THEODOR KRAMER – PESNIK AVSTRIJSKEGA PANONSKEGA SVETA
Slog socialne in krajinske lirike
Avstrijski pesnik Theodor Kramer se je rodil 1. 1897 v kraju Nieder - Hollabrunn na Spodnjem Avstrijskem kot sin občinskega zdravnika. Oče je bil Žid. L. 1914 je Theedor Kramer maturiral na Realni gimnaziji na Dunaju. Iz obdobja tega šolanja je imel hude travme zaradi samega sistema šOle, zaradi učne vsebine in vzgojnih ukrepov.
Že junija 1915 so mladega Theodorja Kramerja vpoklicali v vojske. Prišel je kmalu na vzhodno fronto (v Volinijo) in je bil tam težko ranjen. Od takrat je bolehal. Dali so ga kot oficirja na italijanske fronto, kjer je ostal do konca vojne.
L. 1919 se je Kramer vpisal kot izredni študent na dunajsko univerzo in je študiral državne vede. Vendar je moral zaradi gmotnih težav že decembra istega leta sprejeti službo uradnika v Avstrijski žitni centrali. Takrat je veliko potoval skozi Spodnjo Avstrijo in Gradiščansko ter spoznaval krajevne, pokrajinske, gospodarske, kulturne in socialne razmere na terenu.
Theodorja Kramerja pa je vseskozi zanimala in prežemala ožja domovina v Spodnji Avstriji, v bližini Nežiderskega jezera. To je bila takrat revna pokrajina. Zemlja ni bila preveč rodovitna, veliko je bilo ilovnatih tal in močvirij. A na rodovitnih tleh so vendarle uspevala skromna žita, precej je bilo sadovnjakov in vinogradov. Zgradili so tudi nekaj opekarn, saj je bilo v pokrajini vseokoli dovolj ila.
Večina prebivalstva pa je kljub temu živela dokaj revno. V deželo so tukaj prihajali prek Donave na delo revni Slovaki in vse skupaj je dajalo vtis bede, nekakšne izgubljenosti v skromnem materialnem položaju, v raztegnjeni, valoviti pokrajini in v dolgem, plitkem jezeru ter goščavju ločja v njem pa ob blatnih obalah.
Tudi domačini, ki so si našli delo v bližnjem velemestu - na Dumju - večinoma niso prišli do večjih zaslužkov. Socialne neenakosti, dostikrat brezposelnost, težaško delo na zemlji ali v opekarnah, materialne stiske, alkoholizem in prostitucija, vse to je zaznamovalo ljudi in pokrajino. Le-ta je še posebej vzbujala melanholijo in občutek nekakšne zgubljenosti, odmaknjenosti, pogreznjenosti sama vase in v neskončnost neba ter jezera.
Melanholija in razvrat sta našla lepše barve pod vplivom alkohola in drobnega veseljačenja. Tudí pesnik Theodor Kramer se je pogrezal vase, v sebi je našel odmeve na življenje, na značilnosti pokrajine in na posebne razmere v njej. Nizek, valovit svet s silhuetami gora v ozadju je dal zategle tone, socialna beda nizke, bridke in kričeče tone, ujetost v brezupni čas zamolkle tone. A vendar se je kdaj oglasila tudi nežnejša lirična struna lepega v pokrajini in v lastnih čustvih, v hrepenenju oditi nekam med ljudi, uživati v ljubezni, Imeti veselje ob posebnežih in ob domačnosti vsega. Toda vedno znova so zazveneli v pesniku toni bolečine nad neuresničenim, zgubljenim življenjem, ki mu je ves čas zijalo nasproti.
Theodor Kramer je doživel literarni prodor že 1. 1926 z objavami svojih pesmi v nekaterih časnikih. Uredniki in bralci so ugotovili samosvojo snov in samosvoje oblike Kramerjevih pesmi. Zato je dobil že 1. 1928 Nagrado Sklada Juliusa Reicha.
L. 1931 je pesnik zbolel in ni mogel več opravljati službe. Poskusil je živeti kot svoboden umetnik, a mu je šlo dokaj slabo. Nekoliko boljše življenje se mu je odprlo, ko se je 1. 1933 poročil z gledališko igralko in recitatorko Inge Halberstam.
Pač pa so se začele težave, ko so 1. 1938 vkorakale v Avstrijo Hitlerjeve čete. Kmalu je sledila za pesnika prepoved poklica in dela.
