Izbira risinje z risom naredi pomežik drameči se sraki, nagačeni za sestradane volkulje. Omizja krasijo primerki podivjanih živali, položenih brez vsake logike ob jedilne pribore. Fotograf prvemu primerku zasedelih ponudi v branje list z napotki o osvetlitvah. Pokaže presvetljenko, s katere deklina-zgoraj-brez razkazuje orožje za vsakodnevno brzdanje sile. Prvi primerek se zbliža tako z njo kot tudi z družbenimi omrežji in mobilnimi napravami. Povezanost, pogojena z nitmi, tanki kot prameni svetlobe, omizjem omogoči spremljanje ter tudi spreminjanje podob na presvetljenki. Fotograf rigne.
Spremembo zazna senca, skrivajoče se ob klavirju, ki s polmrakom k razsvetlitvi ne pripomore, dasiravno bi fotografu še kako koristilo; pa kar že. Tveganje za razrast zasenčitev se – računsko vzeto – relativno ne spremeni. Opogumljena z rastočo družbeno diferenciacijo doume, da postaja privilegij višjih razredov. Stavba zavzame lego absolutnosti. Njih ostrešja ginevajo, ljudstvo na podstrešjih razlikuje med dobrim z zlom in med napevi ter tonovskimi načini zelo na slepo. Trop mladeničev in nadobudnih državnih voditeljev pripazi na porast lenobe z mehkužnostjo. Deklina z razkritim vrhnjim delom poglobi pripravljenost.
Preudarno izusti: riba zna plavati; iskra utegne vžgati; lahko se odstraniš.
Dolga roka pravice ji eno primaže čez usta. Z drugo roko namigne fotografu, da presvetli prosojnico in ugotovi: utegne biti prepozno. Menda bo danes prišla, se še dopolni. Prvi primerek doseže drugega, ta tretjega, kar povzroči veriženje. Naj stori, kar hoče, nemarno povzame fotograf, ko uvidi, da je presvetlitev pa le premočna. Presvetljenka zbledi. Lahko greš, še sliši ob sebi, pa povesi orožje, že orodje, kmalu le še ogrodje. Ne ubijaj prevečkrat! je napotek, s katerim se zadovolji tudi Drmut, ko naj bi si to vzel k srcu.
Pristopi natakar: trdi, da je plačal. Pa kdo tu sploh še plačuje, se pohuduje Klista, zagrenjena, zadolžena, prepotena.
Hočem izvedeti resnico, zatrdi tretja viola, spremljaje bobenček, pogledovaje k nadrejencu, obotavljaje uglašajoča glasbilo. Zahteva, da pridem, vztraja dirigentka. Zahteva postane zahtevca, saj je Klisti vsega dovolj in pod nujno potrebuje pomanjševalnice za svoje sesirjeno dušno stanje.
Umreti moramo, se vsesplošni razpravi pridruži Rahitni, a uvidi, da je tudi tokrat spet zašel predaleč. Fotograf se odriga, kar zabeleži tudi snemalna priprava z drgetanjem in posledično zamaknjenim posnetkom. Vem zagotovo, komu hvaležen biti, izgovori pridruženi Rahitni, tokrat glede na odzive sprevidevši, da si lahko dovoli oditi. Senca ostaja. Dehnarka z dejgnarko obotavljaje doživlja razcep.
RUDNI POJAVI
Vranja peč na lepi njivi bo donosno sinergijsko ocentrinjenje, se na povsem drugem kraju omizij razleže v prostor, meječ na dotrajan plavž, tudi z besedo kamin poimenovan. Rudišče, nahajajoče se ob vertikali, ki povezuje hišni izpuh z dimnikom, ni dajalo obetavnih zaključkov, a rudarjenje je bilo dokončno potrjeno. Ogrodje ob steni je bilo sestavljeno v pretežni meri iz svinčenih ploskev, povezanih z bakrenim vezjem in zavarjenih s piritno prevleko. Na vogalih so čepele vrane, čaplje in šape hibridnih zveri. Pod ogrodjem sta se tajali odmrzlenini, spominjajoči na elemente redkih zemelj. Za omizjem so posedali skavti prevelikih korporacij, sklepaje posle in njih posledice. Ljubiteljice jalovine jih niso spremljale, pač pa so se zbrale ob prekucniku, ki je Evinu Žuntu zastiral pogled na jahto. Spet bo betoniranje, je pomislil, ko mu je že šlo na bljuvanje, a se je vzravnal in le krepko pljunil. Pljunek se mu je vrnil kot izcedek, kot zasolzena želja poltenih. Črnilo s sencami in saje izpod kamina je zamenjal za nastajajoči večer. Namignil je Klisti, da naj osvetli zadevo. Spet je udaril dim, znova se je zasmejala žlindra. Klisti ni bilo do rudarjenja v mračini. Tegobe drugih so bile njena mentalna navlaka. Poravnala si je azbestno pregrinjalo, se odela v prt s sosednje mize in zacepetala; z vajeno roko naloži koks. Parafinska skulptura poči.
