatle.
Danes, jutri, potem?
Pričakovanje je razočaranje.
Struga mojih želja je suha.
Nič je tako varen.
ZLATA SAMOTA
Rada sem sama
v najinem domu
s tvojo sliko,
z najinimi stvarmi
in spomini.
Topla, zlata samota
kot sončna steza
čez morje v večer.
SPREHOD
Šla sem na sprehod
po predmestni ulici
brez asfalta, brez pločnikov,
mimo nizkih starih hiš
z odpadajočim ometom,
prašnih dvorišč, polnih
vreščečih, umazanih otrok,
mimo vrtov in vrtičkov,
ograj, ki so jim fantje
izbili zobe,
da so naredili hodulje.
Šla sem do konca,
do potoka in vegastega mostička,
na polje in do kotanje
z žabami, paglavci in pupki
in še naprej, do dreves, tja
kjer je zahajalo sonce.
Šla sem med ljudi,
med ponošene obleke
in pisane predpasnike,
med mlade in stare obraze,
med rojstva in smrti,
med tople in trde besede,
med solze in smeh.
Šla sem v leta otroštva,
v čas naivnosti
in nezavedne sreče.
PRIDE ČAS
Pride čas,
ko zapiraš vrata željam
in sovražiš načrte,
ker ne veš,
kaj se bo zares zgodilo;
ko ne gledaš več na uro
in ne šteješ dni;
ko ti je všeč
drobna veja pred oknom,
ki jo vsak dih vetra
povabi na ples,
ko občuduješ nebo,
ki se venomer preoblači;
ko si rad sam s spomini;
ko se ponoči pokriješ
z raztrgano tišino,
iščeš v temi
krpe prosojnega sna
in si v sanjah spet otrok;
ko postane nemoč
nezahtevna, prijazna svoboda.
SPET
Spet noč zdrobljena
v razbolele ure,
črne podobe
na črnem platnu,
neskončno valovanje
zakrnelih misli
in zaprta vrata v sanje.
In spet jutro,
negotov korak v utrujen dan.
Spet zbiram drobce smisla
za pot naprej.
Do prvega metulja,
prve tople sape,
prvega nasmeha, stiska roke,
ko v barvah
znova zasije mozaik.
PREBUJANJE
Nezrelo jutro
se odloča
med temo in svetlobo.
Leni oblaki
počasi veslajo
in odnašajo
pretrgane sanje.
Dan zarisuje
znane obrise.
V prašnem času
se suši
kaplja upanja,
da bo danes drugače.
Ostanki korakov,
vesela melodija
iz radia.
Odprem okna in vrata,
prepih odnaša
smeti in postane misli.
Kavna skodelica,
poveznjena na krožniček,
modro molči.
VITRINA
Živim v vitrini, za steklom
kot tista majčkena punčka
s karirastim krilcem
in koketnim klobučkom,
ki ves dan pokorno sedi na prtičku,
hrepeneče zre skozi šipo
in čaka, da se bo kaj zgodilo;
kot tista imenitna gospa
v črni meščanski obleki,
ki, zavita v celofan,
vsa ponosna in pokončna,
vdano stoji v kotu,
vedoč, da ne bo nikoli drugače;
kot ptič, naslikan
na porcelanastem krožniku,
ki je razpel krila,
a ne bo nikoli poletel.
Živim v vitrini, za steklom.
Na drugi strani
pa zeleni življenje.
NIKOLI NE VEŠ
Vedno znova opazuješ,
kako se jutro barva v dan,
gledaš isti dokumentarec
na ulici, v trgovini,
neznani obrazi drsijo mimo
od nekod nekam.
Poklanjaš besede,
pobarvane s smehljaji.
Se zbujaš ob koži,
ki te mami s svojim vonjem;
v svojem svetišču dihaš ljubezen,
ki ti jo krade vsakdan.
In vidiš,
kako se pogovarjajo veje
in ptice mešajo zrak,
kako večerne sence
iztegujejo lovke,
kako okna odpirajo oči v mrak.
In toneš
v sanje ali moro,
poskušaš zvaliti s sebe
nespečno noč.
Vedno znova.
In nikoli ne veš
kolikokrat še.
