SIVI DEŽEVNIK

SIVi DEŽEVNIK

Ko ga odstraniš češ, ne boš več, kaj te pa briga, vsega ti ni treba vedeti, se čudežno od nekod priplazil novi. Vse skupaj postaja že strašljivo. Tudi pogovarjati bi se dalo z njim. Vsaj takšen videz daje. Za vse naše skrivnosti ve. Vedno je tam. Na preži. Na istem mestu. Kot smo isti tudi mi, le zgodbe so nove. Ki jih enim zaupamo, drugim pač ne. Sivi deževnik pozna vse. Tiste, ki se jih lahko sliši in one, druge, ki naj bi ostale skrivnost. Vsakdo jih ima. Ko bi znal govoriti, bi nastala zmeda.

Vidno odebeljena glava in trup, proti koncu močno stanjšana, prehajata v tanek zadek, debeline nekaj las. Sivi deževnik zvedavo steguje glavo zdaj tostran, zdaj onstran vrat. Kadar se odloči, ga več dni ni na spregled. Oklepa se spodnje strani vrat, dokler ga radovednost ne premami in zopet privede na plano. Zdi se, da živi le za to, da vidi, sliši in izve. Včasih se zdi, da vzdiguje glavo. Morda jo, le natančneje bi ga bilo treba opazovati. Preži. To pa. Dan in noč. In včasih se zdi, da te gleda tako predirljivo kot zasliševalec, ki hoče iz tebe izvleči še tisto zadnjo besedo, laž ali resnico, da je le izrečena.

Ima pa lastnost, ki je med ljudmi ne najdeš. Tiho je. Niti besedica se mu ni še zarekla. Kdaj pa kdaj se tudi poigram z njim. Odpiram in pripiram vrata. Zadebeljena pojava takrat pridobi še tisočinko grama. Nekajkrat na leto ga korajžno zgrabim za najdebelejši del. Čvrsta struktura, puhasta na dotik, me vedno znova preseneti. S palcem in kazalcem ga primem ter dam v vrečko, ki služi stvarem, ki jih ne potrebujem več. Nikoli še ni pobegnil, zato vrečke ni potrebno neprodušno zapirati.

A kaj, ko znova in znova pride novi. Še radovednejši. Po trupu ga spoznaš. Hitreje se zredi in še prej zagozdi pod spodnjim robom vrat. Ko bi ga kmalu razneslo od vseh teh čenč, mora stran. Čemur bi se lahko reklo, da je krivično. Včasih podvomim, da bi lahko bile krive le besede. Nismo vedno doma. Še nekaj drugega mora biti.

LEPO VREME NI DOBRO

Misliš, da je vse za tabo. Mož je, žena je, otroci so, vnuki so. Lahko si tudi sam. Lahko si se odločil čisto drugače. Ali je prišlo čisto drugače. Ali so se zgodile stvari, na katere ne moreš ali pa nisi hotel vplivati. Vsakdo ima svojo zgodbo. V glavnem: svoje si naredil. Svet gre naprej.

Nekako odmisliš frizuro, obleko, šminko. Fasado nasploh. Si takšen kot si. Rutina: zajtrk, kosilo, večerja. Vmes odvečne malice. Tako pač je. In gre. Nekako voziš. Kot drugi. Družba? Da. Najraje ne. Tista obvezna. Izbrana? Ne izbrana. Ne elita. Tista, ki jo zanimajo enake stvari kot tebe. Malo pokramljaš. Vsaj takrat se pogledaš v ogledalo. Na daleč. Ne nadeneš si očal, čeprav jih imaš. Kaj bi? Svoje na tem svetu si oddelal. Pogosteje misliš na tistega, drugega.

Prideš potem v to družbo. Primerjaš. Poslušaš. Tu pa tam ti pade v oči kakšna priletna ženska. Urejena. Doterana, smo radi rekli. Kar je pomenilo kot iz modne piste. Pomisliš nase. Sploh, če si ženska. Lahko si moški. Trenutek za tem zamahneš z roko. V mislih zamahneš z roko in se tolažiš. Zakaj bi? Na tem svetu si svoje oddelal.

Vseeno pa prav pridejo taka druženja. Vsaj takrat se pogledaš v ogledalo. Če je na deževen dan, si zadovoljen. Svoje doprinese podstrešno stanovanje. Tako je prave svetlobe še manj. V poltemi si lepši. Takšen kot v mladosti. Potem se zopet dobite in ti jo zagode vreme. Sončno je. Jasno. Eno z drugim. Brez oblaka. Ni polteme. Ni mraka. In nisi zadovoljen. V ogledalo se vseeno moraš pogledati, preden stopiš iz hiše.

