Ernest Ružič Anka in Kugyjev pogled
Mariborska literarna družba, 2017
V zbirki Antares je Mariborski literarni družbi uspel še en met med zvezde: domišljijsko povest s presunljivim padcem. Kriminalist Erik z genetikom Szebastyenom in tajnico Emo sestavlja trikotnik. Naslednji trikotnik sestavlja novinar z Anko in taščo Biserko. Presečišče likov v povesti je področje sočasnosti, ki jo oblikuje genetik Szebastyen, prihajajoč iz prihodnosti in znaneč vek, ki naj bi že končno uresničil potrebo človeštva.
Ta silna potreba je združitev stroja in mesa. Vprašanje, ki pronica skozi pripoved, je namreč vprašanje o smiselni povezavi naravnega in umetnega. Ernest Ružič s svojo pripovedjo opozarja na nezdružljivost nečesa, kar posiljuje stvarstvo, saj Kugyjev pogled ujame prometno nesrečo, ki je združitev človeškega in strojnega v groteskno posledico. Trikotnikov oseb, ki sestavljajo pripoved, bi se seveda lahko določilo še več, a oglišči sta zor iz prihodnosti ter v kip zakovan in od medveda poškodovan ljubitelj narave.
Za osredotočanje na časovne razsežnosti je pomenljiv sledeč navedek iz drugega poglavja drugega knjižnega dela: »Iz spomina mi včasih priplava tudi druženje s skoraj dve desetletji mlajšo geografinjo, s katero sem začel in končal stike ob čaju s pestrimi in iskrenimi pogovori, recimo o kulinariki, ker je rada kuhala, česar pa na njeni postavi ni bilo videti, in ki mi ni nikoli zmogla reči ti. Zato sem ji večkrat rekel, da se obnaša kot ženska iz prejšnjih stoletij in celo z začetka dvajsetega, ki so vikale ali celo onikale može ali moške nasploh. Pojasniti sem moral, kaj pomeni beseda onikati, in sicer s poenostavljenim primerom, oni so rekli. Ali celo Oni vi so rekli!« Takšno vračanje v preteklost na nivoju osebnih zaimkov pač prikliče preslikavo v prihodnost, kjer osebnih zaimkov ni.
In še bi se lahko nadaljevalo.
Ernest Ružič škorpijonovsko natančno nadaljuje svoj boj za pristnejše medčloveške odnose ter se pri tem sprašuje, da doklej še lahko človeštvo zanemarja sebe in svojo podlago. In nekako odgovarja z navedkom iz zadnjega poglavja prvega dela: »Vprašanje je ostalo brez odgovora, čeprav se je zares zgodilo. In tudi krave, ki ni bila šeka ampak z nenavadnim imenom Žemlja, ni natepel.« Sestavljenka z naslovom Anka in Kugyjev pogled je prizemljena oporoka pred iztekom, ki nakazuje tudi že opravljeno pokoro.
Ernest Ružič Anka in Kugyjev pogled
Mariborska literarna družba, 2017
V zbirki Antares je Mariborski literarni družbi uspel še en met med zvezde: domišljijsko povest s presunljivim padcem. Kriminalist Erik z genetikom Szebastyenom in tajnico Emo sestavlja trikotnik. Naslednji trikotnik sestavlja novinar z Anko in taščo Biserko. Presečišče likov v povesti je področje sočasnosti, ki jo oblikuje genetik Szebastyen, prihajajoč iz prihodnosti in znaneč vek, ki naj bi že končno uresničil potrebo človeštva.
Ta silna potreba je združitev stroja in mesa. Vprašanje, ki pronica skozi pripoved, je namreč vprašanje o smiselni povezavi naravnega in umetnega. Ernest Ružič s svojo pripovedjo opozarja na nezdružljivost nečesa, kar posiljuje stvarstvo, saj Kugyjev pogled ujame prometno nesrečo, ki je združitev človeškega in strojnega v groteskno posledico. Trikotnikov oseb, ki sestavljajo pripoved, bi se seveda lahko določilo še več, a oglišči sta zor iz prihodnosti ter v kip zakovan in od medveda poškodovan ljubitelj narave.
Za osredotočanje na časovne razsežnosti je pomenljiv sledeč navedek iz drugega poglavja drugega knjižnega dela: »Iz spomina mi včasih priplava tudi druženje s skoraj dve desetletji mlajšo geografinjo, s katero sem začel in končal stike ob čaju s pestrimi in iskrenimi pogovori, recimo o kulinariki, ker je rada kuhala, česar pa na njeni postavi ni bilo videti, in ki mi ni nikoli zmogla reči ti. Zato sem ji večkrat rekel, da se obnaša kot ženska iz prejšnjih stoletij in celo z začetka dvajsetega, ki so vikale ali celo onikale može ali moške nasploh. Pojasniti sem moral, kaj pomeni beseda onikati, in sicer s poenostavljenim primerom, oni so rekli. Ali celo Oni vi so rekli!« Takšno vračanje v preteklost na nivoju osebnih zaimkov pač prikliče preslikavo v prihodnost, kjer osebnih zaimkov ni.
In še bi se lahko nadaljevalo.
Ernest Ružič škorpijonovsko natančno nadaljuje svoj boj za pristnejše medčloveške odnose ter se pri tem sprašuje, da doklej še lahko človeštvo zanemarja sebe in svojo podlago. In nekako odgovarja z navedkom iz zadnjega poglavja prvega dela: »Vprašanje je ostalo brez odgovora, čeprav se je zares zgodilo. In tudi krave, ki ni bila šeka ampak z nenavadnim imenom Žemlja, ni natepel.« Sestavljenka z naslovom Anka in Kugyjev pogled je prizemljena oporoka pred iztekom, ki nakazuje tudi že opravljeno pokoro.
