Ikarovska* preja:
poznam otroke, ki se
bojijo teme, otroke, ki
se bojijo senc;
poznaš sence, ki se bojijo
otrok!
Kdaj te senca preraste?
Kdaj otrok pozabi na senci?
Kdaj dete...?
Senca ne pozablja.
(* po »Ikarovem perju«)
Karmelit
V gospodinjstvu, v katerem se sprdeva skupaj, je tudi ogrevanje skupno.
Garje so se oprijele mucke, ji skazile belino, počrnile polža ob zapiranju lupinastega doma, se toliko dotaknile zmaja, da je pripravljen za odriv, in storile ptici madeže na rdečem puhu. A glavnina gorja se je kazala na področju, kjer sta prehajali druga v drugo interesni sferi počasnih in zapiralnih tendenc ter stalnih pripravljenosti na permanentno masakriranje. To področje, zaznamovano s starajočim se prebivalstvom, obremenjeno s študijem za sprejem na najvišješolsko ustanovo, poimenovano Hospic Yuniverzity, to področje je zapustil izkušeni vodja z imenom Rel. Vodilni položaj prevzame voditeljica z imenom Rdanpa. Njuna starostna razlika je prevelika, da bi starajoče se prebivalstvo ostalo enotno. Ker pa starajoče se prebivalstvo predstavlja tako rekoč največjo večino družbe, v kateri je pomlajevanje dokaj redek pojav, so se garje oprijele kot že dolgo ne. Rel na slovesnosti ob svojem slovesu poreče, da lahko z zadovoljstvom zre na lasten prispevek, ki naj ublaži posledice staranja, Rdanpa mu z zmagoslavjem, zagotovljenim z odpirajočo se prihodnostjo, povsem pritegne, zavedajoča se, da ji starost, ki ji je pravzaprav še mladost, zagotavlja, da garje ne pokvarijo videza in vtisa ob predaji vodstvene funkcije. Rel se drži svoje zaobljube, da s prenehanjem službe na vodilnem položaju odneha tudi na drugih področjih, povezanih s uslužnostjo do ljudskih množic. Povsem se umakne v zasebnost in odmakne od pretečih pojavov. Postane zaslužnik, kar mu omogoči, da ima končno mir pred vsem. Odpove se tudi dejavnosti, ki je bila priljubljena med odsluženimi kadri, svetovanju. O upravičenosti tega ni bilo dvoma, saj bi njegovi nasveti lahko imeli docela negativne prizvoke, posebej še ob navadi pri govorjenju, ko je sicer prepoznavno, a moteče izgovarjal določene glasove s posebej za nastope prirejenimi zategninami. Tudi v tem mu Rdanpa popolnoma nasprotuje. Je ljubiteljica jasnih kratkosti v izreki. Starajoče se prebivalstvo ob njenih na takšen način izrečenih usmeritvah občuti zastoj v teku časa.
Počrneli polž in ozeleneli zmaj si podelita področje, v katerem gorje gre v garje in gori k vsesplošnem pojavu ogroženosti. Grozeče področje, nahajajoče se v času prevzema vodstva, dopusti vdore višjih sil, ki jim je odhajajoči izvoljenec z imenom Raješ dal krila v dobi rdečopuhe ptice. Višje sile, predstavljene z nihajočimi zasloni in ekstremnofrekvenčnimi modulatorji, so izvoljencu Raješu dopustile odmik od starajočega se prebivalstva, saj je bil prepričan, da je prihodnost ljudstva, ki mu je služil, v prenovi omrežij, katere olastninjajo okupatorske religije. Ljudstvo, sestavljeno iz starajočega se prebivalstva in odhajajočega podmladka, mu je tako zagrenilo vladanje, da ga opusti. In ena od višjih sil, ki se polasti sovladarja, izbirajočega med mnogimi poimenovanji, Raješu omogoči vedenje, da vsemu temu ni dorasel, pa sovladarju mnogih imen prepusti odločitev med vladavino ljudstva ali strahovlado upravniških strank. Pa garje prineso gorje.
Da pa bi se vsaj posebej ali vsaj kdaj ukvarjalo z belo mucko...
Bela mucka je predivo časa prevzela od črnikastega polža, ki ji ga je pravzaprav prepustil, ko se je bil pozaprl v svojo krhko lupino. Bela mucka z lastnostjo, da se ji ne mudi, ustvarja videz brezskrbosti, celo trajnosti. Njena igrivost je smrtna, saj spoštuje člen o obratnem dokaznem bremenu. Osebe na dolžnosti naj dokazujejo svojo nedolžnost! Odpornost je začasna, upornost stalna.
Utrujanje snovi.
V trenutkih, ko razpoloženje ovira strnjenost enosti, je čas za drugotnosti, ob katerih se obnovi vse. Doprinos prezračevanju postane razvodnjevanje usedlin. Vanju, se reče: v zrak in ostanek, se s pihanjem povzroči, da sproščenost usedline postane zgled za splošno. Splošno izruje posamezno, presadi dotrajano tja, kjer zasedelost napetega prezre vse možnosti, vse še smiselne povezave. Up pušča zavist v zaležaninah, bojna sredstva povzroče tisti splošni prepih, gredoč v preplah: zdaj, a ne zadaj. In srhozor ugodi pogledu. Nastopi par, ki želi troje: videz, uvid, dvig s palcem na stran, kjer je rana v prostoru, kamor se ne pada prepogosto. In je...
… prostor; je razmaknjenost med znaki z znamenji, so presledki, oštevilčeni z udarci po črkah. Je utrujanje snovi. Nastopi trojka, žaleča sebe z ednino. Nadstropje više so tla. Nasproti podu je podstrešje. V hiši ni miru. Srhozorje zavda s svojo bližino na blizu, z ukanjem v sluhovod. Kako zapeti? S čim pripeti zaslon k obzorju... o! ti z zaraslim pogledom v daljavo.
Trudni očesci, duri v temini, zaplate na obrobju zrkla in še naštevki, ki pa ne veljajo. Utrujanje snovi. Utrnejo. Srhozorje prevlada. Do svita odstre čas, ko se sme izvajati trenutke, trajajoče dlje in pogosteje od dogovorjenega, od pripisanega, od smisla do zgostitve misli v sen.
Spanja ni. Sanj ni. V snu so saje, v sajah hlepeče sence, v žicah tokovi podobnosti kot že prevečkrat tolikokrat. Utrne se pikica, trzneš še enkrat. Trn in zor. Roža na nartu. Pod pogledom vzcvetivo skoči na ustno nebo, kar zaneti kužnino in zmehča sinji glas v hropenje ter rjutje, saj je spomin na spočitost prekrit s pregretim pregrinjalom, ki se obnovi. Vzcvetivo.
In odpiranje vlog.
Lik nameščenke izpodrine podobo vešče. Podoba z likom ne pridobi, temveč postane obilna, obilnejša od lika, ki se potisne v ozadje, kar je vešči lastno. A tako lik kot podoba izražata ogorčenje nad lastno debelostjo in preobilnostjo, da se zdi, da ju tudi govoričenje odebeljuje. Dvojna vijačnica, preplet nameščenke in vešče, vsebuje tudi trak z nanosi slik, na katerih so posnetki vreč s kavnimi zrni, dozorelimi tako za setev kot tudi za saditev. Nameščenka se pripravi za poljsko opravilo. Vešča, potisnjena v ozadje, ni pripravljena na počakanje sončne svetlobe. Nameščenko njena umaknjenost ne ovira pri plemenitenju prsti, ko zatika zrna pod rušo.
Priteče nogometaš. Sledi mu nastavljalka, v rokah noseča osmrtnico. Izruvala je bila namreč brezlončnico, jo gnetla tako dolgo časa, da ji je bil lonec kar podarjen. Sprva kelih, zdaj vajin lonček, je porekel nogometaš, ko sta se mu nameščenka in nastavljalka pričeli zahvaljevati. Ruša je skupna, je še pripomnil in odtekel v dir. Zaustavilo ga je sušeče se perilo in mrčes, ki se je napajal na vlagi. Še dobro, da imam v bližini revmatičen enokolesnik, je pomislil in dodal, da je še bolje od tega, da ga je dal za nekaj časa na sončevo toploto, da vlaga, zadržavajoča se v vijakih, pobegne k vešči, vse spremljajoči. Kdaj se mi je ustavilo? bi se dalo pripisati vsesplošnemu samoizpraševanju navzočih, ki si odgovarjajo: ko je bilo potrebno lagati in z lažmi pretiravati.
Vešča odpleše s komarji in brenclji. A je le samopoimenovanka.
Pride po sklepalni sledi, naseli se v občasno stalno prebivališče, ki ga poimenuje za razpriljubljenstvo. Prične vzorčenje, za kar je usposobljena, s čimer poudari ris, vzorec brez konca, kaj šele začetka. Ima nit, vdeto v sence črne luknje. Z njo preučuje odbojnosti in privlačnosti, vzroke gibanju, smeri zibanja in gubanje. Prebivališče se nahaja ob trgu s kužnim znamenjem, zdaj znakom za poravnalne počepe. Pod njim napis: žarenje vžgane črke. Še niže: žig crklja. In pocrkljanka, pregnetena onkraj ugodja, dovoli, da se zgodi zalom časa. Vžganine, ki jih je prejela zaradi krivdnega razmerja s samomorilko, so ji najlepša napaka, s katero razveseljuje živeče. Ima se za vzgojiteljico pravnukinji. Prva beseda, ki njo nauči, je beseda napakanje. Naslednja beseda, ki sproži besede, postane težišče, ko si poreče: te že išče. A ne nujno samomorilka, njena navidezna preobraznica, in tudi ne njena stalno ponavljajoča se služba, kar ji povzroči ohromelost. Odzove se z obema stranema. Prva ji da izkušnjo, naslednja spomin, da je enkratna in le za enkrat. Toda ona bi se ponavljala, ponovno bila večkratna.
