Z mano se pa godi naslednje: sem na Siciliji, smučam na Etni, popivam s Ferlinghettijem in imam svojega šoferja.
Zgodilo se je, da je nekak G. C. Vigorelli, založnik in predsednik nekakšne kulturniške mafije, prišel v Ljubljano, me zavohal in me povabil na Taormino, kjer kot edini Jugoslovan zastopam barve nekakšne poezije, ki se bori za prix Taormina, o kateri me prepričujejo, da je samo Nobelova nagrada bolj pomembna. Letos bo dobil nagrado Selaya (Španec), lani jo je Holan, še prej pa Ahmatova. Pravkar sem imel interview za švicarsko televizijo. Če prištejem še novico, da sem v Taormini živel v renesančnem, preurejenem samostanu, kjer je penzijon 32.000 lir dnevno, sem zaključil s sensacionalnimi novicami in prehajam na dejstvo, da ni bolj dolgočasnih ljudi, kot so pesniki in žirija (vsa po vrsti iz rektorjev univerz). Videti je, da prireja italijanska aristokracija nostalgični mednarodni spektakel, ganljiv, senilen in veličasten.
Edini živ človek, ki se ga je dalo odkriti pod vlogami, ki jih vsi igramo, je Ferlinghetti. Naredili smo svojo mafijo: dva tonska tehnika televizije iz Lugana, Ferlinghetti in jaz. Vzpostavili smo svoja pravila, se grozno prekršili prozi socialnim normam, vendar ne zehamo več od dogočasja in whiskijev kot prve dni. Žal mi je, da ne morem na Japonsko, kamor iz Rima leti Ferlinghetti, ker mora v Kyotu nujno pogledati, če je še tam neka Šiu-Čiu-Čiu, ali ga je že pozabila in me vabi zraven, kakor tudi v San Francisko.
Grem v Rim, kjer bom ostal skoraj do novega leta, potem pa v Lucco, kamor pride Maruška, moja zdajšnja punca,, ki ima v Lucchi nekak študentski seminar.
Z Novim letom ali februarja nastopim službo pri Kržišniku v Moderni galeriji. Če ne bi bilo Maruške, bi dejansko odletel za kaki dve leti v Ameriko.
Danes zvečer recitiramo vsak po dve pesmi. Baje bo tihi poetski užitek, ki si ga pripravljajo predvsem južnjaški latifundisti, motila kopica študentov, ki namerava obmetavati nesmrtneže z gnilimi jajci. Če se bo to res zgodilo, s Ferlinghettijem nimava kaj pomišljati, sva se že zmenila, da bova prestopila in z gnilimi jajci obmetala svoje prireditelje, čeprav bo potem fuč antologija slovenske književnosti, ki jo bo tiskal Vigorelli, kar bi bilo končno tudi neumno.
Kako je Miloš? Kaj počenjata z Wojtkom? Pišita kaj. Najlepša hvala za prevode. Doma vse v redu, Andro ima velike stroške za razstavo, ki bo januarja v Moderni galeriji, potem februarja v Zagrebu, aprila pa nas vabi, predvsem slikarje, nek grof, univerzitetni profesor, entuzijast, matematik in pesnik, v svoj grad blizu Hannovra. Andro bo šel, jaz ne vem, če bom mogel, ker bom imel službo in bom verjetno v Nürembergu, kjer so ustanovili nek umetnostni inštitut in bom verjetno po službeni dolžnosti tudi skrbel za zvezo.
Katalog in Tribuna sta dvignila celotedenske polemike na glavnih straneh vseh jugoslovanskih dnevnikov, pisale so se deklaracije, ob tem so se formirale cele nove politične garniture. Vse skupaj je bilo po družbenih konsekvencah dobro in je zelo prezračilo prostor, čeprav je s tem Katalog postal nekaj tolikokrat imenovanega in že zgodovinskega, da smo malo izgubili veselje, pa tudi denarja za revijo, kot je videti, ne bo.
V Rimu je Milenko (...) in naj bi se iskalo zanj galerista (...)
Tukaj se lahko tudi kopamo, jaz se sicer ne, ker je le premrzlo, iz okna lahko utrgam pomarančo in gledam Etno v snegu.
Pozdravljam vse Biedrzycke, še posebej ta malo zverino in vam vsem želim lep Božič in fino leto 69.
Tvoj Tomaž
Opomba: ročno napisano pismo
Pisa, 23. I. 71.
Dragi Katka, Wojtech in Miloš,
že toliko časa nisem pisal, da je res grdo, a zagrizen nepismen sem vedno bolj. Berem pisma, ki jih pišete v Koper, tako da si vas malo predstavljam. Prva dva meseca v Pisi sem prevajal kot črna živina (Simone de Beauvoir), vmes pisal, Maruška je bila tu teden v decembru, jaz pa v Ljubljani od Božiča do 10. I. Te dni pride v Piso Jelka.
Kako ste, kaj dela čisto najmlajši in Miloš. Ana je strašno lušna, živahna in korenjaška, le če me ni, piše Maruška, da je bolj žalostna. Takoj ko se vrnem (15. febr.), se v marcu selimo, ne glede na urejenost, ker so starši za Maruško prehud pritisk, čim me ni, postanejo odnosi napeti. Šola Scuola Normale odlično funkcionira, jaz poslušam samo eno profesorico, ker je Ragghianti, veliko ime za Italijo, slab in nimam kaj odnesti, razen tega se seveda držim bolj daleč, v začetku sem razložil, da sem artista . . . mihče nič noče in se dobro počutim.
