Če razločno vidiš paradižnik, ki je z dvema pecljema pritrjen k steblu, iz katerega raste, paradižnik pahljačaste oblike, okoli pecljev močno naguban in potem razpet v pahljačo proti njegovi spodnji strani, kjer je ena sama velika zaobljena ploskev, potem pomisliš, ne, ustrašiš se ter se oprimeš še zadnje rešilne bilke, da morda pa gre le za sanje, če ne, je to nov znanstveni dosežek in te ob tem še dodatno zmrazi, da bi raziskave ne pristale na človeku.
Ne utrgaš ga, le strmiš vanj.
V to veliko, rdečo pahljačasto gmoto, ki visi na dveh pecljih in se, prestrašen, kaj prestrašen, zbegan, tolažiš, da pa bi vseeno utegnile biti le sanje, ki pa tudi niso kar tako, saj ti hočejo nekaj povedati, te na nekaj opozoriti, posvariti in komaj čakaš, da se zbudiš, ker boš takoj planil po sanjski knjigi na spletu, kajti paradižnik je velik, je živordeč, da bi lastno podobo videl v njem in kar je tisto strašljivo, pritrjen je na steblo z pecljema, ki sta takšne barve, kot je pecelj v resnici, ki pa vseeno ni takšen, kot je v realnem svetu, kajti tam ne raste v obliki pahljače, ki bi znala po Veliki sanjski knjigi pomeniti marsikaj, najverjetneje, tako predvidevaš, bi znala namigniti, da bo nekaj pometla, odgnala od tebe, kajti pahljača dela vetrc okoli glave in hladi vročino, tako da ti pahljača nažene v kosti več strahu kot sama barva paradižnika in že bentiš čez sanjske knjige, da strašijo ljudi, ker toliko pa že veš, da je dobrih razlag komaj kaj in ti celo sanje, ki si jih bil maloprej še tako vesel, prinesejo le zle slutnje.
In potem ta barva paradižnika, rdeča, da bi si prav želel, da bi paradižniki ne bili samo rdeči, še več, navsezadnje se spomniš, da ni samo rdeča tista, ki pomeni nekaj ne ravno najboljšega. Prav tako se bojiš bele in črne, zadnji čas vijoličaste. Vse to si prebral. »Ah, to branje,« zavzdihneš.
Zdaj začneš kriviti še branje in svojo zvedavost in se vedno, kadar je tako, spomniš nekaterih starejših, za katere za gotovo veš, da še knjige prav odpreti ne znajo, na njih se spomniš ob vsem tem premlevanju, pa so zadovoljni, kaj zadovoljni, prešernega razpoloženja so in drugačnega mišljenja kot ti, ki vso noč razglabljaš, kaj pomeni paradižnik, kakšen pomen ima rdeča barva in tista dva peclja, ki ga enakomerno pritrjujeta na steblo motno zelene barve.
Predstavljaj si tega starca ali starko po tem, ko bo sanjal o takem paradižniku. Komaj bo čakal, da pove o njem najmanjše podrobnosti v veri, da bo letina dobra in pomirjen stopil v nov dan. Med tem boš ti še naprej premleval vse prebrano, vse slišano in vse tisto, kar je zraslo v tvoji buči o rdeči barvi, o paradižniku, o dveh pecljih, kot da je tista noč, ko si sanjal, trajala dlje kot spi sam Kralj Matjaž, in še tu zopet pomisliš, kaj če ubožec tudi sanja in ko se bo prebudil, kaj bo naredil? Naj mu že sedaj nastavijo knjigo na njegovo stran ali si bo samo pomel oči kot tisti starci in starke in rekel: »Sanjal sem. Znalo bi pomeniti dobro,« in bo šel po opravkih, kot bo narekovala pravljica. Še on, Kralj Matjaž, je pametnejši kot ti, ki blodiš o pomenu sanj že s sanjah samih in jih z zvijačami zaviraš, da bi ne šle svojo pot, tako da niti sanje niso prave, saj si jim takoj, ko so se pojavile, že nastavljal ovire in jih, ves prepoten, usmerjal po svojih željah.
Zdaj naj bi pa šel brat njih pomen? Razlaga, kakršna koli že, ne bo veljala za tvoje sanje. Zgodile so se, to drži, potem, potem pa si jih, pomisli, sebi si jih prilagajal! Nekaj časa si zmogel, pa so zopet krenile svojo pot. To ni isto, kot če bi jih pustil pri miru. Ne hodi gledat njih pomena! Sanjske knjige so za starce in za starke. Njim so namenjene, ne tebi! Ne tebi! In tvoji glavi, ki je v vseh teh letih postala zmes vsega, kar pač lahko zmečeš v mešalec, za karkoli že.
