Oko na vožnjah vedno sebe in pa svet odkriva.
In voda kaže svoje biserne širine
in se nebo v vodo in višave zliva.
Tam opustiti moraš svoje hvaljenje doktrine.
O biti sam v prirodi, hoditi prav počasi,
zaznavati vse majhne lehe krajin in neba,
čuditi se prav vsaki bilki, vsaki jasi,
takrat življenje človek in pa smrt spozna.
POTOVATI – UBEŽATI
Kateri kraj, kateri prostov in kateri Bog
odreši bolečin te, čakanj in vseh bolnih videnj?
Neznani čas, ljudje neznani, votlo brezno snidenj…
Ta končni črni, bolni nič, ko se ustavi vse
in ko ne vemo več, kaj smo in če sploh kaj je.
Nečimrna človeška beda nekaj v domišljiji kliče
in ne ve prav dobro, kaj je to in kaj ji sploh pritiče.
ZNAMENJA NA POTEH
Kaj vse mi znamenja prikaže na poteh!
So proti meni ali v moje dobro tam?
Preizkušam jih na sebi in ljudeh,
a naposled vidim, da si jih ustvarjam sam.
Toda vedno znova iščem v njih zagon.
Še ptiči kdaj mi kažejo smeri
in sonce mi pove kaj, kadar gre v zaton.
Mar vse to nič več kot utvara ni?
POTOVANJA V KRAJE MLADOSTI I
K mladosti, soncu in pa k reki davni
hočem se vrniti, da bi pozabil čase krute.
A se glasovi čudni slišijo v pokrajini ravni.
Poti tam v gozdu so ob reki vse zasute…
In kličem na obali mrzle, hitre reke,
kjer smeh in hlad vodé sta pljuskala v duše,
kjer od silne rjaveli smo pripeke…
A vse je tiho, zvok pogoltnile so prazne ruše…
POTOVANJA V KRAJE MLADOSTI II
Je cerkev tam mogočna v ravnini,
ki križu svetemu je posvečena.
O lepi, lepi vsepovsod spomini…
Pogoltnila so kopališča jih mondena,
ki silno pljuskajo v srce in travo…
Nič več v duši zdaj ne more biti zdravo.
VOŽNJE IN RANJENOST V VIŠINAH
O gore vrh in stik neba z goró.
In duše stik z nekom v višavi.
Boleč pogled v svetlobi migotavi
in cerkve stolp, štrleč v nebo…
Preliva vse se in majávo je v nas
in čustva tavajo okrog, zgubi se čas.
Vse trepeta in nekam izgubi se svet.
In negotovo nosi misel, čustvo in pogled…
Nikdar združitve videnj, misli, čustev ni,
namesto v višine, duh se v prepad zgubi.
TRAGIČNO ŽIVLJENJE V VIŠINAH
V višave hotel si, v nebo.
Zapustil rad bi nizko raven.
Ker nisi angel, pač ni šlo,
zgubljen je tudi svet, zdaj daven.
A vendar ti pogled zaplaval
je visoko in je videl paradiž,
da vedel nisi, kje nekoč si taval.
Zdaj spodaj si in sredi lažnih hiš.
Ne moreš više, ker ni kril,
nazaj ne moreš, ker ni nog.
Ne veš več, kje si zdaj in kje si bil.
Sta pozabila človek te in Bog.
STRAST VOŽENJ
O te vožnje nekam in zaradi bega
in zaradi krajev in pokrajin in vodá…
Počasi mir v dušo ranjeno tam lega,
nanovo človek sebe in pa svet zazna?
VOŽNJE, VOŽNJE
Oko na vožnjah vedno sebe in pa svet odkriva.
In voda kaže svoje biserne širine
in se nebo v vodo in višave zliva.
Tam opustiti moraš svoje hvaljenje doktrine.
O biti sam v prirodi, hoditi prav počasi,
zaznavati vse majhne lehe krajin in neba,
čuditi se prav vsaki bilki, vsaki jasi,
takrat življenje človek in pa smrt spozna.
POTOVATI – UBEŽATI
Kateri kraj, kateri prostov in kateri Bog
odreši bolečin te, čakanj in vseh bolnih videnj?
Neznani čas, ljudje neznani, votlo brezno snidenj…
Ta končni črni, bolni nič, ko se ustavi vse
in ko ne vemo več, kaj smo in če sploh kaj je.
Nečimrna človeška beda nekaj v domišljiji kliče
in ne ve prav dobro, kaj je to in kaj ji sploh pritiče.
ZNAMENJA NA POTEH
Kaj vse mi znamenja prikaže na poteh!
So proti meni ali v moje dobro tam?
Preizkušam jih na sebi in ljudeh,
a naposled vidim, da si jih ustvarjam sam.
Toda vedno znova iščem v njih zagon.
Še ptiči kdaj mi kažejo smeri
in sonce mi pove kaj, kadar gre v zaton.
Mar vse to nič več kot utvara ni?
POTOVANJA V KRAJE MLADOSTI I
K mladosti, soncu in pa k reki davni
hočem se vrniti, da bi pozabil čase krute.
A se glasovi čudni slišijo v pokrajini ravni.
Poti tam v gozdu so ob reki vse zasute…
In kličem na obali mrzle, hitre reke,
kjer smeh in hlad vodé sta pljuskala v duše,
kjer od silne rjaveli smo pripeke…
A vse je tiho, zvok pogoltnile so prazne ruše…
POTOVANJA V KRAJE MLADOSTI II
Je cerkev tam mogočna v ravnini,
ki križu svetemu je posvečena.
O lepi, lepi vsepovsod spomini…
Pogoltnila so kopališča jih mondena,
ki silno pljuskajo v srce in travo…
Nič več v duši zdaj ne more biti zdravo.
VOŽNJE IN RANJENOST V VIŠINAH
O gore vrh in stik neba z goró.
In duše stik z nekom v višavi.
Boleč pogled v svetlobi migotavi
in cerkve stolp, štrleč v nebo…
Preliva vse se in majávo je v nas
in čustva tavajo okrog, zgubi se čas.
Vse trepeta in nekam izgubi se svet.
In negotovo nosi misel, čustvo in pogled…
Nikdar združitve videnj, misli, čustev ni,
namesto v višine, duh se v prepad zgubi.
TRAGIČNO ŽIVLJENJE V VIŠINAH
V višave hotel si, v nebo.
Zapustil rad bi nizko raven.
Ker nisi angel, pač ni šlo,
zgubljen je tudi svet, zdaj daven.
A vendar ti pogled zaplaval
je visoko in je videl paradiž,
da vedel nisi, kje nekoč si taval.
Zdaj spodaj si in sredi lažnih hiš.
Ne moreš više, ker ni kril,
nazaj ne moreš, ker ni nog.
Ne veš več, kje si zdaj in kje si bil.
Sta pozabila človek te in Bog.
STRAST VOŽENJ
O te vožnje nekam in zaradi bega
in zaradi krajev in pokrajin in vodá…
Počasi mir v dušo ranjeno tam lega,
nanovo človek sebe in pa svet zazna?