Pred dnevom sem se vrnil iz Marseillea in Genove, mislim sem namreč, da bom lahko prodrl, je bila prilika, ker so šli ameriški študentje iz Pise, pa nisem dobil vize, razen tega so me obrali kvartopirci, mi drugi lopovi drago prodali lažni hašiš, tako da sem se po petih dneh moral zateči nazaj. Celo potovanje je bilo neverjetno fino, v Španijo bova pa šla z Maruško mogoče poleti. Knjiga Romanje za Maruško (. . . ) izide verjetno marca, ali najpozneje aprila pri Vipotniku, za Cankarjevo bom verjetno prevajal Pounda, samo ne zdaj, ker se mi nič ne ljubi prevajati in mslim, da imam še kar dober moment za pisanje. Z Akademijo si ne belim zelo glave, imel bom seminar za četrti letnik in umetnost od 1945 naprej in se malo pripravljam. Pošiljam ti pesmi, ki sem jih napisal v Pisi, 12, ki jih ne pošiljam, bo izšlo v Problemih, mislim februarja. Mislim, da se je spet zgodil premik, spet je vdrl glagol, postajajo preproste, nežne, pobožne, na momente skrušene in bolj jasne, mislim, da sem kar zadovoljen, čeprav je večina, kar ti pošiljam, nedefinitivna. Dokončno se mi je izčrpal prostor evropske avantgarde 20.stoletja, vkjučno s konceptualno umetnostjo, ki se mi je zazdela dolgočasna in samo zadnji napor zaprtega sklopa. Berem Hesseja (beri, če dobiš, predvsem Siddharto in Narcis and Goldmund), Tolkiena:Lord of the Rings (v poljščino je preveden), Thimotyja Learyja, Thibetan Book of Death in orientalne mistike. Predvsem hodim dosti v kino, če sem v večjih mestih tudi po dvakrat na dan, in poslušam plošče, ne berem več Francozov okrog Tel Quela, hranim se samo s slikami, ne s teorijo. V Sloveniji in Jugoslaviji mislim, da trenutno v poeziji ni nobenega bistvenega sveta, ki bi šel čez mojega, Iztok se bo moral fino razbiti, trenutno ga je zaribala preciznost. Od tega, kar poznam, se mi zdi, da sem med ta trenutek pišočimi na vrhu med slovanskimi pesniki, piši, če imaš tudi ti podoben občutek in če se ne motim, ta občutek mi precej pomaga, da delam. Jasno mi je, kako bom živel v Ljubljani, popolnoma strogo privatno, vsaka socializacija v Sloveniji je smrtno nevarna, vključno s Problemi. Braco nastopi službo na višji politični šoli kot asistent (je že) 1. januarja, Andro študira, OHO je malo v krizi glede dela, ne pa, kako živijo, Andro dobro izgleda, pač pa Jelka, čeprav dobro dela in se srednje dobro počuti, ni našla prave sredine. Pravi, da so vsi zanimivi mladi v Ljubljani ali daleč drogirani, ali elita Šubičeve gimnazije ali običajni študirajoči dolgočasneži in se nima kam prav vključiti. Povezal sem se z Ravnikarjem mlajšim in bom morda naredil z denarjem njegovega biroja malo založbo pod firmo Slovenija les, kjer je tudi eden izmed direktorjev.Z očetom pokrivata 30 milijard investicij letno, in imata 500 milijonov letno fluidnega kapitala. Po eni strani je zelo vabljivo, ker bi se dalo izdati odlične stvari, po drugi strani pa je business, kar je nevarno. On sam, Edo ml., je odličen, četrt leta je vedno v Angliji in se tako zelo dobro ohranja pri življenju, vso tehniko in administracijo mu opravlja služba v biroju, razen tega je milijonar in ima v Londonu zelo nobel hišo. Te plane držim popolnoma osebno zase, zanje ve samo Maruška in nihče od humanistične družbe, tudi od prijateljev ne. Bil bi zelo dobro plačan, oz. bi bil delničar (neverjetne stvari se dajo zdaj v Sloveniji). Bi bilo potrebno, ker kljub temu, da sem leta 70. ogromno delal in zaslužil čez 4 milijone, živimo z denarjem skrajno na tesnem. Ta dolge pesmi izidejo v Tribuni februarja, med njimi mislim, da sta dobri Mrtvi fantje (čuti se Hlebnikov) in Sveta veda. To se mi je zaključilo. Do 12. febr. sem v Pisi, potem Ljubljana. Imam občutek, da se pri vas zdaj boljša oziroma, da se bo. Piši, kako ste
poljube vsem
Tomaž
Piši mi, če si kje odkrila kakega dobrega pesnika, ne samo modernega, takega, ki bi lahko dobro vplival in nas širil. Avto vozi? Kako je z Wojtkovim doktoratom? Kaj delaš ti? (. . . )
Opomba: ročno napisano pismo
Pripomba lastnice pisma: Spominjam se, da sem mu v odgovoru napisala, naj ne pozabi na poezijo »soimenjaka svojega nečaka« Czesława Miłosza. Pojasnilo glede nekaterih imen: Andro je seveda brat Andraž Šalamun, Jelka pa sestra Jelka Šalamun Vrabec, ki je takrat začela študirati v Ljubljani.
(moj pripis z roko) zač.1972
Dragi Katka, Wojtek, Miloš, Mariusz
Oprostite nam, da smo najbolj leni pisatelji pisem na svetu. Amerika je pa tako: najprej sem jaz vanjo divjaško zagazil, se izživljal, norel in pisal in razvijal tako imenovane socialne kontakte, da sem zlezel ven iz tega internacionalnega pesniškega geta, ki je pravi šmir. Letos nas je petnajst, od tega Marin Sorescu, Romun, ki ga verjetno poznaš, Marek Skwarnicki, Krakow, ki je prišel šele zdaj, pozna Szymańske in je dober prijatelj Prokopa, piši mi kaj o njem, videti je debel in simpatičen. Tu blizu, na Drake University sta Międrzyzecki, slab pesnik, pa zelo kultiviran in simpatičen intelektualec in njegova žena Julia Hartwig, avtorica francoske monografije o Apolinairu.- Simpatičen je Indijec, štiriindvajset let star dober pesnik, ki piše v angleščini, sicer pa nimam preveč rad kontaktov z drugimi int., ker so zgubljeni, ne vzdržijo primerjave z ameriškimi pesniki in so vsi prestrašeni, ker jih tu baje ne tretirajo dovolj veličastno, kot so navajeni doma. Stanujemo v May Flowerju, luksuznem in odioznem bloku, prav zdaj smo se spet uselili vanj, ker smo bili dobre štirinajst dni v hiši Elliotta Andersona, tukajšnjega Associate direktorja, Primoževega in mojega prijatelja. Prevaja me v glavnem Anselm Hollo, se pravi, se najprej prevedem sam in Elliott. Bil sem v New Yorku, kjer sem obiskal lanske znance, Kynaston mcshine mi je obljubil podporo pri iskanju Guggenheima, za drugo leto je žal že prepozno, v Bostonu, kar sicer pa to najbrž veš, in bral pesmice po deželi. Najprej sem imel idejo, da bi ustanovil svoj poetiški magazin, ker sem tu odkril dva mlada odlična pesnika, ki še nista v prometu in ne moreta še tiskati, norel pobirati denar okrog, pa ugotovil, da bi mi vzelo preveč časa, da bi bilo zelo zanimivo za kontakte, ampak preveč dela in idejo opustil. Potem smo se prilagodili, Se malo uredili in začeli resno gledati, kaj bi se naredilo lahko za podaljšanje. Cela situacija je slaba, ker prvič v dvajsetih letih zožujejo prostor univerzam, je vedno manj denarja in tu v Iowi par ljudi, profesorjev zgubi mesto naslednje leto, med njimi tudi Hollo, kar je škoda, ker je tu najboljši profesor, vodi Translation Workshop. Jutri imam zmenek s šefom umetnostne zgodovine, poskušam kaj dobiti, kak vmesen status med profesorjem in študentom. Spomladi sem spet povabljen v New York predavat v neko visoko oficielno organizacijo, kjer so od Jug. predavali Crnobrnja, Leo Mates in Dedijer, bom verjetno prosil ali potipal ambasado, preden se spustim na tak teren. Pesmi so tudi v prevodu kar konkurenčne in tudi pravijo, da sem najboljši pesnik, kar so jih v tem programu imeli. Šef Paul Engel je gromozansko vpliven, Ani stalno kupuje darila; je pa trenutno nekoliko užaljen, ker imam kontakte izven njegove sfere, poročen je z leading chinese novelist Hua Ling, šefom Kitajskega oddelka, najsposobnejšo kačo od ženske, kar sem jih kdaj videl. Writer’s Workshop, to je, po čemer je Iowa znana, tako da so bili v njej ali prihajajo skozi najboljši pesniki, je zelo inteligentna šola, ampak videti že malo preko zenita, sicer pa je še vedno občutek, da je tu bolje kot v Berkeleyu, Harvardu in Stanfordu. Ana je krasna, hodi za tri ure na dan v vrtec, edini otrok v programu, žanje vse komplimente in dobro vozi z ameriškimi otroci, ki so vsi starejši od nje. Maruška prevaja, v začetku ni šlo, ker je bilo preveč dela z Ano, prilagoditvijo, Aninim vnetjem srednjega ušesa in socialnimi obveznostmi. Neverjetno, kako je v Ameriki cenjen Popa, vsaj na oficielni univerzitetni ravni, skoraj bolj kot Milosz in Herbert, interesi študentov so tako daleč razviti, normalno, da jih praktično noben Slovan ne zanima preveč, še najbolj jaz. Z Voznesenskim sem govoril v Mainu in poslušal njegovo kričeče branje, ki ni naredilo največjega vtisa na selektivne ljudi, pač je velika zvezda, plačajo mu 1500 dolarjev za eno branje in ga podpira ves ruski stroj, emigrantski in sovjetski. Študentje umetnosti vsi kot za stavo producirajo konceptualno umetnost, vmes nekatere precej dobre stvari, v glavnem pa odmrlo znano reč iz New Yorka. Slišim, da ste zadovoljni v Ljubljani, da fino delata, da boš pri Problemih nadomestila Rastka, tako je, proč z njim, tista Zoja ga je uglistila, Jesih mi je poslal zelo dobre pesmi, piši mi, prosim, malo o splošni atmosferi, koliko je zadelo Slovenijo, koliko je šlo dol v kulturi, kaj se je skrčilo, ker če prebiram Monde ali Corriere della Serra me grabi črn obup.