NA SPLOŠNO
Pripravljajoč uvod v oknjiženje dogodkov, ki so se bili že za davna za zgoditi imeli, mencaje sebi v prid prste s prepotrebnim koščkom papirja, s katerim je skrival zadrego pred omizji, se Dovu seznani z očarljajočo ga. Kot priznan izdajalec, stremuh glede odkritij, se prisili v takšen, morda obetaven stik. Kako bi hkratno lahko ostal trezne pameti in razbrzdane nravi, si ni znal pojasniti, pa naveže priskuten odnos s celotnim omizjem, rekoč: pekoča vest mi zaduši misel na naslado.
Kaj ne poveš, z več kot pomenljivim obraznim izrazom odvrne ženska, spominjajoča se svojega prvega dneva, svoje prve ženstvenosti. Dovu ji zatrdi, da ga dolgovezenje na kratko že še zadovolji. Omizje ob postanih prigrizkih jima sledi. Omizje, razdraženo zaradi izzivov pogovora med njima, ohrani gibkost svojih pozornosti. Pa jima družno zastavi vprašanje: vaju moramo še poslušati?
Ženska, ki se kasneje prestavi za Lidi, uvidi, da jim ni povšeči. Nekaj časa še išče oslombe glede zaželenosti, a kmalu znova uvidi, da je za vse še najbolje, da se nemudoma odstrani. Pogrešati začne svojega Timoja, svojega srčnega ji odmrznjenca.
Okolje se na njun uvid odzove z uvedbo milejših ukrepov glede sebe: stavbe se z višino nižajo. Tiste prav pritlehne pridobe tako na kleteh kot tudi na garažah. Razraste se podzemlje, a le do neke mere, določene z zraka. Nadnebna postaja, krožeča od časov praskupnosti na istem mestu, se tudi spusti. Timo spusti hladilnik natančno na že prazno omizje. Spust je tako potrjen. Enep, Timojev nadomestni odtajanec, ga ne zadovolji zgolj s spustom, pač pa mu dostavi tudi že razživelo Anito Atino, s katero so omizja postajala še osamljenejša. Za dehnarco je vse to, na kar je zrla, postajalo popolnoma nepredstavljivo, pa se ni kaj dosti obirala, le postala, oddala v naprej domišljen prispevek k omiznemu proračunu in zahtevala: še! Omizje se ni strinjalo. Omizje je zahtevalo, da Enep, Anita Atina, Dolga roka pravice, pa tudi Ervi Žunt nadaljujejo s predstavo o zasedbi stojišč. Diri, rezervna trobenta, Rahitni in še nekaj opletajočih postav še vedno ne razume. Bolj da kot ne se jim poveča seštevek verjetnosti, da se nagnejo k ne. Že podnebna postaja zavzame lego nad stavbami, popolnoma podkletenimi. Kamin z ogrodjem nima prihodnosti.
Ko doumejo, da se ne obeta ponovitev, zaprosijo za spremembo svojih položajev, da bi vsaj imele, postave v ospredju, pregled nad spusti. Hišna opusti službo. Doseže še zadnji preostanek dvigala, odpre padalo, odlepi nalepko z napisom, da bo njena premestitev tudi drugim v čast in tako doseže lastno izpopolnjenost. Vzorčni primerek, prebere z nalepke.
KDO S ČIM?
