mislim da si absolutno zasluži
svojo pesem.
bele halje preko telefonov
mehko žvrgolijo o prisotnih/neprisotnih simptomih.
potem pride e antibiotik s nešteto
število mogočih poškodb.
toplo upaš da se ti nič takšnega
ne bo zgodilo.
počutje se počasi izboljša
potem pa poslabša.
pride labaratorijski izvid
ki potrdi da si kao ozdravljen.
in zdravniški klic tempiran na
a trditve v katere ne boš mogel vnesti
svojega dejanskega počutja.
spomniš se ko si v prastari dobi poiskal
zdravniško pomoč in on te je skrbno pregledal
poslušal pretipal in izprašal o vseh podrobnostih stanja.
seveda ni bil osredotočen na ekran in
na nenehno iskanje in pisanje.
današnjega zdravnika skušaš preusmeriti z
laičnimi vprašanji ampak se ne pusti
mora zdržati včasih tudi napornega pacienta in se
pametno ohraniti za popoldanski sp.
to ni pesem o meni ampak o
vseh nas zgubljenih dušah po
zdravstvenih domovih, bolnišnicah
ki kot pokorno uvežbano ljudstvo
strumno korakamo v že
označeni stvarni in ne
e vdihnjeni onkraj.
SAMOPOMOČNA KNJIGA
razsuto krilo čez ocean.
drvi železnica še globlje.
v naročju Agathe Christie se guncajo
izgubljeni detektivi s slamniki.
morje za vogalom
sklizko je in vetrolovno.
čas je ostra luč
izgube.
tli na vekomaj.
NALAHNO
osredotočena na majav
razpored sonca.
priprem oči in skozi
prerešetano obzidje nekega
resnega ozadja.
zavalovijo majhne pošasti.
pravljice jim niso do kolen.
II
dotočena na majav razpored sonca.
priprem oči in skozi prerešetano
obzidje nekega resnega ozadja.
zavalovijo majhne pošasti. pravljice
jim niso do kolen. SAMOPOMOČNA
KNJIGA razsuto krilo čez ocean. drvi
železnica še globlje. v naročju
Agathe Christie se guncajo
izgubljeni detektivi s slamniki. morje
za vogalom sklizko je in vetrolovno.
čas je ostra luč izgube. tli na
vekomaj.
