»Iliada stoji na začetku grškega slovstva, a začetek ona ni. V začetku je bila pesem, lirska in epska. Od teh do umetnih epov Homerjevih drži sicer ravna, vendar še stoletja dolga pot. Za njih ustvaritev pa je bilo treba nekoliko več kakor zgolj intelekta in redaktorske spretnosti. Tako zgradbo je zmogel samo genialni duh e n e g a moža; zakaj kakor so bili že posamezni kamni zanjo lepo oklesani, brez urejajoče misli veleuma ne bi bil mogel zrasti iz njih tempelj, ki v svojih delih in celoti tako čudovito učinkuje po skladnosti razmerij in zreli lepoti črt. /…/ Umljivo, kajti slednja umetnina mora biti sama v sebi dopolnjena, da more delati vtis zaokrožene enote.«
S tako navdahnjenimi besedami je veliki Sovre leta 1950 uvajal svoj prevod veličastnega epa in v takem registru je treba govoriti tudi o tekstu, ki je zdaj prvič v slovenščini pred nami. Obsega sicer samo 605 verzov, ampak v tem okviru je vsaka nastopajoča oseba oživljena v polnokrvno osebnost, to, da je avtor s svojo dramo hotel vplivati na politično dogajanje svojega časa, pa popolnoma sovpada s Sovretovo ugotovitvijo: »Da: Homer je hotel vzgajati.«
V že citiranem uvodu je Anton Sovre tudi napisal: »Aishilos imenuje svoje tragedije drobtine s potratne mize Homerja. Res mu je dal trojanski pripovedni krog več dram, pa se na žalost niso ohranile.« Veliki poljski pesnik Jan Kochanowski se je v 16. stoletju vključil v isto mogočno izročilo: iz tretjega speva Iliade (ki ge je najprej prevedel v poljščino), je vzel trojanske junake - Parisa, Antenora, Priama, ves zaplet okrog Helene - ter se oprl na dogajanje, o katerem »razumni Antenor« pravi Heleni (seveda v Sovretovem prevodu):
»Žena, kar rekla si tu, je res, jaz sam sem ti priča;
kajti nekoč je prišel že v Trojo božanski Odisej,
v tvoji zadevi poslan, a z njim junak Menelaos.
Jaz sem ju gosta sprejel, nočil na svojem ju domu,
tu sem spoznal njih zunanjost in tudi duhovne odlike.
Sam sem privedel ju v zbor, pogajat z možmi se Trojanci.«
Čeprav menim, da za samo dojemanje drame Kochanowskega ni nujno potrebno ne vem kaj vedeti o njenem avtorju, rojenem leta 1530, in njegovi dobi, bujno (tudi na Poljskem) razviti renesansi, pa - zaradi splošne navade - le navedimo nekaj orientacijskih podatkov, ki si jih lahko preberemo tudi v Poljski književnosti Rozke Štefanove (DZS 1960) na straneh 47 - 60.
Že leta 1544 ga torej najdemo na Krakovski akademiji (univerzi), 1551-1552 je prvič v Konigsbergu, »na dvoru kneza Albrechta, kjer je navezal stike s protestantskimi kulturnimi delavci« (op. cit., s.48), pozneje tu študira še 1555 - 1556, prej (52-55) pa je bil študent v Padovi, pozneje v Italiji še dvakrat, kjer »je spoznal humanistično poezijo v italijanskem jeziku in stare klasike v izvirniku« (op. cit.). Iz zadnje šolske izdaje drame (Krakov 2007, v obdelavi Tamare Cieśla) pa navedimo, da se je leta 1559 vrnil domov »po morski poti čez Marseille in Pariz, kjer naj bi »videl Ronsarda«; srečanje s tem velikim francoskim pesnikom /…/ ga je prepričalo, da lahko doseže mojstrstvo antičnih pesnikov tudi v narodnem jeziku« in je začel opuščati pesnjenje v latinščini. V citiranem pregledu je nadalje napisano, da je leta 1559 - 1569 preživel na dvorih bogate aristokracije, »med visoko izobraženimi ljudmi, meceni umetnikov in umetnosti, s katerimi je prijateljeval«. Od leta 1564 je bil eden od tajnikov na dvoru kralja Sigmunda Avgusta v Krakovu, ki je bil takrat največje poljsko kulturno in znanstveno središče (pa tudi Wawel je bil prezidan v renesančnem slogu v letih 1507 - 1536). Če pokličemo na pomoč še eno šolsko učno knjigo, obsegajočo obdobje od antike do razsvetljenstva (za 1. razred gimnazije, avtorstva K.Biedrzyckega, D.Pasieka in B.Pędracke), bi bilo zanimivo navesti kakšno od številnih primerjalnih razpredelnic, ob katerih se zavemo, da je bil Kochanowski n.pr. 3 leta starejši od Montaignea, 12 od sv. Janeza od Križa, 34 od Shakespearja, 37 od Monteverdija … , tu so navedene