Nekega dne vidiš drugega človeka. Ozreš se, da bi za tabo kdo ne stal. Nepovabljen in ti zastiral zaslon, da bi sebe ne videl in silil v ospredje. Prežeči peklenšček, ki ne mara ognja in teme. Le dnevno svetlobo. Nastavlja ogledalo in te sili, da bi v njem videl tisto, česar bi ne videl rad. Reži se in ti ga moli pod nos. Privoščljivec se spakuje in ti da vedeti, da je sedaj v modi polikana koža. Pa ga ni, peklenščka. Nikogar ni. Mogoče te je za trenutek pojezil. Vseeno se še enkrat pogledaš. In ogledalo pridržiš. Tokrat dlje kot v vseh enaindvajsetih letih skupaj. Resnično si ti. Ni tisti lump. In tudi prej ga ni bilo.

Raziskuješ relief. Gore ostrih robov in tu pa tam kakšna ravan, ki je ostala, so nastale iz rahlo valovitega sveta v vseh teh letih. Znanstvenik, navdihnjen nad odkritjem, bi poskočil in zaklical:

»Hevreka!«

Vzklik navdušenja iz tebe ne eksplodira. Še gledaš. Pozabiš, kam si namenjen. Raziskuješ. Odkritega ne boš objavil. Hvala Bogu, odpadejo tudi predavanja in objave v uglednih tujih revijah.

Ura odhoda je mimo. Da zamujaš, vedo vsi. Na hitro se ne da opraviti nič. Vseh tistih barv, pudra, vse tiste krame nimaš. Nikoli je nisi imel. Za prvo silo bi bile dobre. Odideš.

Moraš. Danes se zopet dobite in danes bo prvič, ko ne boš vedel, kaj bodo govorili. Naslednji teden začneš. Kje najprej? Določiš prioriteto.

»Kje ste hodili dvajset let? Proteza bo potrebna!«

Od tam naprej pridejo na vrsto barve. Če si ženska, seveda. Svetovali ti bodo. Za vse danes obstajajo svetovalci.

Tebi pa še vedno ne gre v glavo, zakaj je vse to potrebno. Misliš, da je vse za tabo. Da si naredil vse. Svet gre naprej. In zdaj naj bi se ubadal še s tem. Z zobmi bo treba! To bo treba! O ostalem premisliš. Drugič.

Lepo vreme ni dobro. To veš še iz službe. Ni dobro, če pride obisk ob lepem vremenu. Sedaj razumeš, čeprav imaš vse.

PASJA UTA

Vprašajo te, kako si. Rečeš, ja, saj, saj. Da le ostane tako. Srednje pač. Kot vsi. Pravzaprav, dobro sem. Pa ti, jih vprašaš. Ja, nekako se prebijamo, rečejo. Vedno isto.

Ali znanec od zadnjič. Slabo je, slabo, ti reče. Komaj zvozim. Da nima tako slabe plače. Ne, saj ne, odvrne. Veš, krediti. Najprej hiša. Dobro, mora biti. Saj veš, kako je bilo. Ja, rečem. Nekakšni problemi doma. Nič drugače kot drugod. Ja, zopet rečem. Saj trideset let bo hitro mimo. Prehitro. Pa novi avto sem vzel. Vidiš! Priznam, nisem opazil. Nisem kakšen poznavalec avtov. Ja, saj res. Kakšna mrcina. Ja. Vem. Najnovejši model. Na sedem let. Drugače ni šlo. Saj jih ima večina kredite, rečem. Ja. Vsi, odvrne.

Žena je vzela še novo pohištvo. Naj ima, sem rekel. Vsak nekaj. Zagorel si videti, mu rečem tedaj. Vidno zadovoljen je rekel, veš, smučanje v Italiji. Novo opremo smo kupili. Ne gre drugače. Za dopust tudi dobiš kredit. Izraz na obrazu ni več gorel od navdušenja. Ja, rečem sočutno.

Sam hodiš, mu rečem tedaj. Ponavadi je tako, odgovori. Viktorija hodi na neko telovadbo. Tuji izraz. Saj veš. Otroka sta vsak na svojem krožku. Igranje inštrumentov, pa šport. Nekdo ju mora peljati. Pa izkoristim za kratek sprehod. Tako. Počasi gre. Konci tedna pa so moji. Planine, veš. Otroka pa gresta na podeželje, k njenim. Njej itak paše. Da ima vsaj malo miru, reče.

Imaš kaj časa, me vpraša tedaj. Ja, pa ga imam, mu rečem. Pridi, greva! Če hočeš, jaz peljem, predlaga. Naj bo, privolim. Ravno danes so mi odobrili kredit za pasjo uto, reče. Tako, malo večjo. Drugega psa imamo. Runo bo staro kmalu prerasel. No, če te morim, povej! Na silo ti ni treba iti! Grem, grem, sem se ponudil! Pa greva. Še ti kaj povej o sebi!

Sproščeno sem sedel v avto. Moja zgodba bo čisto drugačna.

