Od pustne nedelje do tiste vasi
je tri ure hoda, pa mesto pravijo ji,
rjavi mlakuži sredi vasi
pravijo potok, čeprav se samo cedi.
Na obeh straneh koče stojijo,
te koče s hiše, domačini povejo.
Za dve, tri hiše, ki so v nadstropje grajene,
ponosni pojasnijo, da so graščine.
Toliko opevana vas so Butale,
njih prebivalci Butalci so gadje,
tisto leto, ko sta dve kravi veljali za par,
med Butalci in pametjo spor je nastal.
Kdo naj bi zmagal, kaj mislite si?
Ja Butalci, ne pamet, takšni so vsi.
Imenitnega rodu so Butalci bili,
v starih pismih menda naj pisalo bi,
rod Butalcev da sega vse do Paradiža,
a stara pisma so se bila izgubila.
Če se ne bi izgubila in če bi ostala
in če potem bi se prebrala,
vsak bi ostrmel in sedel vznak,
takih besed bi v njih si prebral.
Rod naj bi segel do raja morda,
kjer Adam in Eva bila sta doma.
* * *
Prvi v te kraje se preseli
neki Kozmijan Buta in rod tu stori,
od koder je prišel, je prevroče bilo,
tod vreme morda mu ustrezalo bo.
Z računstvom je imel nemalo težav,
nikoli ovac še ni preštel prav
in slabo navado je Buta imel,
kadar kdo si je upal in ga prijel.
Pa ni ga brez vzroka prijel, kar tako,
Bog ve, koliko ovac je že Buta pokral
in ko mu veli dati ovco nazaj,
takrat Buta pokaže svoj pravi značaj.
* * *
V rebra kakor kozel buta z glavo,
jih komu nalomi, mu sosedje zavidali so,
prevroče mu zopet postane po tem,
se ponoči umakne iščočim očem.
Ne praznih rok, za spomin si je vzel
par parkljev iz hlevov, za pleme imel,
iz vsakega hleva je parklje jemal,
noben sosed za to ga ni nikdar iskal.
Ne njega, ne parkljev niso iskali,
samo da so živi ostali.
Privadi se kraju, kjer se ustali,
veliko potomcev se mu rodi,
tistega talenta vsi so bili,
da so grablje jim bolje služile od vil.
Imena prvorojencev so se ohranila,
vsak sebi prijazen priimek dobila.
Prvorojenec Kozmijana Bute je Fido Kljukec,
Fido Kljukec je Francota Turkavidel rodil,
Francot Turkavidel rodi Gregorja Brezhlačnice,
Gregor Brezhlačnice ima sina Lavdona Štimanega.
* * *
Lavdon Štimani, ko je živel,
trideset koč kraj Butale je štel,
najbolj košato, najdaljšo brado ima,
kar v Butalah veliko velja.
Izmed občinskih mož vlada pravilo,
koga za župana se bo volilo,
Šprinca Marogla ima to navado,
ob volitvah zleze k tistemu z najdaljšo brado.
V brado Lavdona zleze brez premišljevanja,
to pomeni, Lavdon bo za župana,
Tepančani o Butalcih tako govore,
občinsko uš v ta namen Butalci rede.
Če je Tepančanom tole verjeti,
v pisarni je uši dano živeti,
v občinski pisarni v hlevčku živi,
kdo bo novi župan, od nje zavisi.
* * *
Kadar nastopi čas za volitve,
na mizo dajo občinsko živinče,
bradati možje okrog posede,
v čigar brado bo zlezla, ta voljen je.
Pri Šprinci ne manjka mestnih devic,
vsak dan druga prihajajo k njej na obisk,
za dve uri si uš v glavo dajo,
o uši Tepančani še povedo.
* * *
Ni jim vsega za resnico vzeti,
Tepančanom ne moreš vsega verjeti,
tudi Butalci o njih povedo,
da so hribovci in ovseni kruh da jedo.
Zmerjajo jih dejanjem primerno,
»ovsenarji« so, ki hodijo k njim ob nedeljah
v Butale beli kruh kupovat,
da Tepančani so »hlebčarji«, govorijo takrat.
Vsak s hlebom v svoje klance gredo,
hlebec belega kruha pod pazduho neso.
Težko od Tepančana izvlečeš denarje,
še za vino v krčmi bi odtrgovali
in zaničujejo jih, tepanske stiskače,
in so tega naučili celo mlinske stope.
Pred Butalami v mlinu stope imajo,
ki soseda Tepančana vedno zaznajo:
»Te-pan-čan gre – pah-ni ga!« od daleč gre glas,
tako da se ve, kdo k njim gre ta čas.