najstarejše poljske Biblije (katoliška 1563, kalvinska 1563, arianska 1572), od 380 strani velikega formata pa pripoved o Kochanowskem zaseda 9 strani (ob 13-ih straneh njegovih pesmi). O teh pesmih (večina jih je izšla šele takoj po avtorjevi smrti, ki je nastopila leta 1584), tu ne bomo govorili. Podatki o njih so seveda v citirani Poljski književnosti, jaz pa bi v zvezi z njimi samo pripomnila, da genialna povezava preprostosti z največjo umetelnostjo nastopa vedno prav na začetku ustvarjanja v nekem narodnem jeziku, tako kot je bilo pri nas s Prešernom. Vem tudi, da je znani poljski literarni kritik Henryk Bereza, ki ima v zadnjih štiridesetih letih velike zasluge v podpiranju avantgardne umetnosti, v odgovoru na vprašanje mladih pesnikov, kdo je po njegovem največji sodobni poljski pesnik, dejal: »Jan Kochanowski«.
Ampak vrnimo se še nekoliko k opisu dobe, ki se bo navezal na dramo Sprejem in zavrnitev grških odposlancev. »... leta 1572 je umrl kralj Sigmund Avgust, zadnji vladar jagelonske dinastije. Z njegovo smrtjo so nastale v poljskem državnem življenju velike izpremembe - Poljska je postala iz dedne, le formalno volilne kraljevine prava volilna kraljevina. Poljski prestol je zasedel kot prvi od plemstva izvoljeni vladar francoski princ Henrik Valois /.../ Toda novi vladar je bil samo pet mesecev na Wawelu /.../ Kochanowski je pobeglega kralja ošibal v pesmi Gallo crocitanti (Krakajočemu petelinu = Galcu). /.../ Medtem je Kochanowski sklenil, da se umakne z dvora. Odrekel se je poznanjski dekaniji in se za stalno preselil na svoje posestvo v Czarnolas (1574), kjer se je že prej rad mudil. Posvetovanja šlahte o novem kandidatu za prestol v drugem medvladju (1575) se je udeležil že kot svoboden graščak. Razen domačih velikašev so se potegovali za poljski prestol še avstrijski cesar, švedski kralj, ruski carjevič in sedmograški knez Štefan Batory. Nasprotje med njihovimi pristaši je postajalo vse hujše, grozila je državljanska vojna. Kochanowski je skušal z latinsko odo Ad concordiam (K slogi) vplivati na notranji spor. /.../ Na volilni skupščini je Kochanowski agitiral za avstrijskega vladarja Maksimilijana; le-tega je podpirala predvsem katoliška duhovščina, vendar je propadel. Izvolili so Štefana Batoryja in njegov kancler Jan Zamoyski, znan ne le kot državnik, marveč tudi kot pokrovitelj umetnikov in znanstvenikov, je kmalu pridobil tudi Kochanowskega.« Štefanova v nadaljevanju piše, da je Kochanowski » malo prej napisal dramo Odprawa posłów greckich (Zavrnitev grških poslancev)«, vendar pa bomo zdaj navedli tekst T.Cieśli iz leta 2007:
»Glede nastanka te drame ne vemo nič gotovega. Nekateri so mnenja, da je nastala po naročilu Jana Zamoyskega /.../, ki je hotel povzdigniti svojo poroko /.../ z gledališko uprizoritvijo. /.../ Najverjetneje pa ni bilo tako in tako gledanje prevladuje med literarnimi zgodovinarji. Profesor Tadeusz Ulewicz meni, da je igra nastala v letih 1565-1566, oz. 1567-68 /.../in jo vidi izrazito povezano s problematiko in vzdušjem dvora Sigmunda Avgusta«. V tej spremni besedi je tudi postavljena teza, da je igra nastala bolj v bližini bivanja Kochanowskega v Italiji, saj se je tam ukvarjal s proučevanjem renesančne klasične tragedije: »Prvo klasično tragedijo po italijansko je ustvaril Gian Giorgio Trissino, ki se je navezoval na drame Evripida, Sofoklesa in Seneke. Držal se je torej enotnosti časa, prostora in akcije, delitve na epeisodione in vpeljave zbora. Prvi je uporabil verze brez rim, te je vpeljal samo v liričnih pesmih in pesmih zbora. Trissino je zaslovel po vsej Evropi ...« in Kochanowski naj bi se zanj posebej zanimal. Vendar pa vse to (kot tudi dejstvo, da je bila igra prvič uprizorjena na poroki kanclerja Zamoyskega leta 1578 in še istega leta izdana v knjižni obliki) ni tako važno, pomemben je sam tekst, oziroma genij Kochanowskega, ki je povzročil, da se je njegov duh utelesil v prav vsako osebo, ki jo je v tej drami ustvaril.
