PET KORAKOV V BREZTEŽNOST

SREČANJE

»He blew his mind out in a car ...»
The Beatles

Zamišljenega me potisnejo na prehod za pešce. Nekaterim se res mudi. Nasproti pa prihajajo tisti z druge strani ceste. Odsoten grem skoznje. Otroci, neznani ljudje, ženske ... Presune me:

Mojca! Ja, to je ona.

Komaj se zberem.

Mojca! Še danes zjutraj sem se je spomnil. Kakšno naključje. Se je vrnila iz tujine, živi sedaj tu … ?

V trenutku se odločim, da je ne smem izgubiti. Sredi prehoda se obrnem in jo s pogledom poiščem v množici. Začutim neko čudno a prijetno toploto. Počutim se kot otrok, ki je ravnokar dobil svojo najljubšo igračo. Vame se vrnejo časi izpred mnogih let. Celo vonj njene kože.

Hitim za njo .

Še vedno hodi tako privzdignjeno in s tistimi lahkotnimi koraki.

Se je ločila, ali ovdovela in se je zato vrnila v Ljubljano? Morda pa je le na obisku? Ne, zagotovo se je vrnila. Moram jo ogovoriti, se ponovno srečati z njo. Moram!

Pokličem jo:

»Mojca!«

Obrne se in najina pogleda se ponovno srečata kot že tolikokrat prej. A njen ostane začuden in nekoliko zbegan. Vljudno mi odgovori:

»Oprostite, verjetno ste me s kom zamenjali.«

Z vso mirnostjo se obrne in z enakimi koraki odide naprej.

Obstanem na pločniku. Ljudje se me komaj izogibajo. Nikogar več ne vidim in tisto, kar sem še malo prej čutil, se je sesulo v praznino.

Le kako me je lahko pozabila? Bila je ona. Bila je.

ZABAVA

Izstopila je in si pričela oblačiti plašč. Stopil je iz za njo in jo hotel prijeti za roko. Odmaknila jo je.

»Iti moram. Pozno je« In odhitela je v noč, ne da bi se še enkrat obrnila.

Vse je bilo že spokojno. V okoliških blokih skoraj ni bilo več razsvetljenega okna. Iz nekega magičnega sveta pozabe je v trenutku sestopila v prazen prostor. Vase. Polnila sta ga le občutek krivde in iskanje prepričljivega izgovora:

Zabava se je zavlekla in kolegice me niso pustile oditi prej. Vztrajale so, da počakam na torto. Saj mi ni bilo, a Marijana se je tako potrudila, da je nisem hotela razočarati.

Ni vstopila v dvigalo. Počasi se je vzpenjala po stopnicah, a po vsaki ji je bilo težje. V prsih jo je stiskalo, da se je večkrat ustavila.

Mi bo verjel? Kakšne volje je danes? Kaj pa otroci? Je vredno?

Obžalovala je vse, kar se je zgodilo.

Pazljivo je odklenila vrata, slekla plašč in pogledala v otroško sobo. Oba sta mirno spala. Skozi priprta vrata spalnice je opazila, da tudi mož spi. Komaj se je obvladala, da ni zajokala.

Stopila je v kopalnico, se slekla in dolgo dolgo prhala. Nato si je oblekla pižamo in previdno legla v zakonsko posteljo.

Mož se je premaknil in jo, napol v snu, vprašal:

»Si za jutri nastavila uro?«

DOGODEK V BARU »LIFE«

Bar ni pretirano poln. V njem smo predvsem tisti, ki smo tu vsak večer. Vzdušje je glasno. Med pogovori, ki jih prekinja smeh, se sliši zvok kozarcev.

V bar prihiti neznanec. Zmeden je in njegova elegantna obleka je umazana. Barska svetloba ne dovoljuje, da bi se dalo z gotovostjo ugotoviti, od česa. Stopi do točilnega pulta in precej glasno naroči:

»Nekaj močnega!«

Nemir v baru zamre. Pričakujemo, kaj se bo zgodilo.

Točajka mu nalije kozarec gina. Njena kretnja je negotova, ko mu ga ponudi. Vzame ga skoraj odsotno in nato vrti v roki in prazno strmi v steno. Morda celo skozi okno. Nerazumljivo nekaj mrmra, kot bi se z nekom pogovarjal. Spije na dušek in naroči še enega. Ponovno mrmra in nekaj sprašuje. Znova nekoga tam zunaj.