Kadar je vode več kot ponavadi,
Tepančana se drugače naznani:
»Pahni Tepančana!« stope hite,
Tepančani pa tudi ob tem ne molče.
Čudnih zgodb o Butalcih se govori,
Tepančani so v svet spravili jih …
* * *
V Butalah rodi se imenitnih ljudi,
Lavdon Štimani Gregorja Copatko rodi,
čigar kravo poznal je skoraj ves svet,
pred njo zardeval celo zvezdogled.
* * *
Zvezdogleda Copatkova krava užene,
ko je neki večer uganila vreme,
od sramote zvezdogleda sta se umaknila,
one dni se je reč takole zgodila:
Dva zvezdogleda, učena da kaj,
uganila sta vreme za cel dan vnaprej,
spoštovana, da so se carji zanju tožili,
ju pratike delat na dvore vabili.
Ko sta takole po svetu hodila,
neki večer v Butalah ju noč je dobila,
nanese, ustavita se pri Copatki,
prosita, če prenočila bi lahko.
Vžigalic in dokumentov Copatek ju prosi,
potlej na seno jima dovoli,
še preden zvezdogleda odideta spat,
pogledata, kaj vreme kaže tokrat.
Rečeta: »Dež bo, vihar, nemirna bo noč.«
Jima reče Copatek: »Pohlevna bo noč.«
Bila je, čudila sta se zvezdogleda,
kako neki je gospodar sinoči to vedel.
Za kravo jima Copatek pove,
odkar jo ima, mu vreme prav napove,
če na večer s paše se vrne,
takrat se vreme na slabo obrne.
Kadar je ni, spokojna je noč,
kakor sinoči, ko ni prišla domov.
Gledata, čudita se zvezdogleda,
pa toliko po svetu imata ugleda,
učena, kot sta, pa ju krava užene,
nikoli napovedovala ne bosta več vreme.
Prvi prebode se tisti moment,
reče drugi, da ne bo več zvezdogled,
o Copatkovi kravi po svetu gre glas,
vse do dvora, ker zanjo je izvedel še car.
Takoj je dobila službo na dvoru,
dvorna pratikarica bo po njegovem ukazu,
kar jim Butalcem sila godi,
jih greje v žaru nje milosti.
* * *
Gregor Copatka rodi Bendo Cigana,
ta pa rodi Jureža Pismouka,
kriva vera takrat Butale pesti,
za mežnarja si pridigar Pismouka dobi.
Da kriva vera ne bi bila kriva,
žena je Jureža milo rotila,
spreobrniti se zlepa ne zgrda ni dal,
ne besede, ne palice bilo mu ni mar.
Nekega jutra ptička zapoje,
zapoje tako, da jo žena razume,
dedcu peternošter v klobaso naj da,
žena zapomni si ptičice nauk.
Ko koljejo, se na ptičico spomni,
v krvavice peternoštrevih jagod natrosi,
da vmes še debele kose slanine,
da se jagode v goltu ne bi zataknile.
Pa ko je dedcu s klobaso postregla,
vest ga je črvičila, silno ga pekla,
spreobrnil se je in se bridko kesal,
kriva vera po tem je odšla iz Butal.
* * *
Jurež Pismouk se je spreobrnil,
po tistem Anžeta Meketača rodil,
tistega, ki je po kozi bil znan,
ki je sedem rešet mleka dajala vsak dan.
Vest o tej kozi razširi se v svet,
zanjo izve iz graščine sodnik,
Meketača na cesti ustavi in vpraša:
»Še imate kozo, ki toliko mleka prinaša?«
Anže Meketač se naredi,
kot da ob tujem človeku stoji,
odvrne sodniku, da je kozo prodal,
že davno prodal, čez mejo prodal.
Tam se je obrejila in osla storila,
ki je v graščini sedaj za sodnika,
še ga pozdravi, gospoda, Anže,
preden po svoje odide naprej.
* * *
Obrekovali so ga, Matevžka Žlambro,
Meketačevega sina, da naj tepke bi kradel,
po krivem so ga, ker jih ni tisto pot,
mogoče da kdaj, a ne tisto pot.
Ono leto v Butalah hrušk je bilo,
da niso vedeli, kam naj jih dajo,
v zapuščen vodnjak so jih zmetali,
ko se zmede, bodo ponje poslali.
Prišel je čas, ko gredo jih iskat,
pet mož je šlo, ki Matevžku ukazali so:
»Volimo te, da skočiš v vodnjak,
da nam boš hruške na plano metal!«
V globoki vodnjak s precej vode
skoči Matevžek, kar glasu od nikjer,
zmerjali, klicali so in čakali
in še naprej ga obrekovali.