Pa barve? Še te ti ne dajo miru. Včasih si jih veselo nanašal na papir, sedaj na platno. Jih mešal, da so nastajale nove, in bil vesel vsega, kar je tako nastajalo. Sedaj pa pri vsaki, preden jo naneseš, postojiš, pomisliš, kakšno sporočilo bi znala imeti na obiskovalca razstave in negotov buljiš v spekter barv pred seboj. Karkoli bo že nastalo, samo da ne bo tistih barv. Takoj boš zapisan. Kajti vsak ima svojo barvo, hoče jo čisto, brez kakršnih koli odtenkov, ti pa sanjaš paradižnik. Velik, rdeč pahljačast paradižnik, ki je povrhu še z dvema pecljema. In je vse tako veliko, da se strah le še stopnjuje.
Najprej si bil očaran.
»To!« si vpil v sanjah.
»To!«
Potem pa je sanje zmotilo vse tisto tvoje premlevanje o barvi, o velikosti, o sanjski knjigi, o vsem, kar si pobasal z vseh strani, jezen, da se je ta sadež moral prikazati prav tebi. Jezen na sanje si v njih začel bentiti čez vse, kar se ti je v tistem trenutku pletlo po glavi, in čez vsakogar, da si pomešal barve in misli v čisto nekaj tretjega, neprepoznavnega.
Manjka le še, da paradižnik poči in rdeča brozga poškropi in okuži vse okoli sebe. Prestrašiš se in vprašaš, ali si nemara ti povzročil, da ga je razneslo ali so krivi drugi. Ga je še kdo videl? Zdi se, da si bil sam. Še v sanjah bi valil krivdo na druge. Nikogar ni bilo. Ti, ti si ga pripravil, da je okužil vse okoli sebe! Kdo bo sedaj to rdečo nesnago spravljal s peclja, s stebla, s trave, z zemlje, s plota, s hiše, s ceste? Poglej, kaj si povzročil! Vse, o čemer si pravkar razmišljal, bi se lahko tudi zgodilo. No, ni se zgodilo.
Potem bereš na spletu pod črko P: (vir: razlagasanj.com/paradižnik/)
Razlaga sanj: paradižnik
Kategorija: rastline
Če ste v sanjah videli rastlino paradižnika s plodom, je pred vami obdobje, polno radosti, veselja in zadovoljstva.
Če ste videli samo plod paradižnika, vas nekdo skrivno ljubi.
Če ste paradižnik obirali, lahko pričakujete lažjo bolezen, in če ste ga jedli, vas bodo
prevzele skrbi in neutemeljeno upanje.
KAJ LAHKO DELA PREDSEDNIK?
Ste se že kdaj vprašali, kaj lahko dela predsednik? Čisto zares! Kaj sploh lahko dela? Ne sme se pretirano sprostiti. Ne sme biti skremžen. Ne sme preveč govoričiti. Ne sme biti zadrt. Ne sme, ne sme, ne sme, ne sme. Neštetokrat ničesar ne sme. Ker ga lahko tepe vsak napačno izrečen zlog. Dobronamerne poteze mu znajo škodovati celo bolj kot obratno.
Rad bi se pošteno razjezil na smrkavca. Z nečim si prečno reže hlače. Moda pač. Pa se ti le-ta potuhnjeno smeje. Nekaj mrmra in niti pogleda te ne. Ne smeš povzdigniti glasu. Niti za ton. Nemočen buljiš vanj in po nekaj minutah zapustiš njegovo sobo. Bolje tako. Sploh zanj je bolje. Ustvarjalnost naj ima prosto pot.
Rad bi se od srca nasmejal, da bi solze lile. Se tolkel po kolenih. Češ, takšnega vica pa še ne. Ne gre! Kaj bodo pa ljudje rekli? Kaj se pa gre, če se še vesti ne zna?
Rad bi namignil prijateljem, naj sledijo razpisom. Obeta se nekaj prostih delovnih mest. Morda jim uspe. Ne bo zastavljal svojega imena. Niti črhnil ne bo. Ničesar rekel. Samo na razpis naj se prijavijo.