Pomembna je tista »sposobnost totalno zlesti v telo in usode drugih ljudi«, kot pravi pesnik, ko se ustvarjalci »naselijo« v njih tako, da jih doživljamo v dobrem in slabem. Ali, kot je napisal Sovre ob »neuravnovešeni naravi« Ahila v Iliadi: »Resnično, velika je umetnost pesnika, ki umeje preprečiti, da se ne obrnemo s sovražno mislijo od tega divjega razklanca!«
Tako Aleksander, ta »neznansko spretni fičfirič« (kot ga, ob očitkih »razuzdanosti« in »barabije«, imenuje Odisej), podkupuje svetnike, jih zavaja z lažnimi argumenti, pa vendar nam ga je skoraj žal, ko vidimo (v besednem dvoboju z Antenorjem), koliko neumnejši je od njega in neodgovoren pač zaradi svoje mladosti (kot sodi Zbor).
Še večji demagog je Hiketaon, Kochanowski obsoja v njem svojeglavost poljske šlahte, ki si je hotela krojiti pravico predvsem s svojo sabljo, pa vendar ne moremo kar tako zavreči njegove volje, da noče biti manjvreden Azijec, »barbar«, v odnosu do grške »gospode«.
Dobrodušni Priam ima premalo odločnosti v sebi, da bi bil dober kralj, pa ga vendar po človeško razumemo, ko se kot oče raje ne poglablja v to, kako si je Aleksander pridobil Heleno.
Lepa Helena je v drami mogoče še najmanj izrazita, pač pa je bila Kochanowskemu potrebna zato, da v pogovoru z njo, skozi usta živo ustvarjene stare pestunje (pa tudi same Helene), izrazi svoj stoiški pogled na življenje.
Zelo odločno so (preko Zbora) izraženi pogledi na upravljanje države, predvsem o odgovornosti »vladajočih«, skozi Odisejeva usta pa kritika pomehkužene mladine.
Odisejevi modrosti je blizu premočrtni Antenor, za katerega tudi Sovre v uvodu v Iliado pravi, da je »po bistrini duha sam neke vrste Odisej«.
Veliki poljski nadaljevalec Kochanowskega v 19.stoletju, pesnik Adam Mickiewicz, se je v predavanjih o slovanskih književnostih v Parizu v letih 1840-1842 navduševal nad »preprostostjo in očarljivostjo« te drame, nad »jasnim tokom te pripovedi, ki nima v sebi nič zapletenega, pretiranega.«
Znak, da je do »naselitve« duha Kochanowskega v vse ustvarjene osebe, pa tudi tok pripovedi, res prišlo, pa je prav e n k r a t n o s t uporabljenih besed, ki se jih nikakor ne da zamenjavati s približno enakimi. Ob prevajanju, če sem se le znašla na isti valovni dolžini kot Kochanowski med pisanjem, sem večkrat začutila celo nujnost iste z v o č n e podobe. Ko, recimo, Hiketaon plane s svojim:
»O w a, jak nam kolwiek Grekowie zagrają,
… Tak my już skakać musim?«
se mi je kar samo začelo:
»H o l a, če nam ti Grki nekaj zaigrajo,
pa naj mi že skačemo?«
Podobno je bilo tudi pri nadaljevanju tega govora:
»Bo co Antenor mówi, że nam nic do tego:
B a, i bardzo do tego!«
Izrazito sem čutila, da moram vstaviti tudi nekaj takega:
»Ker kaj Antenor pravi, da nam to ni nič mar:
pa še kako nam je, h a!«
(Podobno se mi je dogajalo tudi med prevajanjem Svatbe Wyspiańskega, ko so se mi kopičili svetli samoglasniki natanko na istih mestih kot avtorju.)