Ne ena hruška ni priletela na plano,
obtožili so ga, da jih je ukradel,
da je zvijačen, da jih vse bo požrl,
potem bo lagal, da ni jih nikjer.
Naj skoči nekdo, ki ni zvijačen,
drug bolj od drugega bolj je pravičen,
vsi so skočili, vsak je notri ostal,
da bi povedal, ali Matevžek hruške je kral.
* * *
Matevžek Žlambora Tončka Štibalarja rodi,
preden po hruške v vodnjak se spusti,
ki prvi v Butalah žepno uro ima,
iz domače repe si jo urezal je sam.
* * *
Sin Tončka Štibalarja je Mihcati Kimpež,
sin Mihcatega Kimpeža je Vrban Podvrbosmuk.
Vrban Podvrbosmuk imel je to čast,
kot župan je v Butalah predstavljal oblast.
Za njegovega časa jih doleti,
sam cesar z obiskom jih počasti,
z novo brizgalnico mu naredijo sprejem,
do kože vsi mokri bili so ob tem.
* * *
Ministri, strežaji, lakaji in car,
mokri bili so od glave do tal,
povsod da so jih s streljanjem počastili,
le v Butalah so jih z vodo polili.
Niti en strel ni bil izstreljen,
zato pa je vsak bil pošteno zmočen.
»Zakaj brez streljanja?« zanima cesarja,
devetindevetdeset vzrokov butalski župan mu navaja.
Županu presvetli cesar veli,
radoveden je, kateri in naj govori,
kot prvi razlog, navaja župan,
brez smodnika da so, je cesarju dejal.
»Dovolj je ta razlog,« nasmehne se car,
v Butale ni več prišel nikdar.
* * *
Še imenitnežev se v Butalah rodi.
Sin Vrbana Podvrbosmuka je Pavluša Očalasti,
le-ta je sina Ceneta Padarja imel,
ki so pravili, s svedrom kravo je drl.
* * *
Pretesno je v Butalah postalo za vse,
mlajši rod po svetu mahnil jo je,
kamorkoli, tudi do morja so šli,
ostali pa so, kar so bili.
p>
Iz knjige Izvirne butalske zgodbe Frana Milčinskega v preprostih verzij, ki je lani izšla pri KD Mariborska literarna družba.
* * *
Od pustne nedelje do tiste vasi
je tri ure hoda, pa mesto pravijo ji,
rjavi mlakuži sredi vasi
pravijo potok, čeprav se samo cedi.
Na obeh straneh koče stojijo,
te koče s hiše, domačini povejo.
Za dve, tri hiše, ki so v nadstropje grajene,
ponosni pojasnijo, da so graščine.
Toliko opevana vas so Butale,
njih prebivalci Butalci so gadje,
tisto leto, ko sta dve kravi veljali za par,
med Butalci in pametjo spor je nastal.
Kdo naj bi zmagal, kaj mislite si?
Ja Butalci, ne pamet, takšni so vsi.
Imenitnega rodu so Butalci bili,
v starih pismih menda naj pisalo bi,
rod Butalcev da sega vse do Paradiža,
a stara pisma so se bila izgubila.
Če se ne bi izgubila in če bi ostala
in če potem bi se prebrala,
vsak bi ostrmel in sedel vznak,
takih besed bi v njih si prebral.
Rod naj bi segel do raja morda,
kjer Adam in Eva bila sta doma.
* * *
Prvi v te kraje se preseli
neki Kozmijan Buta in rod tu stori,
od koder je prišel, je prevroče bilo,
tod vreme morda mu ustrezalo bo.
Z računstvom je imel nemalo težav,
nikoli ovac še ni preštel prav
in slabo navado je Buta imel,
kadar kdo si je upal in ga prijel.
Pa ni ga brez vzroka prijel, kar tako,
Bog ve, koliko ovac je že Buta pokral
in ko mu veli dati ovco nazaj,
takrat Buta pokaže svoj pravi značaj.
* * *
V rebra kakor kozel buta z glavo,
jih komu nalomi, mu sosedje zavidali so,
prevroče mu zopet postane po tem,
se ponoči umakne iščočim očem.
Ne praznih rok, za spomin si je vzel
par parkljev iz hlevov, za pleme imel,
iz vsakega hleva je parklje jemal,
noben sosed za to ga ni nikdar iskal.
Ne njega, ne parkljev niso iskali,
samo da so živi ostali.
Privadi se kraju, kjer se ustali,
veliko potomcev se mu rodi,
tistega talenta vsi so bili,
da so grablje jim bolje služile od vil.