Nujno prosim: če v beli pisalni mizi ob oknu ali v predalih svetle omarice v predsobi, verjetno v rumeni kuverti (dokumenti) odkriješ mojo diplomo in mojo odločbo o sprejetju za asistenta, ju obe neseš k sodnemu tolmaču prevesti v angl. in mi pošlješ originala in prevod. Rabim kot kruh nujno in hitro. Še: če med poezijo odkriješ francoskega Maotse tunga in ga pošlješ, ker ga Paul Engle s svojo kačo prevaja v angl. in te knjige tu ni dobiti. Nobenemu prosim črhniti o načrtih za podaljšanje, ki verjetno itak ne bodo prišli skozi. Miłosz se je pustil neumno izrabljati proti komunistični propagandi, da ima tako lepo mesto v Berkeleyu, kompromitiran pa je zaradi tega pri mlajši generaciji. Iskanje papirjev zna biti naporno zaradi nereda, ampak vedi, da morajo biti. Bi se ti ljubilo, če imaš pri roki, poslati kaj poljskih prevodov, ker bi se dalo tu za knjigo na Poljskem verjetno prav tako urediti kot v Krakowu. Krasni kolega z Japonskega me je pravkar prevedel nekaj v japonščino. in Sorescu v romunščino. Poleti bom verjetno z nekim gospodom, ki je gregor Mc Hastie, slabši kot Hollo, ampak boljši kot Michael Scammel, naredil antologijo slov. poezije za UNESCO, moram pa dobiti pristanek z nekaj oficielnih strani, ker gre UNESCO samo na oficielne kontakte, verjetno bom prosil Paternuja kot šefa slavistike. Zato se še ne mudi. Maruška se v primeru, če podaljšam, vrne poleti domov za diplomo, tako da računamo, da bomo Ano lahko malo odložili v Kopru. Ste zdravi, ste fini, igrate odbojko, delaš doktorat? Imate zakurjeno? Slišim, da je Wojtech dal urediti verando. Je sneg? Je morje? Je Wojtek zadovoljen na montanistiki? Božič je bil lep, prekratek, ker smo morali k Paulu Engelu pozneje, za Novo leto je morala Maruška skuhati nacionalno jed - bučke za štirideset ljudi in karfijolo, je bilo štirideset jedi in vse je krasno, edino to, ko sem se odločil, da bi ostal, pa ni jasno, če bom lahko, ni dobro. Imamo star velik ameriški avto. Rambler, iz katerega gledamo zimo, Maruška odlično kuha, sauno v hiši, veselje in simpatične mlade prijatelje, ki so strahotno dolgolasi in svinjski, ampak vsi znajo ali grško, ali kitajsko, imajo po več M.A., naravnost grozljivoi ali so PH. D., pa brez službe, zadnjič se je mladi Ph. D. iz ameriške literature vrnil iz Chicaga. Kandidiralo je 50! dr. za mesto na univerzi (skromna začetna plača), vsi so bili na kupu in so na koncu izbrali tista dva, ki sta bila hitrejša pri intervjuju. Nivo nadpovprečja med študenti in med zgornjim slojem inteligence je fantastičen, čutijo se velike možnosti, ki pa se krčijo. Tako, pozdravljeni, krik na pomoč za dokumente in kaj novic upamo
(pripis z roko) Tomaž
ANA Maruška
Pripomba ob »Slišim, da ... boš pri Problemih«: Ta govorica takrat sploh ni prišla do mene. Tomaž si je čenče dostikrat zelo po svoje predstavljal. Čim starejši je bil, tem bolj je znal pretiravati. V svojem zadnjem pogovoru, ki ga je Šteger (neavtoriziranega!) objavil v knjigi Jutro, pa je ob mojem imenu spletel nekaj tako absurdalnega, kot da piše eno od tistih svojih pesmi, kjer je ob pomoči resničnih (ali delno resničnih) drobcev iz življenja svojih sorodnikov stopal na rob norosti.
(moj pripis z roko) 1972
Draga Katarinca,
hvala za pismo. Glede pesmi imaš prav. Prvih sedem ni dobrih, prosil bi te, če predaš cegelc, ki ga bom napisal za PČ, naj jih ne tiskajo. Itak jih je preveč. Pisanje se je precej pomirilo, ker se je življenje normaliziralo in se je treba tepsti z zahtevami teh komparativistov, ki noč in dan čepijo v knjigah, goltajo kot mašine, producirajo zelo jasne in dobre resumeje, ampak nič več. Permanentna lakota te nesrečne rase ljudstva, ker ne vejo, kje sami stojijo, oziroma ne definirajo svoje pozicije. Da bi bila zadeva še nesrečnejša so naivni levičarji in je njihov marksizem, ki nima nobenega socialnega ozadja, nekaj tako smešnega, da me po tleh meče. Delajo pa kot zverine. Glede otrok nikakor ne čakaj dvajset let, ampak si zdaj pomagaj z vrtci in podobnim, da te ne požrejo. Seveda so zverine, ampak prehoden pojav niso, tu se boš usekala, če tako misliš, razen tega se tu splača zgledovati po Američanih, ki se na njih ne obesijo in niso do te mere prestrašeni in odgovorni za njih kot evropski starši. Mi krčevito skušamo najti otroški vrtec, ga ne, tako, da je Maruška zelo zasedena. Tudi se precej otepamo z denarjem, čeprav smo zdaj zrihtali stanovanje prav krasno. Človeški kontakti so v Ljubljani sicer težki, ampak osnova človeških kontaktov je vedno predvsem človek sam. Poskusi se motati kaj okrog mlajših pesnikovalcev in študentov akademije slikarske, tudi mrgoli nadarjenih in senzibilnih mladoletnikov, ki ogromno vedo o muziki, hip stvareh po svetu, berejo dobre knjige itd. Samo z mladimi človek nikoli ne sme narediti napako in kaj vedeti, oziroma širiti svojo pozicijo na njih. Prvič, ker jih ne zanima, drugič, ker je nespametno, ker ti osebno ne doteka nova senzibiliteta. Pravi učitelj je tisti, ki se je sposoben učiti od učečih. Pikiraj na kakega mladega literata, literatinjo in ga, jo uči, odpiraj, posojaj knjige itd. Izmisli si salon, če ne boste ob cenah, Delu in vseh neumnostih vsi znoreli. Verjetno so stvari res šele na začetku in je treba izumiti nivo za daljše močvirje, se pravi kontinuiteto kulture, ne pa modernizme, ki jih na Slovenskem zmeraj pokoplje rahel ruker od nekod in je potem spet sama oštarija okrog. Izmisli si kak dolgoročnejši pameten prevodni program in ga propagiraj, saj Slovenci morajo biti butasti, ko jim pa nihče dobrih knjig ne prevaja. Tukaj so pritiski drugačne vrste, predvsem od tempa in delavne sposobnosti teh ljudi, čeprav so dostikrat zgubljen lehrlauf. Kaj počno Problemaši, rad bi vedel, kako stojijo Znamenja, kako se kdo obnaša in tudi ali se ti zdi primerno, da bi