Pred barom se zasliši zavijanje siren in skozi okna se v notranjost razliva odsev utripajočih luči. Vsi utihnemo in se umaknemo globlje v prostor. V bar vdre policija in obstopi neznanca. Moški v civilni obleki stopi do njega in ga vpraša:

»Ste vi Peter Novak?«

Prikima.

»Z nami morate! Aretirani ste!«

Policist z lisicami v rokah stopi naprej, a ga moški s kretnjo roke ustavi:

»Počakajte, plačati še moram!«

IME MI JE TADEJ

Večerni sprehajalci počasi zapuščajo park. Martin že sedi na svoji klopi, na katero zlaga vse svoje imetje. Pod njo varno spravlja polprazno steklenico vina.

»Imaš cigareto?« zamrmra mlademu paru, ki objet pride mimo.

Par se ustavi. Fant izpusti dekle, iz žepa potegne škatlo in mu ponudi cigareto. Tudi sam si jo vzame in obema prižge. Martin globoko potegne. Popade ga kašelj in ko se ta ustavi, pljune: Fant stopi nekaj korakov nazaj. Martin pogleda nekam v daljavo in pokroviteljsko reče:

»Ne kadi! To te lahko uniči. Tudi pij ne!. Da ne boš končal tako kot jaz, ki se že dvajset let potikam po Ljubljani.«

»Od kod pa ste?« vpraša fant.

»Iz Maribora, a so me od tam napodili. No, pravzaprav sem se sam.«

»Tudi jaz sem iz Maribora, a z mamo že petnajst let živiva v Celju. Tudi ona je iz Celja,« in pokaže na dekle.

Martin pogleda proti dekletu, ki stoji nekaj korakov stran in nejevoljno prestopa.

»Moraš jo imeti rad! Vedno! Vsi se imejte radi!«

Odvržeta ogorka. Fant se obrne proti dekletu, ko ga Martin vpraša:

»Povej mi, kateri dan je danes?«

»Petek,« odgovori fant čez ramo in znova objame dekle.

»Kako pa ti je ime?«

»Tadej sem,« odgovori, ne da bi se še enkrat obrnil.

»Tadej? Tudi moj fant je Tadej in jaz sem mu izbral to ime.«

S tal dvigne steklenico in naredi dolg požirek. Nato še enega. Vzdolž klopi pogrne dvakrat preganjeno koco, za vzglavje pa si namesti svojo torbo. Počasi leže in se pokrije s starim plaščem.

Glasno reče:

»Ne moreš verjeti, petek je že.«

POTOVANJE

Znova in znova, kot bi molila, si ponavlja njun pogovor iz bele bolniške sobe, obsijane s popoldanskim soncem:

»Pridi bliže! Veš, razmišljal sem, da bi si na stara leta znova privoščila ponovitev poročnega potovanja po Italiji. Saj še zmoreva, a ne? Nini pa bova pošiljala razglednice, da bo videla kod vse je takrat potovala z nama, majcena kot mezinec.«

»Ti to resno?«

»Seveda, saj vendar dolgo ne smeva več odlašati.«

»Kam bi me pa peljal?«

»Najprej v Rim. Spomni se, v fontano Trevi sva takrat vrgla kovanec z željo, da se vrneva in ponovno podoživiva tiste večere in noči.«

»Seveda, a pozabljaš, da sva bila takrat mlada.«

»Saj sva še vedno.«

»Oh ti moj tepček.«

Za trenutek obmolkne, nato pa le najde odgovor:

»Če se primerjava z Rimom, sva oba še zelo mlada.«

»Ja, ja, a Rim je večno mesto, midva pa minevava.«

»Prav zato ga morava ponovno obiskati. Pa tvoje Firence, za katere si nekoč rekla, da so ena sama umetnost.«

»Ne bo vse to preveč za naju?«

»Ne, ne, na koncu si privoščiva še Benetke in cappuccino na Markovem trgu, polnem golobov.«

Toda zdrzne se in vsi golobi prestrašeni vzletijo. Začuti hladen piš njihovih kril.

*

V sobo vstopi Nina:

»Še vedno nisi pripravljena? Obleci se vendar! Spodaj naju že čaka taksi.«

Glas je bil nenavaden. Kot bi prihajal iz nekega drugega prostora, ki se ne dotika njenega. Omotična vstane. Na njegovi polovici postelje sta njen temen kostim in črn plašč s krznenim ovratnikom.

Stisne jo:

Vse se zdi tako daleč in nenavadno, kot kakšna velika, prazna gondola v meglenem kanalu.

