Zgleda, da so tvoje solze, ki mi brezumno tečejo po licu. So, tako znaš jokati samo ti. Nihče drug ...
Dolgo so že moja lica vlažna in se sprašujem, če si sploh kdaj prenehala jokati.
Ne upam si oditi ...
Če pa bi vseeno odšel in tako moker naletel na veter, me ne bo štedil, izšibal me bo toliko, da mi bodo ostale rane.
Zato moram ostati za vedno v tvojem objemu, in če me bo kdaj obšlo, da se od žalosti zjokam, bom samo jecal.
A jokal bom te tvoje solze ...
NA KONCU VRSTE
Na koncu vrste je najlepše.
Nasmeje te hihitanje lahkovernih ustnic. Prizanese ti tudi strela, ki ji presedejo in jih kakor z mečem poseka.
Tako bahave jih z nevihto polije oblak v prehodu. Ne po naključju ...
Potem vidiš, kako so nekateri vseeno prišli skozi, čeprav se za pot ne ve. Zamisliš se ...
Vseeno je bolje tako, na koncu.
Moraš se edino navaditi, da ti hrbta ne čuva nihče. Moraš vedeti, da si sam in če poklekneš, se nimaš česa oprijeti. Tisti pred tabo glave ne obrača.
Moraš biti sam, biti svoj, nekje daleč na koncu vrste ...
JUTRO
Spet je jutro. Nov dan je in vse je čisto. Samo da ga ne umažemo, da ostane prav takšno, isto.
Noč je odnesla prejšnji dan ... In naj vam povem, da ga niti ni bilo ali … ali morda je?
Neke sanje sem izgubil na pločniku in sem jih moral ponovno odsanjati ... A vseeno, spet je jutro in vse je čisto. Samo da ga ne umažemo, da ostane prav takšno, isto.
Ne vem ti še reči, ali se je danes rodilo sonce ali bo deževni oblak umil tvoj in moj obraz. In ali bo listič divjega cveta, katerega imena ne vem, zafrfotal na vetrcu in pobožal tvoje lase. Prav tako, kakor da sem želel, kako bi se tukaj tudi naselil.
Nisem gotov, če se je danes rodila ljubezen ali pa je zaradi nje padla kakšna solza, mlada, bistra ... Vseeno kot jutro čista. Samo da je ne umažemo, da ostane prav takšna, ista...
In ko pogledaš nebo, se spomni, da obstaja nekdo, ki te ljubi, tudi že ni ob tebi, tudi če je daleč ali visoko. Zato je nebo modro, iskreno in lepo.
Danes bom znova hodil pod njim in se veséli dne, ki ti ga z jutrom daruje. A ne pusti, da v večnost odide mrk, da razžalosti nebo in da ni čist. Naj ostane tako veder, kot jutro isti ...
Naj se v tvojem in mojem objemu ukrotijo velikani in naj se krila jeklene ptice raztopijo na tem našem soncu, da se v goloba spremeni in da njena duša postane nežna ...
Naj bo to molitev, za tvojega ali mojega Boga. Vseeno, kot jutro čista. Samo da je ne umažemo, naj ostane prav takšna, ista ...
POVESTI
KRADLJIVEC
Ko razvodeni dan, se na umazanem nebu vse pogosteje prikazuje prah turobne in dolgočasne vsakdanjosti. Navadili smo se nanjo tako kot na to ubogo letargijo, in se nam zdi, da se nič ne dogaja. Krogi se prelamljajo skozi iztisnjene žarke lenega sonca. Oni ne govorijo veliko. Bolj molčijo in s svojo nevidno kretnjo med koordinatami zadevajo točke, ki jih v ravnini puščamo. A vseeno se veliko stvari dogaja ...
Na istem pločniku v samem centru Beograda še naprej stoji in nemo opazuje mimoidoče prav isti brezdomec v capah. Kakor da je prikovan na tla. Nepremično stoji kakor nevidna točka Foucaultovega nihala, in ves svet se suče okrog njega. Že so se najini pogledi spoznali in so se brez najine volje pozdravljali in v mimohodu znali izmenjati kakšno besedo.
– Spet stojiš na isatem mestu? zamrmra moj pogled.
– Čakam ga, da pride, odgovori njegov.