Sploh bo bralec sam opazil, da je jezik posameznih govorcev v drami različen, vendar pa s o d o b e n, tako kot je Kochanowski svojo vsakokratno vizijo oblikoval v s e b i s o d o b n e m jeziku. Ker v tem, in samo v tem je nesmrtnost nekega dela: v besedah tako dognati neko stvar, da ostane za vedno prisotna, ne glede na čas in spremembe jezika v njem.
Verjetno gre za isto slutnjo, kot jo je za kiparjem (Rodinom) povzel Župančič v Dumi: kip je v gmoti kamna že prisoten, treba je pač samo klesati - »odklesati« vse, kar je odveč, klesati besede, dokler ne zvenijo kot bron.
Da bi do takega klesanja prišlo tudi pri prevajalcu, pa je verjetno potrebno strogo upoštevanje oblike, štetje zlogov, in to (če je le mogoče) ob uporabi istih besed. V pričujočem prevodu ima vsak verz (z minimalnimi izjemami) natanko isto število zlogov kot v originalu, se pravi 11, 12 ali (to je pri Kochanowskem najpogosteje, predvsem pri bolj izbranem govoru) 13, pesmi Zbora pa imajo spet svoj ritem. (To strogo upoštevanje oblike sem vpeljala tudi ob edinih dveh verzih, ki ju Kochanowski ni razvil do konca, ampak zapisal samo prvi, sedemzložni del 13-erca. Tudi originalni naslov ima tako obliko (Odprawa posłów greckich), jaz pa sem jo razvila v polni 13-erec, tudi zato, ker nosi beseda odprawa oba uporabljena pojma v sebi.)
Spremna beseda k prevodu drame Jan Kochanowski, Sprejem in zavrnitev grških odposlancev, Nova revija 2008/312-314
»Iliada stoji na začetku grškega slovstva, a začetek ona ni. V začetku je bila pesem, lirska in epska. Od teh do umetnih epov Homerjevih drži sicer ravna, vendar še stoletja dolga pot. Za njih ustvaritev pa je bilo treba nekoliko več kakor zgolj intelekta in redaktorske spretnosti. Tako zgradbo je zmogel samo genialni duh e n e g a moža; zakaj kakor so bili že posamezni kamni zanjo lepo oklesani, brez urejajoče misli veleuma ne bi bil mogel zrasti iz njih tempelj, ki v svojih delih in celoti tako čudovito učinkuje po skladnosti razmerij in zreli lepoti črt. /…/ Umljivo, kajti slednja umetnina mora biti sama v sebi dopolnjena, da more delati vtis zaokrožene enote.«
S tako navdahnjenimi besedami je veliki Sovre leta 1950 uvajal svoj prevod veličastnega epa in v takem registru je treba govoriti tudi o tekstu, ki je zdaj prvič v slovenščini pred nami. Obsega sicer samo 605 verzov, ampak v tem okviru je vsaka nastopajoča oseba oživljena v polnokrvno osebnost, to, da je avtor s svojo dramo hotel vplivati na politično dogajanje svojega časa, pa popolnoma sovpada s Sovretovo ugotovitvijo: »Da: Homer je hotel vzgajati.«
V že citiranem uvodu je Anton Sovre tudi napisal: »Aishilos imenuje svoje tragedije drobtine s potratne mize Homerja. Res mu je dal trojanski pripovedni krog več dram, pa se na žalost niso ohranile.« Veliki poljski pesnik Jan Kochanowski se je v 16. stoletju vključil v isto mogočno izročilo: iz tretjega speva Iliade (ki ge je najprej prevedel v poljščino), je vzel trojanske junake - Parisa, Antenora, Priama, ves zaplet okrog Helene - ter se oprl na dogajanje, o katerem »razumni Antenor« pravi Heleni (seveda v Sovretovem prevodu):
»Žena, kar rekla si tu, je res, jaz sam sem ti priča;
kajti nekoč je prišel že v Trojo božanski Odisej,
v tvoji zadevi poslan, a z njim junak Menelaos.