Prešernovo nagrado sprejel, če bi jo dobil (verjetno je ne bom), da ne bi situacije neodgvorno obšel. Ne vem, kako funkcionira objava v PČ, če so Problemi ukinjeni. Jaz sem se odločil tam objavljati, ker sem imel občutek, da prihaja sedem suhih let in v tej sutuaciji je neumno, če je kultura razbita in sektaška. Je Brejc sprejet na Akademijo? Piše Švabić, objavlja dobre nove stvari? Ob priliki bi te prosil, če iztrgaš iz Sodobnosti lanske nove Strniševe pesmi, ali kakršnokoli dobro pisanje, ki bi se pojavilo med mlajšimi. Erotična številka Problemov je presenetljivo dobra, zakonito, da razburja tepce. Tu bi se moral pojaviti Kozak, pa je videti, da ni prišel v Ameriko kot kulturna komisija. Tu čakajo kdaj bo kaka novica, da mu pošljejo listek v Washington, pa nič. Niti najmanj se ne strinjam, da je njegov Klepec slab, čeprav je težek in slaba karma. Predvsem zelo obremenjen. Ampak iluzija je misliti, da se da obremenjenosti rešiti na lahko z odprtostjo, ko ti pa odprtost redno zmrzne. Pošlji mi prosim Podbevška, ko bo zunaj in moje knjižice, ko bodo videle svitlo. Misliš, da bi dobil štipendijo za Indijo, če bi prosil zanjo; baje propadajo, ker nihče ne gre. 200$ v Indiji je trikratna plača mladega docenta in bi imeli dve leti krasen mir. Bi se ti ljubilo gledati v Delo, ko bo verjetno v začetku novembra razpis in mi javiti?
Tu mi bodo trideset pesmi tiskali v knjigi Widhover Press. Manjši, ampak precej cenjeni založnik, končno nekaj sigurnega, bo spomladi zunaj. Večja knjiga, še nič gotovega, razen tiste dolge vrste pri Penguinu.
Kako gredo kompjuterske stvari, plani o privatni kompjuterski obrti ipd. Smo spet slišali, da ste z avtom na srečo prišli samo do ovinka. Bi nehali ga lomiti s tisto dragocenostjo? Ti gre Gombrowicz naprej? Vidiš kako pametno kulturno bitje? Kdo bo nasledil Vipotnika? Pisal sem Mikelnu, naj mi javi, kaj je z usodo rokopisa, mogoče bi te prosil, da čez kake štirinajst dni, povprašaš po telefonu, če imajo kaj novic. So me Dialogi tiskali? Miheličevi sem ponudil svoje dobre prevode dobrih stvari za Le Livre Slovène z Anselmovim uvodom.
Blaznost se je lepo pomirila, čeprav se je ptičica kar razbohotila in so bile resne stvari, ki so se dobro končale, je vse popisano v knjigi, ki ji je tistih trinajst pesmi začetek. Ana je krasna, zelo aktivna, dosti pleše, Maruška hodi, oziroma študira balet, trikrat, štirikrat na teden imamo požrtije in ogromno ljudi, igral bom v filmu, nag, sposodili smo si dobre plošče. Ameriška knjižnica v Ljubljani ima odlično mlado muziko, plošče si lahko sposodiš. Koncerti so gotovo krasni, ampak stabilizirajo. Skratka vse fino, me bo veselilo slišati novice.
(pripis z roko) Najlepše pozdrave vsem
Tomaž
Opomba: PČ je revija Prostor in čas, stavek »Pošlji mi prosim Podbevška, ko bo zunaj« pa se nanaša na mojo knjigo Anton Podbevšek in njegov čas, ki je bila tik pred izidom.
Yaddo, marec 26, 74
Draga Katarinca in tvoja družina,
tu veselje in slava. Besna radost in bučeča svetloba mi je bleščala skozi um, dušo in telo okrog 35 dni in smo napisali knjigo Praznik. Potem preuredili svojo postojanko za enega izmed vesoljnih centrov energije in sreče, kar že je, vodim majhno dopisno ali telefonsko univerzo z ameriškimi pesniki ali takšnimi centri kot je Mkov Lorian Association v Kaliforniji, kjer ima mož svoj college in širi fantastično energijo prenovljenega človeštva. Zdaj besno v prevajanju Balzaca. Maruška me je neverjetno podpirala, jaz njo, sem bom še prišel, oziroma moram zaslužiti toliko, da bomo drugo leto lahko prišli vsi, Maruška in družina v Cambridge. V vesolju je red, Gombrowicz je velika in zanimiva stvar, vendar piska od dekadence in nejasnosti, kar ni v skladu s časom, ki je prazničen. Odpira se nov jezik, jasen, preprost, direkten, kulture ni več treba kazati, šariti z njo, niti se ni treba več boriti z njo z obscenostmi, ironijo in duhovitostmi, kar je vse zares še iskanje in uravnavanje historičnih ran. Temelj našega življenja je čudež, kot permanentna bela, sijajna svetloba. Trenutno sem-najbolj prevajani evropski pesnik svoje generacije v ZDA, čeprav sem bil tako zaseden z delom, da nisem uredil rokopisa za večjo N. Y. založbo in se za zdaj to vidi navzven le še delno. Izšla mi je pa druga knjiga. Razmisli morda, da bi postala specialist za Šalamuna na Poljskem, če ne misliš napisati kakšne večje knjige o Gombrowiczu in jo tiskati zunaj. Če bi se za to odločila, bi se nujno morala poglobiti v Ameriko, obvladati sedanjo ameriščino v poeziji, ki se tu piše, ker je tu že več kot pol moje duše. Zares sem bolj v orbiti tega planeta kot Evrope, oziroma tega, kar ta zemlja že dovoljuje in kaže, medtem ko Evropa ne. Treba bi bilo narediti precejšen switch, z generalnega stališča bi zadeva (študij Amerike) verjetno koristil družini, posebno če mislite potovati in živeti po svetu, bi dal novo energijo poljski tehnologiji. Iz Ljubljane je za vas res pametno oditi, sem premišljal o tem, se bo še sesedalo, v prihodnosti. Jaz mislim to, da sem zdaj četrtič tu, razviti v svoj stalni model življenja, če prej ne, bom v Yaddu spet februarja naslednjega leta. Slovenija kot izbira in specialna hrana ni nezanimiva, predvsem pa mi je odgovornost za ped dvigniti te deprimirane srednje evropske zemlje, da bi se manj ljudi zadušilo v njih. Osnovna energija mlade Ljubljane je neverjetno velika, sem se ponovno o tem prepričal, ko sem prevajal mlade pesnike, vendar tako strašno zaprta, da ni kam rasti.
Kako ste? Tu še zima, vendar jasna, čista svetloba. Najlepše pozdrave Wojtku, Milošu in Mariuszu–(pripis z roko) in seveda tebi.
hug & kiss
(pripis z roko) Tomaž
Catania, 18. XII. 1968s
Draga Katarinca,
Z mano se pa godi naslednje: sem na Siciliji, smučam na Etni, popivam s Ferlinghettijem in imam svojega šoferja.