– A kaj stojiš prav tu, zakaj se ne skriješ nekje, da te ne vidijo ti njihovi? spet reče moj.
Nastane molk.
Nedvomno sta najina pogleda bila dobra znanca, čeprav sem včasih z nejevoljo šel mimo tega starega raztrganega nemarneža. Človek ne ve, s kom je pravzaprav pristen ...
Majal se je na mestu v nekem svojem nepravilnem ritmu in uperil naenkrat pogled k nebu, in pogled znova zamrmra:
– Glej ga. Končno gre mimo. Čakam ga ves dan.
Potem se tudi moj zagleda v enaki smeri in reče;
– Aha! Njega si čakal ...
Kradljivec visoko nad našimi glavami ponovno zgrabi svetlobo komaj vzišlega sonca, jo zvije pod temni plašč, s porogljivim smehom pogleda starca in odleti v neznano.
Spet je tudi ves planet napravil krog. Spet so lopovi ukradli del svetlobe in sonce se je cinično in plašno umaknilo. Niti njemu ne moreš zaupati.
Rekel bi, da vladajo kradljivci, ovenčani s slavo, in v temnih bundurah ponujajo podanikom, da jih spremljajo za pest ukradenega dneva. Predstavljajo se kot ljudje, teptajo pred sabo vse tiste, ki ne vzamejo ponujenih zrn, da s v njih razsejejo in da ustvarijo novo raso.
... Zbal sem se, da se moj pogled ne zastrupi s semenom, ga zgrabil in ga hitro potegnil k sebi. Potem odšel s hitrim korakom po ulici in kar se da daleč.
HUDIČ IN BOG V MENI
Usedli gnev teptam, kolikor pač morem. Ne morem povsem, sem samo človek, nekoristen za večnost in koristen za tukajšnji svet, da žarek zvijem k sebi in razdelim toploto okolici. Tlačim hudiča na dno želodca in se bolečina samo občasno, običajno zjutraj, oglasi in me preseka s svojo močjo.
Giblje se krožno, ta bolečina. Kakor življenje ... Ko napravim napako, že natančno vem, koliko potrebuje za obrat, in ko se vrne, ne izgublja časa in me naprej razstavlja na dele.
Vrline so neizkušene. Trudijo se postati pravilne konture, zato hitro tudi izginejo. Živijo le kratek čas. Strela jih tako na preskok obsije in jih naenkrat z gromom sežge na mestu. Potem se znova trudim, da jih ustvarim. Če tega ne bi počel, bi bila bolečina pogostejša in močnejša ...
Ko udari strela, tudi Boga zagledam v daljavi. In odmev slišim. Slišim – vse bo v redu, samo da malo mine, malo časa. On se bo, prvi, potrudil, da ta čas pospeši ... Ali pa to je? Pomislim. Zato tako hitro minevajo dnevi, da bi zlo za nas trajalo manj, ko se že vrline v trenutku izgubijo. To je potem v redu.
Kdo samo pošilja te strele, se sprašujem, ko se je moj lastni hudič v meni pritajil. So to njegovi zunanji pomagači, ovaduhi, poslušniki? Ej, če bi Bog imel takšne, kje bi bil zanj konec.
GLAS
Trzne tišino, ta nežni glas s strani. Opreza v vrvežu in potrpežljivo čaka na svojo uro. Potem začne čisto lahko in tiho, pa se radovedni umirijo in nastane molk:
– Zunaj se sliši življenje! reče otrok. Zunaj žive ljudje.
Oče vstane s stola, stopi k oknu in reče:
– Ni ljudi. Dežuje in počasi se mrači. Na jesen hitro pride noč.
– Skozi vrata, pod pragom čutim, kako prihaja noter pelod razcvetelih lip. Jutro je in ne mrak. In komaj se svita. In ni jesen, ampak pozna pomlad, reče deček.
– Ni jutra, sinko, reče zaskrbljeno oče, pogleda na kratko sina in potem ponovno na dvorišče.
– Tam za leso je. Samo ti ga ne vidiš. Pravi, da se boji odraslih. Šel bom k njem in ga povabil, naj vstopi.
Otrok steče in za nekaj trenutkov se vrne. Drži jutro za roko. Tudi lipa zadiši še močneje in se v hišo prikrade radost komaj prebujenega dneva.
