Uroš Prah Udor
Škuc, zbirka Lambda, Ljubljana, 2019
Po zbirkah z naslovom Čezse polzeči in Tišima, urednikovanju revije Idiot in programiranju festivala Literodrom je Uroš Prah ponovno udaril med knjižne molje z zbirko Udor. Pomenljivo je, da je del zbirke nastal na tujem: na Dunaju in v New Yorku, kjer je pesnik ustvarjalno gostoval.
In pesem s petinsedemdesete strani, ki je vsaj odraz oddaljenega pogleda na domače, se glasi: »Ta jezik postaja trpen / s tem jezikom je mišljena slovenščina / mišljena je kaj pa misli manj kaj / ta reva bi rada pa nekako ne more.«
Pomenljivo je tudi, da je knjižni ovitek v izvedbi Žive Božičnik Rebec slika kraterskega renderja, kar kaže na naravnanost zbirke, ki je nasilje, povzročeno z nujnostjo usode. Pesmi so oblikovane zgledno, kar pomeni, da so brezkompromisno izvedene od velike začetnice do pike brez pretiravanj z dodatnimi ločili, saj je vsaka pesemska vrstica en brizg izpodnebnika. Tak izpodnebnik pa se, kakopak, zarije v prah in ga dvigne. In pesnik se je odločil, da udre v domačinščino, v slovenščino, da jo izpraši, prezrači, očisti in nanovo sestavi, oplemeniti, da ne bo tako uboga njena izraznost. In, treba je priznati, pesniku uspeva, pesniku se dogaja čistilna akcija v vsem njenem sijaju. A kako mu uspeva, na kakšen način?
Del odgovora ponuja pesem na enainšestdeseti strani, ki se začne takole: »Leteti za poezijo / tesalijska krila / nenehne premestitve / avtorske avre«. Pesnik se torej loteva predrugačenja domačinščine z mnogih leg, iz tujine, ob različnih hitrostih in s poznavanjem različnih poetičnih opusov, ki v njem puste razsvetlitve. Še povednejši v tem smislu je začetek pesmi na enainštirideseti strani: »Navznoter in navzven obrnjen / torej invertiran / zigurat«. Sledi naštevanje v tujščini, morda nekaj španskega, portugalskega, nemara tudi ruskega...
Udiranje v slovenščino ni prav lahko početje, še manj lahkotno ali lagodno. Kajti..., kajti: pesniku v tem udorništvu zmanjka napevnosti, pa četudi je udorniško pesnjenje tudi lahko spevno, saj se slovenščino da peti. Te pesmi pa so predvsem za branje; vsaj srednjeglasno, če že ne kričavo. In tu je pesnikov opomin. Slovenščino je potrebno izkričati, jo narediti slišno, glasno, da preglasi – vsaj za eno gostovanje – ostale govorice, ostale kričavosti, ostale prevlade načinov sporazumevanj, ki krožijo od ustni do uhljev, a ušes ne dosežejo.
Toliko o pesnikovem slogu. Vsebinsko pa tudi ni kaj posebej drugače, če se ostane pri paru oblika z izpovedjo. Pesnik udarniško izraža svoje spolno telesne prigodnice, ki meje na določeno vrsto strasti, pa svoj nezavidljivi položaj, ki je poleg pesniškega tudi položaj gosta. Pesnik je gost tako v izrazu kot tudi v okolju in, najpomembneje: gost je tudi pri stiku in stoku z drugim telesom. Ne podomači se, ne vzpostavi trajnejše vezi. Trivrstičnica s sedeminšestdesete strani je pravšnja: »Po vseh mestih / zadnjih let / utehe hlapijo.«
Na kratko je mogoče pesmi v zbirki Udor označiti z besedo spodmaknjenke, saj je pesnikov pristop do svojega osnovnega početja prav tak: je nasilno spodmikanje besed, ki so bile zakovane v skladnjo prav že predolgo, da bi tam obstale in obstajale še v naprej. Tu je pesnik tisti, ki mlati po besedišču, da omočni izrazje, ki ostane, ter odstrani tisto, kar je pač odslužilo, preživelo. In slovenščina spet oživi!