SREČANJE

»He blew his mind out in a car ...»
The Beatles

Zamišljenega me potisnejo na prehod za pešce. Nekaterim se res mudi. Nasproti pa prihajajo tisti z druge strani ceste. Odsoten grem skoznje. Otroci, neznani ljudje, ženske ... Presune me:

Mojca! Ja, to je ona.

Komaj se zberem.

Mojca! Še danes zjutraj sem se je spomnil. Kakšno naključje. Se je vrnila iz tujine, živi sedaj tu … ?

V trenutku se odločim, da je ne smem izgubiti. Sredi prehoda se obrnem in jo s pogledom poiščem v množici. Začutim neko čudno a prijetno toploto. Počutim se kot otrok, ki je ravnokar dobil svojo najljubšo igračo. Vame se vrnejo časi izpred mnogih let. Celo vonj njene kože.

Hitim za njo .

Še vedno hodi tako privzdignjeno in s tistimi lahkotnimi koraki.

Se je ločila, ali ovdovela in se je zato vrnila v Ljubljano? Morda pa je le na obisku? Ne, zagotovo se je vrnila. Moram jo ogovoriti, se ponovno srečati z njo. Moram!

Pokličem jo:

»Mojca!«

Obrne se in najina pogleda se ponovno srečata kot že tolikokrat prej. A njen ostane začuden in nekoliko zbegan. Vljudno mi odgovori:

»Oprostite, verjetno ste me s kom zamenjali.«

Z vso mirnostjo se obrne in z enakimi koraki odide naprej.

Obstanem na pločniku. Ljudje se me komaj izogibajo. Nikogar več ne vidim in tisto, kar sem še malo prej čutil, se je sesulo v praznino.

Le kako me je lahko pozabila? Bila je ona. Bila je.

ZABAVA

Izstopila je in si pričela oblačiti plašč. Stopil je iz za njo in jo hotel prijeti za roko. Odmaknila jo je.

»Iti moram. Pozno je« In odhitela je v noč, ne da bi se še enkrat obrnila.

Vse je bilo že spokojno. V okoliških blokih skoraj ni bilo več razsvetljenega okna. Iz nekega magičnega sveta pozabe je v trenutku sestopila v prazen prostor. Vase. Polnila sta ga le občutek krivde in iskanje prepričljivega izgovora:

Zabava se je zavlekla in kolegice me niso pustile oditi prej. Vztrajale so, da počakam na torto. Saj mi ni bilo, a Marijana se je tako potrudila, da je nisem hotela razočarati.

Ni vstopila v dvigalo. Počasi se je vzpenjala po stopnicah, a po vsaki ji je bilo težje. V prsih jo je stiskalo, da se je večkrat ustavila.

Mi bo verjel? Kakšne volje je danes? Kaj pa otroci? Je vredno?

Obžalovala je vse, kar se je zgodilo.

Pazljivo je odklenila vrata, slekla plašč in pogledala v otroško sobo. Oba sta mirno spala. Skozi priprta vrata spalnice je opazila, da tudi mož spi. Komaj se je obvladala, da ni zajokala.

Stopila je v kopalnico, se slekla in dolgo dolgo prhala. Nato si je oblekla pižamo in previdno legla v zakonsko posteljo.

Mož se je premaknil in jo, napol v snu, vprašal:

»Si za jutri nastavila uro?«

DOGODEK V BARU »LIFE«

Bar ni pretirano poln. V njem smo predvsem tisti, ki smo tu vsak večer. Vzdušje je glasno. Med pogovori, ki jih prekinja smeh, se sliši zvok kozarcev.

V bar prihiti neznanec. Zmeden je in njegova elegantna obleka je umazana. Barska svetloba ne dovoljuje, da bi se dalo z gotovostjo ugotoviti, od česa. Stopi do točilnega pulta in precej glasno naroči:

»Nekaj močnega!«

Nemir v baru zamre. Pričakujemo, kaj se bo zgodilo.

Točajka mu nalije kozarec gina. Njena kretnja je negotova, ko mu ga ponudi. Vzame ga skoraj odsotno in nato vrti v roki in prazno strmi v steno. Morda celo skozi okno. Nerazumljivo nekaj mrmra, kot bi se z nekom pogovarjal. Spije na dušek in naroči še enega. Ponovno mrmra in nekaj sprašuje. Znova nekoga tam zunaj.