Zgodilo se je, da je nekak G. C. Vigorelli, založnik in predsednik nekakšne kulturniške mafije, prišel v Ljubljano, me zavohal in me povabil na Taormino, kjer kot edini Jugoslovan zastopam barve nekakšne poezije, ki se bori za prix Taormina, o kateri me prepričujejo, da je samo Nobelova nagrada bolj pomembna. Letos bo dobil nagrado Selaya (Španec), lani jo je Holan, še prej pa Ahmatova. Pravkar sem imel interview za švicarsko televizijo. Če prištejem še novico, da sem v Taormini živel v renesančnem, preurejenem samostanu, kjer je penzijon 32.000 lir dnevno, sem zaključil s sensacionalnimi novicami in prehajam na dejstvo, da ni bolj dolgočasnih ljudi, kot so pesniki in žirija (vsa po vrsti iz rektorjev univerz). Videti je, da prireja italijanska aristokracija nostalgični mednarodni spektakel, ganljiv, senilen in veličasten.
Edini živ človek, ki se ga je dalo odkriti pod vlogami, ki jih vsi igramo, je Ferlinghetti. Naredili smo svojo mafijo: dva tonska tehnika televizije iz Lugana, Ferlinghetti in jaz. Vzpostavili smo svoja pravila, se grozno prekršili prozi socialnim normam, vendar ne zehamo več od dogočasja in whiskijev kot prve dni. Žal mi je, da ne morem na Japonsko, kamor iz Rima leti Ferlinghetti, ker mora v Kyotu nujno pogledati, če je še tam neka Šiu-Čiu-Čiu, ali ga je že pozabila in me vabi zraven, kakor tudi v San Francisko.
Grem v Rim, kjer bom ostal skoraj do novega leta, potem pa v Lucco, kamor pride Maruška, moja zdajšnja punca,, ki ima v Lucchi nekak študentski seminar.
Z Novim letom ali februarja nastopim službo pri Kržišniku v Moderni galeriji. Če ne bi bilo Maruške, bi dejansko odletel za kaki dve leti v Ameriko.
Danes zvečer recitiramo vsak po dve pesmi. Baje bo tihi poetski užitek, ki si ga pripravljajo predvsem južnjaški latifundisti, motila kopica študentov, ki namerava obmetavati nesmrtneže z gnilimi jajci. Če se bo to res zgodilo, s Ferlinghettijem nimava kaj pomišljati, sva se že zmenila, da bova prestopila in z gnilimi jajci obmetala svoje prireditelje, čeprav bo potem fuč antologija slovenske književnosti, ki jo bo tiskal Vigorelli, kar bi bilo končno tudi neumno.
Kako je Miloš? Kaj počenjata z Wojtkom? Pišita kaj. Najlepša hvala za prevode. Doma vse v redu, Andro ima velike stroške za razstavo, ki bo januarja v Moderni galeriji, potem februarja v Zagrebu, aprila pa nas vabi, predvsem slikarje, nek grof, univerzitetni profesor, entuzijast, matematik in pesnik, v svoj grad blizu Hannovra. Andro bo šel, jaz ne vem, če bom mogel, ker bom imel službo in bom verjetno v Nürembergu, kjer so ustanovili nek umetnostni inštitut in bom verjetno po službeni dolžnosti tudi skrbel za zvezo.
Katalog in Tribuna sta dvignila celotedenske polemike na glavnih straneh vseh jugoslovanskih dnevnikov, pisale so se deklaracije, ob tem so se formirale cele nove politične garniture. Vse skupaj je bilo po družbenih konsekvencah dobro in je zelo prezračilo prostor, čeprav je s tem Katalog postal nekaj tolikokrat imenovanega in že zgodovinskega, da smo malo izgubili veselje, pa tudi denarja za revijo, kot je videti, ne bo.
V Rimu je Milenko (...) in naj bi se iskalo zanj galerista (...)
Tukaj se lahko tudi kopamo, jaz se sicer ne, ker je le premrzlo, iz okna lahko utrgam pomarančo in gledam Etno v snegu.
Pozdravljam vse Biedrzycke, še posebej ta malo zverino in vam vsem želim lep Božič in fino leto 69.
Tvoj Tomaž
Opomba: ročno napisano pismo
Pisa, 23. I. 71.
Dragi Katka, Wojtech in Miloš,
že toliko časa nisem pisal, da je res grdo, a zagrizen nepismen sem vedno bolj. Berem pisma, ki jih pišete v Koper, tako da si vas malo predstavljam. Prva dva meseca v Pisi sem prevajal kot črna živina (Simone de Beauvoir), vmes pisal, Maruška je bila tu teden v decembru, jaz pa v Ljubljani od Božiča do 10. I. Te dni pride v Piso Jelka.
Kako ste, kaj dela čisto najmlajši in Miloš. Ana je strašno lušna, živahna in korenjaška, le če me ni, piše Maruška, da je bolj žalostna. Takoj ko se vrnem (15. febr.), se v marcu selimo, ne glede na urejenost, ker so starši za Maruško prehud pritisk, čim me ni, postanejo odnosi napeti. Šola Scuola Normale odlično funkcionira, jaz poslušam samo eno profesorico, ker je Ragghianti, veliko ime za Italijo, slab in nimam kaj odnesti, razen tega se seveda držim bolj daleč, v začetku sem razložil, da sem artista . . . mihče nič noče in se dobro počutim.
