Tu su te naplavine mulja
tamne slike srasle
s prozirnim srcem riba
duž sjenovitog zaljeva Amazone
vrištanje ptičjih jata
bistri lapis lazuli
na tvome grobu
još jedna se rana otvara
kao mimohod mesa
kao procvalo zvjezdano lišće
duše starih Indijanaca
plivaju uzduž silnog Stiksa
u otpuhnutoj vječnosti
dva jezika brata
sljubljena preko nepokretne slike
zahvaćaju slojeve žive vode
iz bivše i sadašnje magnetske
potresne pokrajine
VELI KSENIJA, NEW YORK MI JE
U NOGAMA
Možda misli ovaj
plavičasti strahoviti div
s razglednice Manhattna
vidim sva tvoja duga lutanja i
šetnje duž prekrasnih avenija
vidim te u Brooklinu Harlemu Greenwich Villageau
tvoje osjetljivo lice iznutra
potopljeno u sebe
u neku blagu lošinjsku noć
izranja kao dodirnuto rosnom svjetlošću
ono diše i ovdje na prorezu zemlje
uskom Novo Mestu
stiješnjenom međ Gorjance i Krku
ali onaj hod tvoj »zmagovit«
ono okretanje u sebe
dugu prekooceansku plovidbu duše
mogu zamišljati stvarno
samo tu u Agramu
kako sva mirisnija izlaziš iz Botaničkog vrta
ili se vraćaš s neke izložbe
ispunjena uzavrelim smirajem boja
u sebi potpuno izmirena
s tuđim lutanjima
u gradu kojemu pripadaš
tako potpuno da je neopazivo
kao srastanje otkinute ruže
s grmom prvotnim
ali kao na početku
sve prošlo već je novi zov
kao i ovaj tvoj New York
otisnut na rubu Stipinog proročanstva
u meni je »odtis« Flisarovih lutanja
u sobi zasidranoj negdje u svemiru
pomičem se zvjezdano
duž nekog novog Inkovskog sna
svejedno koja ipak
Amerika u Argentini Boliviji ili u Meksiku
ili ovdje na Manhattnu
kojim hodaš
koji ti je zauvijek
sav u nogama
ODLAZAK KAO OSTAJANJE
Je li napokon
ovo novi prostor
iz balona
ili concorda?
Drukčiji su
tlorisi
promjenjvih
dimenzija.
Naseljuje li ih
duša
imaginarnih
tapiserija?
Naseljuje li ih
tkivo pjesme
ukroćena
sila
virtualnog
podmorja?
Ptice u letu
obrušavaju se
u nepostojeća
gnijezda,
kao da
visinom
žele
dokazati
svoj plodni
pad.
Vse besede ti služijo.
Kamorkoli jih položiš.
Vzniknejo nove trave.
Sadovi dozorijo.
V tej strugi voda narašča.
Nesluteno, nezadržno.
Zaplapola ti kri po žilah.
Temno in zgoščeno.
Ukazuješ sluhu, da postane čuječen.
Ukazuješ vidu, da vidi v nevidnem.
Diši po mili sladkobi cimeta in težkih
Orientalskih začimbah.
Vse je dobro.
In sklenjeno.
Dih, glas, trajanje.
Vse besede, pravim, ti služijo.
Razen tistih, ki so v dotikih.
Še neopažene resničnosti.
OBREŽJE
Pne se preko vode.
Tam daleč se svetlika v megli.
Svileni.
Okus po kopnem.
Trpki okus po divjini.
Med dvema vodama.
Ne veš več, katera domovina je njegovo prvo zavetje.
In katera je tisti drugi otok.
Na katerem se bo za vedno naselilo njegovo plaho dihanje.
In njegov krčevit dotik.
Vse, kar bo ljubil, bo dišalo po skrivnostnem ognju nepripadanja.
Ženske, ladje, besede.
Navadil se bo na samotno hojo h gori.
Tam bo preizkušal novo oddanost.
Tam bo potrpežljivo iskal krhko navezo drugega.
V členkih ga bo skelela zatajevana kri.
Ves bo plamenel od notranje svetlobe.
Ki bo brizgnila od ene vode k drugi.
Postal bo električni prevodnik.
Postal bo magnetna igla ali svetilnik v temnih nočeh.
Vse bo lahko usmerjal.
Velike tovorne ladje, majhne čolne, luksuzne potniške.
Samo sebe ne bo mogel napotiti k sebi.
Ostal bo razdeljen.
Raztelesen.
Med vodami.
Ekvilibrist bo.
Zdaj na tej, zdaj na oni strani žice.
Plešoča kreatura, igralec v gledališču senc.
Kitajsko znamenje na domačem akvarelu obrežja.
Finega tujega porcelanskega zapisa.
HUIN WANG.
Rudolfovo v zastrti nepalski zarji.