SIVi DEŽEVNIK

Ko ga odstraniš češ, ne boš več, kaj te pa briga, vsega ti ni treba vedeti, se čudežno od nekod priplazil novi. Vse skupaj postaja že strašljivo. Tudi pogovarjati bi se dalo z njim. Vsaj takšen videz daje. Za vse naše skrivnosti ve. Vedno je tam. Na preži. Na istem mestu. Kot smo isti tudi mi, le zgodbe so nove. Ki jih enim zaupamo, drugim pač ne. Sivi deževnik pozna vse. Tiste, ki se jih lahko sliši in one, druge, ki naj bi ostale skrivnost. Vsakdo jih ima. Ko bi znal govoriti, bi nastala zmeda.

Vidno odebeljena glava in trup, proti koncu močno stanjšana, prehajata v tanek zadek, debeline nekaj las. Sivi deževnik zvedavo steguje glavo zdaj tostran, zdaj onstran vrat. Kadar se odloči, ga več dni ni na spregled. Oklepa se spodnje strani vrat, dokler ga radovednost ne premami in zopet privede na plano. Zdi se, da živi le za to, da vidi, sliši in izve. Včasih se zdi, da vzdiguje glavo. Morda jo, le natančneje bi ga bilo treba opazovati. Preži. To pa. Dan in noč. In včasih se zdi, da te gleda tako predirljivo kot zasliševalec, ki hoče iz tebe izvleči še tisto zadnjo besedo, laž ali resnico, da je le izrečena.

Ima pa lastnost, ki je med ljudmi ne najdeš. Tiho je. Niti besedica se mu ni še zarekla. Kdaj pa kdaj se tudi poigram z njim. Odpiram in pripiram vrata. Zadebeljena pojava takrat pridobi še tisočinko grama. Nekajkrat na leto ga korajžno zgrabim za najdebelejši del. Čvrsta struktura, puhasta na dotik, me vedno znova preseneti. S palcem in kazalcem ga primem ter dam v vrečko, ki služi stvarem, ki jih ne potrebujem več. Nikoli še ni pobegnil, zato vrečke ni potrebno neprodušno zapirati.

A kaj, ko znova in znova pride novi. Še radovednejši. Po trupu ga spoznaš. Hitreje se zredi in še prej zagozdi pod spodnjim robom vrat. Ko bi ga kmalu razneslo od vseh teh čenč, mora stran. Čemur bi se lahko reklo, da je krivično. Včasih podvomim, da bi lahko bile krive le besede. Nismo vedno doma. Še nekaj drugega mora biti.

LEPO VREME NI DOBRO

Misliš, da je vse za tabo. Mož je, žena je, otroci so, vnuki so. Lahko si tudi sam. Lahko si se odločil čisto drugače. Ali je prišlo čisto drugače. Ali so se zgodile stvari, na katere ne moreš ali pa nisi hotel vplivati. Vsakdo ima svojo zgodbo. V glavnem: svoje si naredil. Svet gre naprej.

Nekako odmisliš frizuro, obleko, šminko. Fasado nasploh. Si takšen kot si. Rutina: zajtrk, kosilo, večerja. Vmes odvečne malice. Tako pač je. In gre. Nekako voziš. Kot drugi. Družba? Da. Najraje ne. Tista obvezna. Izbrana? Ne izbrana. Ne elita. Tista, ki jo zanimajo enake stvari kot tebe. Malo pokramljaš. Vsaj takrat se pogledaš v ogledalo. Na daleč. Ne nadeneš si očal, čeprav jih imaš. Kaj bi? Svoje na tem svetu si oddelal. Pogosteje misliš na tistega, drugega.

Prideš potem v to družbo. Primerjaš. Poslušaš. Tu pa tam ti pade v oči kakšna priletna ženska. Urejena. Doterana, smo radi rekli. Kar je pomenilo kot iz modne piste. Pomisliš nase. Sploh, če si ženska. Lahko si moški. Trenutek za tem zamahneš z roko. V mislih zamahneš z roko in se tolažiš. Zakaj bi? Na tem svetu si svoje oddelal.

Vseeno pa prav pridejo taka druženja. Vsaj takrat se pogledaš v ogledalo. Če je na deževen dan, si zadovoljen. Svoje doprinese podstrešno stanovanje. Tako je prave svetlobe še manj. V poltemi si lepši. Takšen kot v mladosti. Potem se zopet dobite in ti jo zagode vreme. Sončno je. Jasno. Eno z drugim. Brez oblaka. Ni polteme. Ni mraka. In nisi zadovoljen. V ogledalo se vseeno moraš pogledati, preden stopiš iz hiše.