Rahitni s svojo dejavnostjo doseže povišanje v rahitneža. Rahitnež ob tem pristna omizja seznani s spiskom prepovedanih poimenovanj, imen, premestitev, vzdrževanih, nagrajenih, celo nekaj odmrznjenih je med njimi. Omizja se napolnijo s samimi znanimi mu imeni.
Zgledna mornarka, pognojena z novim ji gostiteljem, vsa v preži za še novejšim, golta svoj smeh. Vljudnosti se je bila nalezla, njeno stanje obesedi generalni in se ji z goltljaji pridruži. Pa kaj spet ne razumeš? ju z besedami opomni vzdrževalec stavb, nekoč še hišnik, zdaj stavbar, nemara tudi podkletnik. Osvetlitev se zgosti. Polsence jim ne ustrezajo.
Gne in Ndri v paru pospravita za seboj. Napitninjenec ju odslovi in prične seštevati: trikrat in dvakrat in enkrat in kolikokrat še? Kar še, dostavi dejgnarka. Napitninjenec jo skrušen pogleda, prične s ponovnim preštevanjem, a še vedno ne razume. Kletvinar mu pri tem pomaga s še preglednejšim nerazumevanjem: razumi vendar! Omizje s hvaležnostjo vstane. S spoštljivim prepričanjem o usodnem odkoraka k stokajočim, k stojiščem, ob spomin na kamin.
Drmut pa si zapoje pesem, ki ni bila več pesmica: umikam se s poti ljudem; vsako leto rajši. Pa bi si raje pripel: a ostal je spomin, zajedalček spoznanja. Zavedal se je namreč, da postaja mutav, pa je pripeval le še zgolj sebi: dr-dr-drkanje... Omizja so mu s spoštljivostjo pritegnila. Stavba mu ni. S sklicevanjem na prirojeno mutavost je zaodmevalo: omizje številka ena naj se oglasi!
Odprlo se je obdobje nadzorovanja s kaznovanjem. Jadrnice obkrožijo letalonosilko, čolni križarko, plavalke mornarja. Praškulja jim sledi z vrečo solne kisline, s katero vihra bolj od valov, huje od bojne vihre, ki jo plovila uprizore. Pomorščakinje narede ozadje polno, prepolno blagoslovov. Stave padajo, stavbe se ponovno nagnejo nad prizorišče razpenjenosti. Dolga roka pravice si prične zapisovati nadure v kombinacijo z izvedensko odsotnostjo, ki jo nadomesti z opredelitvijo: bolniška. Ne počuti se sicer popolnoma slabo, a kaj se ve, kaj še pride, ko dobrega ni, slabo pa ji tudi ne kaže. Rokohitric sicer ne podcenjuje, toda da bi tudi sebe prepričala, se orokaviči. Volnene dokomolčnice potisne do višine prsnega koša. Vstane, se napotki h kaminu, obkroži tam poležavajočo skupinico najdenčkov, z enim od očes poišče odsev ogledala pa zastane.
Parafinska skulptura ji predstavlja težavo.
Rokohitrice mukoma pospravljajo omizja, saj jim sledi budno oko natakarja. Le kaj bo iz vsega tega? povpraša Prašuljo, ki se s prazno vrečo vrača po novo vsebino. Nekaka žolca, mu Praškulja skuša z odgovorom ugoditi. Nadeja se namreč zevajočnic.
ZRNO
V pradavnini, ki ni nič bliže od davnine, se je domnevalo, kar se lahko zgodi, da se bo še, o obstoju povezave svetlečih se pik na nebu; takšne pike, občasno celo packe, imajo lastnost, da se bližajo in oddaljujejo, so vidne pa tudi ne; od zdavnaj naj bi bile tam, a nikoli tu; izginjanje in pojavljanje določa beseda zrno, ki je sestavni del klasa v večzrnju, se sam vase razgovori pomorščak, ki je zadnji sestopil s tankerja, a bil drugi pri omizju. Omizje, obsedeno z najodličnejše očiščenimi ušesi, obsedi. Pomorščak nadaljuje tudi njim: in je eno posebno doživetje zreti v takšno zrno, ki pozibava tako pogled kot tudi podnožišče.
