ŠTIRI PISMA TOMAŽA ŠALAMUNA IZ LETA1976 IN DODATEK (objavlja Katarina Šalamun Biedrzycka)
3.III.1976
TOMAŽ Šalamun Koper, Ulica OF 2a
Draga Katarinca, stalno se spravljam k pisanju, pa je realno tako, da že skoraj pol leta ne pišem nikakršnih pisem in da sem se zdaj sklenil poboljšati. Z veseljem prebiram vsa vaša sporočila staršem, veseli me, da gre tako lepo. Tu pri meni je šlo po pretresih bolj za pobiranje kot za kakšno zelo polno življenje, rabil sem precej nedela, oziroma čiste neproblematične mirne provincionalne zadeve, da sem se zares ujel. Bil sem že zelo optimističen glede razstave tvojih Poljakov, ker sem se že usedel na mesto kustosa v Piranu in jih ne bi bil problem spraviti v program, ker je precej razstavišč, pa se je zgodilo, da sem po štirinajstih dneh službovanja moral pobrati šila in kopita, položili so me na cesto, vse V zvezi s prejšnjimi spleti dogodkov v letu 1975. Stalo me je nekaj živcev in miru, spet nekaj časa mi je šlo k vragu, da zdaj dokončno vem, da po kulturi nimam kaj iskati. Naslednji mesec grem praskat freske s študenti v Vipavsko dolino, posel učitelja v Marezigah opravljam kar normalno. Pišem malo, skoraj nič, se nekako bojim spustiti z vsemi temi milijoni dolga. Otroka sta zdrava, Ana zmagala v smuku, David že precej govori. Maruša je po popolni krizi spet prišla proti svetlemu, napisala diplomsko nalogo za deset in zdaj misli diplomirati aprila. S tem v zvezi sva se tudi spet lahko mirno in zelo lepo srečala, čeprav na novih osnovah - nobene vreče, ki bi pritiskala - nekako skupaj, ampak narazen, kar zgleda, da nama bo najbolj odgovarjalo. Jaz brez žene nekako nisem cel, zaglavil sem skoraj v nov zakon z zelo simpatično, veselo in sproščeno 21 let staro študentko, pa se je potem obrnilo, verjetno na vso srečo. Intelektualnega življenja za zdaj skorajda ni, zunaj je lepa narava, ampak stimulacij ni. Moral bom spet po svetu, to mi postaja čedalje bolj jasno, in zgleda, da v horizont prihaja morje. Zdaj bi lahko plul na lep način, ne kot beg ali iskanje, ampak kot občasen poklic, gledanje drugih svetlob, nabiranje itd. in potem bomo spet čečkali. Ob vseh grozotah socialnega statusa, mi knjige še naprej veselo izhajajo, zdaj izide še Praznik pri Cankarjevi. Potem to sproži grozen bes. Kdo je odgovoren za to, da se te stvari spet ponavljajo, potem ko je bil že narejen mir itd., tako da je vsak stik s kulturniškimi plastmi depresiven, držim se samo še z mladimi muzikanti in eventuelno slikarji, ti so še kolikortoliko nedotaknjeni. Pesniki, tudi mladi, so dolgočasni in vsak mesec bolj grozovito provincialni. Razen tega pritisk, saj jaz sem Šalamuna vrgel čez ramo, nočem nič več S tem imeti in se grem nekakšen novi ciklus obstoja. V Ljubljani je razstavljal Andraž, v tem sklopu sem imel celovečerni literarni nastop, branje zadnjih dveh rokopisov Zvezde in Metode Angela, ki ju dobiš, čim bom imel energijo pretipkati, predaval Marko Pogačnik, bilo nekaj zanimivih in lepih kitaristov in sounda, 3000 publike (ne naenkrat) in velik odmev po Radiu Študent. Cel moj večer kombiniran s predavanjem Markota Pogačnika in Androtovimi anekdotami je šel v eter kot triurna oddaja, filan z muziko in je precej odmeval. Druidi so se zelo lepo prijeli, jih navdušeno kupuje predvsem mladina, Turbine dosti manj. Zgleda, da ni nobenih referenčnih točk s prostorom, saj so najbolj ameriška knjiga od vseh, ki sem jih napisal. Vreme je tu krasno. Dosti šofiram, navadno sem ob koncu tedna za dva do tri dni v Ljubljani, toliko, kolikor se imam lepo, potem se spet všaltam v ta čas, mediteranski, čeprav seveda zelo provincionalen. Zdaj grem lahko tudi na kapučin v Trst itd. Skratka vse v redu, sonce pred durmi, urejene stvari in precej svobode na obzorju, le da še ne morem tega uporabiti zelo. Verjetno moj organizem zahteva še dosti lenobe, girotov po Kopru, piva, zajtrkovalnic ob prebiranju časopisja in nekakšnega ždenja, preden bom zares zaplul po morju. Vseeno uspevam polagoma odplačevati dolgove, čeprav je to z denarjem mistično, zdaj, ko relativno malo delam, mi bolje priteka kot prej, ko sem noro delal. Včeraj sem doživel fantastičen pust sredi belega dne v Krkavčah, skoraj čisto izpraznjeni istrski vasi, neverjetno primarno, kot na luni, kot Felini. Morda bom po koncu. šole, mogoče naslednjo zimo rabil Krakow, inkognito, kot takrat v kakšni mansardi, čisto izven, bi načelno šlo? Še najbolj se pa na obrisih kaže Švedska, tam že nekaj bivališč ob Baltiku v gozdovih čaka in mi je na voljo. We’ll see. Tako kot zmeraj, vse še pride.