TAKO ŽIVE SO PTICE
Tako žive so
naivne ptice v meni,
ki hočejo
brez peruti leteti,
in metulji razbarvanih kril,
ki ne morejo razumeti,
da je konec poletja
in sončevih dni,
da travnik več ne diši
in je čas zime, sprejetja
vsega, kar v belem miru
nekoč mora priti,
ko stojiš ob praznem izviru
in je čas oditi.
ŽIVETI
Prezgodnja ura
še zaspano zeha,
v sivem oknu
se počasi riše
bližnja streha.
Prva vrana
prepodi surovo
drobnega kljuna ščebet.
Čaka me novo
jutro kot zmeraj:
v telesu sprhnelem
utrujen sprelet
bolečine, čakanje,
pozabljene sanje
in dan
ko bom v spopadu norem
srečna, da še hočem, zmorem
biti tu, še kaj početi,
se smejati in prepevati -
živeti.
NI VEČ
Ni več let, mesecev.
So le še dnevi,
sestavljanke iz ur in minut,
vedno enake kocke
iz iste škatle.
Danes, jutri, potem?
Pričakovanje je razočaranje.
Struga mojih želja je suha.
Nič je tako varen.
ZLATA SAMOTA
Rada sem sama
v najinem domu
s tvojo sliko,
z najinimi stvarmi
in spomini.
Topla, zlata samota
kot sončna steza
čez morje v večer.
SPREHOD
Šla sem na sprehod
po predmestni ulici
brez asfalta, brez pločnikov,
mimo nizkih starih hiš
z odpadajočim ometom,
prašnih dvorišč, polnih
vreščečih, umazanih otrok,
mimo vrtov in vrtičkov,
ograj, ki so jim fantje
izbili zobe,
da so naredili hodulje.
Šla sem do konca,
do potoka in vegastega mostička,
na polje in do kotanje
z žabami, paglavci in pupki
in še naprej, do dreves, tja
kjer je zahajalo sonce.
Šla sem med ljudi,
med ponošene obleke
in pisane predpasnike,
med mlade in stare obraze,
med rojstva in smrti,
med tople in trde besede,
med solze in smeh.
Šla sem v leta otroštva,
v čas naivnosti
in nezavedne sreče.
PRIDE ČAS
Pride čas,
ko zapiraš vrata željam
in sovražiš načrte,
ker ne veš,
kaj se bo zares zgodilo;
ko ne gledaš več na uro
in ne šteješ dni;
ko ti je všeč
drobna veja pred oknom,
ki jo vsak dih vetra
povabi na ples,
ko občuduješ nebo,
ki se venomer preoblači;
ko si rad sam s spomini;
ko se ponoči pokriješ
z raztrgano tišino,
iščeš v temi
krpe prosojnega sna
in si v sanjah spet otrok;
ko postane nemoč
nezahtevna, prijazna svoboda.
SPET
Spet noč zdrobljena
v razbolele ure,
črne podobe
na črnem platnu,
neskončno valovanje
zakrnelih misli
in zaprta vrata v sanje.
In spet jutro,
negotov korak v utrujen dan.
Spet zbiram drobce smisla
za pot naprej.
Do prvega metulja,
prve tople sape,
prvega nasmeha, stiska roke,
ko v barvah
znova zasije mozaik.
PREBUJANJE
Nezrelo jutro
se odloča
med temo in svetlobo.
Leni oblaki
počasi veslajo
in odnašajo
pretrgane sanje.
Dan zarisuje
znane obrise.
V prašnem času
se suši
kaplja upanja,
da bo danes drugače.
Ostanki korakov,
vesela melodija
iz radia.
Odprem okna in vrata,
prepih odnaša
smeti in postane misli.
Kavna skodelica,
poveznjena na krožniček,
modro molči.
VITRINA
Živim v vitrini, za steklom
kot tista majčkena punčka
s karirastim krilcem
in koketnim klobučkom,
ki ves dan pokorno sedi na prtičku,
hrepeneče zre skozi šipo
in čaka, da se bo kaj zgodilo;
kot tista imenitna gospa
v črni meščanski obleki,
ki, zavita v celofan,
vsa ponosna in pokončna,
vdano stoji v kotu,
vedoč, da ne bo nikoli drugače;
kot ptič, naslikan
na porcelanastem krožniku,
ki je razpel krila,
a ne bo nikoli poletel.
Živim v vitrini, za steklom.
Na drugi strani
pa zeleni življenje.