Pa kaj nam hočeš povedati? povpraša ena od mornark, visečih ob sobnih jamborih. Pomorščakinje ji s pogledi pritegnejo, pa pomorščak nadaljuje: povedati hočem le to, kar menda morate vedeti, a ste se raje spoprijateljile s pozabo.
Si poljedelec? pomorščaka zmoti Praškulja. Zmeden pomorščak stopi do kletke, v kateri se bohoti repata žival. Omizje vstane, skoraj poskoči v vreščanje: stran, pojdi stran, na stran se spravi! Z otožno zamaknjenostjo, lastno prekaljenim morjeplovcem, se pomorščak odstrani na razdaljo ene pomorske mere, tiste krajše, si na očesi nasloni daljnogled, se skozenj zazre proti telesom ob jamborih in obstane, prevzet od gibkosti.
Zame ni ostalo? se oglasi dehnarka, zdaj že prisotna v celoti kot dejgnarka.
Česa ne razumeš? se dopolni.
Omizje sklene, da prekine z obedom, saj je Digi nakazala, da bo potrebno zamenjati glasbila. Ob kaminu sloneče činele prevzame natakar osebno. Porazdeli jih na način polaganja krožnikov. Pomorščak uvidi svoj doprinos k zacopanosti, ne več zijoči, ne več pretirano prisotni. Enolončnice zazvene.
Vse je zastonj, poreče Sesna.
Tako nastane zastoj, doreče Midal.
Omizje nadaljuje s spogledi, češ: mar ni že plačano?
Mi ne plačujemo! sprejme omizje odločitev, ustrezajočo vsem. Vam mater, še hlipne generalni.
Zame ne ostane, tudi pri sosednjih omizjih izmenjajo ustreznost.
Komu mater? Je na meter? sta vprašanji za Timo z Lidijem; v spremenjenem stanju, z videzom na ploskev, ugašajočih luči.
Timen položi Lidi senco čez svoj odsev. Dovolj! ju z molkom odstrani herbarnež, položivši ju k odvečnim. Te večnosti je dovolj, se domisli in vsem obračuna dodatke.
(Se nadaljuje.)
SPREMEMBA
Izbira risinje z risom naredi pomežik drameči se sraki, nagačeni za sestradane volkulje. Omizja krasijo primerki podivjanih živali, položenih brez vsake logike ob jedilne pribore. Fotograf prvemu primerku zasedelih ponudi v branje list z napotki o osvetlitvah. Pokaže presvetljenko, s katere deklina-zgoraj-brez razkazuje orožje za vsakodnevno brzdanje sile. Prvi primerek se zbliža tako z njo kot tudi z družbenimi omrežji in mobilnimi napravami. Povezanost, pogojena z nitmi, tanki kot prameni svetlobe, omizjem omogoči spremljanje ter tudi spreminjanje podob na presvetljenki. Fotograf rigne.
Spremembo zazna senca, skrivajoče se ob klavirju, ki s polmrakom k razsvetlitvi ne pripomore, dasiravno bi fotografu še kako koristilo; pa kar že. Tveganje za razrast zasenčitev se – računsko vzeto – relativno ne spremeni. Opogumljena z rastočo družbeno diferenciacijo doume, da postaja privilegij višjih razredov. Stavba zavzame lego absolutnosti. Njih ostrešja ginevajo, ljudstvo na podstrešjih razlikuje med dobrim z zlom in med napevi ter tonovskimi načini zelo na slepo. Trop mladeničev in nadobudnih državnih voditeljev pripazi na porast lenobe z mehkužnostjo. Deklina z razkritim vrhnjim delom poglobi pripravljenost.
Preudarno izusti: riba zna plavati; iskra utegne vžgati; lahko se odstraniš.
Dolga roka pravice ji eno primaže čez usta. Z drugo roko namigne fotografu, da presvetli prosojnico in ugotovi: utegne biti prepozno. Menda bo danes prišla, se še dopolni. Prvi primerek doseže drugega, ta tretjega, kar povzroči veriženje. Naj stori, kar hoče, nemarno povzame fotograf, ko uvidi, da je presvetlitev pa le premočna. Presvetljenka zbledi. Lahko greš, še sliši ob sebi, pa povesi orožje, že orodje, kmalu le še ogrodje. Ne ubijaj prevečkrat! je napotek, s katerim se zadovolji tudi Drmut, ko naj bi si to vzel k srcu.