Tako rad bi vplival na vlado in ji rekel, naj pri tisti stvari pa le pazijo, da je ne prodajo. Ni na prodaj vse, četudi ti gre slabo. Pridejo časi, ko boš odvisen od drugih. Ne da tistega ne boš več imel, niti v sanjah ne boš mogel odločati o ničemer in o nikomer več. Nikoli več.
Rad bi se na domačem dvorišču, v senci, sproščeno zleknil na ležalniku, dal vse štiri od sebe, kakšno zabrundal ali v krogu prijateljev vrgel karte. Ne gre! Če nimaš dovolj visokih in gostih cipres, bodo mimoidoči preštevali prazne pločevinke, čike in zamaške in se na koncu ustavili še na hrani. Iskali bodo znane obraze, ker teh pri tebi ne sme biti, ker to pač ni politično higienično. Tisti z izostrenimi ušesi ujamejo še kakšno besedo. Ker bo vzeta iz konteksta, lahko v medijih povzroči pravi cunami kritik. Zaman se boš trudil in pojasnjeval. Ne bo šlo. Tista beseda je bila slišana. Pomeni to in to ter leti na tega in tega. Povrhu je bila še tvoja. Kaj se pa gre, če se še vesti ne zna.
Na ulici te ustavi neznanec. Pocuka za rokav. Normalno da se ustaviš. Naklada, kakšno naključje, da človek sredi belega dne naleti na samega predsednika. Za trenutek te zanese. Spustiš se na njegovo raven. Zvečer že bereš na spletu:
»Srečal sem predsednika, se rokoval z njim, ga malo pojezil, izzival, pa se je sam odprl. Presenečen sem bil, da ima o tistih stvareh takšno mnenje. Ali je še vreden našega zaupanja? Od danes ni več moj vodja!«
To si prebral na spletu. Kaj naj storiš? Odgovoriti bi bilo nesmiselno.
Odslej boš molčal. Karkoli že boš izjavil, vse te lahko tepe: dobro in slabo. Včasih dobro celo bolj. Dlje ko boš molčal, dlje boš na oblasti. Ljudje tako ne bodo mogli reči, češ, kaj se pa gre. Saj se še vesti ne zna!
PARADIŽNIK Z DVEMA PECLJEMA
Če razločno vidiš paradižnik, ki je z dvema pecljema pritrjen k steblu, iz katerega raste, paradižnik pahljačaste oblike, okoli pecljev močno naguban in potem razpet v pahljačo proti njegovi spodnji strani, kjer je ena sama velika zaobljena ploskev, potem pomisliš, ne, ustrašiš se ter se oprimeš še zadnje rešilne bilke, da morda pa gre le za sanje, če ne, je to nov znanstveni dosežek in te ob tem še dodatno zmrazi, da bi raziskave ne pristale na človeku.
Ne utrgaš ga, le strmiš vanj.
V to veliko, rdečo pahljačasto gmoto, ki visi na dveh pecljih in se, prestrašen, kaj prestrašen, zbegan, tolažiš, da pa bi vseeno utegnile biti le sanje, ki pa tudi niso kar tako, saj ti hočejo nekaj povedati, te na nekaj opozoriti, posvariti in komaj čakaš, da se zbudiš, ker boš takoj planil po sanjski knjigi na spletu, kajti paradižnik je velik, je živordeč, da bi lastno podobo videl v njem in kar je tisto strašljivo, pritrjen je na steblo z pecljema, ki sta takšne barve, kot je pecelj v resnici, ki pa vseeno ni takšen, kot je v realnem svetu, kajti tam ne raste v obliki pahljače, ki bi znala po Veliki sanjski knjigi pomeniti marsikaj, najverjetneje, tako predvidevaš, bi znala namigniti, da bo nekaj pometla, odgnala od tebe, kajti pahljača dela vetrc okoli glave in hladi vročino, tako da ti pahljača nažene v kosti več strahu kot sama barva paradižnika in že bentiš čez sanjske knjige, da strašijo ljudi, ker toliko pa že veš, da je dobrih razlag komaj kaj in ti celo sanje, ki si jih bil maloprej še tako vesel, prinesejo le zle slutnje.
In potem ta barva paradižnika, rdeča, da bi si prav želel, da bi paradižniki ne bili samo rdeči, še več, navsezadnje se spomniš, da ni samo rdeča tista, ki pomeni nekaj ne ravno najboljšega. Prav tako se bojiš bele in črne, zadnji čas vijoličaste. Vse to si prebral. »Ah, to branje,« zavzdihneš.