Že znano kakor tisto: po kolikem času gospod vdovec postane gospodična? Tega samopoimenovalka ni smela izvedeti. Bila je v primežu izrezkov, s katerimi se je ukvarjala med budnostjo v noči in dremežem ob dnevu. Izrezki so jo spominjali na zaostrovanje, ki ga je bila nasilno deležna od vsepovsod, a če je skrbno premislila, še največ iz okolice. Pojavila se je kot rezbarjeva žena, a je bila njena mačeha. O njej je vedela le: imela me je rada, le jaz nisem bila pridna. Po takšni izjavi jo je jelo strašiti. Strah se je pojavil na nosilcu. Bila je ustrahovalka na nosilih. Bila bo tarča smrtonoske, je nekako vedela.
A mačeha? Sestavljala je odhod za njenim svetlobnim telesom, saj je poznala čas, ki je potreben, da se v žice ujeto svetlobo pripravi do vidnega polja.
Torej je ta čas zamenjala s tistim in s spisom o starem...
… svojeglavem pismonoscu, prevažajočem se na dvokolesu s strojnim pogonom, ki se je poganjal po dovozu do nabiralnika. Odpeljal se je bil od svoje matere, s katero sta si izmenjala brizgalko, si pognojila slini s ustnično prevleko, da mu ustnici ne razpokata. Pismo, namenjeno očetu, ki je bil zadolžen za namestitev nabiralnika, si je zataknil pod plešnico, lasuljo, služečo mu tako za lasuljo kot tudi za čelado, obvezno za njegov poklic. Oče, očeladan s prav posebno zaščitno glavasto lupino, ga radosten pričaka. Vedel je, da mu hčerka iz prihodnje zakonske zveze sicer še ne odpiše, a pisemce svoje sopotnice mu je vedno koristilo. Želel si je razglednice, da se vsaj seznani z njenim siceršnjim pogledom na svet. Po izročitvi priporočenega pisma, ki ga je sinu podpisal brez posebnih pripomb, se zatopi v branje. Prebere, da se še žena, določena z zakonom o sobivanju, strinja z zadnjimi popravki predloga. Ovrgla pa naj bi osnutek pogodbe o razdelitvi pogledov na podnebne spremembe. Predlaga tudi zapopadek o odločitvi o prenehanju kajenja na tešče, a zraven doda, da je zapopadek več kot le primeren za nadaljnje dopisovanje. Po prebranem oče pogleda v sina, ki poznavalsko ocenjuje uspešnost pritrditve nabiralnika na delno prižagano drevo. Sam pri sebi si zapiše opazko o tem, da pa oče res zna izbrati pravo nosilo za nabiralnik: še komaj živeče, na robu izumrtja, drevo s posebnimi potrebami.
Namestitev nabiralnika je vsekakor prava odločitev. Oče se z njim molče strinja. Mora molčati, ko pa so pritiski s strani ločujoče se ženske, delno žene delno soproge, na meji vzdržljivega, saj mu pošilja sina, njunega več kot le posvojenca, s tako pomembnimi novicami, zapisanimi s skromno pisavo varčne in preudarne ženske. Pred njo se varuje le z mislimi o še ne zaplojeni hčerki, s katero se odpravi na plenilski pohod po odtujeni doti. Poklal bo vse. Požgal do temeljev. Prekopal grobove. Dodelil stanovanjske pravice njeni polsestri s po tremi ljubimci. Podelil vse občutke, ki jih je še gojil. Po vsem tem pa se v novi luči usloči pred hčerko in ji zapriseže zvestobo do naslednjič. Za takšne opolnomočene zamisli ga pohvali še sin, ki se tudi ponadeja slastnih deležev. Toda za zdaj še ni časa. Očetu ponudi v ovojnico zavit obilen ščepec tobaka, ki sta jo z materjo oslinila sinoči, pa se je kar dobro kazala, še zavita, še primerno vlažna, še uporabna. Oče pa, tak kot je in hoče ostati, mu namigne, da mu ni za kajo. In da so v življenju pomembnejša početja. Nakaže, da bo nabiralnik potrebno tudi pobarvati, da bo skladen z barvo drevesne skorje. Sin vse skupaj spregleda in prične obračati dvokolo s strojnim pogonom. Obrne pa se tudi lopatica v žarkovnem potisniku, s katerim veter usmerja svoje tokovnice proti smeri, v katero se odpelje pismonoša.
Oče drobenclja. Sin ovinkari. Mati izrojeva. Čas tečnari...
... v svetlobi črk.
Uslužbenka pri točilnici goriva sporoči, da ne more prižgati. Napis ni zasvetil. Kako naj opozori? spraševaje odda svoj glas v ugasle črke, ki naj bi sporočile, da se je pocenitev goriva krepko približala: zadnje zaloge! gorivo s pecivom! trajno goreče... Zatemnjeni očesi poskuša osvetliti s svetlobo iz zaslona, v katerega je buljila, ko ni bilo strank. Na njem prebere, da obstaja precejšnja verjetnost za zastrupitev zraka s prdci v premajhnih prostorih, v katerih so nameščene pomnilnice s podatki o šolskih načrtih za naslednje obdobje.
Naslednje sporočilce ji posreduje podatek, da je pecivo, s katerim si slajša plačano pričakovanje strank, delno strupeno zanjo, saj vsebuje snovi, na katere lahko da njeno telo ne bo izrazilo primernega odziva, pa se na podlagi tega sklepa o tem, kar že dolgo časa ugotavljajo nekateri opozorilniki. Ni se zmedla. Odvrnila je pogled na širokolistnato rastlino in ji prične peti. Rastlina ji posreduje občutje debelosti, kar je izraz okolja, v katerem uspeva. Uslužbenka ponovno usmeri pogled na zaslon. Ta ji sporoči, da je zvok, ki je prevladujoč, odmerjen s sto šestindevetdesetimi nihaji. Uslužbenka se ob tem podatku zgrozi. Potisne si levico ob predel, kjer se ji nahaja trtica, pa vrisne. Rastlina se odzove, a neslišno. Uslužbenka poskuša poustvariti občutje repa, a začuti hrbtenični splet. Še ko sem dala, so mi vzeli, hitro poreče vstopajočemu, iskajočnežu gorivo.
Bližajoči se jo gladko presliši. Potrebujem pravšnjo količino, ji zaupa. Za samovžig? jo zanima. Pa četudi, ji poreče. Črke ne gorijo, potarna. Torej..., dokonča. Sočasno se približata. Rastlina ovene in se posuši, da postane dračje s prihodnostjo. Spreten, kot je, izdela napis. Uslužbenka mu sporoči, da hišnih rastlin tako ali tako ni, saj so le zunanje. Izvijeta napis, ga umestita nad vhod, prižgeta svoji čustvi in odpovesta vse stranke, ki ne prinašajo daril.
Darilo...
… kot vmešavanje belozobke. Ženskarjenje ženskega. Vmešavanje se zgodi, ko nasede sanjanju vračev: zaštevek. Belozobka odžene prisotnosti pred mesečno čiščo, ki so posplošitve, porazporejene glede pomenov na spolnike: nasedek ali vračalnik; naročilo protiizstrelčnega ščita ali potovanje po napetostnih žicah; kratkotrajnice ali istospolnice. Belozobka obrača očesi, obrne pogled, odvrne pozornost. Nič več vas ni več, skonča. Kakor je navedeno, tako bo, poudari. Prisotnosti so naslednje: njihovost, kar se kaže za nekaj, kar povzroča belozobkin srbež; nihajnost, kar povzroča prelete črnic po nebesu; semenski pospeševalnik, ker ni navzoč. Belozobka pooseblja smrten strah in smrtino dostojanstvo. Smrtno vreteno pa narekuje točaste nevihte, spozabe ob dotokih tuje krvi in poslikave lastnih odslikav. Belozobka uporablja vse načine prisotnostnih spletkarjenj. Zapoznela rana se ne širi, vohun in ovaduh se ovohavata, ko belozobka češe obveze za prihajajoče rane. Zabrisnine so ji hrana, odškrtnine namaz. Nima izbire med strahom in sabo. Dvotelesje jo mika. Poimenuje se za Hurško Skurjenko. Pobota ne obeta. Tlakovci jo zmotijo kot spanje z večerom, kot lastno stanje, kot prevečnost vsega. Ogroženka ji je prispodoba, ki se ji prilega predse. Odzove se na pojem: tiskalnikovanje. Odziva se z odpovedjo sledov. Sledljivost ji ni lastna. Njen zavedek povzroča preplah. V zavleki pričakovanja... ji ni prispodoba. Ustrahovanje s posplošitvami ustavi s škiljenjem.
Droha z Zinkom.
Kar ju je vezala dvojina, so ob kar premnogih priložnostih na njo, na dvojino in na par, silila vprašanja: glede na kaj sta skupaj, kaj vaju druži, kako, da sta par? Droha odgovarja: združila naju je glasba. Sva brez posluha, dodaja Zink. Je kdo od vaju celo ob sluh? se je kot po navadi glasilo naslednje vprašanje. Mnogokrat, prizna Zink in Droha ga dopolni: posebej tedaj, ko sva skupaj; in zapojeva. Vprašanja so se stišala oziroma postajala glasovi v ozadju. Ospredje pa zazveni v pesmi, ki bi bila sila težko opredeljena za ubrano. Od kar sta par, jima ospredje zveni.
Ko se je kraljestvo oddaljilo...