Pristopi natakar: trdi, da je plačal. Pa kdo tu sploh še plačuje, se pohuduje Klista, zagrenjena, zadolžena, prepotena.
Hočem izvedeti resnico, zatrdi tretja viola, spremljaje bobenček, pogledovaje k nadrejencu, obotavljaje uglašajoča glasbilo. Zahteva, da pridem, vztraja dirigentka. Zahteva postane zahtevca, saj je Klisti vsega dovolj in pod nujno potrebuje pomanjševalnice za svoje sesirjeno dušno stanje.
Umreti moramo, se vsesplošni razpravi pridruži Rahitni, a uvidi, da je tudi tokrat spet zašel predaleč. Fotograf se odriga, kar zabeleži tudi snemalna priprava z drgetanjem in posledično zamaknjenim posnetkom. Vem zagotovo, komu hvaležen biti, izgovori pridruženi Rahitni, tokrat glede na odzive sprevidevši, da si lahko dovoli oditi. Senca ostaja. Dehnarka z dejgnarko obotavljaje doživlja razcep.
RUDNI POJAVI
Vranja peč na lepi njivi bo donosno sinergijsko ocentrinjenje, se na povsem drugem kraju omizij razleže v prostor, meječ na dotrajan plavž, tudi z besedo kamin poimenovan. Rudišče, nahajajoče se ob vertikali, ki povezuje hišni izpuh z dimnikom, ni dajalo obetavnih zaključkov, a rudarjenje je bilo dokončno potrjeno. Ogrodje ob steni je bilo sestavljeno v pretežni meri iz svinčenih ploskev, povezanih z bakrenim vezjem in zavarjenih s piritno prevleko. Na vogalih so čepele vrane, čaplje in šape hibridnih zveri. Pod ogrodjem sta se tajali odmrzlenini, spominjajoči na elemente redkih zemelj. Za omizjem so posedali skavti prevelikih korporacij, sklepaje posle in njih posledice. Ljubiteljice jalovine jih niso spremljale, pač pa so se zbrale ob prekucniku, ki je Evinu Žuntu zastiral pogled na jahto. Spet bo betoniranje, je pomislil, ko mu je že šlo na bljuvanje, a se je vzravnal in le krepko pljunil. Pljunek se mu je vrnil kot izcedek, kot zasolzena želja poltenih. Črnilo s sencami in saje izpod kamina je zamenjal za nastajajoči večer. Namignil je Klisti, da naj osvetli zadevo. Spet je udaril dim, znova se je zasmejala žlindra. Klisti ni bilo do rudarjenja v mračini. Tegobe drugih so bile njena mentalna navlaka. Poravnala si je azbestno pregrinjalo, se odela v prt s sosednje mize in zacepetala; z vajeno roko naloži koks. Parafinska skulptura poči.
NA SPLOŠNO
Pripravljajoč uvod v oknjiženje dogodkov, ki so se bili že za davna za zgoditi imeli, mencaje sebi v prid prste s prepotrebnim koščkom papirja, s katerim je skrival zadrego pred omizji, se Dovu seznani z očarljajočo ga. Kot priznan izdajalec, stremuh glede odkritij, se prisili v takšen, morda obetaven stik. Kako bi hkratno lahko ostal trezne pameti in razbrzdane nravi, si ni znal pojasniti, pa naveže priskuten odnos s celotnim omizjem, rekoč: pekoča vest mi zaduši misel na naslado.
Kaj ne poveš, z več kot pomenljivim obraznim izrazom odvrne ženska, spominjajoča se svojega prvega dneva, svoje prve ženstvenosti. Dovu ji zatrdi, da ga dolgovezenje na kratko že še zadovolji. Omizje ob postanih prigrizkih jima sledi. Omizje, razdraženo zaradi izzivov pogovora med njima, ohrani gibkost svojih pozornosti. Pa jima družno zastavi vprašanje: vaju moramo še poslušati?
