Da vstopiš
skozi ta vrata
je treba
premakniti obzorje
Drevo obrniti
v senco
sadeža
In čakati
nepremično
z zlepljenimi vekami
Kakor mehko rezilo
svetlobe
ki gre skozi
globine
širnega morja
ne zavedajoč se
strahot
svoje čistosti
OGENJ NA VODI
(Peter Semolič)
Slišiš ga
v sanjah
kako vzplameni
in dolgo drhti
na temni vodi
Prinašajo ga valovi
severnih morij
prinašajo ga
puščice plamenov
ki v nizkem preletu
premočrtno zaplamtijo
telesa v čolnih
In ko se barva ognja
in barva zahajajočega sonca
povežeta v skladnost
silno zacveti
ogenj na vodi
In Haron skozi
zaveso plamena
začne seliti duše
v ledene prostore
onkraj
vikinških
prostranstev
NIMAM PROSTORA
To je težko povedati
nimam prostora
kjer bi lahko
brezskrbno
vznikale
nove pesmi
Lahko bi to bila
zapuščena klet
kjer bršlinke in pelargonije
počivajo
v svojih
nedišečih sanjah
Lahko bi to bilo tudi
na neuporabnem podstrešju
kjer se kopičijo
vse nepotrebne stvari
ki sladko dišijo
po ostarelih spominih
doma
Kjer te materinska beseda
še zmeraj
lahko presune
s svojo
trdoživo
krhkostjo
Nimam prostora za nove pesmi
morala si bom izmisliti
analogno domovino
svojih občutij
uglašenost z novimi obredi
in s pradavnim spominom
Morala se bom
izmojstriti
vsaj v dveh jezikih
tistem zamolčanem
in tistem ki mu še nisem
na sledi
kot preganjana žival
ki v kretnji lovca
zazna
lepoto
svobodne
smrtnosti
PRAH
Seseda se
v knjige
spominov
tudi džibuti
ki ga hranimo
v steklenih škatlah
Ki ga polagajo
neke druge
roke
znotraj stvarnih
Ki ga polagajo
tako jasno
kot gre
rez avre
skozi kožo
notranjosti mišic
V svetlih dvoranah
tujih ašramov
davne Indije
v potovanjih
številnih odprav
v višavah Nepala
je ta glas srebrn
poln silnih
hudournikov
lesketajoč se
od želje
za grlom
vseodmevnim
Šangri La,
Šangri La
dežela
izgubljenih
podzemnih senc
prah na
obličju sveta
REKA
Je
voda
ki
s trdimi
šumi
polni
pretočnost
tujih
zvezd
MANTRA
Da vstopiš
skozi ta vrata
je treba
premakniti obzorje
Drevo obrniti
v senco
sadeža
In čakati
nepremično
z zlepljenimi vekami
Kakor mehko rezilo
svetlobe
ki gre skozi
globine
širnega morja
ne zavedajoč se
strahot
svoje čistosti
OGENJ NA VODI
(Peter Semolič)
Slišiš ga
v sanjah
kako vzplameni
in dolgo drhti
na temni vodi
Prinašajo ga valovi
severnih morij
prinašajo ga
puščice plamenov
ki v nizkem preletu
premočrtno zaplamtijo
telesa v čolnih
In ko se barva ognja
in barva zahajajočega sonca
povežeta v skladnost
silno zacveti
ogenj na vodi
In Haron skozi
zaveso plamena
začne seliti duše
v ledene prostore
onkraj
vikinških
prostranstev
NIMAM PROSTORA
To je težko povedati
nimam prostora
kjer bi lahko
brezskrbno
vznikale
nove pesmi
Lahko bi to bila
zapuščena klet
kjer bršlinke in pelargonije
počivajo
v svojih
nedišečih sanjah
Lahko bi to bilo tudi
na neuporabnem podstrešju
kjer se kopičijo
vse nepotrebne stvari
ki sladko dišijo
po ostarelih spominih
doma
Kjer te materinska beseda
še zmeraj
lahko presune
s svojo
trdoživo
krhkostjo
Nimam prostora za nove pesmi
morala si bom izmisliti
analogno domovino
svojih občutij
uglašenost z novimi obredi
in s pradavnim spominom
Morala se bom
izmojstriti
vsaj v dveh jezikih
tistem zamolčanem
in tistem ki mu še nisem
na sledi
kot preganjana žival
ki v kretnji lovca
zazna
lepoto
svobodne
smrtnosti
PRAH
Seseda se
v knjige
spominov
tudi džibuti
ki ga hranimo
v steklenih škatlah
Ki ga polagajo
neke druge
roke
znotraj stvarnih
Ki ga polagajo
tako jasno
kot gre
rez avre
skozi kožo
notranjosti mišic
V svetlih dvoranah
tujih ašramov
davne Indije
v potovanjih
številnih odprav
v višavah Nepala
je ta glas srebrn
poln silnih
hudournikov
lesketajoč se
od želje
za grlom
vseodmevnim
Šangri La,
Šangri La
dežela
izgubljenih
podzemnih senc
prah na
obličju sveta
REKA
Je
voda
ki
s trdimi
šumi
polni
pretočnost
tujih
zvezd