Zgleda, da so tvoje solze, ki mi brezumno tečejo po licu. So, tako znaš jokati samo ti. Nihče drug ...
Dolgo so že moja lica vlažna in se sprašujem, če si sploh kdaj prenehala jokati.
Ne upam si oditi ...
Če pa bi vseeno odšel in tako moker naletel na veter, me ne bo štedil, izšibal me bo toliko, da mi bodo ostale rane.
Zato moram ostati za vedno v tvojem objemu, in če me bo kdaj obšlo, da se od žalosti zjokam, bom samo jecal.
A jokal bom te tvoje solze ...
NA KONCU VRSTE
Na koncu vrste je najlepše.
Nasmeje te hihitanje lahkovernih ustnic. Prizanese ti tudi strela, ki ji presedejo in jih kakor z mečem poseka.
Tako bahave jih z nevihto polije oblak v prehodu. Ne po naključju ...
Potem vidiš, kako so nekateri vseeno prišli skozi, čeprav se za pot ne ve. Zamisliš se ...
Vseeno je bolje tako, na koncu.
Moraš se edino navaditi, da ti hrbta ne čuva nihče. Moraš vedeti, da si sam in če poklekneš, se nimaš česa oprijeti. Tisti pred tabo glave ne obrača.
Moraš biti sam, biti svoj, nekje daleč na koncu vrste ...
JUTRO
Spet je jutro. Nov dan je in vse je čisto. Samo da ga ne umažemo, da ostane prav takšno, isto.
Noč je odnesla prejšnji dan ... In naj vam povem, da ga niti ni bilo ali … ali morda je?
Neke sanje sem izgubil na pločniku in sem jih moral ponovno odsanjati ... A vseeno, spet je jutro in vse je čisto. Samo da ga ne umažemo, da ostane prav takšno, isto.
Ne vem ti še reči, ali se je danes rodilo sonce ali bo deževni oblak umil tvoj in moj obraz. In ali bo listič divjega cveta, katerega imena ne vem, zafrfotal na vetrcu in pobožal tvoje lase. Prav tako, kakor da sem želel, kako bi se tukaj tudi naselil.
Nisem gotov, če se je danes rodila ljubezen ali pa je zaradi nje padla kakšna solza, mlada, bistra ... Vseeno kot jutro čista. Samo da je ne umažemo, da ostane prav takšna, ista...
In ko pogledaš nebo, se spomni, da obstaja nekdo, ki te ljubi, tudi že ni ob tebi, tudi če je daleč ali visoko. Zato je nebo modro, iskreno in lepo.
Danes bom znova hodil pod njim in se veséli dne, ki ti ga z jutrom daruje. A ne pusti, da v večnost odide mrk, da razžalosti nebo in da ni čist. Naj ostane tako veder, kot jutro isti ...
Naj se v tvojem in mojem objemu ukrotijo velikani in naj se krila jeklene ptice raztopijo na tem našem soncu, da se v goloba spremeni in da njena duša postane nežna ...
Naj bo to molitev, za tvojega ali mojega Boga. Vseeno, kot jutro čista. Samo da je ne umažemo, naj ostane prav takšna, ista ...
POVESTI
KRADLJIVEC
Ko razvodeni dan, se na umazanem nebu vse pogosteje prikazuje prah turobne in dolgočasne vsakdanjosti. Navadili smo se nanjo tako kot na to ubogo letargijo, in se nam zdi, da se nič ne dogaja. Krogi se prelamljajo skozi iztisnjene žarke lenega sonca. Oni ne govorijo veliko. Bolj molčijo in s svojo nevidno kretnjo med koordinatami zadevajo točke, ki jih v ravnini puščamo. A vseeno se veliko stvari dogaja ...
Na istem pločniku v samem centru Beograda še naprej stoji in nemo opazuje mimoidoče prav isti brezdomec v capah. Kakor da je prikovan na tla. Nepremično stoji kakor nevidna točka Foucaultovega nihala, in ves svet se suče okrog njega. Že so se najini pogledi spoznali in so se brez najine volje pozdravljali in v mimohodu znali izmenjati kakšno besedo.
– Spet stojiš na isatem mestu? zamrmra moj pogled.
– Čakam ga, da pride, odgovori njegov.