(pripis z roko) Najlepše pozdrave
Tomaž
Lj., 20. IX. 76
Ljuba Katarinca,
hvala, strmel sem, ko sem se prebral po tvojem kazalu. Kot da sem čisto drugje, kot da sem na vse to pozabil in berem nekaj novega. Ko to berem, se mi zdi, da mi je Amerika po posledicah tudi precej škodila. Kot da je vrgla ven, vsaj v mojo zavest, tisto gladko, higienično, hitro, nekakšno ravno zadevo, pozabil sem pa na svojo »metafiziko«, morda mi pa Slovenija to jemlje. Na vsak način sem navdušen. in presenečen, da se me da brati tako, kot si naredila ti, verjetno bi bil še pred nekaj časa skoraj malo proti, ker sem vedno hotel biti redek, ne gost, zračen, ne zbit, zdaj pa spet ugotavljam, da sem šel v tem predaleč in da sem zelo dosti zgubil. O izobraževanju tebe bo zdaj težko govoriti, to pisanje, kot da mi je izpralo možgane, počasi, ampak zanesljivo, in da bi se potem branil pred pisanjem in se miril, nisem v zadnjem času skoraj nič bral, šele zdaj spet malo začenjam. Kako je šlo naprej po Katalogu: jaz sem takrat odkril Junga, Tibetansko knjigo smrti, I Ching, - nehal sem brati teorijo (strukturalizem, Tel Quel),– Blakea, Zen, predvsem Suzukija, bolj kot Eliadeja, (Sam Eliade mi je rekel, da je Suzuki edini res genialen, da on ni), ves mogoči underground sekte, Levija, Randolfa, ezoterične internacionale, ki je pri njih. vedno nevarnost, če niso zares fašistične, so bile pa take, da je to branje dajalo vtis, da se imaginacija neverjetno sprošča, ker se osvobaja zgodovine in njene peze, zares pa, če danes pomislim, mi je odvzela precej človeškega in je čisto logično, da sem postal tudi v življenju delno žrtev nekih astroloških kanalov in kozmološki razmesarjevanj, da sem napisal Metodo angela in se s tem razbil. Se pravi, če greš v to, pojdi previdno, postopoma, hladnokrvno, vsekakor pa mislim, de ti bo zelo koristilo, ker boš na ta način lahko prebila generacijsko mejo. Kot je čudno: ključ za vse te stvari je angleščina, v drugih jezikih se te reči drugače berejo, ne prihajajo natančno, francoščina ali italijanščina ta prostor nekako presuka, mu jemlje bistvo, Mediteran tega ne more spustiti skozi svoj jezik. Brali smo tudi dosti Ouspenskega, Gurdjieffa, Koestlerja, Ruse iz pravoslavnega mističnega križa. Če danes gledam, kake so posledice tega v Ljubljani: precej sporne in tudi tragične. Indija prihaja kot prefinjeno subverzivno maščevanje nad tehnologijo in imperializmom zahodnega sveta, mlade ljudi ta bela svetloba odtrga, jih pelje v Indijo, od koder se ne vrnejo za nobeno rabo, čeprav so čudežni, božanski itd. Bistvena reč je bila seveda tudi kajenje trave, Learry, Alpert. Glavna reč je bila pa način življenja. Moja generacija do vsega tega a priori ni imela dostopa, ker se ni znala brisati, učiti in potapljati v nov način komuniciranja med mladimi in to je kot nekakšna skrivnostna zaveza: če si te reči bil pripravljen sprejeti brez ocenjevanja, vprašanj, so knjige nekako prihajale pod roko, vsaj v Ljubljani, največ te literature je prišlo, moram biti pravičen, v Ljubljano preko Taje in Maruške, predvsem Maruške, se pravi mondenih žensk, ki so imele dovolj možnosti, da so knjige nabavljale ali v Munchenu na Schillerstrasse v indijski knjigarni ali pri Paul & Kegan v Londonu nasproti British Museuma. To je šlo kot požar okrog, v glavnem so te knjige potem izginile, sposojene. Mogoče beri tako: poznega Junga, predvsem Sinchronicity principle in uvod v I King, Eliphasa Lévija: La magie transcendentale in vse, kar njegovega dobiš. Steinerja, gotovo so ga tudi Poljaki prevajali pred vojno, saj so ga celo Srbi, gospo Blavatsky. Ouspenskega. Castanedo: verjetno ga na Poljskem ni, če se ne motim, ga je Slak nesel na Poljsko. Ramus je nekdo, ki je blokiral kozmologijo Giordana Bruna. Če dobiš, beri ikonografijo Panofskega, Yates: History of Memory, in tudi druge Warburgovce. Če dobiš zvezke Eranos kroga, ki sta mu pripadala tudi Jung in Eliade. Arturo Schwarz: monografija o Duchampsu. Monroe: Journeys out of the Body, Puharich: The Sacred Mushroom. Jaz teh knjig zdaj več nimam, v glavnem so si jih sposojali, nekaj jih ima Maruška, ki gre, mimogrede, čez teden dni za dve leti z obema otrokoma v Peking. Jaz zdaj živim s Sonjo, 22 let staro druidinjo, Sončkom, bela čarovnica na Gradišču v svoji študentski sobi.
Zlotov seveda ni treba menjavati v dinarje. Ko sem pred kakimi desetimi dnevi prebiral zadnjo številko beograjskega Dela, ezoterično številko, verjetno Delo prihaja v slavistični seminar, se mi je zdelo, da je Poker popolnoma programiran sinarhistični program, bolj to, kot Nova Zaveza. Miloš je krasen, sva imela odličen stik, samo, da je trajalo zelo kratko, ker sem šel kmalu v Ljubljano in zdaj sem dosti z Ano in Davidom, na trenutke me zelo stiska. Kar mene zdaj precej zanima je, kje najti ali brati leve tekste, ki bi imeli tako odprto polje imaginacije kot secret societies. Preberi Marqueza Gabriela: Sto let samote, dober roman. Fry o Blakeu je na Masarykovi, samo zdaj izposojen. Beri Gertrude Stein, gotovo jo ima angleški seminar, samo ne čisto zgodnjo. Če bo šla Sonja na Poljsko, verjetno čez en mesec, ker so bili pri nas trije Argentinci od Bitefa, baje gostujejo na Poljskem, bi poskušal kaj knjig zbrati, zdaj nimam nič. Vsi so tako pametni, da jih ne dajo iz rok, le jaz sem jih tako na široko sposojal, da mi ni nič ostalo. Beri: The Secret o the Golden Flower z Jungovim predgovorom. Zvezno stojim politično dobro, v Sloveniji pa nekako znosno, ni več direktnega ogrožanja. Kersche pripravlja novo nemško knjigo in eno Madžari v Vojvodini. Enkrat bom na vsak način prišel na Poljsko, govoril sem s Slavičkom, ki pravi, da delaš zame infernalno reklamo, nekaj mi je ponujal, da bi mi organiziral literarne večere. So te reči plačane? Z denarjem imam še vedno dosti komplikacij. Enkrat bi prišel, kot sem bil takrat v tisti garsonjeri. Sam, anonimen. Pozimi bom šel mogoče na Kreto. S Sonjo sva bila v Grčiji in čez Italijo kot vi.