…, se pojavi uporabnik splošnih spolnih uslug javnega zavoda, se prepusti obkrožitvi množice, nudeči mu pred ustnici podolgovate in v mehkobo zaobljene štrclje na žicah, da spregovori vanje: Spv! tu navzoči z zaskrbljenostjo spremlja vaše ukrepe pri povečitvi pravice do zasebnosti, zlasti še zahtevne in ustreznost terjajoče različne pristope do nesorazmernosti. Obkrožajoča ga množica za spoznanje rahlosti odmakne štrclje.
Oslinjene besede omadežujejo.
Pobudnik se ukvarja z nadaljevanjem, ko izusti: … vendar pa je bilo sprejeto besedilo o ukrepih resen razlog za skrb. Zamolčanega ne izusti. Odebeljeni štrclji se mu približajo. Opogumljeni nadaljuje, da bodo pridobljeni osebni podatki za povsem nejasno opredeljene namene, množično in na zalogo. Množično razumejo njegove izustke kot tako imenovano ribarjenje po podatkih brez vnaprejšnjega suma kršitve, ki tovrstnostim glede na sodniške ustaljenosti niso dovoljene. Vsaka oseba namreč ni že v prekršku, ko..., izpostavljeni ne najde pravih izrazov, pa četudi se še tako trudi. Štrclji niso zadosten razlog za odvečen trud ali napor v njihovi smeri. Sam pri sebi povzame, da država ne sme s svojim delovanjem ustvarjati vtisa, da je potrebno izbirati med zdravjem in življenjem ali človeškimi pravicami, česar pa štrcljem ne sporoči. Zadovolji se s prepuščanjem vprašanjem, ki se glase izza štrcljev.
Je to v nasprotju s samim bistvom temeljnih pravic? Ali te pravice sploh še pripadajo? Naj torej oblast spoštuje do te mere, da se ji lahko zaupa, ko posega v pravice le toliko, kolikor je to nujno potrebno za dosego ustavno dopustnega cilja?
Že pri drugem vprašanju se mu je zapletlo, tretjemu pa sploh ni več sledil. In naj jim odgovori? Da se izogne sam sebi, prav prisrčno prične govoriti o lepoti podeželske poljane, na kateri ni odvečnih štrcljev, saj je vse obrezano, pokošeno in urejeno. Sicer okoljevarstvenik po prepričanju, se le ne more ogniti poudarku na vrsti vsebinskih napak, ki jih vprašanja vsebujejo. Ne izpostavljajo namreč pravice do gradbenega dovoljenja, navrže.
Torej zakonito denarno poslovanje odpade? je bilo vprašanje, ki ga ni pričakoval. Po nasvet se obrne za sabo, a tam..., tam je mirovala le državna zastava brez nasveta. Pomisli na overjeno potrdilo o izobrazbi za posamezno zaposleno osebo, a kaj naj s tem? Pa prične: … kot veste, je možno, da je tak predlog pristal v zakonu, ki naj bi se ukvarjal s posledicami, a ni jasno; še bolj žalostno je, da v vladi očitno temu ni uspešno nasprotovala nobena stranka, še več, veliko večja verjetnost je, da bo predlog predmet ustavne presoje. Odločil se je, da jim je dopovedal dovolj.
A štrcljev je bilo vedno več. Prerazporedili so se sicer na daljšo razdaljo, kar pa mu ni prav veliko pomenilo. Še bo moral govoriti.
Gospodarski del vlade je na državni zbor naslovil pobudo, da bi za izredno pomoč v času stiske začasno namenili do enega odstotka lani zbranih nadomestil! jim je s privzdignjenim glasom namenil prikrito laž, že v naprej dogovorjeno s strani odsotne svetovalke. Povzdignjeni glas mu je omogočil rahlo sproščenost, pa je nadaljeval z zagotovilom, da je sicer zakon o upravljanju pravic uzakonil izobraževalne sklade, vendar ti v času ukrepov ne morejo delovati, so pa v javno korist. Ob zamolku, ki je po tem nastal, je preštel odebeljene štrclje. Do postav, ki so mu molele ožičene štrclje, pogled ni segel. Preveč si je dal opravka s ponovnim preštevanjem. A če bi podaljšal pogled, bi vsekakor opazil, da ga vsaj ena od postav prav zlahka prepozna. Je njegova svetovalka za obrazno nego in strokovnjakinja za izreko. Pridružila se mu je bila še v času prejšnjega sklica. Kot dopolnilno dejavnost je opravljala poklic zastavonošinje, kar ji je omogočalo, da mu je vedno stala v ozadju. A tokrat... Pogled je bil osredotočil nase prav tedaj, ko se je zagledal v zaslonu na steni v ozadju štrcljev in postav. Denarne posledice niso predvidene, saj naj bi bila vsa sredstva zagotovljena iz sicer osiromašenih virov, a nekaj bi se že našlo... je uspel zamomljati, kajti pogled nase oziroma vase ga je popolnoma prevzel. Prešel je na godrnjanje: budno spremljam vse, a kaj imamo o tega..., nadzorujem gibanje prebivalstva, toda namen, namen je izjalovljen..., uporabljam orodja za ozaveščanje, pa so znaki podatkovja..., kako naj se izrazim...: šibki! pribije krepko, da zmanjša godrnjanje, saj se zave o pomenu naslednjega sklica. Ob tem namigne svetovalki izza štrcljev, da naj vendar stopi na njej pravo mesto ob zastavi. Ker ni učinka, dvigne desničin kazalec in ji skorajda že ukaže, ko se zave, da je pa le na javnem mestu in ne v svojih prostorih. V izogib zadregi kazalec potisne v levi uhelj in si podroza v uho. Tudi ta gib je brez učinka. Svetovalka se ne premakne in tudi ne primakne k njemu, ki mu že zmanjkuje potrebnih misli in ustreznih izrazov.
Kraljestvo ni bilo nič bliže.
Svetovalka ob doumetju njegovega stanja prevzame pobudo in preusmeri štrclje k sebi, ko glasno izgovori, da je preizpraševanje o tem, če je odpoved osnovnim človeškim pravicam še jasna težnja izvršilne veje oblasti pravzaprav blatenje in, nenazadnje, omalovaževanje vsega, za kar si kot posameznica prizadeva že od tedaj, ko...
Postave ji približajo odebeljene in ožičene štrclje na razdaljo poldrugega sežnja. S tem ji dajo vedeti, da lahko nadaljuje, a le dokler si prejšnji govorec ne opomore do te mere, da skonča že začeto. Na kaj takega ni bila pripravljena. Kljub zastanku v izpeljavi zapletenega govorniškega napletka ji uspe dokončati začeto z učinkovitim nasmeškom. Štrclji se pred njo povesijo, postave povesele in sklic je končan.
Kraljestvo je blizu.
Perec.
Ena zaokrožitev velikega kazalca je manjkala na številčnici, ko se približa izhodiščnemu položaju, dvigne desnico in njen kazalec usmeri v prostor, šireč se od stopnišča stran. Ozadje, sestavljeno iz treh sklopov stopnic, se je končevalo z vrati v stavbo. Na vsaki strani sta mirovali zastavi, določujoči trokraki lik, ki je bil vhod. Kljub skrbno domišljenemu govornemu izrazu misli ni izustil nameravanega, saj je sledil smeri iztegnjenega kazalca, ki je kazal na orodje za spopadanje z nastalim vzdušjem brez obetov, da se kmalu konča. Brez uvodnega govora poda potrebna pooblastila le z gibom levice in nadzorovanje steče nadnje, nad mirujočimi v prostoru, širečem se pred njim na vse sprednje strani. Okužene posameznice,še mirujoče, so mu bile vdane po vladnem odloku o mirovanju in samooznačevanju, kar so izpolnile vestno in natančno: na telesni predel pod dojkama so imele pritrjeno barvno sliko njegove mačehe. Ni jim bilo lahko namestiti jo, še težje so sprejele dejstvo, da s samooznačitvijo tvegajo izločenje, a ubogljivost jim je bila ena od temeljnih vrednot. Nadzorovanje potrdi prisotnost s piskom. Prva vrsta mirujočih stopi za korak v stran, druga vrsta mirujočih tudi, a v nasprotno. V tretji vrsti mu kazalec desnice odkrije poddojčje brez slike. S pogledom v stran preveri, da se ne moti, ko se tokrat pozorno zazre prek kazalca vanjo. Namršči se. Godrnjaje poda izjavo, da naj se jo preišče. Tega ni imel pripravljenega, zato se domisli, da nameravanemu govoru vsaj v pisni obliki, ki sledi, doda pojasnilo. Snemanj ni dovoljeval. Mačeha se je namreč zadovoljila le s pisnimi izdelki. Neoznačenka, izpolnjujoča pogoje o začasnosti, nujnosti in sorazmernosti, se mu blago nasmehne, vsaj tako doume njen obrazni izraz. Poznal je take vrste nasmehov iz drugačnih priložnosti, pa sam pri sebi sklene, da ji omogoči še eno možnost. Iz notranjega žepa suknjiča izvleče podpisano mačehino podobo, stopi do nasmehnjenke in ji lastnoročno pritrdi označbo na ustrezno telesno področje. Povpraša jo še o nagibih za odsotnost označbe. Nasmehnjenka postane nasmejanka in ob tem sproži v približancu dokaj mešane občutke. Ozave se, da je tovrsten poseg nekaj, kar je temu okolju tuje. Mačeha mu je o tem dala dokaj medlo predstavo, saj se je tudi ona šele seznanjala z običaji, ki jih je uporabljala mirujoča množica pri poslušanjih. Nadzorovalo je sledilo vsakemu njegovemu gibu tudi tedaj, ko jih je ponavljal, kar je mačehi predstavljalo precejšnjo težavo pri razvrščanju. Oblastnica pač ni bila malenkostna. Smeh na novo označene je dosegel stavbino pročelje. Zastavi sta se za spoznanje stresli. Ko je dosegel izhodiščni položaj pred množico mirujočih, je ponovno usmeril desničin kazalec vanje. Tak položaj mu je bil najustreznejši. V tem položaju je najlaže ugotavljal krog oseb, ki so si bile v stiku. Mačeha mu je bila namreč zagotavljala, da so ugotovitve, dobljene s tem položajem roke, najzanesljivejše. Že je hotel pričeti s štetjem posameznih oseb, sestavljajočih množico, ko se ove, da ima drugačno nalogo. Pripravljen ima vendar komaj pregleden seznam določb, ki jim jih mora sporočiti še pred srečanjem malega in velikega kazalca na številčnici. Tedaj se med obema vratnicama pojavi rahla razpoka, povzročena s prepihom v stavbi. Zastavi komaj opazno vzvalovita. V hrbtu začuti pritisk. Morda je mačeha na poti sem, pomisli. Poskušal ji je že izkoreniniti to njeno navado, ki je mejila na razvado, da mu po določenem času prične slediti, toda uspeha ni bil deležen. Morda pa ni ona, še pomisli in se odloči, da preloži nameravano.