Jaz sem ju gosta sprejel, nočil na svojem ju domu,
tu sem spoznal njih zunanjost in tudi duhovne odlike.
Sam sem privedel ju v zbor, pogajat z možmi se Trojanci.«
Čeprav menim, da za samo dojemanje drame Kochanowskega ni nujno potrebno ne vem kaj vedeti o njenem avtorju, rojenem leta 1530, in njegovi dobi, bujno (tudi na Poljskem) razviti renesansi, pa - zaradi splošne navade - le navedimo nekaj orientacijskih podatkov, ki si jih lahko preberemo tudi v Poljski književnosti Rozke Štefanove (DZS 1960) na straneh 47 - 60.
Že leta 1544 ga torej najdemo na Krakovski akademiji (univerzi), 1551-1552 je prvič v Konigsbergu, »na dvoru kneza Albrechta, kjer je navezal stike s protestantskimi kulturnimi delavci« (op. cit., s.48), pozneje tu študira še 1555 - 1556, prej (52-55) pa je bil študent v Padovi, pozneje v Italiji še dvakrat, kjer »je spoznal humanistično poezijo v italijanskem jeziku in stare klasike v izvirniku« (op. cit.). Iz zadnje šolske izdaje drame (Krakov 2007, v obdelavi Tamare Cieśla) pa navedimo, da se je leta 1559 vrnil domov »po morski poti čez Marseille in Pariz, kjer naj bi »videl Ronsarda«; srečanje s tem velikim francoskim pesnikom /…/ ga je prepričalo, da lahko doseže mojstrstvo antičnih pesnikov tudi v narodnem jeziku« in je začel opuščati pesnjenje v latinščini. V citiranem pregledu je nadalje napisano, da je leta 1559 - 1569 preživel na dvorih bogate aristokracije, »med visoko izobraženimi ljudmi, meceni umetnikov in umetnosti, s katerimi je prijateljeval«. Od leta 1564 je bil eden od tajnikov na dvoru kralja Sigmunda Avgusta v Krakovu, ki je bil takrat največje poljsko kulturno in znanstveno središče (pa tudi Wawel je bil prezidan v renesančnem slogu v letih 1507 - 1536). Če pokličemo na pomoč še eno šolsko učno knjigo, obsegajočo obdobje od antike do razsvetljenstva (za 1. razred gimnazije, avtorstva K.Biedrzyckega, D.Pasieka in B.Pędracke), bi bilo zanimivo navesti kakšno od številnih primerjalnih razpredelnic, ob katerih se zavemo, da je bil Kochanowski n.pr. 3 leta starejši od Montaignea, 12 od sv. Janeza od Križa, 34 od Shakespearja, 37 od Monteverdija … , tu so navedene najstarejše poljske Biblije (katoliška 1563, kalvinska 1563, arianska 1572), od 380 strani velikega formata pa pripoved o Kochanowskem zaseda 9 strani (ob 13-ih straneh njegovih pesmi). O teh pesmih (večina jih je izšla šele takoj po avtorjevi smrti, ki je nastopila leta 1584), tu ne bomo govorili. Podatki o njih so seveda v citirani Poljski književnosti, jaz pa bi v zvezi z njimi samo pripomnila, da genialna povezava preprostosti z največjo umetelnostjo nastopa vedno prav na začetku ustvarjanja v nekem narodnem jeziku, tako kot je bilo pri nas s Prešernom. Vem tudi, da je znani poljski literarni kritik Henryk Bereza, ki ima v zadnjih štiridesetih letih velike zasluge v podpiranju avantgardne umetnosti, v odgovoru na vprašanje mladih pesnikov, kdo je po njegovem največji sodobni poljski pesnik, dejal: »Jan Kochanowski«.