Uvod se mi zdi dober, zelo poljski. Ne bi omenjal, da Zvezde in Metoda angela še nista izšla.
(pripis z roko) Poljube
Tomaž
(Pripis lastnice pisma k stavku »strmel sem, ko sem se prebral po tvojem kazalu«: gre za prvi izbor Tomaževih pesmi, ki se jih prevedla Poljakom, ki pa je lahko izšel šele leta 1979. Glede »izobraževanja«: gre za mojo prošnjo, naj me malo vpelje v svojo aktualno fazo.)
(moj pripis z roko) Dec.1976
Draga Katinca,
Ne se prestrašit zaradi smeri, ki se ti zdi nevarna. Vse je vprašanje obvladovanja in doziranja. Eliot že v redu, vendar je to predvsem zelo zelo konservativen gospod, ki je zadal pesniškemu jeziku zelo težek konservativen udarec in na koncu koncev Anglijo v poeziji onesposobil v primeri z odprto Ameriko. Če lahko prideš do Williamsa Carlosa Williamsa (anglistika njegove knjige, predvsem pesmi in eseje, gotovo ima ( je pa tudi še kakšnih 30 romanov) , beri. To je gospod, ki je bil ves dan garač, porodničar in je začel pisati ob enajstih zvečer, pa napisal kakšnih šestdeset knjig, v celoti gotovo najmočnejša pesniška zadeva v Ameriki 20. stoletja, pravi balzam v primeru z izčrpanim historičnim krogom Eliota in zares bolj jasen, dalekosežen in natančen kot Pound. Poljska da v duhovnem smislu gotovo več kot Slovenija, je pa tam vedno nevarnost katoliškega konservativizma.
V zadnjem času precej poslušam poljski jazz in sem zelo navdušen. Levičarstvo je seveda otroška bolezen, pravilno ugotovljeno, vendar je čista kratkovidna napaka izključevati revolucionarne energije s stališča čiste duhovnosti. Poljska usoda in neverjetno nesrečno historično obvladovanje lastnega prostora se mi zdi skorajda dokaz za to.
Kar se tiče pitja možganov se strinjam, ker to stalno poslušam in bo gotovo nekaj na tem res. Gre verjetno za to, da vsa moja produkcija zahteva veliko hrane in kar dam ven, gotovo tudi od nekod požrem. Mislim, da ne gre za dominiranje, ampak za moje relativno spretno požrešnost in levljenje — sem kača — 1977 bo kačje leto, zdaj sem v glavnem v druščini dvanajst let mlajših kač, ker moja generacija v glavnem crkava ali se je pa čisto specializirala, kače grejo namreč odlično skupaj. Ti si v tem nekako vedno bila skeptična (kar se tiče vdiranja s spodnjega roba) ali pa si rabila čas, da se prepričaš. Jaz nikoli nisem rabil nobenega časa, da se prepričam, ampak sem neprestano (seveda ne vedno) kar jedel in predvsem poslušal, ne glede na naivno intelektualno formulacijo ali neartikuliranost. Pospešek evolucije je tako velik, da so zdaj razlike 10 let v starosti dosti več, kot so kadarkoli bile v zgodovini.
Pred par dnevi sem končal redakcijo svoje petnajste knjige (ne še dokončno), s knjigami za letos mi dobro kaže, morda celo Zvezde, Zgodovina svetlobe je oranžna in Metoda angela, Druidi pa zgleda zagledajo luč sveta v madž. in srbščini. Za tvojo stvar se tu že ve, ker so Poljaki rekli Krakarju, da pride ven, povedal mi je Pavček, da mu je Krakar pravil. Zdaj bova z Androtom verjetno kak mesec praskala freske, z Androtom je zelo v redu, dosti dela, dobro, je sprejet za bienale mladih v Parizu za 1977, verjetno gre spet na Trigon, kakor koli so se jugoslovanske selekcije odločale za mlado slikarstvo, je bil v kombinacijah, seveda vse po jug. logiki, ne slovenski. Tu še zdaj ni sprejet v društvo. Moje življenje trenutno zelo v redu. Ženska mirna, zelo svetla, avtonomno bitje, ki mi daje ogromno zraka in miru, pa še vila in nekak duhovni center za svojo generacijo je, tako da je Gradišče polno nekakšnih popotnikov iz Indije in nazaj, Afrike in nazaj, vsakovrstnih freakov, med katerimi nekateri zelo fini. Otroka sta zdrava, v Peking niso šli, ker Kitajci niso hoteli sprejeti otrok in se je Maruša odločila, da ne gre, kar ji štejem v dobro, neverjetno sem si oddahnil. Grem v banko, pusti tiste etape in nekakšne sheme, to je morda vse res, ampak blokira direktno življenje, važno je biti tabula rasa in predvsem paziti, da se ne zavleče not skepsa ali vnaprejšnje branje zgodovine.
Najlepše pozdrave
Tomaž
(Op.: Andro je seveda Andraž Šalamun, Gradišče pa naše študentovsko stanovanje v Ljubljani. Pripomba k »pusti tiste etape in nekakšne sheme, to je morda vse res, ampak blokira direktno življenje«: šlo je za moj referat, ki sem ga pisala pol leta po naročilu za mednarodni kongres, ki pa je - iz političnih razlogov - povzročil trajno zablokiranje mojega znanstvenega dela na Poljskem.(O teh peripetijah gl. intervju z naslovom Stopiti v stik z energijo sveta v »Literaturi«, 2003/143-144.) Pozneje sem ga prevedla v slovenščino in je izšel pod naslovom Vloga sodobne literarne kritike v primerjalnem raziskovanju slovanskih književnosti v knjigi S poljskimi avtorji [in ne samo . . .])