Pred barom se zasliši zavijanje siren in skozi okna se v notranjost razliva odsev utripajočih luči. Vsi utihnemo in se umaknemo globlje v prostor. V bar vdre policija in obstopi neznanca. Moški v civilni obleki stopi do njega in ga vpraša:

»Ste vi Peter Novak?«

Prikima.

»Z nami morate! Aretirani ste!«

Policist z lisicami v rokah stopi naprej, a ga moški s kretnjo roke ustavi:

»Počakajte, plačati še moram!«

IME MI JE TADEJ

Večerni sprehajalci počasi zapuščajo park. Martin že sedi na svoji klopi, na katero zlaga vse svoje imetje. Pod njo varno spravlja polprazno steklenico vina.

»Imaš cigareto?« zamrmra mlademu paru, ki objet pride mimo.

Par se ustavi. Fant izpusti dekle, iz žepa potegne škatlo in mu ponudi cigareto. Tudi sam si jo vzame in obema prižge. Martin globoko potegne. Popade ga kašelj in ko se ta ustavi, pljune: Fant stopi nekaj korakov nazaj. Martin pogleda nekam v daljavo in pokroviteljsko reče:

»Ne kadi! To te lahko uniči. Tudi pij ne!. Da ne boš končal tako kot jaz, ki se že dvajset let potikam po Ljubljani.«

»Od kod pa ste?« vpraša fant.

»Iz Maribora, a so me od tam napodili. No, pravzaprav sem se sam.«

»Tudi jaz sem iz Maribora, a z mamo že petnajst let živiva v Celju. Tudi ona je iz Celja,« in pokaže na dekle.

Martin pogleda proti dekletu, ki stoji nekaj korakov stran in nejevoljno prestopa.

»Moraš jo imeti rad! Vedno! Vsi se imejte radi!«

Odvržeta ogorka. Fant se obrne proti dekletu, ko ga Martin vpraša:

»Povej mi, kateri dan je danes?«

»Petek,« odgovori fant čez ramo in znova objame dekle.

»Kako pa ti je ime?«

»Tadej sem,« odgovori, ne da bi se še enkrat obrnil.

»Tadej? Tudi moj fant je Tadej in jaz sem mu izbral to ime.«

S tal dvigne steklenico in naredi dolg požirek. Nato še enega. Vzdolž klopi pogrne dvakrat preganjeno koco, za vzglavje pa si namesti svojo torbo. Počasi leže in se pokrije s starim plaščem.

Glasno reče:

»Ne moreš verjeti, petek je že.«

POTOVANJE

Znova in znova, kot bi molila, si ponavlja njun pogovor iz bele bolniške sobe, obsijane s popoldanskim soncem:

»Pridi bliže! Veš, razmišljal sem, da bi si na stara leta znova privoščila ponovitev poročnega potovanja po Italiji. Saj še zmoreva, a ne? Nini pa bova pošiljala razglednice, da bo videla kod vse je takrat potovala z nama, majcena kot mezinec.«

»Ti to resno?«

»Seveda, saj vendar dolgo ne smeva več odlašati.«

»Kam bi me pa peljal?«

»Najprej v Rim. Spomni se, v fontano Trevi sva takrat vrgla kovanec z željo, da se vrneva in ponovno podoživiva tiste večere in noči.«

»Seveda, a pozabljaš, da sva bila takrat mlada.«

»Saj sva še vedno.«

»Oh ti moj tepček.«

Za trenutek obmolkne, nato pa le najde odgovor:

»Če se primerjava z Rimom, sva oba še zelo mlada.«

»Ja, ja, a Rim je večno mesto, midva pa minevava.«

»Prav zato ga morava ponovno obiskati. Pa tvoje Firence, za katere si nekoč rekla, da so ena sama umetnost.«

»Ne bo vse to preveč za naju?«

»Ne, ne, na koncu si privoščiva še Benetke in cappuccino na Markovem trgu, polnem golobov.«

Toda zdrzne se in vsi golobi prestrašeni vzletijo. Začuti hladen piš njihovih kril.

*

V sobo vstopi Nina:

»Še vedno nisi pripravljena? Obleci se vendar! Spodaj naju že čaka taksi.«

Glas je bil nenavaden. Kot bi prihajal iz nekega drugega prostora, ki se ne dotika njenega. Omotična vstane. Na njegovi polovici postelje sta njen temen kostim in črn plašč s krznenim ovratnikom.

Stisne jo:

Vse se zdi tako daleč in nenavadno, kot kakšna velika, prazna gondola v meglenem kanalu.