Imena prvorojencev so se ohranila,
vsak sebi prijazen priimek dobila.
Prvorojenec Kozmijana Bute je Fido Kljukec,
Fido Kljukec je Francota Turkavidel rodil,
Francot Turkavidel rodi Gregorja Brezhlačnice,
Gregor Brezhlačnice ima sina Lavdona Štimanega.
* * *
Lavdon Štimani, ko je živel,
trideset koč kraj Butale je štel,
najbolj košato, najdaljšo brado ima,
kar v Butalah veliko velja.
Izmed občinskih mož vlada pravilo,
koga za župana se bo volilo,
Šprinca Marogla ima to navado,
ob volitvah zleze k tistemu z najdaljšo brado.
V brado Lavdona zleze brez premišljevanja,
to pomeni, Lavdon bo za župana,
Tepančani o Butalcih tako govore,
občinsko uš v ta namen Butalci rede.
Če je Tepančanom tole verjeti,
v pisarni je uši dano živeti,
v občinski pisarni v hlevčku živi,
kdo bo novi župan, od nje zavisi.
* * *
Kadar nastopi čas za volitve,
na mizo dajo občinsko živinče,
bradati možje okrog posede,
v čigar brado bo zlezla, ta voljen je.
Pri Šprinci ne manjka mestnih devic,
vsak dan druga prihajajo k njej na obisk,
za dve uri si uš v glavo dajo,
o uši Tepančani še povedo.
* * *
Ni jim vsega za resnico vzeti,
Tepančanom ne moreš vsega verjeti,
tudi Butalci o njih povedo,
da so hribovci in ovseni kruh da jedo.
Zmerjajo jih dejanjem primerno,
»ovsenarji« so, ki hodijo k njim ob nedeljah
v Butale beli kruh kupovat,
da Tepančani so »hlebčarji«, govorijo takrat.
Vsak s hlebom v svoje klance gredo,
hlebec belega kruha pod pazduho neso.
Težko od Tepančana izvlečeš denarje,
še za vino v krčmi bi odtrgovali
in zaničujejo jih, tepanske stiskače,
in so tega naučili celo mlinske stope.
Pred Butalami v mlinu stope imajo,
ki soseda Tepančana vedno zaznajo:
»Te-pan-čan gre – pah-ni ga!« od daleč gre glas,
tako da se ve, kdo k njim gre ta čas.
Kadar je vode več kot ponavadi,
Tepančana se drugače naznani:
»Pahni Tepančana!« stope hite,
Tepančani pa tudi ob tem ne molče.
Čudnih zgodb o Butalcih se govori,
Tepančani so v svet spravili jih …
* * *
V Butalah rodi se imenitnih ljudi,
Lavdon Štimani Gregorja Copatko rodi,
čigar kravo poznal je skoraj ves svet,
pred njo zardeval celo zvezdogled.
* * *
Zvezdogleda Copatkova krava užene,
ko je neki večer uganila vreme,
od sramote zvezdogleda sta se umaknila,
one dni se je reč takole zgodila:
Dva zvezdogleda, učena da kaj,
uganila sta vreme za cel dan vnaprej,
spoštovana, da so se carji zanju tožili,
ju pratike delat na dvore vabili.
Ko sta takole po svetu hodila,
neki večer v Butalah ju noč je dobila,
nanese, ustavita se pri Copatki,
prosita, če prenočila bi lahko.
Vžigalic in dokumentov Copatek ju prosi,
potlej na seno jima dovoli,
še preden zvezdogleda odideta spat,
pogledata, kaj vreme kaže tokrat.
Rečeta: »Dež bo, vihar, nemirna bo noč.«
Jima reče Copatek: »Pohlevna bo noč.«
Bila je, čudila sta se zvezdogleda,
kako neki je gospodar sinoči to vedel.
Za kravo jima Copatek pove,
odkar jo ima, mu vreme prav napove,
če na večer s paše se vrne,
takrat se vreme na slabo obrne.
Kadar je ni, spokojna je noč,
kakor sinoči, ko ni prišla domov.
Gledata, čudita se zvezdogleda,
pa toliko po svetu imata ugleda,
učena, kot sta, pa ju krava užene,
nikoli napovedovala ne bosta več vreme.
Prvi prebode se tisti moment,
reče drugi, da ne bo več zvezdogled,
o Copatkovi kravi po svetu gre glas,
vse do dvora, ker zanjo je izvedel še car.
Takoj je dobila službo na dvoru,
dvorna pratikarica bo po njegovem ukazu,
kar jim Butalcem sila godi,
jih greje v žaru nje milosti.