Poldnevje pritisne. Obetajoča zajezitev časa na njegovo prisotnost zgolj za kratko obdobje nekaj tednov, morda mesecev, lahko da v prihodnjih letih postane stalnica. Ta in podobna slepila za javnost so se stežka uveljavila. Mačehine pobude, da velikemu in malemu kazalcu na številčnici dodajo tudi mirujoči odbojnik svetlobe, ni bila sprejeta. Kazalo je namreč na precej oblačno vreme. Tudi trojka Rel-Raješ-Rdampa ni zagotovila strinjanja pri najvišjih plasteh odločanja.
Preostalo mu je le iztegovanje desničinega kazalca.
Za celovitejši pregled...
… dogajanj, ob katerih so osamitve postale nujne, se je potrebno seznaniti s časovno usklajenim potekom. Bodimo torej v pozornosti na številke, ki zagotavljajo določeno mero zanesljivosti! Prvi zaznani in ustrezno opisani primeri so bili trije ljudje, ki so prišli od zunaj, in so bili na hitro ugotovljeni pa tudi potisnjeni v osamitev. A šele naslednji primer je izhodiščni, saj je bilo pri njem dokazano stanje, ki vodi v zaskrbljenost.
To je bil čas, ko je Mesec prekril spočetno lego Sonca za deželo, v kateri so bila najprej izvedena obsežna opazovanja. V domala istem času je rdečkasto svetilo prekrilo spočetno lego najhitrejšega med počasnimi osončnimi svetili. Obe dejstvi sta vsaj pokazatelj, da je vladajoče obmesečinjeno in s tem dlje od reda in ustaljenosti, tisto prevratno pa vzpodbujeno in vsem na vidiku. Posledično sledi uspešno prikrito izredno stanje. Prevrat, ki se zgodi znotraj vladajoče poslanske skupine, sovpade s prvo uradno zabeležbo kužnine. A prvo ni drugo in drugo ni zadnje. Stanje prevrata postane stalnica. A izredno stanje ni prevratno stanje. Takšno stanje je le oblika vladavine, primerne za tisti čas. Takšna oblika vladavine pa je edina primerna za obvladovanje šireče se kužnine. To so zagotovila, ki jih sporoča prevratna skupina. Ostalo je kužno. Slede ukrepi, ki okrepijo tako vladajoče kot kužne.
V tem pogledu sta se novonastalim razmeram še najbolje prilagodila Droha z Zinkom. Droha, pripadnica vladajoče skupine, in Zink, prvi med kužnimi. Spoznala sta se bila na krvodajalskem srečanju. Droha daruje primerno količino mesečnine, Zink pa skromnejšo količino krvi za pregled. Sta v čakalnici. Droha pričakuje potrdilo, kar ji bo služilo za napredovanje, Zink pa čaka na izvid. V čakalnici sicer nista sama, a se pričneta obnašati, kot da sta. Droha ugodno zamrmra, Zink povzame. Droha se izprsi, Zink prekriža nogi. Droha ljubko zacmoklja, Zink dregne soseda s komolcem, češ: si že na vrsti za sprejem in odvzem? Sosed se ne odzove, Droha od mrmranja in cmokljanja preide na polglasno petje, Zink pa skoraj onemel prisluhne. Izza zavese stopi bolničar, se napoti k Zinku in mu izroči izpisek ter glasno pokliče varnostno službo z besedami: kužnež je tu! Zinkov sosed sunkovito vstane, zavzdihne in odhiti v sprejemnico; ostalo sosedstvo tudi. Le Droha obsedi. Od nekod potegne šop bankovcev in jih ponudi bolničarju, rekoč: privoščite si! Zink doume priložnost, prisede k Drohi..., ko v čakalnico pridrvi varnostna služba v popolni postavi.
Svoje sporočilo izrazijo na razumljiv način. Dejavno poslušanje in poskusi razumetja s pozornostjo na nebesednih sporočilih so spornosti, o katerih se razpravlja in se jih poskuša razrešiti. Pri vodenju se prevzame odgovornost in se prilagodi novonastalim razmeram. Razdeli se naloge in opredeli cilje. Bodi zgled! je prvo pravilo. Poskrbi, da ima skupina vse potrebno! je drugo. Tretje: ko pride do težav, govori, sprašuj in ponujaj rešitve! Nekak skupek vseh treh pa: dober vodja izboljša delovanje skupine, dobra skupina dejavno usmerja vodjo.
Bolničar prešteje bankovce. Poskuša opraviti dejansko samoopazovanje in najti tako svoje prednosti kot slabosti. Razmisli, kako naj vpliva na skupino. Učeč se na napakah, poskuša biti odprt glede svojih slabosti in tudi čustev. Hoče biti družaben in pri tem opazuje odziv drugih. Najde dobro razmerje med delom, osebnim časom in počitkom. Ostaja potrpežljiv, spoštljiv in spodbujajoč. Išče znake utrujenosti, izčrpanosti in nezadovoljstva. Spodbudi skupne dejavnosti, prizadeva si za dobre odnose. Javi se za neprijetne naloge. Ponuja in sprejema pomoč. Raje sodeluje kot tekmuje. Ko nastopi spor, ohranja mirne živce. Skupina si namreč mora dejavno prizadevati, da premaga ovire in doseže cilj. Zazdi se mu, da nekaj bankovcev manjka.
Vodja varnostne službe predlaga, da se Droha in Zink razsedeta. Oba z dvigom rok potrdita predlog in ga udejanjita. Bolničar namigne Drohi, da nekaj z bankovci ni, kot bi moralo biti. Droha jih doda, da je bolničar potešen in lahko nemudoma preide na svoje osnovno opravilo ter izvajanje delovnih nalog. Preide na vzdrževanje varnostnih proizvodov in proizvodov za nujne primere. Vodja varnostne službe ga takoj pohvali. Ve, da je naslednja storitev omogočitev dostopa do storitev za osebe s posebnimi potrebami. Bolničar sicer predlaga, da naj se najprej omogoči dostop do kmetijskih trgovin, vključno s klavnicami, in do prodaje semen, krmil in gnojil, vendar tokrat Zink glasno ugovarja, čemur se Droha priključi, kar vznejevolji vodjo varnostne službe, pa poostri nadzor do te mere, da postane tudi bolničarju žal, da je karkoli poskušal. Ukaže tudi odpravljanje neposredne nevarnosti za zdravje, življenje in premoženje ter prost dostop do javnih zelenic in drugih sprehajalnih površin. V čakalnici postane zatohlo.
Kot naročen se oglasi sprejemnik in na podlagi ustreznih iztočnic iz zgolj nekaj besednih zvez ustvari verodostojno besedilo, ki obsega več sto besed, a zapade v razširjanje lažnih novic, sovražnega govora ali še česa hujšega, kot je ščuvanje k zborovanjem, združevanjem in nasprotovanjem. Oglasilo k zmanjšanju zatohlosti ne pripomore.
Skupini se pridruži varuh. Vstopi dokaj potihoma, skoraj hinavsko, kar sicer ne sodi k njegovi ustaljeni pojavitvi, a tokrat se ima na sumu, da so v čakalnici posebne razmere. Najprej pristopi k vodji varnostne skupine in ga šepetaje povpraša, kakšno je stanje. Vodja mu polglasno odvrne, da je obvladljivo. Varuh sede še med razsedla Droho in Zinka in ju po istem pobara. Njuna odgovora se razlikujeta v bistvenih podrobnostih, pa se varuh obrne še k bolničarju, da bi on potrdil verodostojnost dobljenih podatkov. Bolničarju ni do drugega mnenja. Ve, da je popolnoma zadostil osnovnim potrebam, že ko je bil seznanil Zinka s stanjem njegove krvi. Varuh ne vztraja. Izrazi pa zaskrbljenost nad dejstvom, da je bil poskus predlagatelja, da tak poseg opraviči s pridobivanjem soglasja posameznice oziroma posameznika. Vse obvesti, da potekajo neupravičeni vpogledi v zbirke osebnih podatkov brez kakršnekoli pravne podlage. Zink takoj zahteva ustavitev vsakršnega postopka in morebitnega ponovnega pregleda krvi.
Oglasilo zapove razhod. Droha še poskuša nekaj v zvezi s postopkovnimi dodatki, toda nihče ji več ne prisluhne oziroma bolj malo ima od poslušalstva, tako da se zaveže k vzajemnosti in sama pri sebi sklene sporazum o poslušnosti. Spoznanje, da ji je Zink naklonjen, ji zadošča. Čakalnica zasameva. Zatohlost ji je edina vsebina.