Ljubljana, 2. XI. 1977
Draga Katarinca,
Kako ste? Jaz kar v redu. Do decembra bom še trgovec z vmesnimi prekinitvami, potem pa bomo videli, kam me bo zanihalo. Mislim, da bom predvsem študiral in bral, mogoče bom šel za nekaj časa v Pariz, ki se mi je v tednu v septembru spet zelo priljubil. Sicer sem rezervni kandidat za Mehiko za leto 1978/79, kar bi bilo fantastično, in to, da sem bil prvi kandidat slov. kulturne skupnosti – zmagal je sicer kandidat izobraževalne skupnosti – govori o tem, da se moj status normalizira. Še za nazaj: s knjigo, ki si jo predlagala Klabusu za prevod, ni nič, pač pa je prišla na SAZU napoved T.Š. Poezje WL 1978, Seria Humanum est 2000 egz., 25 zl. Torej res? Piši mi, prosim, če to ni informacija od prej, ampak glede na to, da so to informacije, ki prihajajo vsak teden sproti, sem prepričan, da je res. Prejšnji teden sem bil na oktobrskih susretih, Poljak je bil en grozen, se ne spomnim imena, pač pa sem odkril svojega prevajalca v švedščino, srečal Sorescuja, spoznal dva zanimiva Latinoameričana in se predvsem zmenil, da bom lifral mlade slov. pesnike po Jugoslaviji, da se bodo malo ventilirali. Tu se dogaja intenziven underground predvsem v muziki, sicer pa sem zelo navdušen nad Osojnikom, sem ga utural Pavčku za na Cankarjevo, in Detelo Juretom, sem ga utural Mladim potom na Mladinski. Metoda angela je napovedana, izšle so Zvezde (pošiljam), sam sem še daleč od pisanja, ker je ta trgovina le neznansko naporna in bedasta, ampak januarja bom imel nula dolgov, sem spet na Masarykovi, s Sonjo v redu harmonirava (...) Otroka sta v redu, prejšnji teden sem bil skoz z njima, ker je Maruša delala izpite za magisterij iz psihiatrije (...)
Imaš kake stvari, ki bi jih rada predlagala založbam, ti lahko v čem pomagam? Je bil Wojtech v Pakistanu? Andro je trenutno v Beogradu in Novem Sadu, je dobil nagrado 7 sekretara Skoja v Zagrebu, nagrada, ki v Jugoslaviji dosti šteje, tu seveda v časopisih ni bilo omenjeno, in v Grazu na Trigonu je razstavljal že slike, ki jih je naredil po krizi. Od slovenskih knjig lani je zelo dobra Menuet za kitaro Zupana, drugega nisem nič kaj silnega opazil, ampak tudi zelo malo vem, ker sploh nisem imel časa brati in slediti. Poznam pa zdaj vse – Dravograd, Zgornjo Lendavo, Kanal ob Soči, Krško, vse slovenske uradnice, povprečno plačujejo 40.000 starih din na mesec za knjige, se ne spomnijo niti naslova zbirke, ki so jo kupile pred mojo (razen barve platnic), upajo pa, da bodo brali otroci. Slovenski človek dela 16 ur na dan in je do malice 9:30 zelo dostojno, spočito in prijazno bitje, potem ga zvije in do dveh spi, ker ima po službi še en zelo resen šiht. Socialni nivoji so povsod, razen na Gorenjskem in Dolenjskem, dosti višji kot v Ljubljani, je pa vse skupaj seveda nekaj materi Germaniji na prsi prisesanega slepo in mravljasto, uživa pa v sitosti in standardu in je na to skrajno ponosno, skratka, zadovoljno. Nevarno. V kulturi popoln in gluh molk, totalna neodmevnost.
Če te kaj zanima dobit, piši. Piši, kako si. Po koncu decembra bom spet človek, piši, kaj mi svetuješ brati, kaj delaš, kako ste, če veš, kdaj bo knjiga zunaj (...)
(pripis z roko) Najlepše vas pozdravlja
Tomaž
(Pripis k »Do decembra bom še trgovec...«: Tomaž je bil takrat zastopnik, mislim da, Državne založbe in je ponujal po uradih njihove knjige.)
Jan. 10, 98
Draga Katka,
Hvala za voščilo in recenzijo. Vse me zanima. Je bila še kakšna recenzija ali omemba knjige? Čestitam za članek v Delu, odlično. (...)
V Mehiki malo prišel k sebi, ker sicer je neznosno. Pri Novi reviji imam rokopis MORJE (Francija, marec 95), ki je verjetno temeljna knjiga po AMBRI. Z Ambro imam odličen naskok pred ameriškimi kolegi (seveda samo, če berem pred pesniki), je tudi ključno potegnila pri ameriških recenzijah. (...)
Tu sem dejansko bran (v Sloveniji zdaj ne) in posneman, učijo me na osmih univerzah. Tvoja selekcija mi precej pomaga, ko zdaj prevajam (oziroma bi si želel) sebe za nazaj, kar še ni bilo prevedeno (...)
Žalostno gledati, kako je Slovenija avtodestruktivna (...) Na Slovene Studies (Seattle) okrog mene baje prave vojne, del Slovencev zahteva, da se prevajajo »pravi« slovenski pesniki (do Udoviča), moj uspeh doživljajo kot bestsellersko manipulacijo.
Komaj čakam, da bom po avgustu prost, da se spet zberem in pridem k sebi, začnem spet pisati, ali vsaj pomagati pri prevodih sebe. Druga izdaja francoske knjige le bo, baje čez par tednov.
Piši kaj več, kaj delaš, pišeš?
(pripis z roko) Vse lepo
Tomaž
(Pripomba k »omembi knjige«: Gre za drugo knjigo mojih poljskih prevodov Tomaževih pesmi.)