Ampak vrnimo se še nekoliko k opisu dobe, ki se bo navezal na dramo Sprejem in zavrnitev grških odposlancev. »... leta 1572 je umrl kralj Sigmund Avgust, zadnji vladar jagelonske dinastije. Z njegovo smrtjo so nastale v poljskem državnem življenju velike izpremembe - Poljska je postala iz dedne, le formalno volilne kraljevine prava volilna kraljevina. Poljski prestol je zasedel kot prvi od plemstva izvoljeni vladar francoski princ Henrik Valois /.../ Toda novi vladar je bil samo pet mesecev na Wawelu /.../ Kochanowski je pobeglega kralja ošibal v pesmi Gallo crocitanti (Krakajočemu petelinu = Galcu). /.../ Medtem je Kochanowski sklenil, da se umakne z dvora. Odrekel se je poznanjski dekaniji in se za stalno preselil na svoje posestvo v Czarnolas (1574), kjer se je že prej rad mudil. Posvetovanja šlahte o novem kandidatu za prestol v drugem medvladju (1575) se je udeležil že kot svoboden graščak. Razen domačih velikašev so se potegovali za poljski prestol še avstrijski cesar, švedski kralj, ruski carjevič in sedmograški knez Štefan Batory. Nasprotje med njihovimi pristaši je postajalo vse hujše, grozila je državljanska vojna. Kochanowski je skušal z latinsko odo Ad concordiam (K slogi) vplivati na notranji spor. /.../ Na volilni skupščini je Kochanowski agitiral za avstrijskega vladarja Maksimilijana; le-tega je podpirala predvsem katoliška duhovščina, vendar je propadel. Izvolili so Štefana Batoryja in njegov kancler Jan Zamoyski, znan ne le kot državnik, marveč tudi kot pokrovitelj umetnikov in znanstvenikov, je kmalu pridobil tudi Kochanowskega.« Štefanova v nadaljevanju piše, da je Kochanowski » malo prej napisal dramo Odprawa posłów greckich (Zavrnitev grških poslancev)«, vendar pa bomo zdaj navedli tekst T.Cieśli iz leta 2007:
»Glede nastanka te drame ne vemo nič gotovega. Nekateri so mnenja, da je nastala po naročilu Jana Zamoyskega /.../, ki je hotel povzdigniti svojo poroko /.../ z gledališko uprizoritvijo. /.../ Najverjetneje pa ni bilo tako in tako gledanje prevladuje med literarnimi zgodovinarji. Profesor Tadeusz Ulewicz meni, da je igra nastala v letih 1565-1566, oz. 1567-68 /.../in jo vidi izrazito povezano s problematiko in vzdušjem dvora Sigmunda Avgusta«. V tej spremni besedi je tudi postavljena teza, da je igra nastala bolj v bližini bivanja Kochanowskega v Italiji, saj se je tam ukvarjal s proučevanjem renesančne klasične tragedije: »Prvo klasično tragedijo po italijansko je ustvaril Gian Giorgio Trissino, ki se je navezoval na drame Evripida, Sofoklesa in Seneke. Držal se je torej enotnosti časa, prostora in akcije, delitve na epeisodione in vpeljave zbora. Prvi je uporabil verze brez rim, te je vpeljal samo v liričnih pesmih in pesmih zbora. Trissino je zaslovel po vsej Evropi ...« in Kochanowski naj bi se zanj posebej zanimal. Vendar pa vse to (kot tudi dejstvo, da je bila igra prvič uprizorjena na poroki kanclerja Zamoyskega leta 1578 in še istega leta izdana v knjižni obliki) ni tako važno, pomemben je sam tekst, oziroma genij Kochanowskega, ki je povzročil, da se je njegov duh utelesil v prav vsako osebo, ki jo je v tej drami ustvaril.
Pomembna je tista »sposobnost totalno zlesti v telo in usode drugih ljudi«, kot pravi pesnik, ko se ustvarjalci »naselijo« v njih tako, da jih doživljamo v dobrem in slabem. Ali, kot je napisal Sovre ob »neuravnovešeni naravi« Ahila v Iliadi: »Resnično, velika je umetnost pesnika, ki umeje preprečiti, da se ne obrnemo s sovražno mislijo od tega divjega razklanca!«
Tako Aleksander, ta »neznansko spretni fičfirič« (kot ga, ob očitkih »razuzdanosti« in »barabije«, imenuje Odisej), podkupuje svetnike, jih zavaja z lažnimi argumenti, pa vendar nam ga je skoraj žal, ko vidimo (v besednem dvoboju z Antenorjem), koliko neumnejši je od njega in neodgovoren pač zaradi svoje mladosti (kot sodi Zbor).
Še večji demagog je Hiketaon, Kochanowski obsoja v njem svojeglavost poljske šlahte, ki si je hotela krojiti pravico predvsem s svojo sabljo, pa vendar ne moremo kar tako zavreči njegove volje, da noče biti manjvreden Azijec, »barbar«, v odnosu do grške »gospode«.