Odlomek iz romana Pojanje
Ikarovska* preja:
poznam otroke, ki se
bojijo teme, otroke, ki
se bojijo senc;
poznaš sence, ki se bojijo
otrok!
Kdaj te senca preraste?
Kdaj otrok pozabi na senci?
Kdaj dete...?
Senca ne pozablja.
(* po »Ikarovem perju«)
Karmelit
V gospodinjstvu, v katerem se sprdeva skupaj, je tudi ogrevanje skupno.
Garje so se oprijele mucke, ji skazile belino, počrnile polža ob zapiranju lupinastega doma, se toliko dotaknile zmaja, da je pripravljen za odriv, in storile ptici madeže na rdečem puhu. A glavnina gorja se je kazala na področju, kjer sta prehajali druga v drugo interesni sferi počasnih in zapiralnih tendenc ter stalnih pripravljenosti na permanentno masakriranje. To področje, zaznamovano s starajočim se prebivalstvom, obremenjeno s študijem za sprejem na najvišješolsko ustanovo, poimenovano Hospic Yuniverzity, to področje je zapustil izkušeni vodja z imenom Rel. Vodilni položaj prevzame voditeljica z imenom Rdanpa. Njuna starostna razlika je prevelika, da bi starajoče se prebivalstvo ostalo enotno. Ker pa starajoče se prebivalstvo predstavlja tako rekoč največjo večino družbe, v kateri je pomlajevanje dokaj redek pojav, so se garje oprijele kot že dolgo ne. Rel na slovesnosti ob svojem slovesu poreče, da lahko z zadovoljstvom zre na lasten prispevek, ki naj ublaži posledice staranja, Rdanpa mu z zmagoslavjem, zagotovljenim z odpirajočo se prihodnostjo, povsem pritegne, zavedajoča se, da ji starost, ki ji je pravzaprav še mladost, zagotavlja, da garje ne pokvarijo videza in vtisa ob predaji vodstvene funkcije. Rel se drži svoje zaobljube, da s prenehanjem službe na vodilnem položaju odneha tudi na drugih področjih, povezanih s uslužnostjo do ljudskih množic. Povsem se umakne v zasebnost in odmakne od pretečih pojavov. Postane zaslužnik, kar mu omogoči, da ima končno mir pred vsem. Odpove se tudi dejavnosti, ki je bila priljubljena med odsluženimi kadri, svetovanju. O upravičenosti tega ni bilo dvoma, saj bi njegovi nasveti lahko imeli docela negativne prizvoke, posebej še ob navadi pri govorjenju, ko je sicer prepoznavno, a moteče izgovarjal določene glasove s posebej za nastope prirejenimi zategninami. Tudi v tem mu Rdanpa popolnoma nasprotuje. Je ljubiteljica jasnih kratkosti v izreki. Starajoče se prebivalstvo ob njenih na takšen način izrečenih usmeritvah občuti zastoj v teku časa.
Počrneli polž in ozeleneli zmaj si podelita področje, v katerem gorje gre v garje in gori k vsesplošnem pojavu ogroženosti. Grozeče področje, nahajajoče se v času prevzema vodstva, dopusti vdore višjih sil, ki jim je odhajajoči izvoljenec z imenom Raješ dal krila v dobi rdečopuhe ptice. Višje sile, predstavljene z nihajočimi zasloni in ekstremnofrekvenčnimi modulatorji, so izvoljencu Raješu dopustile odmik od starajočega se prebivalstva, saj je bil prepričan, da je prihodnost ljudstva, ki mu je služil, v prenovi omrežij, katere olastninjajo okupatorske religije. Ljudstvo, sestavljeno iz starajočega se prebivalstva in odhajajočega podmladka, mu je tako zagrenilo vladanje, da ga opusti. In ena od višjih sil, ki se polasti sovladarja, izbirajočega med mnogimi poimenovanji, Raješu omogoči vedenje, da vsemu temu ni dorasel, pa sovladarju mnogih imen prepusti odločitev med vladavino ljudstva ali strahovlado upravniških strank. Pa garje prineso gorje.
Da pa bi se vsaj posebej ali vsaj kdaj ukvarjalo z belo mucko...
Bela mucka je predivo časa prevzela od črnikastega polža, ki ji ga je pravzaprav prepustil, ko se je bil pozaprl v svojo krhko lupino. Bela mucka z lastnostjo, da se ji ne mudi, ustvarja videz brezskrbosti, celo trajnosti. Njena igrivost je smrtna, saj spoštuje člen o obratnem dokaznem bremenu. Osebe na dolžnosti naj dokazujejo svojo nedolžnost! Odpornost je začasna, upornost stalna.
Utrujanje snovi.
V trenutkih, ko razpoloženje ovira strnjenost enosti, je čas za drugotnosti, ob katerih se obnovi vse. Doprinos prezračevanju postane razvodnjevanje usedlin. Vanju, se reče: v zrak in ostanek, se s pihanjem povzroči, da sproščenost usedline postane zgled za splošno. Splošno izruje posamezno, presadi dotrajano tja, kjer zasedelost napetega prezre vse možnosti, vse še smiselne povezave. Up pušča zavist v zaležaninah, bojna sredstva povzroče tisti splošni prepih, gredoč v preplah: zdaj, a ne zadaj. In srhozor ugodi pogledu. Nastopi par, ki želi troje: videz, uvid, dvig s palcem na stran, kjer je rana v prostoru, kamor se ne pada prepogosto. In je...
… prostor; je razmaknjenost med znaki z znamenji, so presledki, oštevilčeni z udarci po črkah. Je utrujanje snovi. Nastopi trojka, žaleča sebe z ednino. Nadstropje više so tla. Nasproti podu je podstrešje. V hiši ni miru. Srhozorje zavda s svojo bližino na blizu, z ukanjem v sluhovod. Kako zapeti? S čim pripeti zaslon k obzorju... o! ti z zaraslim pogledom v daljavo.
Trudni očesci, duri v temini, zaplate na obrobju zrkla in še naštevki, ki pa ne veljajo. Utrujanje snovi. Utrnejo. Srhozorje prevlada. Do svita odstre čas, ko se sme izvajati trenutke, trajajoče dlje in pogosteje od dogovorjenega, od pripisanega, od smisla do zgostitve misli v sen.
Spanja ni. Sanj ni. V snu so saje, v sajah hlepeče sence, v žicah tokovi podobnosti kot že prevečkrat tolikokrat. Utrne se pikica, trzneš še enkrat. Trn in zor. Roža na nartu. Pod pogledom vzcvetivo skoči na ustno nebo, kar zaneti kužnino in zmehča sinji glas v hropenje ter rjutje, saj je spomin na spočitost prekrit s pregretim pregrinjalom, ki se obnovi. Vzcvetivo.
In odpiranje vlog.
Lik nameščenke izpodrine podobo vešče. Podoba z likom ne pridobi, temveč postane obilna, obilnejša od lika, ki se potisne v ozadje, kar je vešči lastno. A tako lik kot podoba izražata ogorčenje nad lastno debelostjo in preobilnostjo, da se zdi, da ju tudi govoričenje odebeljuje. Dvojna vijačnica, preplet nameščenke in vešče, vsebuje tudi trak z nanosi slik, na katerih so posnetki vreč s kavnimi zrni, dozorelimi tako za setev kot tudi za saditev. Nameščenka se pripravi za poljsko opravilo. Vešča, potisnjena v ozadje, ni pripravljena na počakanje sončne svetlobe. Nameščenko njena umaknjenost ne ovira pri plemenitenju prsti, ko zatika zrna pod rušo.
Priteče nogometaš. Sledi mu nastavljalka, v rokah noseča osmrtnico. Izruvala je bila namreč brezlončnico, jo gnetla tako dolgo časa, da ji je bil lonec kar podarjen. Sprva kelih, zdaj vajin lonček, je porekel nogometaš, ko sta se mu nameščenka in nastavljalka pričeli zahvaljevati. Ruša je skupna, je še pripomnil in odtekel v dir. Zaustavilo ga je sušeče se perilo in mrčes, ki se je napajal na vlagi. Še dobro, da imam v bližini revmatičen enokolesnik, je pomislil in dodal, da je še bolje od tega, da ga je dal za nekaj časa na sončevo toploto, da vlaga, zadržavajoča se v vijakih, pobegne k vešči, vse spremljajoči. Kdaj se mi je ustavilo? bi se dalo pripisati vsesplošnemu samoizpraševanju navzočih, ki si odgovarjajo: ko je bilo potrebno lagati in z lažmi pretiravati.
Vešča odpleše s komarji in brenclji. A je le samopoimenovanka.
Pride po sklepalni sledi, naseli se v občasno stalno prebivališče, ki ga poimenuje za razpriljubljenstvo. Prične vzorčenje, za kar je usposobljena, s čimer poudari ris, vzorec brez konca, kaj šele začetka. Ima nit, vdeto v sence črne luknje. Z njo preučuje odbojnosti in privlačnosti, vzroke gibanju, smeri zibanja in gubanje. Prebivališče se nahaja ob trgu s kužnim znamenjem, zdaj znakom za poravnalne počepe. Pod njim napis: žarenje vžgane črke. Še niže: žig crklja. In pocrkljanka, pregnetena onkraj ugodja, dovoli, da se zgodi zalom časa. Vžganine, ki jih je prejela zaradi krivdnega razmerja s samomorilko, so ji najlepša napaka, s katero razveseljuje živeče. Ima se za vzgojiteljico pravnukinji. Prva beseda, ki njo nauči, je beseda napakanje. Naslednja beseda, ki sproži besede, postane težišče, ko si poreče: te že išče. A ne nujno samomorilka, njena navidezna preobraznica, in tudi ne njena stalno ponavljajoča se služba, kar ji povzroči ohromelost. Odzove se z obema stranema. Prva ji da izkušnjo, naslednja spomin, da je enkratna in le za enkrat. Toda ona bi se ponavljala, ponovno bila večkratna.