3.III.1976
TOMAŽ Šalamun Koper, Ulica OF 2a
Draga Katarinca, stalno se spravljam k pisanju, pa je realno tako, da že skoraj pol leta ne pišem nikakršnih pisem in da sem se zdaj sklenil poboljšati. Z veseljem prebiram vsa vaša sporočila staršem, veseli me, da gre tako lepo. Tu pri meni je šlo po pretresih bolj za pobiranje kot za kakšno zelo polno življenje, rabil sem precej nedela, oziroma čiste neproblematične mirne provincionalne zadeve, da sem se zares ujel. Bil sem že zelo optimističen glede razstave tvojih Poljakov, ker sem se že usedel na mesto kustosa v Piranu in jih ne bi bil problem spraviti v program, ker je precej razstavišč, pa se je zgodilo, da sem po štirinajstih dneh službovanja moral pobrati šila in kopita, položili so me na cesto, vse V zvezi s prejšnjimi spleti dogodkov v letu 1975. Stalo me je nekaj živcev in miru, spet nekaj časa mi je šlo k vragu, da zdaj dokončno vem, da po kulturi nimam kaj iskati. Naslednji mesec grem praskat freske s študenti v Vipavsko dolino, posel učitelja v Marezigah opravljam kar normalno. Pišem malo, skoraj nič, se nekako bojim spustiti z vsemi temi milijoni dolga. Otroka sta zdrava, Ana zmagala v smuku, David že precej govori. Maruša je po popolni krizi spet prišla proti svetlemu, napisala diplomsko nalogo za deset in zdaj misli diplomirati aprila. S tem v zvezi sva se tudi spet lahko mirno in zelo lepo srečala, čeprav na novih osnovah - nobene vreče, ki bi pritiskala - nekako skupaj, ampak narazen, kar zgleda, da nama bo najbolj odgovarjalo. Jaz brez žene nekako nisem cel, zaglavil sem skoraj v nov zakon z zelo simpatično, veselo in sproščeno 21 let staro študentko, pa se je potem obrnilo, verjetno na vso srečo. Intelektualnega življenja za zdaj skorajda ni, zunaj je lepa narava, ampak stimulacij ni. Moral bom spet po svetu, to mi postaja čedalje bolj jasno, in zgleda, da v horizont prihaja morje. Zdaj bi lahko plul na lep način, ne kot beg ali iskanje, ampak kot občasen poklic, gledanje drugih svetlob, nabiranje itd. in potem bomo spet čečkali. Ob vseh grozotah socialnega statusa, mi knjige še naprej veselo izhajajo, zdaj izide še Praznik pri Cankarjevi. Potem to sproži grozen bes. Kdo je odgovoren za to, da se te stvari spet ponavljajo, potem ko je bil že narejen mir itd., tako da je vsak stik s kulturniškimi plastmi depresiven, držim se samo še z mladimi muzikanti in eventuelno slikarji, ti so še kolikortoliko nedotaknjeni. Pesniki, tudi mladi, so dolgočasni in vsak mesec bolj grozovito provincialni. Razen tega pritisk, saj jaz sem Šalamuna vrgel čez ramo, nočem nič več S tem imeti in se grem nekakšen novi ciklus obstoja. V Ljubljani je razstavljal Andraž, v tem sklopu sem imel celovečerni literarni nastop, branje zadnjih dveh rokopisov Zvezde in Metode Angela, ki ju dobiš, čim bom imel energijo pretipkati, predaval Marko Pogačnik, bilo nekaj zanimivih in lepih kitaristov in sounda, 3000 publike (ne naenkrat) in velik odmev po Radiu Študent. Cel moj večer kombiniran s predavanjem Markota Pogačnika in Androtovimi anekdotami je šel v eter kot triurna oddaja, filan z muziko in je precej odmeval. Druidi so se zelo lepo prijeli, jih navdušeno kupuje predvsem mladina, Turbine dosti manj. Zgleda, da ni nobenih referenčnih točk s prostorom, saj so najbolj ameriška knjiga od vseh, ki sem jih napisal. Vreme je tu krasno. Dosti šofiram, navadno sem ob koncu tedna za dva do tri dni v Ljubljani, toliko, kolikor se imam lepo, potem se spet všaltam v ta čas, mediteranski, čeprav seveda zelo provincionalen. Zdaj grem lahko tudi na kapučin v Trst itd. Skratka vse v redu, sonce pred durmi, urejene stvari in precej svobode na obzorju, le da še ne morem tega uporabiti zelo. Verjetno moj organizem zahteva še dosti lenobe, girotov po Kopru, piva, zajtrkovalnic ob prebiranju časopisja in nekakšnega ždenja, preden bom zares zaplul po morju. Vseeno uspevam polagoma odplačevati dolgove, čeprav je to z denarjem mistično, zdaj, ko relativno malo delam, mi bolje priteka kot prej, ko sem noro delal. Včeraj sem doživel fantastičen pust sredi belega dne v Krkavčah, skoraj čisto izpraznjeni istrski vasi, neverjetno primarno, kot na luni, kot Felini. Morda bom po koncu. šole, mogoče naslednjo zimo rabil Krakow, inkognito, kot takrat v kakšni mansardi, čisto izven, bi načelno šlo? Še najbolj se pa na obrisih kaže Švedska, tam že nekaj bivališč ob Baltiku v gozdovih čaka in mi je na voljo. We’ll see. Tako kot zmeraj, vse še pride.