Pred dnevom sem se vrnil iz Marseillea in Genove, mislim sem namreč, da bom lahko prodrl, je bila prilika, ker so šli ameriški študentje iz Pise, pa nisem dobil vize, razen tega so me obrali kvartopirci, mi drugi lopovi drago prodali lažni hašiš, tako da sem se po petih dneh moral zateči nazaj. Celo potovanje je bilo neverjetno fino, v Španijo bova pa šla z Maruško mogoče poleti. Knjiga Romanje za Maruško (. . . ) izide verjetno marca, ali najpozneje aprila pri Vipotniku, za Cankarjevo bom verjetno prevajal Pounda, samo ne zdaj, ker se mi nič ne ljubi prevajati in mslim, da imam še kar dober moment za pisanje. Z Akademijo si ne belim zelo glave, imel bom seminar za četrti letnik in umetnost od 1945 naprej in se malo pripravljam. Pošiljam ti pesmi, ki sem jih napisal v Pisi, 12, ki jih ne pošiljam, bo izšlo v Problemih, mislim februarja. Mislim, da se je spet zgodil premik, spet je vdrl glagol, postajajo preproste, nežne, pobožne, na momente skrušene in bolj jasne, mislim, da sem kar zadovoljen, čeprav je večina, kar ti pošiljam, nedefinitivna. Dokončno se mi je izčrpal prostor evropske avantgarde 20.stoletja, vkjučno s konceptualno umetnostjo, ki se mi je zazdela dolgočasna in samo zadnji napor zaprtega sklopa. Berem Hesseja (beri, če dobiš, predvsem Siddharto in Narcis and Goldmund), Tolkiena:Lord of the Rings (v poljščino je preveden), Thimotyja Learyja, Thibetan Book of Death in orientalne mistike. Predvsem hodim dosti v kino, če sem v večjih mestih tudi po dvakrat na dan, in poslušam plošče, ne berem več Francozov okrog Tel Quela, hranim se samo s slikami, ne s teorijo. V Sloveniji in Jugoslaviji mislim, da trenutno v poeziji ni nobenega bistvenega sveta, ki bi šel čez mojega, Iztok se bo moral fino razbiti, trenutno ga je zaribala preciznost. Od tega, kar poznam, se mi zdi, da sem med ta trenutek pišočimi na vrhu med slovanskimi pesniki, piši, če imaš tudi ti podoben občutek in če se ne motim, ta občutek mi precej pomaga, da delam. Jasno mi je, kako bom živel v Ljubljani, popolnoma strogo privatno, vsaka socializacija v Sloveniji je smrtno nevarna, vključno s Problemi. Braco nastopi službo na višji politični šoli kot asistent (je že) 1. januarja, Andro študira, OHO je malo v krizi glede dela, ne pa, kako živijo, Andro dobro izgleda, pač pa Jelka, čeprav dobro dela in se srednje dobro počuti, ni našla prave sredine. Pravi, da so vsi zanimivi mladi v Ljubljani ali daleč drogirani, ali elita Šubičeve gimnazije ali običajni študirajoči dolgočasneži in se nima kam prav vključiti. Povezal sem se z Ravnikarjem mlajšim in bom morda naredil z denarjem njegovega biroja malo založbo pod firmo Slovenija les, kjer je tudi eden izmed direktorjev.Z očetom pokrivata 30 milijard investicij letno, in imata 500 milijonov letno fluidnega kapitala. Po eni strani je zelo vabljivo, ker bi se dalo izdati odlične stvari, po drugi strani pa je business, kar je nevarno. On sam, Edo ml., je odličen, četrt leta je vedno v Angliji in se tako zelo dobro ohranja pri življenju, vso tehniko in administracijo mu opravlja služba v biroju, razen tega je milijonar in ima v Londonu zelo nobel hišo. Te plane držim popolnoma osebno zase, zanje ve samo Maruška in nihče od humanistične družbe, tudi od prijateljev ne. Bil bi zelo dobro plačan, oz. bi bil delničar (neverjetne stvari se dajo zdaj v Sloveniji). Bi bilo potrebno, ker kljub temu, da sem leta 70. ogromno delal in zaslužil čez 4 milijone, živimo z denarjem skrajno na tesnem. Ta dolge pesmi izidejo v Tribuni februarja, med njimi mislim, da sta dobri Mrtvi fantje (čuti se Hlebnikov) in Sveta veda. To se mi je zaključilo. Do 12. febr. sem v Pisi, potem Ljubljana. Imam občutek, da se pri vas zdaj boljša oziroma, da se bo. Piši, kako ste
poljube vsem
Tomaž
Piši mi, če si kje odkrila kakega dobrega pesnika, ne samo modernega, takega, ki bi lahko dobro vplival in nas širil. Avto vozi? Kako je z Wojtkovim doktoratom? Kaj delaš ti? (. . . )
Opomba: ročno napisano pismo
Pripomba lastnice pisma: Spominjam se, da sem mu v odgovoru napisala, naj ne pozabi na poezijo »soimenjaka svojega nečaka« Czesława Miłosza. Pojasnilo glede nekaterih imen: Andro je seveda brat Andraž Šalamun, Jelka pa sestra Jelka Šalamun Vrabec, ki je takrat začela študirati v Ljubljani.
(moj pripis z roko) zač.1972
Dragi Katka, Wojtek, Miloš, Mariusz
Oprostite nam, da smo najbolj leni pisatelji pisem na svetu. Amerika je pa tako: najprej sem jaz vanjo divjaško zagazil, se izživljal, norel in pisal in razvijal tako imenovane socialne kontakte, da sem zlezel ven iz tega internacionalnega pesniškega geta, ki je pravi šmir. Letos nas je petnajst, od tega Marin Sorescu, Romun, ki ga verjetno poznaš, Marek Skwarnicki, Krakow, ki je prišel šele zdaj, pozna Szymańske in je dober prijatelj Prokopa, piši mi kaj o njem, videti je debel in simpatičen. Tu blizu, na Drake University sta Międrzyzecki, slab pesnik, pa zelo kultiviran in simpatičen intelektualec in njegova žena Julia Hartwig, avtorica francoske monografije o Apolinairu.- Simpatičen je Indijec, štiriindvajset let star dober pesnik, ki piše v angleščini, sicer pa nimam preveč rad kontaktov z drugimi int., ker so zgubljeni, ne vzdržijo primerjave z ameriškimi pesniki in so vsi prestrašeni, ker jih tu baje ne tretirajo dovolj veličastno, kot so navajeni doma. Stanujemo v May Flowerju, luksuznem in odioznem bloku, prav zdaj smo se spet uselili vanj, ker smo bili dobre štirinajst dni v hiši Elliotta Andersona, tukajšnjega Associate direktorja, Primoževega in mojega prijatelja. Prevaja me v glavnem Anselm Hollo, se pravi, se najprej prevedem sam in Elliott. Bil sem v New Yorku, kjer sem obiskal lanske znance, Kynaston mcshine mi je obljubil podporo pri iskanju Guggenheima, za drugo leto je žal že prepozno, v Bostonu, kar sicer pa to najbrž veš, in bral pesmice po deželi. Najprej sem imel idejo, da bi ustanovil svoj poetiški magazin, ker sem tu odkril dva mlada odlična pesnika, ki še nista v prometu in ne moreta še tiskati, norel pobirati denar okrog, pa ugotovil, da bi mi vzelo preveč časa, da bi bilo zelo zanimivo za kontakte, ampak preveč dela in idejo opustil. Potem smo se prilagodili, Se malo uredili in začeli resno gledati, kaj bi se naredilo lahko za podaljšanje. Cela situacija je slaba, ker prvič v dvajsetih letih zožujejo prostor univerzam, je vedno manj denarja in tu v Iowi par ljudi, profesorjev zgubi mesto naslednje leto, med njimi tudi Hollo, kar je škoda, ker je tu najboljši profesor, vodi Translation Workshop. Jutri imam zmenek s šefom umetnostne zgodovine, poskušam kaj dobiti, kak vmesen status med profesorjem in študentom. Spomladi sem spet povabljen v New York predavat v neko visoko oficielno organizacijo, kjer so od Jug. predavali Crnobrnja, Leo Mates in Dedijer, bom verjetno prosil ali potipal ambasado, preden se spustim na tak teren. Pesmi so tudi v prevodu kar konkurenčne in tudi pravijo, da sem najboljši pesnik, kar so jih v tem programu imeli. Šef Paul Engel je gromozansko vpliven, Ani stalno kupuje darila; je pa trenutno nekoliko užaljen, ker imam kontakte izven njegove sfere, poročen je z leading chinese novelist Hua Ling, šefom Kitajskega oddelka, najsposobnejšo kačo od ženske, kar sem jih kdaj videl. Writer’s Workshop, to je, po čemer je Iowa znana, tako da so bili v njej ali prihajajo skozi najboljši pesniki, je zelo inteligentna šola, ampak videti že malo preko zenita, sicer pa je še vedno občutek, da je tu bolje kot v Berkeleyu, Harvardu in Stanfordu. Ana je krasna, hodi za tri ure na dan v vrtec, edini otrok v programu, žanje vse komplimente in dobro vozi z ameriškimi otroci, ki so vsi starejši od nje. Maruška prevaja, v začetku ni šlo, ker je bilo preveč dela z Ano, prilagoditvijo, Aninim vnetjem srednjega ušesa in socialnimi obveznostmi. Neverjetno, kako je v Ameriki cenjen Popa, vsaj na oficielni univerzitetni ravni, skoraj bolj kot Milosz in Herbert, interesi študentov so tako daleč razviti, normalno, da jih praktično noben Slovan ne zanima preveč, še najbolj jaz. Z Voznesenskim sem govoril v Mainu in poslušal njegovo kričeče branje, ki ni naredilo največjega vtisa na selektivne ljudi, pač je velika zvezda, plačajo mu 1500 dolarjev za eno branje in ga podpira ves ruski stroj, emigrantski in sovjetski. Študentje umetnosti vsi kot za stavo producirajo konceptualno umetnost, vmes nekatere precej dobre stvari, v glavnem pa odmrlo znano reč iz New Yorka. Slišim, da ste zadovoljni v Ljubljani, da fino delata, da boš pri Problemih nadomestila Rastka, tako je, proč z njim, tista Zoja ga je uglistila, Jesih mi je poslal zelo dobre pesmi, piši mi, prosim, malo o splošni atmosferi, koliko je zadelo Slovenijo, koliko je šlo dol v kulturi, kaj se je skrčilo, ker če prebiram Monde ali Corriere della Serra me grabi črn obup.