Julija 1939 je Theodor Kramer kot potomec židovske rodbine emigriral v Anglijo. Toda tam se mu je godilo slabo. Maja 1940 je bil z mnogimi drugimi emigranti interniran na otoku Man. Končno je dobil decembra 1942 službo bibliotekarja na County Technical Collegeu v Angliji.
Po vojni se pesnik dolgo ni vrnil domov. To je storil šele, ko je dobil 1. 1957 nagrado Sk1ada Theodorja Körnerja. Septembra 1957 je končno prišel za stalno na Dunaj. S 1. januarjem 1958 je dobil častno pokojnino avstrijskega zveznega predsednika. Še istega leta so Theodorju Kramerju podelili Nagrado mesta Dunaja za književnost. Toda še predno so mu jo izročili, je pesnik umrl. Pokopan je na Dunaju.
Poglavitno delo Theodorja Kramerja je izšlo že za časa njegovega življenja v tehle pesnikovih zbirkah: Die Gaunerzinke (Lopovski tajni znak) 1929, Kalendarium (Koledar) 1930, Wir lagen in Walhynien im Morast (Ležali smo v Voliniji v močvirju) 1931, Mit der Ziehharmonika (S harmoniko) 1936, Verbannt aus Österreich (Pregnan iz Avstrije) 1943, Wien 1938 - Die griinen Kader (Dunaj 1938 - Ze1eni kadri) 1946, Die untere Schenke (Spodnja točilnica) 1946, Vom schwarzen Wein (O črnem vinu) 1956 (izdal Michael Guttenbrunner).
Mnoge Kramerjeve pesmi so izšle v različnih časnikih in revijah, po vojni pa v več antologijah. Omenimo vsaj nekatere: že navedeno Vom schwarzen Wein (O črnem vinu) - izšla je v izdaji pesnika s Koroške Michaela Guttenbrunnerja, kar je za nas še posebno zanimivo in dragoceno. Zbirka ima kratko, a tehtno spremno besedo izdajatelja; izšla je pri založbi Otto Müller v Salzburgu 1. 1956. V knjigi je tudi kratek glosar lokalizmov. Kramer jih je namreč uporabljal precej. Niso pa vsi vezani le na ožjo pokrajino, ampak tudi sicer na Avstrijo. Štiri leta kasneje je izdal antologijo Kramerjevih pesmi z naslovom Einer bezeugt es (Nekdo izpričuje) pri založbi Stiasny (Gradec, Dunaj) dunajski znanstvenik s področja književnosti Erwin Chvojka.
Ta antologija ima daljšo, izredno tehtno spremno besedo izdajatelja. Profesor Chvojka je sploh največji strokovnjak za dela Theodorja Kramerja. L. 1987 je izdal pri založbi Europa Verlag na Dunaju več knjig Kramerjevega zbranega dela. V tretji knjigi je zbrano jedro Kramerjevih pesmi z znanstveno obdelavo naslovov, datumov in mest objav. Knjiga ima še zlasti bogato razlago v književnosti nemškega jezikovnega prostora manj znanega besedišča. Chvojka je v knjigi napisal tudi zelo tehtno daljšo spremno besedo.
Isti izdajatelj je izdal pri založbi Europa Verlag 1. 1991 še eno antologijo Kramerjevih pesmi z naslovom Orgel aus Staub (Orgle iz prahu). Tudi ta antologija ima bogato spremno besedo in obsežen slovar lokalizmov ali sicer manj znanih besed.
Erwin Chvojka je tudi uredil celotno bibliografijo o Theodorju Kramerju.
Theodor Kramer je pisal - kot smo omenili - tudi pesmi o doživljanju prve svetovne vojne. O drugi svetovni vojni najdemo prav tako odmeve v njegovih pesmih. Zlasti ko je bil eksilant v Angliji je napisal nekaj bridkih, obsojajočih pesmi o vojnem času.
Na Dumju deluje dandanes Družba Theodorja Kramerja, ki je izdajala več let revijo Mit der Ziehharmonika (ime po naslovu Kramerjeve pesniške zbirke). Kasneje se je revija preimenovala v Zwischenwelt. Literatur. Widerstand. Exil. Izhaja na Dumju in jo pošiljajo vsem članom Družbe Theodorja Kramerja, a tudi drugim abonentom po vsem svetu.