Že znano kakor tisto: po kolikem času gospod vdovec postane gospodična? Tega samopoimenovalka ni smela izvedeti. Bila je v primežu izrezkov, s katerimi se je ukvarjala med budnostjo v noči in dremežem ob dnevu. Izrezki so jo spominjali na zaostrovanje, ki ga je bila nasilno deležna od vsepovsod, a če je skrbno premislila, še največ iz okolice. Pojavila se je kot rezbarjeva žena, a je bila njena mačeha. O njej je vedela le: imela me je rada, le jaz nisem bila pridna. Po takšni izjavi jo je jelo strašiti. Strah se je pojavil na nosilcu. Bila je ustrahovalka na nosilih. Bila bo tarča smrtonoske, je nekako vedela.
A mačeha? Sestavljala je odhod za njenim svetlobnim telesom, saj je poznala čas, ki je potreben, da se v žice ujeto svetlobo pripravi do vidnega polja.
Torej je ta čas zamenjala s tistim in s spisom o starem...
… svojeglavem pismonoscu, prevažajočem se na dvokolesu s strojnim pogonom, ki se je poganjal po dovozu do nabiralnika. Odpeljal se je bil od svoje matere, s katero sta si izmenjala brizgalko, si pognojila slini s ustnično prevleko, da mu ustnici ne razpokata. Pismo, namenjeno očetu, ki je bil zadolžen za namestitev nabiralnika, si je zataknil pod plešnico, lasuljo, služečo mu tako za lasuljo kot tudi za čelado, obvezno za njegov poklic. Oče, očeladan s prav posebno zaščitno glavasto lupino, ga radosten pričaka. Vedel je, da mu hčerka iz prihodnje zakonske zveze sicer še ne odpiše, a pisemce svoje sopotnice mu je vedno koristilo. Želel si je razglednice, da se vsaj seznani z njenim siceršnjim pogledom na svet. Po izročitvi priporočenega pisma, ki ga je sinu podpisal brez posebnih pripomb, se zatopi v branje. Prebere, da se še žena, določena z zakonom o sobivanju, strinja z zadnjimi popravki predloga. Ovrgla pa naj bi osnutek pogodbe o razdelitvi pogledov na podnebne spremembe. Predlaga tudi zapopadek o odločitvi o prenehanju kajenja na tešče, a zraven doda, da je zapopadek več kot le primeren za nadaljnje dopisovanje. Po prebranem oče pogleda v sina, ki poznavalsko ocenjuje uspešnost pritrditve nabiralnika na delno prižagano drevo. Sam pri sebi si zapiše opazko o tem, da pa oče res zna izbrati pravo nosilo za nabiralnik: še komaj živeče, na robu izumrtja, drevo s posebnimi potrebami.
Namestitev nabiralnika je vsekakor prava odločitev. Oče se z njim molče strinja. Mora molčati, ko pa so pritiski s strani ločujoče se ženske, delno žene delno soproge, na meji vzdržljivega, saj mu pošilja sina, njunega več kot le posvojenca, s tako pomembnimi novicami, zapisanimi s skromno pisavo varčne in preudarne ženske. Pred njo se varuje le z mislimi o še ne zaplojeni hčerki, s katero se odpravi na plenilski pohod po odtujeni doti. Poklal bo vse. Požgal do temeljev. Prekopal grobove. Dodelil stanovanjske pravice njeni polsestri s po tremi ljubimci. Podelil vse občutke, ki jih je še gojil. Po vsem tem pa se v novi luči usloči pred hčerko in ji zapriseže zvestobo do naslednjič. Za takšne opolnomočene zamisli ga pohvali še sin, ki se tudi ponadeja slastnih deležev. Toda za zdaj še ni časa. Očetu ponudi v ovojnico zavit obilen ščepec tobaka, ki sta jo z materjo oslinila sinoči, pa se je kar dobro kazala, še zavita, še primerno vlažna, še uporabna. Oče pa, tak kot je in hoče ostati, mu namigne, da mu ni za kajo. In da so v življenju pomembnejša početja. Nakaže, da bo nabiralnik potrebno tudi pobarvati, da bo skladen z barvo drevesne skorje. Sin vse skupaj spregleda in prične obračati dvokolo s strojnim pogonom. Obrne pa se tudi lopatica v žarkovnem potisniku, s katerim veter usmerja svoje tokovnice proti smeri, v katero se odpelje pismonoša.
Oče drobenclja. Sin ovinkari. Mati izrojeva. Čas tečnari...
... v svetlobi črk.
Uslužbenka pri točilnici goriva sporoči, da ne more prižgati. Napis ni zasvetil. Kako naj opozori? spraševaje odda svoj glas v ugasle črke, ki naj bi sporočile, da se je pocenitev goriva krepko približala: zadnje zaloge! gorivo s pecivom! trajno goreče... Zatemnjeni očesi poskuša osvetliti s svetlobo iz zaslona, v katerega je buljila, ko ni bilo strank. Na njem prebere, da obstaja precejšnja verjetnost za zastrupitev zraka s prdci v premajhnih prostorih, v katerih so nameščene pomnilnice s podatki o šolskih načrtih za naslednje obdobje.
Naslednje sporočilce ji posreduje podatek, da je pecivo, s katerim si slajša plačano pričakovanje strank, delno strupeno zanjo, saj vsebuje snovi, na katere lahko da njeno telo ne bo izrazilo primernega odziva, pa se na podlagi tega sklepa o tem, kar že dolgo časa ugotavljajo nekateri opozorilniki. Ni se zmedla. Odvrnila je pogled na širokolistnato rastlino in ji prične peti. Rastlina ji posreduje občutje debelosti, kar je izraz okolja, v katerem uspeva. Uslužbenka ponovno usmeri pogled na zaslon. Ta ji sporoči, da je zvok, ki je prevladujoč, odmerjen s sto šestindevetdesetimi nihaji. Uslužbenka se ob tem podatku zgrozi. Potisne si levico ob predel, kjer se ji nahaja trtica, pa vrisne. Rastlina se odzove, a neslišno. Uslužbenka poskuša poustvariti občutje repa, a začuti hrbtenični splet. Še ko sem dala, so mi vzeli, hitro poreče vstopajočemu, iskajočnežu gorivo.
Bližajoči se jo gladko presliši. Potrebujem pravšnjo količino, ji zaupa. Za samovžig? jo zanima. Pa četudi, ji poreče. Črke ne gorijo, potarna. Torej..., dokonča. Sočasno se približata. Rastlina ovene in se posuši, da postane dračje s prihodnostjo. Spreten, kot je, izdela napis. Uslužbenka mu sporoči, da hišnih rastlin tako ali tako ni, saj so le zunanje. Izvijeta napis, ga umestita nad vhod, prižgeta svoji čustvi in odpovesta vse stranke, ki ne prinašajo daril.
Darilo...
… kot vmešavanje belozobke. Ženskarjenje ženskega. Vmešavanje se zgodi, ko nasede sanjanju vračev: zaštevek. Belozobka odžene prisotnosti pred mesečno čiščo, ki so posplošitve, porazporejene glede pomenov na spolnike: nasedek ali vračalnik; naročilo protiizstrelčnega ščita ali potovanje po napetostnih žicah; kratkotrajnice ali istospolnice. Belozobka obrača očesi, obrne pogled, odvrne pozornost. Nič več vas ni več, skonča. Kakor je navedeno, tako bo, poudari. Prisotnosti so naslednje: njihovost, kar se kaže za nekaj, kar povzroča belozobkin srbež; nihajnost, kar povzroča prelete črnic po nebesu; semenski pospeševalnik, ker ni navzoč. Belozobka pooseblja smrten strah in smrtino dostojanstvo. Smrtno vreteno pa narekuje točaste nevihte, spozabe ob dotokih tuje krvi in poslikave lastnih odslikav. Belozobka uporablja vse načine prisotnostnih spletkarjenj. Zapoznela rana se ne širi, vohun in ovaduh se ovohavata, ko belozobka češe obveze za prihajajoče rane. Zabrisnine so ji hrana, odškrtnine namaz. Nima izbire med strahom in sabo. Dvotelesje jo mika. Poimenuje se za Hurško Skurjenko. Pobota ne obeta. Tlakovci jo zmotijo kot spanje z večerom, kot lastno stanje, kot prevečnost vsega. Ogroženka ji je prispodoba, ki se ji prilega predse. Odzove se na pojem: tiskalnikovanje. Odziva se z odpovedjo sledov. Sledljivost ji ni lastna. Njen zavedek povzroča preplah. V zavleki pričakovanja... ji ni prispodoba. Ustrahovanje s posplošitvami ustavi s škiljenjem.
Droha z Zinkom.
Kar ju je vezala dvojina, so ob kar premnogih priložnostih na njo, na dvojino in na par, silila vprašanja: glede na kaj sta skupaj, kaj vaju druži, kako, da sta par? Droha odgovarja: združila naju je glasba. Sva brez posluha, dodaja Zink. Je kdo od vaju celo ob sluh? se je kot po navadi glasilo naslednje vprašanje. Mnogokrat, prizna Zink in Droha ga dopolni: posebej tedaj, ko sva skupaj; in zapojeva. Vprašanja so se stišala oziroma postajala glasovi v ozadju. Ospredje pa zazveni v pesmi, ki bi bila sila težko opredeljena za ubrano. Od kar sta par, jima ospredje zveni.
Ko se je kraljestvo oddaljilo...