Nujno prosim: če v beli pisalni mizi ob oknu ali v predalih svetle omarice v predsobi, verjetno v rumeni kuverti (dokumenti) odkriješ mojo diplomo in mojo odločbo o sprejetju za asistenta, ju obe neseš k sodnemu tolmaču prevesti v angl. in mi pošlješ originala in prevod. Rabim kot kruh nujno in hitro. Še: če med poezijo odkriješ francoskega Maotse tunga in ga pošlješ, ker ga Paul Engle s svojo kačo prevaja v angl. in te knjige tu ni dobiti. Nobenemu prosim črhniti o načrtih za podaljšanje, ki verjetno itak ne bodo prišli skozi. Miłosz se je pustil neumno izrabljati proti komunistični propagandi, da ima tako lepo mesto v Berkeleyu, kompromitiran pa je zaradi tega pri mlajši generaciji. Iskanje papirjev zna biti naporno zaradi nereda, ampak vedi, da morajo biti. Bi se ti ljubilo, če imaš pri roki, poslati kaj poljskih prevodov, ker bi se dalo tu za knjigo na Poljskem verjetno prav tako urediti kot v Krakowu. Krasni kolega z Japonskega me je pravkar prevedel nekaj v japonščino. in Sorescu v romunščino. Poleti bom verjetno z nekim gospodom, ki je gregor Mc Hastie, slabši kot Hollo, ampak boljši kot Michael Scammel, naredil antologijo slov. poezije za UNESCO, moram pa dobiti pristanek z nekaj oficielnih strani, ker gre UNESCO samo na oficielne kontakte, verjetno bom prosil Paternuja kot šefa slavistike. Zato se še ne mudi. Maruška se v primeru, če podaljšam, vrne poleti domov za diplomo, tako da računamo, da bomo Ano lahko malo odložili v Kopru. Ste zdravi, ste fini, igrate odbojko, delaš doktorat? Imate zakurjeno? Slišim, da je Wojtech dal urediti verando. Je sneg? Je morje? Je Wojtek zadovoljen na montanistiki? Božič je bil lep, prekratek, ker smo morali k Paulu Engelu pozneje, za Novo leto je morala Maruška skuhati nacionalno jed - bučke za štirideset ljudi in karfijolo, je bilo štirideset jedi in vse je krasno, edino to, ko sem se odločil, da bi ostal, pa ni jasno, če bom lahko, ni dobro. Imamo star velik ameriški avto. Rambler, iz katerega gledamo zimo, Maruška odlično kuha, sauno v hiši, veselje in simpatične mlade prijatelje, ki so strahotno dolgolasi in svinjski, ampak vsi znajo ali grško, ali kitajsko, imajo po več M.A., naravnost grozljivoi ali so PH. D., pa brez službe, zadnjič se je mladi Ph. D. iz ameriške literature vrnil iz Chicaga. Kandidiralo je 50! dr. za mesto na univerzi (skromna začetna plača), vsi so bili na kupu in so na koncu izbrali tista dva, ki sta bila hitrejša pri intervjuju. Nivo nadpovprečja med študenti in med zgornjim slojem inteligence je fantastičen, čutijo se velike možnosti, ki pa se krčijo. Tako, pozdravljeni, krik na pomoč za dokumente in kaj novic upamo
(pripis z roko) Tomaž
ANA Maruška
Pripomba ob »Slišim, da ... boš pri Problemih«: Ta govorica takrat sploh ni prišla do mene. Tomaž si je čenče dostikrat zelo po svoje predstavljal. Čim starejši je bil, tem bolj je znal pretiravati. V svojem zadnjem pogovoru, ki ga je Šteger (neavtoriziranega!) objavil v knjigi Jutro, pa je ob mojem imenu spletel nekaj tako absurdalnega, kot da piše eno od tistih svojih pesmi, kjer je ob pomoči resničnih (ali delno resničnih) drobcev iz življenja svojih sorodnikov stopal na rob norosti.
(moj pripis z roko) 1972
Draga Katarinca,
hvala za pismo. Glede pesmi imaš prav. Prvih sedem ni dobrih, prosil bi te, če predaš cegelc, ki ga bom napisal za PČ, naj jih ne tiskajo. Itak jih je preveč. Pisanje se je precej pomirilo, ker se je življenje normaliziralo in se je treba tepsti z zahtevami teh komparativistov, ki noč in dan čepijo v knjigah, goltajo kot mašine, producirajo zelo jasne in dobre resumeje, ampak nič več. Permanentna lakota te nesrečne rase ljudstva, ker ne vejo, kje sami stojijo, oziroma ne definirajo svoje pozicije. Da bi bila zadeva še nesrečnejša so naivni levičarji in je njihov marksizem, ki nima nobenega socialnega ozadja, nekaj tako smešnega, da me po tleh meče. Delajo pa kot zverine. Glede otrok nikakor ne čakaj dvajset let, ampak si zdaj pomagaj z vrtci in podobnim, da te ne požrejo. Seveda so zverine, ampak prehoden pojav niso, tu se boš usekala, če tako misliš, razen tega se tu splača zgledovati po Američanih, ki se na njih ne obesijo in niso do te mere prestrašeni in odgovorni za njih kot evropski starši. Mi krčevito skušamo najti otroški vrtec, ga ne, tako, da je Maruška zelo zasedena. Tudi se precej otepamo z denarjem, čeprav smo zdaj zrihtali stanovanje prav krasno. Človeški kontakti so v Ljubljani sicer težki, ampak osnova človeških kontaktov je vedno predvsem človek sam. Poskusi se motati kaj okrog mlajših pesnikovalcev in študentov akademije slikarske, tudi mrgoli nadarjenih in senzibilnih mladoletnikov, ki ogromno vedo o muziki, hip stvareh po svetu, berejo dobre knjige itd. Samo z mladimi človek nikoli ne sme narediti napako in kaj vedeti, oziroma širiti svojo pozicijo na njih. Prvič, ker jih ne zanima, drugič, ker je nespametno, ker ti osebno ne doteka nova senzibiliteta. Pravi učitelj je tisti, ki se je sposoben učiti od učečih. Pikiraj na kakega mladega literata, literatinjo in ga, jo uči, odpiraj, posojaj knjige itd. Izmisli si salon, če ne boste ob cenah, Delu in vseh neumnostih vsi znoreli. Verjetno so stvari res šele na začetku in je treba izumiti nivo za daljše močvirje, se pravi kontinuiteto kulture, ne pa modernizme, ki jih na Slovenskem zmeraj pokoplje rahel ruker od nekod in je potem spet sama oštarija okrog. Izmisli si kak dolgoročnejši pameten prevodni program in ga propagiraj, saj Slovenci morajo biti butasti, ko jim pa nihče dobrih knjig ne prevaja. Tukaj so pritiski drugačne vrste, predvsem od tempa in delavne sposobnosti teh ljudi, čeprav so dostikrat zgubljen lehrlauf. Kaj počno Problemaši, rad