– A kaj stojiš prav tu, zakaj se ne skriješ nekje, da te ne vidijo ti njihovi? spet reče moj.
Nastane molk.
Nedvomno sta najina pogleda bila dobra znanca, čeprav sem včasih z nejevoljo šel mimo tega starega raztrganega nemarneža. Človek ne ve, s kom je pravzaprav pristen ...
Majal se je na mestu v nekem svojem nepravilnem ritmu in uperil naenkrat pogled k nebu, in pogled znova zamrmra:
– Glej ga. Končno gre mimo. Čakam ga ves dan.
Potem se tudi moj zagleda v enaki smeri in reče;
– Aha! Njega si čakal ...
Kradljivec visoko nad našimi glavami ponovno zgrabi svetlobo komaj vzišlega sonca, jo zvije pod temni plašč, s porogljivim smehom pogleda starca in odleti v neznano.
Spet je tudi ves planet napravil krog. Spet so lopovi ukradli del svetlobe in sonce se je cinično in plašno umaknilo. Niti njemu ne moreš zaupati.
Rekel bi, da vladajo kradljivci, ovenčani s slavo, in v temnih bundurah ponujajo podanikom, da jih spremljajo za pest ukradenega dneva. Predstavljajo se kot ljudje, teptajo pred sabo vse tiste, ki ne vzamejo ponujenih zrn, da s v njih razsejejo in da ustvarijo novo raso.
... Zbal sem se, da se moj pogled ne zastrupi s semenom, ga zgrabil in ga hitro potegnil k sebi. Potem odšel s hitrim korakom po ulici in kar se da daleč.
HUDIČ IN BOG V MENI
Usedli gnev teptam, kolikor pač morem. Ne morem povsem, sem samo človek, nekoristen za večnost in koristen za tukajšnji svet, da žarek zvijem k sebi in razdelim toploto okolici. Tlačim hudiča na dno želodca in se bolečina samo občasno, običajno zjutraj, oglasi in me preseka s svojo močjo.
Giblje se krožno, ta bolečina. Kakor življenje ... Ko napravim napako, že natančno vem, koliko potrebuje za obrat, in ko se vrne, ne izgublja časa in me naprej razstavlja na dele.
Vrline so neizkušene. Trudijo se postati pravilne konture, zato hitro tudi izginejo. Živijo le kratek čas. Strela jih tako na preskok obsije in jih naenkrat z gromom sežge na mestu. Potem se znova trudim, da jih ustvarim. Če tega ne bi počel, bi bila bolečina pogostejša in močnejša ...
Ko udari strela, tudi Boga zagledam v daljavi. In odmev slišim. Slišim – vse bo v redu, samo da malo mine, malo časa. On se bo, prvi, potrudil, da ta čas pospeši ... Ali pa to je? Pomislim. Zato tako hitro minevajo dnevi, da bi zlo za nas trajalo manj, ko se že vrline v trenutku izgubijo. To je potem v redu.
Kdo samo pošilja te strele, se sprašujem, ko se je moj lastni hudič v meni pritajil. So to njegovi zunanji pomagači, ovaduhi, poslušniki? Ej, če bi Bog imel takšne, kje bi bil zanj konec.
GLAS
Trzne tišino, ta nežni glas s strani. Opreza v vrvežu in potrpežljivo čaka na svojo uro. Potem začne čisto lahko in tiho, pa se radovedni umirijo in nastane molk:
– Zunaj se sliši življenje! reče otrok. Zunaj žive ljudje.
Oče vstane s stola, stopi k oknu in reče:
– Ni ljudi. Dežuje in počasi se mrači. Na jesen hitro pride noč.
– Skozi vrata, pod pragom čutim, kako prihaja noter pelod razcvetelih lip. Jutro je in ne mrak. In komaj se svita. In ni jesen, ampak pozna pomlad, reče deček.
– Ni jutra, sinko, reče zaskrbljeno oče, pogleda na kratko sina in potem ponovno na dvorišče.
– Tam za leso je. Samo ti ga ne vidiš. Pravi, da se boji odraslih. Šel bom k njem in ga povabil, naj vstopi.
Otrok steče in za nekaj trenutkov se vrne. Drži jutro za roko. Tudi lipa zadiši še močneje in se v hišo prikrade radost komaj prebujenega dneva.
