večerna zarja –
žerjavica, ki žari
v praznino neba
vsa najina ljubezen
dogoreva na nebu
II.
v praznino neba
zarisano obzorje
črta ločnica
za večna potovanja
med svetlobo in temo
III.
črta ločnica
razpolovi jato ptic –
letenje v nebo
prizemljeno dušo žge
spoznanje minljivosti
IV.
letenje v nebo –
tam pod črto ločnico
jata črnih vran
vsa samota večera
v bolečini tišine
V.
jata črnih vran
ždi na golem drevesu –
čakajoč pogled
veter me bo raztresel
v upepeljeno jutro
SLOVO – Haibun
objeti s cvetjem
upepeljena mladost
in bolečina
Tiho ihtenje polnijo besede. O vsemogočnem in ljubečem Bogu, ter o življenju po življenju. Bila je … Spominjali se je bomo … In zopet o gospodarju nad življenjem in njegovi pravičnosti. Skupaj z odpetimi žalostinkami napenjajo lok žalosti. Lok, med žaro, pred katero stoji njena fotografija in tihim ihtenjem. Napnejo ga, do skrajnosti obupa.
Tedaj pa, kot kakšen Deus ex machina, vstopijo v prostor štirje postavni mladci. V svečanih oblekah, z baretkami na glavi in belimi rokavicami na rokah. Postavijo se ob odru. Njihova drža in pogled sta pomirjajoča. Eden od njih vešče, a spoštljivo dvigne žaro iz cvetnega venčka in jo podrži pred seboj. Drugi odnese fotografijo do njenega očeta. Ta, ves skrušen komajda vstane. Prime jo z obema rokama in si jo pritisne na prsa
izjokan pogled
čez njen nasmeh mladosti
v praznino cvetja
LETENJE – Pentaptych
I.
večerna zarja –
žerjavica, ki žari
v praznino neba
vsa najina ljubezen
dogoreva na nebu
II.
v praznino neba
zarisano obzorje
črta ločnica
za večna potovanja
med svetlobo in temo
III.
črta ločnica
razpolovi jato ptic –
letenje v nebo
prizemljeno dušo žge
spoznanje minljivosti
IV.
letenje v nebo –
tam pod črto ločnico
jata črnih vran
vsa samota večera
v bolečini tišine
V.
jata črnih vran
ždi na golem drevesu –
čakajoč pogled
veter me bo raztresel
v upepeljeno jutro
SLOVO – Haibun
objeti s cvetjem
upepeljena mladost
in bolečina
Tiho ihtenje polnijo besede. O vsemogočnem in ljubečem Bogu, ter o življenju po življenju. Bila je … Spominjali se je bomo … In zopet o gospodarju nad življenjem in njegovi pravičnosti. Skupaj z odpetimi žalostinkami napenjajo lok žalosti. Lok, med žaro, pred katero stoji njena fotografija in tihim ihtenjem. Napnejo ga, do skrajnosti obupa.
Tedaj pa, kot kakšen Deus ex machina, vstopijo v prostor štirje postavni mladci. V svečanih oblekah, z baretkami na glavi in belimi rokavicami na rokah. Postavijo se ob odru. Njihova drža in pogled sta pomirjajoča. Eden od njih vešče, a spoštljivo dvigne žaro iz cvetnega venčka in jo podrži pred seboj. Drugi odnese fotografijo do njenega očeta. Ta, ves skrušen komajda vstane. Prime jo z obema rokama in si jo pritisne na prsa
izjokan pogled
čez njen nasmeh mladosti
v praznino cvetja