V tej publikaciji smo se osredotočili na osebne izpovedi, na lirične socialne pesmi, ki so seveda vezane na neko družbo in na neki čas, vendar so obrnjene v pesnikovo notranjost. Enako velja za krajinske pesmi. Ekspresivnost doživljanja sveta je pri Kramerju velika.
V pesmih Theodorja Kramerja ne najdemo s sentimentalnimi toni ali morda z izumetničeno estetizirajočimi podobami naslikanih pokrajin, naselij, kakšnega prirodnega detajla. Ne gre torej za takšne pesmi, kjer bi se budila - povezano z lepoto prirode - zasanjana romantična čustva. Nič ni koprenastega, nadzemskega, v trepetajoči nežnosti svetlečega se, kar bi se zlilo z zrenjem v prirodo z lastnim nežnim čustvom, morda z ljubezenskim čarom, torej v sentimentalno lirično izražanje. In vendar kažejo Kramerjeve pesmi posebno slikovitost zunanjega sveta, ob tem kdaj zamaknjenost, včasih pretresljivo boleča čustva. Navezana so na kratko začrtane skice iz prirode in nakazanega dogajanje v pesniku, povezanega z dogajanji v prirodi in drugih ljudeh. Tudi ljubezenska čustva najdemo pri tem.
Mnogi skopi, včasih drastični, kričeči ali temni krajinski, socialni in psihološki detajli so pri Kramerju vedno zajeti v pregnantnost pesniškega izražanja, četudi je kakšna pesem dolga. Vendar prav tako ne gre za kakšno izrazito realistično poezijo, ampak se vse največkrat ekspresivno obrne v osebno izpoved iz lastnega ali tujega doživetja. Tudí takrat, kadar govori pesnik o drugih ljudeh, pa je s svojim nebohotnim, a dovolj izrazitim in močnim čustvom in prav takim izrazom pravi lirik.
V svojih refleksivnih in čustvenih odtenkih je Theodor Kramer vsekakor samosvoj, globok pesnik. Pesniško izražanje prirodnih detajlov in dogajanj v svetu ter ljudeh je včasih nalomljeno ali boleče valovito. Ko beremo ali slišimo kratke sintagme in verze, prvi hip ne čutimo v njih nežnega blagoglasja, a vendar ob ponovnem branju ali recitiranju zaznamo pritajene melodije, zlasti izrazit ritem. Posebnost Kramerjevega metruma je zelo sugestivna; podkrepi izraznost izpovedanega. Celota pesmi je vedno smotrno tekoča. Tudí rime so izraz značilnih Kramerjevih izpovednih poudarkov.
Kot Kramerju pri metrumu ne gre vedno za docela enakomerne verze, mu tudi ne gre za kopičenje izstopajočih rim, čeprav so rime dovolj funkcionalno zaznavne in sugestivne. Vse se druži v zven s težo pomena izpovedanega. Rime in ritem so zato pri Kramerju vsekakor odlíčen estetski in vsebinski, se pravi kompleksni artistični del izpovedi. Izpovedano pa ne želi aktivistično vplivati na nikogar, ampak je izraz pesnikovih videnj in čutenj sveta ter zvenov v lastni duši, kjer sta prevladovali bridkost in boleče valovanje spoznanj.
V Kramerjevih pesmih je najti precej prirodnih detajlov, bodisi rastlinja, konfiguracije pokrajine, kmetijskih in nekmetijskih rastlin, surovin iz tal, dela v zvezi z njimi. Včasih so ti detajli le nakazani. A vse je izrazito vezeno na človeka. Naselja so omenjena večinoma splošno, le redko tudi z lastnimi geografskimi imeni. Tudí ledinskih lastnih imen ne zasledimo veliko. A vse je tako slikovito, da ob splošnih krajevnih in ledinskih imenih vendarle čutimo lastna imena, včasih opisno; predvsem pa veliko, otožno slikovitost pokrajine. Donavo bolj slutimo, kot pa jo dobimo naslikano, čeprav je kdaj imenovana. A bolj kot veletok. Njena bližina jasno sopozvanja na mnogih mestih Kramerjeve poezije. Tako tudi druge lokacije. Nežidersko jezero pa je zlasti v eni izmed najdaljših Kramerjevih pesmi z naslovom poudarjeno imenovano in detajlirano naslikano. Toda ne v posladkani krajinski lepoti, ampak s svojo silno in bolečo razprostranjenostjo. Odslikava samo sebe v vseh svojih daljavah vodnih površin in v silah zunaj njih, kjer čutimo neprijetnosti, tudi nevarnosti. A vendar gre za posebno, nekakšno svetlikajočo se bolečino, ujeto lepoto, polno skrivnostnih gibanj in zvokov.