PRAH
Seseda se
v knjige
spominov
tudi džibuti
ki ga hranimo
v steklenih škatlah
Ki ga polagajo
neke druge
roke
znotraj stvarnih
Ki ga polagajo
tako jasno
kot gre
rez avre
skozi kožo
notranjost mišic
V svetlih dvoranah
tujih ašramov
davne Indije
v potovanjih
številnih odprav
v višavah Nepala
je ta glas srebrn
poln silnih
hudournikov
lesketajoč se
od želje
za grlom
vseodmevnim
Šangri La
Šangri La
dežela
izgubljenih
podzemnih senc
prah na
obličju sveta
JANTAR
Tu su te naplavine mulja
tamne slike srasle
s prozirnim srcem riba
duž sjenovitog zaljeva Amazone
vrištanje ptičjih jata
bistri lapis lazuli
na tvome grobu
još jedna se rana otvara
kao mimohod mesa
kao procvalo zvjezdano lišće
duše starih Indijanaca
plivaju uzduž silnog Stiksa
u otpuhnutoj vječnosti
dva jezika brata
sljubljena preko nepokretne slike
zahvaćaju slojeve žive vode
iz bivše i sadašnje magnetske
potresne pokrajine
VELI KSENIJA, NEW YORK MI JE
U NOGAMA
Možda misli ovaj
plavičasti strahoviti div
s razglednice Manhattna
vidim sva tvoja duga lutanja i
šetnje duž prekrasnih avenija
vidim te u Brooklinu Harlemu Greenwich Villageau
tvoje osjetljivo lice iznutra
potopljeno u sebe
u neku blagu lošinjsku noć
izranja kao dodirnuto rosnom svjetlošću
ono diše i ovdje na prorezu zemlje
uskom Novo Mestu
stiješnjenom međ Gorjance i Krku
ali onaj hod tvoj »zmagovit«
ono okretanje u sebe
dugu prekooceansku plovidbu duše
mogu zamišljati stvarno
samo tu u Agramu
kako sva mirisnija izlaziš iz Botaničkog vrta
ili se vraćaš s neke izložbe
ispunjena uzavrelim smirajem boja
u sebi potpuno izmirena
s tuđim lutanjima
u gradu kojemu pripadaš
tako potpuno da je neopazivo
kao srastanje otkinute ruže
s grmom prvotnim
ali kao na početku
sve prošlo već je novi zov
kao i ovaj tvoj New York
otisnut na rubu Stipinog proročanstva
u meni je »odtis« Flisarovih lutanja
u sobi zasidranoj negdje u svemiru
pomičem se zvjezdano
duž nekog novog Inkovskog sna
svejedno koja ipak
Amerika u Argentini Boliviji ili u Meksiku
ili ovdje na Manhattnu
kojim hodaš
koji ti je zauvijek
sav u nogama
ODLAZAK KAO OSTAJANJE
Je li napokon
ovo novi prostor
iz balona
ili concorda?
Drukčiji su
tlorisi
promjenjvih
dimenzija.
Naseljuje li ih
duša
imaginarnih
tapiserija?
Naseljuje li ih
tkivo pjesme
ukroćena
sila
virtualnog
podmorja?
Ptice u letu
obrušavaju se
u nepostojeća
gnijezda,
kao da
visinom
žele
dokazati
svoj plodni
pad.
Vse besede ti služijo.
Kamorkoli jih položiš.
Vzniknejo nove trave.
Sadovi dozorijo.
V tej strugi voda narašča.
Nesluteno, nezadržno.
Zaplapola ti kri po žilah.
Temno in zgoščeno.
Ukazuješ sluhu, da postane čuječen.
Ukazuješ vidu, da vidi v nevidnem.
Diši po mili sladkobi cimeta in težkih
Orientalskih začimbah.
Vse je dobro.
In sklenjeno.
Dih, glas, trajanje.
Vse besede, pravim, ti služijo.
Razen tistih, ki so v dotikih.
Še neopažene resničnosti.
OBREŽJE
Pne se preko vode.
Tam daleč se svetlika v megli.
Svileni.
Okus po kopnem.
Trpki okus po divjini.
Med dvema vodama.
Ne veš več, katera domovina je njegovo prvo zavetje.
In katera je tisti drugi otok.
Na katerem se bo za vedno naselilo njegovo plaho dihanje.
In njegov krčevit dotik.
Vse, kar bo ljubil, bo dišalo po skrivnostnem ognju nepripadanja.
Ženske, ladje, besede.
Navadil se bo na samotno hojo h gori.
Tam bo preizkušal novo oddanost.
Tam bo potrpežljivo iskal krhko navezo drugega.
V členkih ga bo skelela zatajevana kri.
Ves bo plamenel od notranje svetlobe.
Ki bo brizgnila od ene vode k drugi.
Postal bo električni prevodnik.
Postal bo magnetna igla ali svetilnik v temnih nočeh.
Vse bo lahko usmerjal.
Velike tovorne ladje, majhne čolne, luksuzne potniške.
Samo sebe ne bo mogel napotiti k sebi.
Ostal bo razdeljen.
Raztelesen.
Med vodami.
Ekvilibrist bo.
Zdaj na tej, zdaj na oni strani žice.
Plešoča kreatura, igralec v gledališču senc.
Kitajsko znamenje na domačem akvarelu obrežja.
Finega tujega porcelanskega zapisa.
HUIN WANG.
Rudolfovo v zastrti nepalski zarji.
PRAH
Seseda se
v knjige
spominov
tudi džibuti
ki ga hranimo
v steklenih škatlah
Ki ga polagajo
neke druge
roke
znotraj stvarnih
Ki ga polagajo
tako jasno
kot gre
rez avre
skozi kožo
notranjost mišic
V svetlih dvoranah
tujih ašramov
davne Indije
v potovanjih
številnih odprav
v višavah Nepala
je ta glas srebrn
poln silnih
hudournikov
lesketajoč se
od želje
za grlom
vseodmevnim
Šangri La
Šangri La
dežela
izgubljenih
podzemnih senc
prah na
obličju sveta