…, se pojavi uporabnik splošnih spolnih uslug javnega zavoda, se prepusti obkrožitvi množice, nudeči mu pred ustnici podolgovate in v mehkobo zaobljene štrclje na žicah, da spregovori vanje: Spv! tu navzoči z zaskrbljenostjo spremlja vaše ukrepe pri povečitvi pravice do zasebnosti, zlasti še zahtevne in ustreznost terjajoče različne pristope do nesorazmernosti. Obkrožajoča ga množica za spoznanje rahlosti odmakne štrclje.
Oslinjene besede omadežujejo.
Pobudnik se ukvarja z nadaljevanjem, ko izusti: … vendar pa je bilo sprejeto besedilo o ukrepih resen razlog za skrb. Zamolčanega ne izusti. Odebeljeni štrclji se mu približajo. Opogumljeni nadaljuje, da bodo pridobljeni osebni podatki za povsem nejasno opredeljene namene, množično in na zalogo. Množično razumejo njegove izustke kot tako imenovano ribarjenje po podatkih brez vnaprejšnjega suma kršitve, ki tovrstnostim glede na sodniške ustaljenosti niso dovoljene. Vsaka oseba namreč ni že v prekršku, ko..., izpostavljeni ne najde pravih izrazov, pa četudi se še tako trudi. Štrclji niso zadosten razlog za odvečen trud ali napor v njihovi smeri. Sam pri sebi povzame, da država ne sme s svojim delovanjem ustvarjati vtisa, da je potrebno izbirati med zdravjem in življenjem ali človeškimi pravicami, česar pa štrcljem ne sporoči. Zadovolji se s prepuščanjem vprašanjem, ki se glase izza štrcljev.
Je to v nasprotju s samim bistvom temeljnih pravic? Ali te pravice sploh še pripadajo? Naj torej oblast spoštuje do te mere, da se ji lahko zaupa, ko posega v pravice le toliko, kolikor je to nujno potrebno za dosego ustavno dopustnega cilja?
Že pri drugem vprašanju se mu je zapletlo, tretjemu pa sploh ni več sledil. In naj jim odgovori? Da se izogne sam sebi, prav prisrčno prične govoriti o lepoti podeželske poljane, na kateri ni odvečnih štrcljev, saj je vse obrezano, pokošeno in urejeno. Sicer okoljevarstvenik po prepričanju, se le ne more ogniti poudarku na vrsti vsebinskih napak, ki jih vprašanja vsebujejo. Ne izpostavljajo namreč pravice do gradbenega dovoljenja, navrže.
Torej zakonito denarno poslovanje odpade? je bilo vprašanje, ki ga ni pričakoval. Po nasvet se obrne za sabo, a tam..., tam je mirovala le državna zastava brez nasveta. Pomisli na overjeno potrdilo o izobrazbi za posamezno zaposleno osebo, a kaj naj s tem? Pa prične: … kot veste, je možno, da je tak predlog pristal v zakonu, ki naj bi se ukvarjal s posledicami, a ni jasno; še bolj žalostno je, da v vladi očitno temu ni uspešno nasprotovala nobena stranka, še več, veliko večja verjetnost je, da bo predlog predmet ustavne presoje. Odločil se je, da jim je dopovedal dovolj.
A štrcljev je bilo vedno več. Prerazporedili so se sicer na daljšo razdaljo, kar pa mu ni prav veliko pomenilo. Še bo moral govoriti.
Gospodarski del vlade je na državni zbor naslovil pobudo, da bi za izredno pomoč v času stiske začasno namenili do enega odstotka lani zbranih nadomestil! jim je s privzdignjenim glasom namenil prikrito laž, že v naprej dogovorjeno s strani odsotne svetovalke. Povzdignjeni glas mu je omogočil rahlo sproščenost, pa je nadaljeval z zagotovilom, da je sicer zakon o upravljanju pravic uzakonil izobraževalne sklade, vendar ti v času ukrepov ne morejo delovati, so pa v javno korist. Ob zamolku, ki je po tem nastal, je preštel odebeljene štrclje. Do postav, ki so mu molele ožičene štrclje, pogled ni segel. Preveč si je dal opravka s ponovnim preštevanjem. A če bi podaljšal pogled, bi vsekakor opazil, da ga vsaj ena od postav prav zlahka prepozna. Je njegova svetovalka za obrazno nego in strokovnjakinja za izreko. Pridružila se mu je bila še v času prejšnjega sklica. Kot dopolnilno dejavnost je opravljala poklic zastavonošinje, kar ji je omogočalo, da mu je vedno stala v ozadju. A tokrat... Pogled je bil osredotočil nase prav tedaj, ko se je zagledal v zaslonu na steni v ozadju štrcljev in postav. Denarne posledice niso predvidene, saj naj bi bila vsa sredstva zagotovljena iz sicer osiromašenih virov, a nekaj bi se že našlo... je uspel zamomljati, kajti pogled nase oziroma vase ga je popolnoma prevzel. Prešel je na godrnjanje: budno spremljam vse, a kaj imamo o tega..., nadzorujem gibanje prebivalstva, toda namen, namen je izjalovljen..., uporabljam orodja za ozaveščanje, pa so znaki podatkovja..., kako naj se izrazim...: šibki! pribije krepko, da zmanjša godrnjanje, saj se zave o pomenu naslednjega sklica. Ob tem namigne svetovalki izza štrcljev, da naj vendar stopi na njej pravo mesto ob zastavi. Ker ni učinka, dvigne desničin kazalec in ji skorajda že ukaže, ko se zave, da je pa le na javnem mestu in ne v svojih prostorih. V izogib zadregi kazalec potisne v levi uhelj in si podroza v uho. Tudi ta gib je brez učinka. Svetovalka se ne premakne in tudi ne primakne k njemu, ki mu že zmanjkuje potrebnih misli in ustreznih izrazov.
Kraljestvo ni bilo nič bliže.
Svetovalka ob doumetju njegovega stanja prevzame pobudo in preusmeri štrclje k sebi, ko glasno izgovori, da je preizpraševanje o tem, če je odpoved osnovnim človeškim pravicam še jasna težnja izvršilne veje oblasti pravzaprav blatenje in, nenazadnje, omalovaževanje vsega, za kar si kot posameznica prizadeva že od tedaj, ko...
Postave ji približajo odebeljene in ožičene štrclje na razdaljo poldrugega sežnja. S tem ji dajo vedeti, da lahko nadaljuje, a le dokler si prejšnji govorec ne opomore do te mere, da skonča že začeto. Na kaj takega ni bila pripravljena. Kljub zastanku v izpeljavi zapletenega govorniškega napletka ji uspe dokončati začeto z učinkovitim nasmeškom. Štrclji se pred njo povesijo, postave povesele in sklic je končan.
Kraljestvo je blizu.
Perec.
Ena zaokrožitev velikega kazalca je manjkala na številčnici, ko se približa izhodiščnemu položaju, dvigne desnico in njen kazalec usmeri v prostor, šireč se od stopnišča stran. Ozadje, sestavljeno iz treh sklopov stopnic, se je končevalo z vrati v stavbo. Na vsaki strani sta mirovali zastavi, določujoči trokraki lik, ki je bil vhod. Kljub skrbno domišljenemu govornemu izrazu misli ni izustil nameravanega, saj je sledil smeri iztegnjenega kazalca, ki je kazal na orodje za spopadanje z nastalim vzdušjem brez obetov, da se kmalu konča. Brez uvodnega govora poda potrebna pooblastila le z gibom levice in nadzorovanje steče nadnje, nad mirujočimi v prostoru, širečem se pred njim na vse sprednje strani. Okužene posameznice,še mirujoče, so mu bile vdane po vladnem odloku o mirovanju in samooznačevanju, kar so izpolnile vestno in natančno: na telesni predel pod dojkama so imele pritrjeno barvno sliko njegove mačehe. Ni jim bilo lahko namestiti jo, še težje so sprejele dejstvo, da s samooznačitvijo tvegajo izločenje, a ubogljivost jim je bila ena od temeljnih vrednot. Nadzorovanje potrdi prisotnost s piskom. Prva vrsta mirujočih stopi za korak v stran, druga vrsta mirujočih tudi, a v nasprotno. V tretji vrsti mu kazalec desnice odkrije poddojčje brez slike. S pogledom v stran preveri, da se ne moti, ko se tokrat pozorno zazre prek kazalca vanjo. Namršči se. Godrnjaje poda izjavo, da naj se jo preišče. Tega ni imel pripravljenega, zato se domisli, da nameravanemu govoru vsaj v pisni obliki, ki sledi, doda pojasnilo. Snemanj ni dovoljeval. Mačeha se je namreč zadovoljila le s pisnimi izdelki. Neoznačenka, izpolnjujoča pogoje o začasnosti, nujnosti in sorazmernosti, se mu blago nasmehne, vsaj tako doume njen obrazni izraz. Poznal je take vrste nasmehov iz drugačnih priložnosti, pa sam pri sebi sklene, da ji omogoči še eno možnost. Iz notranjega žepa suknjiča izvleče podpisano mačehino podobo, stopi do nasmehnjenke in ji lastnoročno pritrdi označbo na ustrezno telesno področje. Povpraša jo še o nagibih za odsotnost označbe. Nasmehnjenka postane nasmejanka in ob tem sproži v približancu dokaj mešane občutke. Ozave se, da je tovrsten poseg nekaj, kar je temu okolju tuje. Mačeha mu je o tem dala dokaj medlo predstavo, saj se je tudi ona šele seznanjala z običaji, ki jih je uporabljala mirujoča množica pri poslušanjih. Nadzorovalo je sledilo vsakemu njegovemu gibu tudi tedaj, ko jih je ponavljal, kar je mačehi predstavljalo precejšnjo težavo pri razvrščanju. Oblastnica pač ni bila malenkostna. Smeh na novo označene je dosegel stavbino pročelje. Zastavi sta se za spoznanje stresli. Ko je dosegel izhodiščni položaj pred množico mirujočih, je ponovno usmeril desničin kazalec vanje. Tak položaj mu je bil najustreznejši. V tem položaju je najlaže ugotavljal krog oseb, ki so si bile v stiku. Mačeha mu je bila namreč zagotavljala, da so ugotovitve, dobljene s tem položajem roke, najzanesljivejše. Že je hotel pričeti s štetjem posameznih oseb, sestavljajočih množico, ko se ove, da ima drugačno nalogo. Pripravljen ima vendar komaj pregleden seznam določb, ki jim jih mora sporočiti še pred srečanjem malega in velikega kazalca na številčnici. Tedaj se med obema vratnicama pojavi rahla razpoka, povzročena s prepihom v stavbi. Zastavi komaj opazno vzvalovita. V hrbtu začuti pritisk. Morda je mačeha na poti sem, pomisli. Poskušal ji je že izkoreniniti to njeno navado, ki je mejila na razvado, da mu po določenem času prične slediti, toda uspeha ni bil deležen. Morda pa ni ona, še pomisli in se odloči, da preloži nameravano.