Zdaj začneš kriviti še branje in svojo zvedavost in se vedno, kadar je tako, spomniš nekaterih starejših, za katere za gotovo veš, da še knjige prav odpreti ne znajo, na njih se spomniš ob vsem tem premlevanju, pa so zadovoljni, kaj zadovoljni, prešernega razpoloženja so in drugačnega mišljenja kot ti, ki vso noč razglabljaš, kaj pomeni paradižnik, kakšen pomen ima rdeča barva in tista dva peclja, ki ga enakomerno pritrjujeta na steblo motno zelene barve.
Predstavljaj si tega starca ali starko po tem, ko bo sanjal o takem paradižniku. Komaj bo čakal, da pove o njem najmanjše podrobnosti v veri, da bo letina dobra in pomirjen stopil v nov dan. Med tem boš ti še naprej premleval vse prebrano, vse slišano in vse tisto, kar je zraslo v tvoji buči o rdeči barvi, o paradižniku, o dveh pecljih, kot da je tista noč, ko si sanjal, trajala dlje kot spi sam Kralj Matjaž, in še tu zopet pomisliš, kaj če ubožec tudi sanja in ko se bo prebudil, kaj bo naredil? Naj mu že sedaj nastavijo knjigo na njegovo stran ali si bo samo pomel oči kot tisti starci in starke in rekel: »Sanjal sem. Znalo bi pomeniti dobro,« in bo šel po opravkih, kot bo narekovala pravljica. Še on, Kralj Matjaž, je pametnejši kot ti, ki blodiš o pomenu sanj že s sanjah samih in jih z zvijačami zaviraš, da bi ne šle svojo pot, tako da niti sanje niso prave, saj si jim takoj, ko so se pojavile, že nastavljal ovire in jih, ves prepoten, usmerjal po svojih željah.
Zdaj naj bi pa šel brat njih pomen? Razlaga, kakršna koli že, ne bo veljala za tvoje sanje. Zgodile so se, to drži, potem, potem pa si jih, pomisli, sebi si jih prilagajal! Nekaj časa si zmogel, pa so zopet krenile svojo pot. To ni isto, kot če bi jih pustil pri miru. Ne hodi gledat njih pomena! Sanjske knjige so za starce in za starke. Njim so namenjene, ne tebi! Ne tebi! In tvoji glavi, ki je v vseh teh letih postala zmes vsega, kar pač lahko zmečeš v mešalec, za karkoli že.
Pa barve? Še te ti ne dajo miru. Včasih si jih veselo nanašal na papir, sedaj na platno. Jih mešal, da so nastajale nove, in bil vesel vsega, kar je tako nastajalo. Sedaj pa pri vsaki, preden jo naneseš, postojiš, pomisliš, kakšno sporočilo bi znala imeti na obiskovalca razstave in negotov buljiš v spekter barv pred seboj. Karkoli bo že nastalo, samo da ne bo tistih barv. Takoj boš zapisan. Kajti vsak ima svojo barvo, hoče jo čisto, brez kakršnih koli odtenkov, ti pa sanjaš paradižnik. Velik, rdeč pahljačast paradižnik, ki je povrhu še z dvema pecljema. In je vse tako veliko, da se strah le še stopnjuje.
Najprej si bil očaran.
»To!« si vpil v sanjah.
»To!«
Potem pa je sanje zmotilo vse tisto tvoje premlevanje o barvi, o velikosti, o sanjski knjigi, o vsem, kar si pobasal z vseh strani, jezen, da se je ta sadež moral prikazati prav tebi. Jezen na sanje si v njih začel bentiti čez vse, kar se ti je v tistem trenutku pletlo po glavi, in čez vsakogar, da si pomešal barve in misli v čisto nekaj tretjega, neprepoznavnega.
Manjka le še, da paradižnik poči in rdeča brozga poškropi in okuži vse okoli sebe. Prestrašiš se in vprašaš, ali si nemara ti povzročil, da ga je razneslo ali so krivi drugi. Ga je še kdo videl? Zdi se, da si bil sam. Še v sanjah bi valil krivdo na druge. Nikogar ni bilo. Ti, ti si ga pripravil, da je okužil vse okoli sebe! Kdo bo sedaj to rdečo nesnago spravljal s peclja, s stebla, s trave, z zemlje, s plota, s hiše, s ceste? Poglej, kaj si povzročil! Vse, o čemer si pravkar razmišljal, bi se lahko tudi zgodilo. No, ni se zgodilo.
