ZA NEKAJ TRENUTKOV

ZA NEKAJ TRENUTKOV

Kakšen meglen dan,
ko nobena stvar ni tisto,
kar naj bi bila,
ko obrisi lažejo
in zaman iščem nekaj,
čemur bi lahko verjela,
na kar bi se lahko oprla,
kakšen tak dan
se ustavim,
zaprem vrata pričakovanjem,
zagrnem okna spominov
in obsedim sama s seboj
v praznini milostnega miru.
Za nekaj blaženih trenutkov.
Več ne zmorem.

KOT UJETA PTICA

Kot ujeta ptica
se je zaletavala
moja svoboda
v zaprta okna
izgubljenih korakov,
razrezanih poti,
zdrobljenih želja.

Zdaj čepi v kotu
zlomljenih kril,
z meglo v očeh,
in čaka,
da jo kdo vzame v roke
in jo poboža.
To bo dovolj.

ZNANKA

Znanka iz zrcala
s sivim obrazom
in utrujenim pogledom,
čas je razbarval
tvoj portret.

Tisti stari v albumu
pogumnejših oči
in nasmejanih ust
je za spomin
in drobec upanja -
morda.

ODHAJA NOČ

Odhaja razcefrana noč.
Za sabo pušča
tanke nitke nekih sanj.
Vse bolj jasno
je zarisan stekleni zid
med menoj in življenjem.
Danes bo film črno bel.
Megleno negotovost
prebadajo gole veje.
Na bele kape dimnikov
sedajo požrešne vrane,
sebične, glasne
kot današnji čas.
Dolgočasen prazen dan.
Kako naj si prikličem
svetlo pomlad,
toplo poletje,
pisano jesen?
V meni ni več barv,
glasov, toplote.
Le brezbarvna,
molčeča samota.

ŽIVIM V SLIKI

Živim v sliki.
Vse miruje,
nič se ne premakne.
Gledam življenje zunaj,
ne morem čez okvir.

Živim v sliki,
ki jo počasi prekriva prah.

OTOK

Biti otok
sredi morja tišine,
pod modrim očesom miru,
slišati daljne klice galebov,
čutiti mehko dlan
skodranega morja,
sanjati o daljnih potovanjih
ob žarečem slovesu sonca,
hrepeneti po daljnih zvezdah -
biti samoten otok -
in čakati,venomer čakati,
da spet pristane ladja.

PRAZEN ČAS

Prazen čas -
oder v zatohlem kabaretu.
Iste nore misli -
klovni naslikanih ust -
izzivajo, se režijo
in spet izginejo.

Prazen prostor -
poln znanih drobnjarij.
Ne vidim jih več,
umolknile so.

Kričala bom,
da preglasim
vsiljive klovne,
plesala,
da z majavim korakom
spet izmerim
svoj pretesni svet.
In pela bom
o spominih,
ki dišijo iz vseh kotov
jutra, dneva in večera.
Izkopala bom
iz sebe moč
za čas, ki prihaja.

VEČERNE SENCE

Večerne sence
se plazijo po rebri.
Vrh še žari.
Križ na slemenu
podaja roko prvi zvezdi.

Vse ob svojem času:
žar in mrak in noč -
in jutri nov dan.
Tudi zame.
Še.

DANES

Danes se mi je
nasmejalo dete.
Z ročicama je
raziskalo moj obraz,
preštelo gube
in zavrisnilo,
ko je našlo nos.

Danes se mi je
nasmejalo dete
in izginil je mrč
iz mojega dneva.

SPREJETO

Vse sem sprejela:
ugasle sanje budnih noči,
vse dneve kot žalostne ptice
iz istega gnezda,
meglene pramene samote,
jekleni stisk bolečine,
vse zaprte poti.

Vse sem sprejela.
Na grobovih ubitih želja
pa še vedno poganja nemir.

KO SE TEK KONČA

Ko se tek konča
pred neskončnim zidom,
ko je napev,
ki ga slišiš v sebi,
le odmev neke davne pesmi,
takrat upanje obledi
v hrepenenje.
Hrepenenje pa je beg,
samo beg
pred dolgo vrsto dni,
praznih in brez leska,
beg v sanje,
ki vedno minejo z jutrom,
beg, ki nikamor ne pelje
in se nikoli ne konča.

NA KONCU VEJE

Mar tisti list,
ki tam na koncu veje
ga veter v droben ples zavaja,
še sanja, da nekoč
bo poletel okrog sveta?
Morda......

Jaz sem zdaj list,
ki zvit in suh
še trepeta na koncu veje,
ko prešteva dni in ve,
da čaka ga
samo še en polet –
na tla.

POLETNA DREMAVICA

Čez poletno reber
tihceno in drobceno cvrči
nepokošeni mir.
Za obronkom leze vase
lesena koča.
Pod poveznjeno streho
umrli spomini nekoga,
ki ga nikoli ni bilo.

Nič ni pomembno -
kar je bilo, kar je,
kar še pride.
Nič ni pomembno
razen napihnjenega
belega oblaka
na praznem nebu.
Na nekaj me spominja,
ne vem na kaj.
Nič ni pomembno
razen oblaka,
ki je vse tanjši,
vse bolj daleč … daleč …