* * *
Gregor Copatka rodi Bendo Cigana,
ta pa rodi Jureža Pismouka,
kriva vera takrat Butale pesti,
za mežnarja si pridigar Pismouka dobi.
Da kriva vera ne bi bila kriva,
žena je Jureža milo rotila,
spreobrniti se zlepa ne zgrda ni dal,
ne besede, ne palice bilo mu ni mar.
Nekega jutra ptička zapoje,
zapoje tako, da jo žena razume,
dedcu peternošter v klobaso naj da,
žena zapomni si ptičice nauk.
Ko koljejo, se na ptičico spomni,
v krvavice peternoštrevih jagod natrosi,
da vmes še debele kose slanine,
da se jagode v goltu ne bi zataknile.
Pa ko je dedcu s klobaso postregla,
vest ga je črvičila, silno ga pekla,
spreobrnil se je in se bridko kesal,
kriva vera po tem je odšla iz Butal.
* * *
Jurež Pismouk se je spreobrnil,
po tistem Anžeta Meketača rodil,
tistega, ki je po kozi bil znan,
ki je sedem rešet mleka dajala vsak dan.
Vest o tej kozi razširi se v svet,
zanjo izve iz graščine sodnik,
Meketača na cesti ustavi in vpraša:
»Še imate kozo, ki toliko mleka prinaša?«
Anže Meketač se naredi,
kot da ob tujem človeku stoji,
odvrne sodniku, da je kozo prodal,
že davno prodal, čez mejo prodal.
Tam se je obrejila in osla storila,
ki je v graščini sedaj za sodnika,
še ga pozdravi, gospoda, Anže,
preden po svoje odide naprej.
* * *
Obrekovali so ga, Matevžka Žlambro,
Meketačevega sina, da naj tepke bi kradel,
po krivem so ga, ker jih ni tisto pot,
mogoče da kdaj, a ne tisto pot.
Ono leto v Butalah hrušk je bilo,
da niso vedeli, kam naj jih dajo,
v zapuščen vodnjak so jih zmetali,
ko se zmede, bodo ponje poslali.
Prišel je čas, ko gredo jih iskat,
pet mož je šlo, ki Matevžku ukazali so:
»Volimo te, da skočiš v vodnjak,
da nam boš hruške na plano metal!«
V globoki vodnjak s precej vode
skoči Matevžek, kar glasu od nikjer,
zmerjali, klicali so in čakali
in še naprej ga obrekovali.
Ne ena hruška ni priletela na plano,
obtožili so ga, da jih je ukradel,
da je zvijačen, da jih vse bo požrl,
potem bo lagal, da ni jih nikjer.
Naj skoči nekdo, ki ni zvijačen,
drug bolj od drugega bolj je pravičen,
vsi so skočili, vsak je notri ostal,
da bi povedal, ali Matevžek hruške je kral.
* * *
Matevžek Žlambora Tončka Štibalarja rodi,
preden po hruške v vodnjak se spusti,
ki prvi v Butalah žepno uro ima,
iz domače repe si jo urezal je sam.
* * *
Sin Tončka Štibalarja je Mihcati Kimpež,
sin Mihcatega Kimpeža je Vrban Podvrbosmuk.
Vrban Podvrbosmuk imel je to čast,
kot župan je v Butalah predstavljal oblast.
Za njegovega časa jih doleti,
sam cesar z obiskom jih počasti,
z novo brizgalnico mu naredijo sprejem,
do kože vsi mokri bili so ob tem.
* * *
Ministri, strežaji, lakaji in car,
mokri bili so od glave do tal,
povsod da so jih s streljanjem počastili,
le v Butalah so jih z vodo polili.
Niti en strel ni bil izstreljen,
zato pa je vsak bil pošteno zmočen.
»Zakaj brez streljanja?« zanima cesarja,
devetindevetdeset vzrokov butalski župan mu navaja.
Županu presvetli cesar veli,
radoveden je, kateri in naj govori,
kot prvi razlog, navaja župan,
brez smodnika da so, je cesarju dejal.
»Dovolj je ta razlog,« nasmehne se car,
v Butale ni več prišel nikdar.
* * *
Še imenitnežev se v Butalah rodi.
Sin Vrbana Podvrbosmuka je Pavluša Očalasti,
le-ta je sina Ceneta Padarja imel,
ki so pravili, s svedrom kravo je drl.
* * *
Pretesno je v Butalah postalo za vse,
mlajši rod po svetu mahnil jo je,
kamorkoli, tudi do morja so šli,
ostali pa so, kar so bili.
p>
Iz knjige Izvirne butalske zgodbe Frana Milčinskega v preprostih verzij, ki je lani izšla pri KD Mariborska literarna družba.