Silnost prirode preide v nebogljenost človeka, tudi v človekovo bolečino in njegov strah. Kdaj pa kdaj celo v grozo. A še iz nje seva veličastje. Vse to je svojevrstna lepota.
Avtor publikacije je kot prvo priobčil to pesem v slovenskem prevodu. Naslov je zemljepisno lastno ime Neusiedler See (Nežidersko jezero) . V pesmi doživimo širino vodá, skrivnostno ločje in kričeče galebe, kar je naslikano z vso težo: s temnim in svetlobno bolečim videzom in nemirom, smradom. Ljudje živijo z jezerom, ga nosijo v sebi, je del njihove identitete; čutijo koristnost in temno ali lesketajočo se lepoto. Gre za posebno doživetje mogočne prirode s široko in zelo zelo dolgo vodo in posebnim rastlinstvom ter živalstvom v vodi, na vodi ter mnogoterosti ob njej.
Kramerjeve pejsažne pesmi nasploh niso reklamni turistični spoti, ampak življenjska realnost; vendar prav zaradi tega je podoba pokrajine sugestivna, boleča, a tudi lepa. Z njo je človek tam zlil svoja življenjska občutja, psihološke in socialne položaje, življenjski utrip, ki sega iz zunanjih pojavov, torej z geografskimi črtami, v duhovne črte ljudi. Pri tem slutimo ali iz verzov zaznamo dogajanja. Dostikrat v krutih, krčevitih detajlih. Doživimo ostrine slik zunanjih pojavov, zunanjih dogajanj. Ljudje so eksistenčno vezani nanje, v dobrem in slabem. Vse sproža kdaj obup, otožnost, tudi zamolkle krike, žalost in jezo. Nastane strmenje, razmišljanje.
V mnogih Kramerjevih pesmih poskrbijo – kot smo že navedli – za samopozabo in za hipe sreče tudi alkoholizem, ljubezen in razvrat. Vse to je slikovito, pretresljivo sugestivno pesniško oblikovano.
Véliki svet je daleč od te pokrajine, čeprav je geografsko tudi blizu. Nekakšen mikrokozmos se odvija v tej pokrajini in v ljudeh tam. To je svojevrstna podoba včerajšnjega sveta v neki manjši pokrajini panonskega predela; je manj znana Avstrija, ki je tudi del širše panonske pokrajine. Sopozvanjajo Slovaška, Madžarska, Gradiščanska, pokrajina. Ljudi, njih vasi in mesta čutimo.
Utrip je v Kramarjevih pesmih vedno geografsko, socialno, ontološko živ. Lepota se druži z bolečino. Vsakdan je močnejši od gesel. Nacionalne nestrpnosti skoraj ni, so le nelagodnosti ob prihajanju ljudi iz drugih dežel. A že samo življenje, misel in čustvo o njem, vse to je opojno bridko.
Pesmi o vojnah, o preganjanju, eksilu in trpljenju pri Theodorju Kramerju so prav tako individualno človekovo trpljenje, njegovo čustvovanje in razmišljanje. Vsekakor pa tudi takšne implicitno in kdaj bolj eksplicitno obsojajo grozote, nasilja vseh vrst, zgodovinske krivice, preganjanju in ubijanja.
V tej publikaciji pa so prikazane s slovenskimi prevodi le nekatere pesmi, ki so vezane na pesnikovo domačo pokrajino, na dogajanje v vsakdanu tam, na pestrost pokrajine in mešanje prebivalstva tam. Vse je povezano s čustvenimi stanji in odzivi v pesniku, a tudi v drugih ljudeh. Gre za globoko doživljanje geografskega, gospodarsko materialnega in socialnega obeležja. Zven vsega tega je v pesmih Theodorja Kramerja močan. Redko v lepem, večkrat v bolečem odslikavanju. Molovski toni ne zaidejo v sentimentalnost. Čustveno in miselno pa te pesmi pritegnejo občutljivega in veščega bralca ali poslušalca, vsekakor ga vznemirijo. Umetniško kakovost doživi vsakdo po svoje. Literarna kritika in literarna zgodovina pa sta dali pesniku Theodorju Kramerju že svojo ceno.
