Politiki rešujejo Svet. Pripnite se!
Ne, politiki niso lastovice. Oni ne prinesejo pomladi in nikoli ne odletijo.
Tudi ko umre zadnje upanje, politiki ostanejo.
Ideali politikov umrejo, ko ti postanejo oblast.
V senci politike se iščejo poti do naše svetle prihodnosti.
V politiki ni diskriminacije. Vsi različni – vsi enaki!
Ko umre gosenica, se rodi metulj, ko odide politik, ga zamenja – nov politik.
Ne vem, iz katerega primata se je razvil človek, a politik se je zagotovo iz goril. Te so edine, ki se tolčejo po prsih.
Filozofski presežek naše politike je – dvotirnost.
Narod, ki je razklan, je tudi v svoji celosti le polovičen.
V večnem ideološkem boju med rdečo zvezdo in križem, zmaguje slednji. Že skoraj vsakdo izmed nas nosi svojega.
Ker se iz napak učimo, jih politiki neprestano ponavljajo kot del svojega vseživljenjskega učenja.
Naredili smo že toliko kardinalnih napak, da si zaslužimo več kot le enega kardinala.
Izvoljena nepoštenost najbolj boli.
Bankirji tečejo zadnji – ”častni” krog.
Iz bančnih nebes počasi padajo bogovi.
Denar nam je dobesedno spolzel skozi prste desnice in levice.
Dolg je postal globok.
Našim bankam so zazvonili vsi zvonovi. Med njimi tudi dva posvečena.
Roka roko umije, dve obraz, štiri pa denar.
Banka brez denarja je le še ničvredna javna hiša.
Družbo delimo na elito in ostale.
Denar je sveta revežev vladar.
Medtem ko reveži životarijo, tajkuni sploh ne živijo. Oni le hlastajo.
Pohlep ubija! Reveže.
Lačni umirajo hitreje kot siti, pa je prvih vseeno vedno več.
Velike ribe žrejo male, male pa se žrejo same.
Velike ribe plavajo pregloboko, da bi jih polovili.
Državno kolesje nekatere zmelje v prah, drugim namelje bogastvo.
Ne, nikoli ne bomo dosegli dna, kajti njihova vreča je brez dna.
Puščavo narave bogatijo zelene oaze, puščavo človeštva pa zgolj - davčne oaze.
Denar spravlja človeka v nesrečo. Zato nesrečniki, bodite vendar pametni in ga vrnite!
Descartesovemu načelu dvoma – mislim, torej sem – bi dodal še svojo skepso – ali pri nas še sploh kdo je?
Misliš, torej boš, a le če misliš tako, kot to pričakujejo drugi.
To, da se iz izkušenj še nismo nič naučili, je moje edino spoznanje.
Ljudski rek, da gre osel samo enkrat na led, je le dokaz več, da nismo osli.
Cilj je vedno na koncu poti. Seveda, če ta ni krožna.
V popolni temi celo tema izgubi smisel.
Kratkovidnim bogovom niti pogled z Olimpa ne razširi obzorja.
Danes ni več ne ljubezni ne sovraštva, so samo še interesi.
Vsi smo postali virtualni verniki. Malikujemo le še ikone na PC oltarju.
Zaradi odgriznjenega jabolka je Bog izgnal Adama in Evo. Danes pa ga morda tudi on že nosi v žepu.
Bog je ustvaril Svet, paralelne svetove pa ustvarjajo njegovi tolmači.
Resnico ubijajo interpreti lastnih sanj.
Do prebuditve so vse sanje popolnoma brezplačne.
Ko se nekoč prebudim iz sanj, bom to še vedno jaz?
Veliko je ljudi, ki zaradi lastnih sanj ne more spati.
Že iz antike velja, da so pesniki tolmači Bogov, čeprav nas nekatere še bog prav ne razume.
Vrč zajema, dokler je cel, pesnik pa šele, ko je v črepinjah.
Pesniška zbirka je pesnikov zdravstveni karton, s popolnim popisom njegovih ran.
Vsaka ljubezen še ni pesem, je pa vsaka pesem ogorek neke ljubezni.
Aforizem je kot kaplja samokritike ob spoznanju lastne nemoči.
Za brezzobost idealizma so krivi mlini na veter.
Sram nas je lahko, da nas ni sram molka.