bi vedel, kako stojijo Znamenja, kako se kdo obnaša in tudi ali se ti zdi primerno, da bi Prešernovo nagrado sprejel, če bi jo dobil (verjetno je ne bom), da ne bi situacije neodgvorno obšel. Ne vem, kako funkcionira objava v PČ, če so Problemi ukinjeni. Jaz sem se odločil tam objavljati, ker sem imel občutek, da prihaja sedem suhih let in v tej sutuaciji je neumno, če je kultura razbita in sektaška. Je Brejc sprejet na Akademijo? Piše Švabić, objavlja dobre nove stvari? Ob priliki bi te prosil, če iztrgaš iz Sodobnosti lanske nove Strniševe pesmi, ali kakršnokoli dobro pisanje, ki bi se pojavilo med mlajšimi. Erotična številka Problemov je presenetljivo dobra, zakonito, da razburja tepce. Tu bi se moral pojaviti Kozak, pa je videti, da ni prišel v Ameriko kot kulturna komisija. Tu čakajo kdaj bo kaka novica, da mu pošljejo listek v Washington, pa nič. Niti najmanj se ne strinjam, da je njegov Klepec slab, čeprav je težek in slaba karma. Predvsem zelo obremenjen. Ampak iluzija je misliti, da se da obremenjenosti rešiti na lahko z odprtostjo, ko ti pa odprtost redno zmrzne. Pošlji mi prosim Podbevška, ko bo zunaj in moje knjižice, ko bodo videle svitlo. Misliš, da bi dobil štipendijo za Indijo, če bi prosil zanjo; baje propadajo, ker nihče ne gre. 200$ v Indiji je trikratna plača mladega docenta in bi imeli dve leti krasen mir. Bi se ti ljubilo gledati v Delo, ko bo verjetno v začetku novembra razpis in mi javiti?
Tu mi bodo trideset pesmi tiskali v knjigi Widhover Press. Manjši, ampak precej cenjeni založnik, končno nekaj sigurnega, bo spomladi zunaj. Večja knjiga, še nič gotovega, razen tiste dolge vrste pri Penguinu.
Kako gredo kompjuterske stvari, plani o privatni kompjuterski obrti ipd. Smo spet slišali, da ste z avtom na srečo prišli samo do ovinka. Bi nehali ga lomiti s tisto dragocenostjo? Ti gre Gombrowicz naprej? Vidiš kako pametno kulturno bitje? Kdo bo nasledil Vipotnika? Pisal sem Mikelnu, naj mi javi, kaj je z usodo rokopisa, mogoče bi te prosil, da čez kake štirinajst dni, povprašaš po telefonu, če imajo kaj novic. So me Dialogi tiskali? Miheličevi sem ponudil svoje dobre prevode dobrih stvari za Le Livre Slovène z Anselmovim uvodom.
Blaznost se je lepo pomirila, čeprav se je ptičica kar razbohotila in so bile resne stvari, ki so se dobro končale, je vse popisano v knjigi, ki ji je tistih trinajst pesmi začetek. Ana je krasna, zelo aktivna, dosti pleše, Maruška hodi, oziroma študira balet, trikrat, štirikrat na teden imamo požrtije in ogromno ljudi, igral bom v filmu, nag, sposodili smo si dobre plošče. Ameriška knjižnica v Ljubljani ima odlično mlado muziko, plošče si lahko sposodiš. Koncerti so gotovo krasni, ampak stabilizirajo. Skratka vse fino, me bo veselilo slišati novice.
(pripis z roko) Najlepše pozdrave vsem
Tomaž
Opomba: PČ je revija Prostor in čas, stavek »Pošlji mi prosim Podbevška, ko bo zunaj« pa se nanaša na mojo knjigo Anton Podbevšek in njegov čas, ki je bila tik pred izidom.
Yaddo, marec 26, 74
Draga Katarinca in tvoja družina,
tu veselje in slava. Besna radost in bučeča svetloba mi je bleščala skozi um, dušo in telo okrog 35 dni in smo napisali knjigo Praznik. Potem preuredili svojo postojanko za enega izmed vesoljnih centrov energije in sreče, kar že je, vodim majhno dopisno ali telefonsko univerzo z ameriškimi pesniki ali takšnimi centri kot je Mkov Lorian Association v Kaliforniji, kjer ima mož svoj college in širi fantastično energijo prenovljenega človeštva. Zdaj besno v prevajanju Balzaca. Maruška me je neverjetno podpirala, jaz njo, sem bom še prišel, oziroma moram zaslužiti toliko, da bomo drugo leto lahko prišli vsi, Maruška in družina v Cambridge. V vesolju je red, Gombrowicz je velika in zanimiva stvar, vendar piska od dekadence in nejasnosti, kar ni v skladu s časom, ki je prazničen. Odpira se nov jezik, jasen, preprost, direkten, kulture ni več treba kazati, šariti z njo, niti se ni treba več boriti z njo z obscenostmi, ironijo in duhovitostmi, kar je vse zares še iskanje in uravnavanje historičnih ran. Temelj našega življenja je čudež, kot permanentna bela, sijajna svetloba. Trenutno sem-najbolj prevajani evropski pesnik svoje generacije v ZDA, čeprav sem bil tako zaseden z delom, da nisem uredil rokopisa za večjo N. Y. založbo in se za zdaj to vidi navzven le še delno. Izšla mi je pa druga knjiga. Razmisli morda, da bi postala specialist za Šalamuna na Poljskem, če ne misliš napisati kakšne večje knjige o Gombrowiczu in jo tiskati zunaj. Če bi se za to odločila, bi se nujno morala poglobiti v Ameriko, obvladati sedanjo ameriščino v poeziji, ki se tu piše, ker je tu že več kot pol moje duše. Zares sem bolj v orbiti tega planeta kot Evrope, oziroma tega, kar ta zemlja že dovoljuje in kaže, medtem ko Evropa ne. Treba bi bilo narediti precejšen switch, z generalnega stališča bi zadeva (študij Amerike) verjetno koristil družini, posebno če mislite potovati in živeti po svetu, bi dal novo energijo poljski tehnologiji. Iz Ljubljane je za vas res pametno oditi, sem premišljal o tem, se bo še sesedalo, v prihodnosti. Jaz mislim to, da sem zdaj četrtič tu, razviti v svoj stalni model življenja, če prej ne, bom v Yaddu spet februarja naslednjega leta. Slovenija kot izbira in specialna hrana ni nezanimiva, predvsem pa mi je odgovornost za ped dvigniti te deprimirane srednje evropske zemlje, da bi se manj ljudi zadušilo v njih. Osnovna energija mlade Ljubljane je neverjetno velika, sem se ponovno o tem prepričal, ko sem prevajal mlade pesnike, vendar tako strašno zaprta, da ni kam rasti.
Kako ste? Tu še zima, vendar jasna, čista svetloba. Najlepše pozdrave Wojtku, Milošu in Mariuszu–(pripis z roko) in seveda tebi.