Ženska, ki se kasneje prestavi za Lidi, uvidi, da jim ni povšeči. Nekaj časa še išče oslombe glede zaželenosti, a kmalu znova uvidi, da je za vse še najbolje, da se nemudoma odstrani. Pogrešati začne svojega Timoja, svojega srčnega ji odmrznjenca.
Okolje se na njun uvid odzove z uvedbo milejših ukrepov glede sebe: stavbe se z višino nižajo. Tiste prav pritlehne pridobe tako na kleteh kot tudi na garažah. Razraste se podzemlje, a le do neke mere, določene z zraka. Nadnebna postaja, krožeča od časov praskupnosti na istem mestu, se tudi spusti. Timo spusti hladilnik natančno na že prazno omizje. Spust je tako potrjen. Enep, Timojev nadomestni odtajanec, ga ne zadovolji zgolj s spustom, pač pa mu dostavi tudi že razživelo Anito Atino, s katero so omizja postajala še osamljenejša. Za dehnarco je vse to, na kar je zrla, postajalo popolnoma nepredstavljivo, pa se ni kaj dosti obirala, le postala, oddala v naprej domišljen prispevek k omiznemu proračunu in zahtevala: še! Omizje se ni strinjalo. Omizje je zahtevalo, da Enep, Anita Atina, Dolga roka pravice, pa tudi Ervi Žunt nadaljujejo s predstavo o zasedbi stojišč. Diri, rezervna trobenta, Rahitni in še nekaj opletajočih postav še vedno ne razume. Bolj da kot ne se jim poveča seštevek verjetnosti, da se nagnejo k ne. Že podnebna postaja zavzame lego nad stavbami, popolnoma podkletenimi. Kamin z ogrodjem nima prihodnosti.
Ko doumejo, da se ne obeta ponovitev, zaprosijo za spremembo svojih položajev, da bi vsaj imele, postave v ospredju, pregled nad spusti. Hišna opusti službo. Doseže še zadnji preostanek dvigala, odpre padalo, odlepi nalepko z napisom, da bo njena premestitev tudi drugim v čast in tako doseže lastno izpopolnjenost. Vzorčni primerek, prebere z nalepke.
KDO S ČIM?
Rahitni s svojo dejavnostjo doseže povišanje v rahitneža. Rahitnež ob tem pristna omizja seznani s spiskom prepovedanih poimenovanj, imen, premestitev, vzdrževanih, nagrajenih, celo nekaj odmrznjenih je med njimi. Omizja se napolnijo s samimi znanimi mu imeni.
Zgledna mornarka, pognojena z novim ji gostiteljem, vsa v preži za še novejšim, golta svoj smeh. Vljudnosti se je bila nalezla, njeno stanje obesedi generalni in se ji z goltljaji pridruži. Pa kaj spet ne razumeš? ju z besedami opomni vzdrževalec stavb, nekoč še hišnik, zdaj stavbar, nemara tudi podkletnik. Osvetlitev se zgosti. Polsence jim ne ustrezajo.
Gne in Ndri v paru pospravita za seboj. Napitninjenec ju odslovi in prične seštevati: trikrat in dvakrat in enkrat in kolikokrat še? Kar še, dostavi dejgnarka. Napitninjenec jo skrušen pogleda, prične s ponovnim preštevanjem, a še vedno ne razume. Kletvinar mu pri tem pomaga s še preglednejšim nerazumevanjem: razumi vendar! Omizje s hvaležnostjo vstane. S spoštljivim prepričanjem o usodnem odkoraka k stokajočim, k stojiščem, ob spomin na kamin.
Drmut pa si zapoje pesem, ki ni bila več pesmica: umikam se s poti ljudem; vsako leto rajši. Pa bi si raje pripel: a ostal je spomin, zajedalček spoznanja. Zavedal se je namreč, da postaja mutav, pa je pripeval le še zgolj sebi: dr-dr-drkanje... Omizja so mu s spoštljivostjo pritegnila. Stavba mu ni. S sklicevanjem na prirojeno mutavost je zaodmevalo: omizje številka ena naj se oglasi!