Poldnevje pritisne. Obetajoča zajezitev časa na njegovo prisotnost zgolj za kratko obdobje nekaj tednov, morda mesecev, lahko da v prihodnjih letih postane stalnica. Ta in podobna slepila za javnost so se stežka uveljavila. Mačehine pobude, da velikemu in malemu kazalcu na številčnici dodajo tudi mirujoči odbojnik svetlobe, ni bila sprejeta. Kazalo je namreč na precej oblačno vreme. Tudi trojka Rel-Raješ-Rdampa ni zagotovila strinjanja pri najvišjih plasteh odločanja.
Preostalo mu je le iztegovanje desničinega kazalca.
Za celovitejši pregled...
… dogajanj, ob katerih so osamitve postale nujne, se je potrebno seznaniti s časovno usklajenim potekom. Bodimo torej v pozornosti na številke, ki zagotavljajo določeno mero zanesljivosti! Prvi zaznani in ustrezno opisani primeri so bili trije ljudje, ki so prišli od zunaj, in so bili na hitro ugotovljeni pa tudi potisnjeni v osamitev. A šele naslednji primer je izhodiščni, saj je bilo pri njem dokazano stanje, ki vodi v zaskrbljenost.
To je bil čas, ko je Mesec prekril spočetno lego Sonca za deželo, v kateri so bila najprej izvedena obsežna opazovanja. V domala istem času je rdečkasto svetilo prekrilo spočetno lego najhitrejšega med počasnimi osončnimi svetili. Obe dejstvi sta vsaj pokazatelj, da je vladajoče obmesečinjeno in s tem dlje od reda in ustaljenosti, tisto prevratno pa vzpodbujeno in vsem na vidiku. Posledično sledi uspešno prikrito izredno stanje. Prevrat, ki se zgodi znotraj vladajoče poslanske skupine, sovpade s prvo uradno zabeležbo kužnine. A prvo ni drugo in drugo ni zadnje. Stanje prevrata postane stalnica. A izredno stanje ni prevratno stanje. Takšno stanje je le oblika vladavine, primerne za tisti čas. Takšna oblika vladavine pa je edina primerna za obvladovanje šireče se kužnine. To so zagotovila, ki jih sporoča prevratna skupina. Ostalo je kužno. Slede ukrepi, ki okrepijo tako vladajoče kot kužne.
V tem pogledu sta se novonastalim razmeram še najbolje prilagodila Droha z Zinkom. Droha, pripadnica vladajoče skupine, in Zink, prvi med kužnimi. Spoznala sta se bila na krvodajalskem srečanju. Droha daruje primerno količino mesečnine, Zink pa skromnejšo količino krvi za pregled. Sta v čakalnici. Droha pričakuje potrdilo, kar ji bo služilo za napredovanje, Zink pa čaka na izvid. V čakalnici sicer nista sama, a se pričneta obnašati, kot da sta. Droha ugodno zamrmra, Zink povzame. Droha se izprsi, Zink prekriža nogi. Droha ljubko zacmoklja, Zink dregne soseda s komolcem, češ: si že na vrsti za sprejem in odvzem? Sosed se ne odzove, Droha od mrmranja in cmokljanja preide na polglasno petje, Zink pa skoraj onemel prisluhne. Izza zavese stopi bolničar, se napoti k Zinku in mu izroči izpisek ter glasno pokliče varnostno službo z besedami: kužnež je tu! Zinkov sosed sunkovito vstane, zavzdihne in odhiti v sprejemnico; ostalo sosedstvo tudi. Le Droha obsedi. Od nekod potegne šop bankovcev in jih ponudi bolničarju, rekoč: privoščite si! Zink doume priložnost, prisede k Drohi..., ko v čakalnico pridrvi varnostna služba v popolni postavi.
Svoje sporočilo izrazijo na razumljiv način. Dejavno poslušanje in poskusi razumetja s pozornostjo na nebesednih sporočilih so spornosti, o katerih se razpravlja in se jih poskuša razrešiti. Pri vodenju se prevzame odgovornost in se prilagodi novonastalim razmeram. Razdeli se naloge in opredeli cilje. Bodi zgled! je prvo pravilo. Poskrbi, da ima skupina vse potrebno! je drugo. Tretje: ko pride do težav, govori, sprašuj in ponujaj rešitve! Nekak skupek vseh treh pa: dober vodja izboljša delovanje skupine, dobra skupina dejavno usmerja vodjo.
Bolničar prešteje bankovce. Poskuša opraviti dejansko samoopazovanje in najti tako svoje prednosti kot slabosti. Razmisli, kako naj vpliva na skupino. Učeč se na napakah, poskuša biti odprt glede svojih slabosti in tudi čustev. Hoče biti družaben in pri tem opazuje odziv drugih. Najde dobro razmerje med delom, osebnim časom in počitkom. Ostaja potrpežljiv, spoštljiv in spodbujajoč. Išče znake utrujenosti, izčrpanosti in nezadovoljstva. Spodbudi skupne dejavnosti, prizadeva si za dobre odnose. Javi se za neprijetne naloge. Ponuja in sprejema pomoč. Raje sodeluje kot tekmuje. Ko nastopi spor, ohranja mirne živce. Skupina si namreč mora dejavno prizadevati, da premaga ovire in doseže cilj. Zazdi se mu, da nekaj bankovcev manjka.
Vodja varnostne službe predlaga, da se Droha in Zink razsedeta. Oba z dvigom rok potrdita predlog in ga udejanjita. Bolničar namigne Drohi, da nekaj z bankovci ni, kot bi moralo biti. Droha jih doda, da je bolničar potešen in lahko nemudoma preide na svoje osnovno opravilo ter izvajanje delovnih nalog. Preide na vzdrževanje varnostnih proizvodov in proizvodov za nujne primere. Vodja varnostne službe ga takoj pohvali. Ve, da je naslednja storitev omogočitev dostopa do storitev za osebe s posebnimi potrebami. Bolničar sicer predlaga, da naj se najprej omogoči dostop do kmetijskih trgovin, vključno s klavnicami, in do prodaje semen, krmil in gnojil, vendar tokrat Zink glasno ugovarja, čemur se Droha priključi, kar vznejevolji vodjo varnostne službe, pa poostri nadzor do te mere, da postane tudi bolničarju žal, da je karkoli poskušal. Ukaže tudi odpravljanje neposredne nevarnosti za zdravje, življenje in premoženje ter prost dostop do javnih zelenic in drugih sprehajalnih površin. V čakalnici postane zatohlo.
Kot naročen se oglasi sprejemnik in na podlagi ustreznih iztočnic iz zgolj nekaj besednih zvez ustvari verodostojno besedilo, ki obsega več sto besed, a zapade v razširjanje lažnih novic, sovražnega govora ali še česa hujšega, kot je ščuvanje k zborovanjem, združevanjem in nasprotovanjem. Oglasilo k zmanjšanju zatohlosti ne pripomore.
Skupini se pridruži varuh. Vstopi dokaj potihoma, skoraj hinavsko, kar sicer ne sodi k njegovi ustaljeni pojavitvi, a tokrat se ima na sumu, da so v čakalnici posebne razmere. Najprej pristopi k vodji varnostne skupine in ga šepetaje povpraša, kakšno je stanje. Vodja mu polglasno odvrne, da je obvladljivo. Varuh sede še med razsedla Droho in Zinka in ju po istem pobara. Njuna odgovora se razlikujeta v bistvenih podrobnostih, pa se varuh obrne še k bolničarju, da bi on potrdil verodostojnost dobljenih podatkov. Bolničarju ni do drugega mnenja. Ve, da je popolnoma zadostil osnovnim potrebam, že ko je bil seznanil Zinka s stanjem njegove krvi. Varuh ne vztraja. Izrazi pa zaskrbljenost nad dejstvom, da je bil poskus predlagatelja, da tak poseg opraviči s pridobivanjem soglasja posameznice oziroma posameznika. Vse obvesti, da potekajo neupravičeni vpogledi v zbirke osebnih podatkov brez kakršnekoli pravne podlage. Zink takoj zahteva ustavitev vsakršnega postopka in morebitnega ponovnega pregleda krvi.
Oglasilo zapove razhod. Droha še poskuša nekaj v zvezi s postopkovnimi dodatki, toda nihče ji več ne prisluhne oziroma bolj malo ima od poslušalstva, tako da se zaveže k vzajemnosti in sama pri sebi sklene sporazum o poslušnosti. Spoznanje, da ji je Zink naklonjen, ji zadošča. Čakalnica zasameva. Zatohlost ji je edina vsebina.