(pripis z roko) Najlepše pozdrave
Tomaž
Lj., 20. IX. 76
Ljuba Katarinca,
hvala, strmel sem, ko sem se prebral po tvojem kazalu. Kot da sem čisto drugje, kot da sem na vse to pozabil in berem nekaj novega. Ko to berem, se mi zdi, da mi je Amerika po posledicah tudi precej škodila. Kot da je vrgla ven, vsaj v mojo zavest, tisto gladko, higienično, hitro, nekakšno ravno zadevo, pozabil sem pa na svojo »metafiziko«, morda mi pa Slovenija to jemlje. Na vsak način sem navdušen. in presenečen, da se me da brati tako, kot si naredila ti, verjetno bi bil še pred nekaj časa skoraj malo proti, ker sem vedno hotel biti redek, ne gost, zračen, ne zbit, zdaj pa spet ugotavljam, da sem šel v tem predaleč in da sem zelo dosti zgubil. O izobraževanju tebe bo zdaj težko govoriti, to pisanje, kot da mi je izpralo možgane, počasi, ampak zanesljivo, in da bi se potem branil pred pisanjem in se miril, nisem v zadnjem času skoraj nič bral, šele zdaj spet malo začenjam. Kako je šlo naprej po Katalogu: jaz sem takrat odkril Junga, Tibetansko knjigo smrti, I Ching, - nehal sem brati teorijo (strukturalizem, Tel Quel),– Blakea, Zen, predvsem Suzukija, bolj kot Eliadeja, (Sam Eliade mi je rekel, da je Suzuki edini res genialen, da on ni), ves mogoči underground sekte, Levija, Randolfa, ezoterične internacionale, ki je pri njih. vedno nevarnost, če niso zares fašistične, so bile pa take, da je to branje dajalo vtis, da se imaginacija neverjetno sprošča, ker se osvobaja zgodovine in njene peze, zares pa, če danes pomislim, mi je odvzela precej človeškega in je čisto logično, da sem postal tudi v življenju delno žrtev nekih astroloških kanalov in kozmološki razmesarjevanj, da sem napisal Metodo angela in se s tem razbil. Se pravi, če greš v to, pojdi previdno, postopoma, hladnokrvno, vsekakor pa mislim, de ti bo zelo koristilo, ker boš na ta način lahko prebila generacijsko mejo. Kot je čudno: ključ za vse te stvari je angleščina, v drugih jezikih se te reči drugače berejo, ne prihajajo natančno, francoščina ali italijanščina ta prostor nekako presuka, mu jemlje bistvo, Mediteran tega ne more spustiti skozi svoj jezik. Brali smo tudi dosti Ouspenskega, Gurdjieffa, Koestlerja, Ruse iz pravoslavnega mističnega križa. Če danes gledam, kake so posledice tega v Ljubljani: precej sporne in tudi tragične. Indija prihaja kot prefinjeno subverzivno maščevanje nad tehnologijo in imperializmom zahodnega sveta, mlade ljudi ta bela svetloba odtrga, jih pelje v Indijo, od koder se ne vrnejo za nobeno rabo, čeprav so čudežni, božanski itd. Bistvena reč je bila seveda tudi kajenje trave, Learry, Alpert. Glavna reč je bila pa način življenja. Moja generacija do vsega tega a priori ni imela dostopa, ker se ni znala brisati, učiti in potapljati v nov način komuniciranja med mladimi in to je kot nekakšna skrivnostna zaveza: če si te reči bil pripravljen sprejeti brez ocenjevanja, vprašanj, so knjige nekako prihajale pod roko, vsaj v Ljubljani, največ te literature je prišlo, moram biti pravičen, v Ljubljano preko Taje in Maruške, predvsem Maruške, se pravi mondenih žensk, ki so imele dovolj možnosti, da so knjige nabavljale ali v Munchenu na Schillerstrasse v indijski knjigarni ali pri Paul & Kegan v Londonu nasproti British Museuma. To je šlo kot požar okrog, v glavnem so te knjige potem izginile, sposojene. Mogoče beri tako: poznega Junga, predvsem Sinchronicity principle in uvod v I King, Eliphasa Lévija: La magie transcendentale in vse, kar njegovega dobiš. Steinerja, gotovo so ga tudi Poljaki prevajali pred vojno, saj so ga celo Srbi, gospo Blavatsky. Ouspenskega. Castanedo: verjetno ga na Poljskem ni, če se ne motim, ga je Slak nesel na Poljsko. Ramus je nekdo, ki je blokiral kozmologijo Giordana Bruna. Če dobiš, beri ikonografijo Panofskega, Yates: History of Memory, in tudi druge Warburgovce. Če dobiš zvezke Eranos kroga, ki sta mu pripadala tudi Jung in Eliade. Arturo Schwarz: monografija o Duchampsu. Monroe: Journeys out of the Body, Puharich: The Sacred Mushroom. Jaz teh knjig zdaj več nimam, v glavnem so si jih sposojali, nekaj jih ima Maruška, ki gre, mimogrede, čez teden dni za dve leti z obema otrokoma v Peking. Jaz zdaj živim s Sonjo, 22 let staro druidinjo, Sončkom, bela čarovnica na Gradišču v svoji študentski sobi.
Zlotov seveda ni treba menjavati v dinarje. Ko sem pred kakimi desetimi dnevi prebiral zadnjo številko beograjskega Dela, ezoterično številko, verjetno Delo prihaja v slavistični seminar, se mi je zdelo, da je Poker popolnoma programiran sinarhistični program, bolj to, kot Nova Zaveza. Miloš je krasen, sva imela odličen stik, samo, da je trajalo zelo kratko, ker sem šel kmalu v Ljubljano in zdaj sem dosti z Ano in Davidom, na trenutke me zelo stiska. Kar mene zdaj precej zanima je, kje najti ali brati leve tekste, ki bi imeli tako odprto polje imaginacije kot secret societies. Preberi Marqueza Gabriela: Sto let samote, dober roman. Fry o Blakeu je na Masarykovi, samo zdaj izposojen. Beri Gertrude Stein, gotovo jo ima angleški seminar, samo ne čisto zgodnjo. Če bo šla Sonja na Poljsko, verjetno čez en mesec, ker so bili pri nas trije Argentinci od Bitefa, baje gostujejo na Poljskem, bi poskušal kaj knjig zbrati, zdaj nimam nič. Vsi so tako pametni, da jih ne dajo iz rok, le jaz sem jih tako na široko sposojal, da mi ni nič ostalo. Beri: The Secret o the Golden Flower z Jungovim predgovorom. Zvezno stojim politično dobro, v Sloveniji pa nekako znosno, ni več direktnega ogrožanja. Kersche pripravlja novo nemško knjigo in eno Madžari v Vojvodini. Enkrat bom na vsak način prišel na Poljsko, govoril sem s Slavičkom, ki pravi, da delaš zame infernalno reklamo, nekaj mi je ponujal, da bi mi organiziral literarne večere. So te reči plačane? Z denarjem imam še vedno dosti komplikacij. Enkrat bi prišel, kot sem bil takrat v tisti garsonjeri. Sam, anonimen. Pozimi bom šel mogoče na Kreto. S Sonjo sva bila v Grčiji in čez Italijo kot vi.