Odprlo se je obdobje nadzorovanja s kaznovanjem. Jadrnice obkrožijo letalonosilko, čolni križarko, plavalke mornarja. Praškulja jim sledi z vrečo solne kisline, s katero vihra bolj od valov, huje od bojne vihre, ki jo plovila uprizore. Pomorščakinje narede ozadje polno, prepolno blagoslovov. Stave padajo, stavbe se ponovno nagnejo nad prizorišče razpenjenosti. Dolga roka pravice si prične zapisovati nadure v kombinacijo z izvedensko odsotnostjo, ki jo nadomesti z opredelitvijo: bolniška. Ne počuti se sicer popolnoma slabo, a kaj se ve, kaj še pride, ko dobrega ni, slabo pa ji tudi ne kaže. Rokohitric sicer ne podcenjuje, toda da bi tudi sebe prepričala, se orokaviči. Volnene dokomolčnice potisne do višine prsnega koša. Vstane, se napotki h kaminu, obkroži tam poležavajočo skupinico najdenčkov, z enim od očes poišče odsev ogledala pa zastane.
Parafinska skulptura ji predstavlja težavo.
Rokohitrice mukoma pospravljajo omizja, saj jim sledi budno oko natakarja. Le kaj bo iz vsega tega? povpraša Prašuljo, ki se s prazno vrečo vrača po novo vsebino. Nekaka žolca, mu Praškulja skuša z odgovorom ugoditi. Nadeja se namreč zevajočnic.
ZRNO
V pradavnini, ki ni nič bliže od davnine, se je domnevalo, kar se lahko zgodi, da se bo še, o obstoju povezave svetlečih se pik na nebu; takšne pike, občasno celo packe, imajo lastnost, da se bližajo in oddaljujejo, so vidne pa tudi ne; od zdavnaj naj bi bile tam, a nikoli tu; izginjanje in pojavljanje določa beseda zrno, ki je sestavni del klasa v večzrnju, se sam vase razgovori pomorščak, ki je zadnji sestopil s tankerja, a bil drugi pri omizju. Omizje, obsedeno z najodličnejše očiščenimi ušesi, obsedi. Pomorščak nadaljuje tudi njim: in je eno posebno doživetje zreti v takšno zrno, ki pozibava tako pogled kot tudi podnožišče.
Pa kaj nam hočeš povedati? povpraša ena od mornark, visečih ob sobnih jamborih. Pomorščakinje ji s pogledi pritegnejo, pa pomorščak nadaljuje: povedati hočem le to, kar menda morate vedeti, a ste se raje spoprijateljile s pozabo.
Si poljedelec? pomorščaka zmoti Praškulja. Zmeden pomorščak stopi do kletke, v kateri se bohoti repata žival. Omizje vstane, skoraj poskoči v vreščanje: stran, pojdi stran, na stran se spravi! Z otožno zamaknjenostjo, lastno prekaljenim morjeplovcem, se pomorščak odstrani na razdaljo ene pomorske mere, tiste krajše, si na očesi nasloni daljnogled, se skozenj zazre proti telesom ob jamborih in obstane, prevzet od gibkosti.
Zame ni ostalo? se oglasi dehnarka, zdaj že prisotna v celoti kot dejgnarka.
Česa ne razumeš? se dopolni.
Omizje sklene, da prekine z obedom, saj je Digi nakazala, da bo potrebno zamenjati glasbila. Ob kaminu sloneče činele prevzame natakar osebno. Porazdeli jih na način polaganja krožnikov. Pomorščak uvidi svoj doprinos k zacopanosti, ne več zijoči, ne več pretirano prisotni. Enolončnice zazvene.
Vse je zastonj, poreče Sesna.
Tako nastane zastoj, doreče Midal.
Omizje nadaljuje s spogledi, češ: mar ni že plačano?
Mi ne plačujemo! sprejme omizje odločitev, ustrezajočo vsem. Vam mater, še hlipne generalni.
Zame ne ostane, tudi pri sosednjih omizjih izmenjajo ustreznost.
Komu mater? Je na meter? sta vprašanji za Timo z Lidijem; v spremenjenem stanju, z videzom na ploskev, ugašajočih luči.
Timen položi Lidi senco čez svoj odsev. Dovolj! ju z molkom odstrani herbarnež, položivši ju k odvečnim. Te večnosti je dovolj, se domisli in vsem obračuna dodatke.
