nežno kakor vzdih pade list v smrt
pred mano ves tih
v meni si kot si v dušah dreves in pticah ki so odletele
v praznini večera otožen šelest
molče se dotikava ko stopava v deževen večer ovita v hlad in ujeta v čuden objem
kako tiha in otožna si v meni – jesen
ljubim te v tvoji barvitosti
razgaljeno in predano daritvi onkraj meglenih tančic
ljubim te prav takšno
polno dozorelih sadežev katerih sladkost me poželjiva vabi
visoko čez nebo leti jata ptic
sledim jim v jesen
rosa tega jutra mi omoči čevlje korake, ki odhajajo z menoj
skozme gre vsa vera vate in vsa bolečina tvoje laži
čeprav si mogočen val se na koncu vendar razliješ da odložiš utrujeno dušo in zabrišeš stopinje v pesku
na beli steni temna vrzel svetlobe; moja senca brez obraza negacija moje podobe
slišim te vsrkavaš me vase
na pragu kri ptice ki je priletela skozme v staro gnezdo
boleča sled onkraj tvojih steklenih vrat
prideš kot pride smrt v noči polni besed in ležeš v bel mrtvaški prt v pesem
je beseda neizgovorjena prazen prostor v našem potovanju
pod nebesnim svodom spite kot pokopani opomini
z zaprtimi očmi sanjate materino bližino in toplo sonce onstran mrzle noči
dotakneš se me in znova spet odtečeš – samo vzdih je vmes
v brenčanju čebel vonj po lipi senca polna spominov ostarelega otroka
samo za trenutek postoj v moji poeziji – dotakniva se, preden greš skozme
korak je negotov ko stopam ob tebi – v tvoji svetlobi sem le sled senca
črke na papirju zaznamuje jutro kot sled temnih sanj v svetlobi dneva
žejen se utapljam v usedlinah besed – vodnjak je preglobok, da bi zajel
oba drug v drugega se izlivava vanj v ta najin sveti kelih brez dna
razpet čez te boke se pogrezam vate vse dokler ne zaprem oči kot Bog
med ta bela stegna odletijo ptice da bi gnezdile, tam v tvojem vrtu
Eva, v tvojih očeh še biva tisti sram – greh najinih golih teles v raju
svoj čaj v skodelici postaviš pred mene – koliko drobnih daritev je v njem
v zemlji moje rane le zadiši pomlad – tvoja magnolija znova cveti
kako ognjevito sva plesala najin ples moja mala ciganka
spominjam se tiste violine in ritma tvoje strasti
plesala sva in plesala … in jaz sem ti neprestano zrl v oči omotičen in pijan
toda še preden se je pepel nočnih ognjev ohladil si se razblinila
v prazen dan
nato nekdo zavpije POJDITE NAPREJ – DO VRAT
vznemirjenje
nekdo pred menoj nekaj zamrmra in se odkašlja drugi molčimo
do vrat
Dvigam te mrzle kamne Obračam jih Toda pod njimi ne vidim trav Samo pusta zemlja je … Božje njive v katere angeli sejejo mrtvo seme
Ostajajo prevrnjeni kot skrunitev vseh skrivnosti vseh hotenj vseh bolečin vseh solza in ljubezni
po levitvi je njena koža prazna
v njej ni več sonca ne časa in ne črede mehkih dotikov
nebo nad njo je črno brez ptic
le list in siv oblak na gladini luže – preko jeseni samo še korak