Nekega dne vidiš drugega človeka. Ozreš se, da bi za tabo kdo ne stal. Nepovabljen in ti zastiral zaslon, da bi sebe ne videl in silil v ospredje. Prežeči peklenšček, ki ne mara ognja in teme. Le dnevno svetlobo. Nastavlja ogledalo in te sili, da bi v njem videl tisto, česar bi ne videl rad. Reži se in ti ga moli pod nos. Privoščljivec se spakuje in ti da vedeti, da je sedaj v modi polikana koža. Pa ga ni, peklenščka. Nikogar ni. Mogoče te je za trenutek pojezil. Vseeno se še enkrat pogledaš. In ogledalo pridržiš. Tokrat dlje kot v vseh enaindvajsetih letih skupaj. Resnično si ti. Ni tisti lump. In tudi prej ga ni bilo.

Raziskuješ relief. Gore ostrih robov in tu pa tam kakšna ravan, ki je ostala, so nastale iz rahlo valovitega sveta v vseh teh letih. Znanstvenik, navdihnjen nad odkritjem, bi poskočil in zaklical:

»Hevreka!«

Vzklik navdušenja iz tebe ne eksplodira. Še gledaš. Pozabiš, kam si namenjen. Raziskuješ. Odkritega ne boš objavil. Hvala Bogu, odpadejo tudi predavanja in objave v uglednih tujih revijah.

Ura odhoda je mimo. Da zamujaš, vedo vsi. Na hitro se ne da opraviti nič. Vseh tistih barv, pudra, vse tiste krame nimaš. Nikoli je nisi imel. Za prvo silo bi bile dobre. Odideš.

Moraš. Danes se zopet dobite in danes bo prvič, ko ne boš vedel, kaj bodo govorili. Naslednji teden začneš. Kje najprej? Določiš prioriteto.

»Kje ste hodili dvajset let? Proteza bo potrebna!«

Od tam naprej pridejo na vrsto barve. Če si ženska, seveda. Svetovali ti bodo. Za vse danes obstajajo svetovalci.

Tebi pa še vedno ne gre v glavo, zakaj je vse to potrebno. Misliš, da je vse za tabo. Da si naredil vse. Svet gre naprej. In zdaj naj bi se ubadal še s tem. Z zobmi bo treba! To bo treba! O ostalem premisliš. Drugič.

Lepo vreme ni dobro. To veš še iz službe. Ni dobro, če pride obisk ob lepem vremenu. Sedaj razumeš, čeprav imaš vse.

PASJA UTA

Vprašajo te, kako si. Rečeš, ja, saj, saj. Da le ostane tako. Srednje pač. Kot vsi. Pravzaprav, dobro sem. Pa ti, jih vprašaš. Ja, nekako se prebijamo, rečejo. Vedno isto.

Ali znanec od zadnjič. Slabo je, slabo, ti reče. Komaj zvozim. Da nima tako slabe plače. Ne, saj ne, odvrne. Veš, krediti. Najprej hiša. Dobro, mora biti. Saj veš, kako je bilo. Ja, rečem. Nekakšni problemi doma. Nič drugače kot drugod. Ja, zopet rečem. Saj trideset let bo hitro mimo. Prehitro. Pa novi avto sem vzel. Vidiš! Priznam, nisem opazil. Nisem kakšen poznavalec avtov. Ja, saj res. Kakšna mrcina. Ja. Vem. Najnovejši model. Na sedem let. Drugače ni šlo. Saj jih ima večina kredite, rečem. Ja. Vsi, odvrne.

Žena je vzela še novo pohištvo. Naj ima, sem rekel. Vsak nekaj. Zagorel si videti, mu rečem tedaj. Vidno zadovoljen je rekel, veš, smučanje v Italiji. Novo opremo smo kupili. Ne gre drugače. Za dopust tudi dobiš kredit. Izraz na obrazu ni več gorel od navdušenja. Ja, rečem sočutno.

Sam hodiš, mu rečem tedaj. Ponavadi je tako, odgovori. Viktorija hodi na neko telovadbo. Tuji izraz. Saj veš. Otroka sta vsak na svojem krožku. Igranje inštrumentov, pa šport. Nekdo ju mora peljati. Pa izkoristim za kratek sprehod. Tako. Počasi gre. Konci tedna pa so moji. Planine, veš. Otroka pa gresta na podeželje, k njenim. Njej itak paše. Da ima vsaj malo miru, reče.

Imaš kaj časa, me vpraša tedaj. Ja, pa ga imam, mu rečem. Pridi, greva! Če hočeš, jaz peljem, predlaga. Naj bo, privolim. Ravno danes so mi odobrili kredit za pasjo uto, reče. Tako, malo večjo. Drugega psa imamo. Runo bo staro kmalu prerasel. No, če te morim, povej! Na silo ti ni treba iti! Grem, grem, sem se ponudil! Pa greva. Še ti kaj povej o sebi!

Sproščeno sem sedel v avto. Moja zgodba bo čisto drugačna.