Uvod se mi zdi dober, zelo poljski. Ne bi omenjal, da Zvezde in Metoda angela še nista izšla.
(pripis z roko) Poljube
Tomaž
(Pripis lastnice pisma k stavku »strmel sem, ko sem se prebral po tvojem kazalu«: gre za prvi izbor Tomaževih pesmi, ki se jih prevedla Poljakom, ki pa je lahko izšel šele leta 1979. Glede »izobraževanja«: gre za mojo prošnjo, naj me malo vpelje v svojo aktualno fazo.)
(moj pripis z roko) Dec.1976
Draga Katinca,
Ne se prestrašit zaradi smeri, ki se ti zdi nevarna. Vse je vprašanje obvladovanja in doziranja. Eliot že v redu, vendar je to predvsem zelo zelo konservativen gospod, ki je zadal pesniškemu jeziku zelo težek konservativen udarec in na koncu koncev Anglijo v poeziji onesposobil v primeri z odprto Ameriko. Če lahko prideš do Williamsa Carlosa Williamsa (anglistika njegove knjige, predvsem pesmi in eseje, gotovo ima ( je pa tudi še kakšnih 30 romanov) , beri. To je gospod, ki je bil ves dan garač, porodničar in je začel pisati ob enajstih zvečer, pa napisal kakšnih šestdeset knjig, v celoti gotovo najmočnejša pesniška zadeva v Ameriki 20. stoletja, pravi balzam v primeru z izčrpanim historičnim krogom Eliota in zares bolj jasen, dalekosežen in natančen kot Pound. Poljska da v duhovnem smislu gotovo več kot Slovenija, je pa tam vedno nevarnost katoliškega konservativizma.
V zadnjem času precej poslušam poljski jazz in sem zelo navdušen. Levičarstvo je seveda otroška bolezen, pravilno ugotovljeno, vendar je čista kratkovidna napaka izključevati revolucionarne energije s stališča čiste duhovnosti. Poljska usoda in neverjetno nesrečno historično obvladovanje lastnega prostora se mi zdi skorajda dokaz za to.
Kar se tiče pitja možganov se strinjam, ker to stalno poslušam in bo gotovo nekaj na tem res. Gre verjetno za to, da vsa moja produkcija zahteva veliko hrane in kar dam ven, gotovo tudi od nekod požrem. Mislim, da ne gre za dominiranje, ampak za moje relativno spretno požrešnost in levljenje — sem kača — 1977 bo kačje leto, zdaj sem v glavnem v druščini dvanajst let mlajših kač, ker moja generacija v glavnem crkava ali se je pa čisto specializirala, kače grejo namreč odlično skupaj. Ti si v tem nekako vedno bila skeptična (kar se tiče vdiranja s spodnjega roba) ali pa si rabila čas, da se prepričaš. Jaz nikoli nisem rabil nobenega časa, da se prepričam, ampak sem neprestano (seveda ne vedno) kar jedel in predvsem poslušal, ne glede na naivno intelektualno formulacijo ali neartikuliranost. Pospešek evolucije je tako velik, da so zdaj razlike 10 let v starosti dosti več, kot so kadarkoli bile v zgodovini.
Pred par dnevi sem končal redakcijo svoje petnajste knjige (ne še dokončno), s knjigami za letos mi dobro kaže, morda celo Zvezde, Zgodovina svetlobe je oranžna in Metoda angela, Druidi pa zgleda zagledajo luč sveta v madž. in srbščini. Za tvojo stvar se tu že ve, ker so Poljaki rekli Krakarju, da pride ven, povedal mi je Pavček, da mu je Krakar pravil. Zdaj bova z Androtom verjetno kak mesec praskala freske, z Androtom je zelo v redu, dosti dela, dobro, je sprejet za bienale mladih v Parizu za 1977, verjetno gre spet na Trigon, kakor koli so se jugoslovanske selekcije odločale za mlado slikarstvo, je bil v kombinacijah, seveda vse po jug. logiki, ne slovenski. Tu še zdaj ni sprejet v društvo. Moje življenje trenutno zelo v redu. Ženska mirna, zelo svetla, avtonomno bitje, ki mi daje ogromno zraka in miru, pa še vila in nekak duhovni center za svojo generacijo je, tako da je Gradišče polno nekakšnih popotnikov iz Indije in nazaj, Afrike in nazaj, vsakovrstnih freakov, med katerimi nekateri zelo fini. Otroka sta zdrava, v Peking niso šli, ker Kitajci niso hoteli sprejeti otrok in se je Maruša odločila, da ne gre, kar ji štejem v dobro, neverjetno sem si oddahnil. Grem v banko, pusti tiste etape in nekakšne sheme, to je morda vse res, ampak blokira direktno življenje, važno je biti tabula rasa in predvsem paziti, da se ne zavleče not skepsa ali vnaprejšnje branje zgodovine.
Najlepše pozdrave
Tomaž
(Op.: Andro je seveda Andraž Šalamun, Gradišče pa naše študentovsko stanovanje v Ljubljani. Pripomba k »pusti tiste etape in nekakšne sheme, to je morda vse res, ampak blokira direktno življenje«: šlo je za moj referat, ki sem ga pisala pol leta po naročilu za mednarodni kongres, ki pa je - iz političnih razlogov - povzročil trajno zablokiranje mojega znanstvenega dela na Poljskem.(O teh peripetijah gl. intervju z naslovom Stopiti v stik z energijo sveta v »Literaturi«, 2003/143-144.) Pozneje sem ga prevedla v slovenščino in je izšel pod naslovom Vloga sodobne literarne kritike v primerjalnem raziskovanju slovanskih književnosti v knjigi S poljskimi avtorji [in ne samo . . .])