Dobrodušni Priam ima premalo odločnosti v sebi, da bi bil dober kralj, pa ga vendar po človeško razumemo, ko se kot oče raje ne poglablja v to, kako si je Aleksander pridobil Heleno.
Lepa Helena je v drami mogoče še najmanj izrazita, pač pa je bila Kochanowskemu potrebna zato, da v pogovoru z njo, skozi usta živo ustvarjene stare pestunje (pa tudi same Helene), izrazi svoj stoiški pogled na življenje.
Zelo odločno so (preko Zbora) izraženi pogledi na upravljanje države, predvsem o odgovornosti »vladajočih«, skozi Odisejeva usta pa kritika pomehkužene mladine.
Odisejevi modrosti je blizu premočrtni Antenor, za katerega tudi Sovre v uvodu v Iliado pravi, da je »po bistrini duha sam neke vrste Odisej«.
Veliki poljski nadaljevalec Kochanowskega v 19.stoletju, pesnik Adam Mickiewicz, se je v predavanjih o slovanskih književnostih v Parizu v letih 1840-1842 navduševal nad »preprostostjo in očarljivostjo« te drame, nad »jasnim tokom te pripovedi, ki nima v sebi nič zapletenega, pretiranega.«
Znak, da je do »naselitve« duha Kochanowskega v vse ustvarjene osebe, pa tudi tok pripovedi, res prišlo, pa je prav e n k r a t n o s t uporabljenih besed, ki se jih nikakor ne da zamenjavati s približno enakimi. Ob prevajanju, če sem se le znašla na isti valovni dolžini kot Kochanowski med pisanjem, sem večkrat začutila celo nujnost iste z v o č n e podobe. Ko, recimo, Hiketaon plane s svojim:
»O w a, jak nam kolwiek Grekowie zagrają,
… Tak my już skakać musim?«
se mi je kar samo začelo:
»H o l a, če nam ti Grki nekaj zaigrajo,
pa naj mi že skačemo?«
Podobno je bilo tudi pri nadaljevanju tega govora:
»Bo co Antenor mówi, że nam nic do tego:
B a, i bardzo do tego!«
Izrazito sem čutila, da moram vstaviti tudi nekaj takega:
»Ker kaj Antenor pravi, da nam to ni nič mar:
pa še kako nam je, h a!«
(Podobno se mi je dogajalo tudi med prevajanjem Svatbe Wyspiańskega, ko so se mi kopičili svetli samoglasniki natanko na istih mestih kot avtorju.)
Sploh bo bralec sam opazil, da je jezik posameznih govorcev v drami različen, vendar pa s o d o b e n, tako kot je Kochanowski svojo vsakokratno vizijo oblikoval v s e b i s o d o b n e m jeziku. Ker v tem, in samo v tem je nesmrtnost nekega dela: v besedah tako dognati neko stvar, da ostane za vedno prisotna, ne glede na čas in spremembe jezika v njem.
Verjetno gre za isto slutnjo, kot jo je za kiparjem (Rodinom) povzel Župančič v Dumi: kip je v gmoti kamna že prisoten, treba je pač samo klesati - »odklesati« vse, kar je odveč, klesati besede, dokler ne zvenijo kot bron.
Da bi do takega klesanja prišlo tudi pri prevajalcu, pa je verjetno potrebno strogo upoštevanje oblike, štetje zlogov, in to (če je le mogoče) ob uporabi istih besed. V pričujočem prevodu ima vsak verz (z minimalnimi izjemami) natanko isto število zlogov kot v originalu, se pravi 11, 12 ali (to je pri Kochanowskem najpogosteje, predvsem pri bolj izbranem govoru) 13, pesmi Zbora pa imajo spet svoj ritem. (To strogo upoštevanje oblike sem vpeljala tudi ob edinih dveh verzih, ki ju Kochanowski ni razvil do konca, ampak zapisal samo prvi, sedemzložni del 13-erca. Tudi originalni naslov ima tako obliko (Odprawa posłów greckich), jaz pa sem jo razvila v polni 13-erec, tudi zato, ker nosi beseda odprawa oba uporabljena pojma v sebi.)
Spremna beseda k prevodu drame Jan Kochanowski, Sprejem in zavrnitev grških odposlancev, Nova revija 2008/312-314