Potem bereš na spletu pod črko P: (vir: razlagasanj.com/paradižnik/)
Razlaga sanj: paradižnik
Kategorija: rastline
Če ste v sanjah videli rastlino paradižnika s plodom, je pred vami obdobje, polno radosti, veselja in zadovoljstva.
Če ste videli samo plod paradižnika, vas nekdo skrivno ljubi.
Če ste paradižnik obirali, lahko pričakujete lažjo bolezen, in če ste ga jedli, vas bodo
prevzele skrbi in neutemeljeno upanje.
KAJ LAHKO DELA PREDSEDNIK?
Ste se že kdaj vprašali, kaj lahko dela predsednik? Čisto zares! Kaj sploh lahko dela? Ne sme se pretirano sprostiti. Ne sme biti skremžen. Ne sme preveč govoričiti. Ne sme biti zadrt. Ne sme, ne sme, ne sme, ne sme. Neštetokrat ničesar ne sme. Ker ga lahko tepe vsak napačno izrečen zlog. Dobronamerne poteze mu znajo škodovati celo bolj kot obratno.
Rad bi se pošteno razjezil na smrkavca. Z nečim si prečno reže hlače. Moda pač. Pa se ti le-ta potuhnjeno smeje. Nekaj mrmra in niti pogleda te ne. Ne smeš povzdigniti glasu. Niti za ton. Nemočen buljiš vanj in po nekaj minutah zapustiš njegovo sobo. Bolje tako. Sploh zanj je bolje. Ustvarjalnost naj ima prosto pot.
Rad bi se od srca nasmejal, da bi solze lile. Se tolkel po kolenih. Češ, takšnega vica pa še ne. Ne gre! Kaj bodo pa ljudje rekli? Kaj se pa gre, če se še vesti ne zna?
Rad bi namignil prijateljem, naj sledijo razpisom. Obeta se nekaj prostih delovnih mest. Morda jim uspe. Ne bo zastavljal svojega imena. Niti črhnil ne bo. Ničesar rekel. Samo na razpis naj se prijavijo.
Tako rad bi vplival na vlado in ji rekel, naj pri tisti stvari pa le pazijo, da je ne prodajo. Ni na prodaj vse, četudi ti gre slabo. Pridejo časi, ko boš odvisen od drugih. Ne da tistega ne boš več imel, niti v sanjah ne boš mogel odločati o ničemer in o nikomer več. Nikoli več.
Rad bi se na domačem dvorišču, v senci, sproščeno zleknil na ležalniku, dal vse štiri od sebe, kakšno zabrundal ali v krogu prijateljev vrgel karte. Ne gre! Če nimaš dovolj visokih in gostih cipres, bodo mimoidoči preštevali prazne pločevinke, čike in zamaške in se na koncu ustavili še na hrani. Iskali bodo znane obraze, ker teh pri tebi ne sme biti, ker to pač ni politično higienično. Tisti z izostrenimi ušesi ujamejo še kakšno besedo. Ker bo vzeta iz konteksta, lahko v medijih povzroči pravi cunami kritik. Zaman se boš trudil in pojasnjeval. Ne bo šlo. Tista beseda je bila slišana. Pomeni to in to ter leti na tega in tega. Povrhu je bila še tvoja. Kaj se pa gre, če se še vesti ne zna.
Na ulici te ustavi neznanec. Pocuka za rokav. Normalno da se ustaviš. Naklada, kakšno naključje, da človek sredi belega dne naleti na samega predsednika. Za trenutek te zanese. Spustiš se na njegovo raven. Zvečer že bereš na spletu:
»Srečal sem predsednika, se rokoval z njim, ga malo pojezil, izzival, pa se je sam odprl. Presenečen sem bil, da ima o tistih stvareh takšno mnenje. Ali je še vreden našega zaupanja? Od danes ni več moj vodja!«
To si prebral na spletu. Kaj naj storiš? Odgovoriti bi bilo nesmiselno.
Odslej boš molčal. Karkoli že boš izjavil, vse te lahko tepe: dobro in slabo. Včasih dobro celo bolj. Dlje ko boš molčal, dlje boš na oblasti. Ljudje tako ne bodo mogli reči, češ, kaj se pa gre. Saj se še vesti ne zna!