V tod izbranih Kramerjevih pesmih spoznamo nekatere pokrajinske, socialne in čustvene detajle malega človeka v subpanonskem ter panonskem svetu. Na videz je ta svet odmaknjen, a vendar tako zelo srednjeevropski. Tudi Slovenci imamo del podobnega panonskega sveta.
V nekaterih Kramerjevih pesmih čutimo bolečino in obup, a kdaj tudi obešenjaški humor v socialnih in psiholoških stiskah. Iz teh pomaga prava ali varljiva odrešilna moč alkohola. Le-ta krepi telo in duha ter dela življenje lepše, znosnejše. To je v svetovni liriki dostikrat opevajo. Tudi apostrofiranje alkoholne pijače, zlasti vina, najdemo pogosto v svetovni liriki od Horaca, anakreontikov, Li-Tai-Poa, Villona, Goetheja, v mnogih študentovskih pesmih, pri W. Buschu, zlasti pa v himni vinu An den Wein (Vinu) pri avstrijskem pesniku Josefu Weinheberju.
Tudi Slovenci poznamo pesmi, ki opevajo opojno moč vina, njegovo moč pri tolažbi duše, krepitvi telesa, volje in misli (Prešeren, Slomšek, Cankar, Kette, Golar, Kocbek idr.). Cankarju je tudi žganje vir pozabe in moči. Prav takšno izpoved najdemo pri Kramerju.
Socialne pesmi, ki opevajo usodo siromakov, ko le-ti zastavijo vse, se predajo usodi, iščejo zadnje užitke v hrani in pijači ter kažejo pri tem celo obešenjaški humor, nekakšno psihično in socialno pomiritev, najdemo v poeziji ravno tako dostikrat. V nemški liriki npr. pri Heineju, Wedekindu, Brechtu in drugih. Eden takih je tudi Theodor Kramer. Pesmi s podobnimi toni poznajo mnogi narodi, saj je to zgodovina evropske družbe, njene civilizacije in literature. Theodor Kramer je našel pri tem svoj izraz s pesniškimi sredstvi, ki jih kaže npr. četrta od tod prevedenih pesmi (Slavnostna jed).
Zanimivo je, da so objavili v obsežni knjigi z ambicioznim naslovom ZEIT UND EWIGKEIT. Tausend Jahre österreichische Lyrik (ČAS IN VEČNOST. Tisoč let avstrijske lirike) tudi osem Kramerjevih pesmi. S tem so mu dali priznanje in izrazili njegovo reprezentančno vrednost za pesništvo, ki je nastalo v zgodovini na prostoru, obeleženem s pojmom avstrijsko.
Seveda to ni mišljeno politično, tudi ne lokalpatriotsko, ampak gre res za pesništvo, ki ima svojo značilnost in svojo kakovost tako glede jezika kot glede raznovrstnosti tem in glede kakovosti pesniškega izraza. Ta kakovost ni rangirana od izdajatelja, ampak naj jo občuti in spozna poznavalec poezije sam.
Sprejetje v tako reprezentančno knjigo pa je seveda tudi pokazatelj spoštljivosti in poznavanja pesništva s strani izdajatelja.
Knjigo je izdal Joachim Schondorff pri založbi CLAASSEN v Düsseldorfu. Ta knjiga večjega formata obsega celih 600 strani. Kratko spremno besedo je napisal Heinz Politzer.
Oglejmo si eno od osmih Kramerjevih pesmi v tej knjigi, prav tako v prevodu Mirka Križmana. Prevajalec je izbral tudi v tem primeru pesem s subtilno in slikovito socialno izpovedjo. Osrednja bolečina in osrednja skrb v njej je obstanek v hiši tujega lastnika. Hkrati pa je v tej skrbi poleg izgube doma tudi izguba svobode, pa najsi bo iz socialnih ali političnih razlogov. Vsekakor je pesnik Theodor Kramer tega veliko videl, podoživel in tudi doživel.
Zato je pesniško izražanje takšne teme ena od Kramerjevih osrednjih tem, čeprav nikakor ni edina. O vsem smo v publikaciji že nekaj zapisali.