Uroš Prah Udor
Škuc, zbirka Lambda, Ljubljana, 2019
Po zbirkah z naslovom Čezse polzeči in Tišima, urednikovanju revije Idiot in programiranju festivala Literodrom je Uroš Prah ponovno udaril med knjižne molje z zbirko Udor. Pomenljivo je, da je del zbirke nastal na tujem: na Dunaju in v New Yorku, kjer je pesnik ustvarjalno gostoval.
In pesem s petinsedemdesete strani, ki je vsaj odraz oddaljenega pogleda na domače, se glasi: »Ta jezik postaja trpen / s tem jezikom je mišljena slovenščina / mišljena je kaj pa misli manj kaj / ta reva bi rada pa nekako ne more.«
Pomenljivo je tudi, da je knjižni ovitek v izvedbi Žive Božičnik Rebec slika kraterskega renderja, kar kaže na naravnanost zbirke, ki je nasilje, povzročeno z nujnostjo usode. Pesmi so oblikovane zgledno, kar pomeni, da so brezkompromisno izvedene od velike začetnice do pike brez pretiravanj z dodatnimi ločili, saj je vsaka pesemska vrstica en brizg izpodnebnika. Tak izpodnebnik pa se, kakopak, zarije v prah in ga dvigne. In pesnik se je odločil, da udre v domačinščino, v slovenščino, da jo izpraši, prezrači, očisti in nanovo sestavi, oplemeniti, da ne bo tako uboga njena izraznost. In, treba je priznati, pesniku uspeva, pesniku se dogaja čistilna akcija v vsem njenem sijaju. A kako mu uspeva, na kakšen način?
Del odgovora ponuja pesem na enainšestdeseti strani, ki se začne takole: »Leteti za poezijo / tesalijska krila / nenehne premestitve / avtorske avre«. Pesnik se torej loteva predrugačenja domačinščine z mnogih leg, iz tujine, ob različnih hitrostih in s poznavanjem različnih poetičnih opusov, ki v njem puste razsvetlitve. Še povednejši v tem smislu je začetek pesmi na enainštirideseti strani: »Navznoter in navzven obrnjen / torej invertiran / zigurat«. Sledi naštevanje v tujščini, morda nekaj španskega, portugalskega, nemara tudi ruskega...
Udiranje v slovenščino ni prav lahko početje, še manj lahkotno ali lagodno. Kajti..., kajti: pesniku v tem udorništvu zmanjka napevnosti, pa četudi je udorniško pesnjenje tudi lahko spevno, saj se slovenščino da peti. Te pesmi pa so predvsem za branje; vsaj srednjeglasno, če že ne kričavo. In tu je pesnikov opomin. Slovenščino je potrebno izkričati, jo narediti slišno, glasno, da preglasi – vsaj za eno gostovanje – ostale govorice, ostale kričavosti, ostale prevlade načinov sporazumevanj, ki krožijo od ustni do uhljev, a ušes ne dosežejo.
Toliko o pesnikovem slogu. Vsebinsko pa tudi ni kaj posebej drugače, če se ostane pri paru oblika z izpovedjo. Pesnik udarniško izraža svoje spolno telesne prigodnice, ki meje na določeno vrsto strasti, pa svoj nezavidljivi položaj, ki je poleg pesniškega tudi položaj gosta. Pesnik je gost tako v izrazu kot tudi v okolju in, najpomembneje: gost je tudi pri stiku in stoku z drugim telesom. Ne podomači se, ne vzpostavi trajnejše vezi. Trivrstičnica s sedeminšestdesete strani je pravšnja: »Po vseh mestih / zadnjih let / utehe hlapijo.«
Na kratko je mogoče pesmi v zbirki Udor označiti z besedo spodmaknjenke, saj je pesnikov pristop do svojega osnovnega početja prav tak: je nasilno spodmikanje besed, ki so bile zakovane v skladnjo prav že predolgo, da bi tam obstale in obstajale še v naprej. Tu je pesnik tisti, ki mlati po besedišču, da omočni izrazje, ki ostane, ter odstrani tisto, kar je pač odslužilo, preživelo. In slovenščina spet oživi!