Ljubljana, 2. XI. 1977
Draga Katarinca,
Kako ste? Jaz kar v redu. Do decembra bom še trgovec z vmesnimi prekinitvami, potem pa bomo videli, kam me bo zanihalo. Mislim, da bom predvsem študiral in bral, mogoče bom šel za nekaj časa v Pariz, ki se mi je v tednu v septembru spet zelo priljubil. Sicer sem rezervni kandidat za Mehiko za leto 1978/79, kar bi bilo fantastično, in to, da sem bil prvi kandidat slov. kulturne skupnosti – zmagal je sicer kandidat izobraževalne skupnosti – govori o tem, da se moj status normalizira. Še za nazaj: s knjigo, ki si jo predlagala Klabusu za prevod, ni nič, pač pa je prišla na SAZU napoved T.Š. Poezje WL 1978, Seria Humanum est 2000 egz., 25 zl. Torej res? Piši mi, prosim, če to ni informacija od prej, ampak glede na to, da so to informacije, ki prihajajo vsak teden sproti, sem prepričan, da je res. Prejšnji teden sem bil na oktobrskih susretih, Poljak je bil en grozen, se ne spomnim imena, pač pa sem odkril svojega prevajalca v švedščino, srečal Sorescuja, spoznal dva zanimiva Latinoameričana in se predvsem zmenil, da bom lifral mlade slov. pesnike po Jugoslaviji, da se bodo malo ventilirali. Tu se dogaja intenziven underground predvsem v muziki, sicer pa sem zelo navdušen nad Osojnikom, sem ga utural Pavčku za na Cankarjevo, in Detelo Juretom, sem ga utural Mladim potom na Mladinski. Metoda angela je napovedana, izšle so Zvezde (pošiljam), sam sem še daleč od pisanja, ker je ta trgovina le neznansko naporna in bedasta, ampak januarja bom imel nula dolgov, sem spet na Masarykovi, s Sonjo v redu harmonirava (...) Otroka sta v redu, prejšnji teden sem bil skoz z njima, ker je Maruša delala izpite za magisterij iz psihiatrije (...)
Imaš kake stvari, ki bi jih rada predlagala založbam, ti lahko v čem pomagam? Je bil Wojtech v Pakistanu? Andro je trenutno v Beogradu in Novem Sadu, je dobil nagrado 7 sekretara Skoja v Zagrebu, nagrada, ki v Jugoslaviji dosti šteje, tu seveda v časopisih ni bilo omenjeno, in v Grazu na Trigonu je razstavljal že slike, ki jih je naredil po krizi. Od slovenskih knjig lani je zelo dobra Menuet za kitaro Zupana, drugega nisem nič kaj silnega opazil, ampak tudi zelo malo vem, ker sploh nisem imel časa brati in slediti. Poznam pa zdaj vse – Dravograd, Zgornjo Lendavo, Kanal ob Soči, Krško, vse slovenske uradnice, povprečno plačujejo 40.000 starih din na mesec za knjige, se ne spomnijo niti naslova zbirke, ki so jo kupile pred mojo (razen barve platnic), upajo pa, da bodo brali otroci. Slovenski človek dela 16 ur na dan in je do malice 9:30 zelo dostojno, spočito in prijazno bitje, potem ga zvije in do dveh spi, ker ima po službi še en zelo resen šiht. Socialni nivoji so povsod, razen na Gorenjskem in Dolenjskem, dosti višji kot v Ljubljani, je pa vse skupaj seveda nekaj materi Germaniji na prsi prisesanega slepo in mravljasto, uživa pa v sitosti in standardu in je na to skrajno ponosno, skratka, zadovoljno. Nevarno. V kulturi popoln in gluh molk, totalna neodmevnost.
Če te kaj zanima dobit, piši. Piši, kako si. Po koncu decembra bom spet človek, piši, kaj mi svetuješ brati, kaj delaš, kako ste, če veš, kdaj bo knjiga zunaj (...)
(pripis z roko) Najlepše vas pozdravlja
Tomaž
(Pripis k »Do decembra bom še trgovec...«: Tomaž je bil takrat zastopnik, mislim da, Državne založbe in je ponujal po uradih njihove knjige.)
Jan. 10, 98
Draga Katka,
Hvala za voščilo in recenzijo. Vse me zanima. Je bila še kakšna recenzija ali omemba knjige? Čestitam za članek v Delu, odlično. (...)
V Mehiki malo prišel k sebi, ker sicer je neznosno. Pri Novi reviji imam rokopis MORJE (Francija, marec 95), ki je verjetno temeljna knjiga po AMBRI. Z Ambro imam odličen naskok pred ameriškimi kolegi (seveda samo, če berem pred pesniki), je tudi ključno potegnila pri ameriških recenzijah. (...)
Tu sem dejansko bran (v Sloveniji zdaj ne) in posneman, učijo me na osmih univerzah. Tvoja selekcija mi precej pomaga, ko zdaj prevajam (oziroma bi si želel) sebe za nazaj, kar še ni bilo prevedeno (...)
Žalostno gledati, kako je Slovenija avtodestruktivna (...) Na Slovene Studies (Seattle) okrog mene baje prave vojne, del Slovencev zahteva, da se prevajajo »pravi« slovenski pesniki (do Udoviča), moj uspeh doživljajo kot bestsellersko manipulacijo.
Komaj čakam, da bom po avgustu prost, da se spet zberem in pridem k sebi, začnem spet pisati, ali vsaj pomagati pri prevodih sebe. Druga izdaja francoske knjige le bo, baje čez par tednov.
Piši kaj več, kaj delaš, pišeš?
(pripis z roko) Vse lepo
Tomaž
(Pripomba k »omembi knjige«: Gre za drugo knjigo mojih poljskih prevodov Tomaževih pesmi.)