Pričujoča pesem ima pretresljiv naslov Wer läutet draußen an der Tür (Kdo zvoni zunaj pri vratih). Zaradi pesniškega jezika, metruma in ritma mora seveda prevod imeti izvirniku primeren, čeprav nekoliko drugačen izbor, zlasti pa drugačno razvrstitev besedišča, sintagem in stavkov, vendar vsa bistva izpovedi ostanejo.
Zvonjenje pri vratih je lahko samo po sebi normalno presenečenje, čakanja, je radovednost, morda veselje ali strah. Ta slednji pa tukaj pride do zavesti tudi ob branju pesmi, ki slikovito teče v ritmu presenečenja, strahu in groze, resignacije in slednjič obupa.
Pesem je v bistvu drastična, saj je v kratki sintagmi zadnjega verza sie sind da (»Oni so tu« – pesniški prevod »tu zdaj so«) prava groza. Ti »oni« so lahko gospodarji hiše, a tudi gospodarji svobode ali grozljivi nasilneži sploh. Petkrat se ponavljajoči prvi verz iz prve kitice, ki uvede vsako kitico. Je sicer vprašanje, a vsebuje že mračno slutnjo. To se od kitice do kitice stopnjuje. Deluje pa v vsaki kitici kot gong ali kot mučen klic. Tudi mirno govorjenje dveh oseb (zakoncev) v hiši, povezanih intimno, postane grozljivo od prvega verza naprej, čeprav je do predzadnje kitice videti še nekako nedolžno, vsakdanje. Ritem ponavljanja z retoričnim vprašanjem, ki deluje kot pravo vprašanje, kontekstualno res tesnoben strah. V njem je že slutnja odgovora ali jasni odgovor. Vse to veča napetost. Groza postane v zadnji sintagmi pesmi popolnoma očitna, čeprav izvrševalca deložacije lahko razumemo na več načinov. Jasno pa je dogajanje, ki je kruto in je sploh usoda kruta.
Vsega tega je bilo veliko v časih, ko je živel pesnik. To je na več zgodovinskih ravneh in z več obeležji znano dejstvo. Upesnjeno pa seveda postane enkratno zaradi pesniškega izraza.
Veliki svet je že v Kramerjevih časih pljuskal v ta mali svet. Bile so vojne, ki so odvlekle ljudi daleč stran, bile so gospodarske krize, ki so jih čutili ljudje, bilo je nasilje gospodarskih in političnih oblastnikov. Socialne in politične stiske so nastale zaradi njih ali pa zaradi individualne usode. Ljudje so vedeli za neprijetna dejanja, jih tudi občutili. Vedeli so za blišč in bedo bližnjega velemesta in bližnjih narodov ter držav. Iz tega sveta so prihajali ljudje v pokrajino ob Nežiderskem jezeru z različnimi nameni, potrebami in računi. Tudi mali ljudje iz pokrajine so odhajali. V dobrem in slabem smislu se je pokrajina evropeizirala. Vendar je ohranila posebnosti. V Kramerjevih pesmih jih je prikazanih veliko. Naj ne ostanejo samo v preteklosti. Naj obudijo spomin in naj odpirajo oči tudi za današnje težave, zlasti za individualne različnosti ljudi. Zanimive so vsekakor mnoge tipične pokrajinske in socialne, čustvene in miselne ter estetske značilnosti, ki odsevajo v Kramerjevih pesmih.
Zgodovino in sedanjost nam odslikavata jezik in književnost. Hudo bi bilo, ko bi se stvarna in duhovna pestrost Evrope popolnoma zabrisala.
Kramerjeve pesmi niso zastarele, čeprav slikajo včerajšnji svet in njegovo zunanjo ter notranjo podobo. Mnogo teh podob je vendarle še danes predvsem v detajlih pokrajine, je v ljudeh, zlasti v izročilu rodov, čeprav se rodovi in pokrajine spreminjajo. Globoko v vsem pa je posebej oblikovano estetsko izročilo, ki bo vedno ostalo. Kar je posredovano z umetniškim jezikom, bo v vseh časih koga pritegnilo. Izročila bogatijo na mnoge načine. Brez izročila človek neha biti duhovno bitje s spominom, preneha biti kulturno, ustvarjalno bitje; je izkoreninjenec v vseh ozirih in lahko postane brezčutna in neumna, sebično prazna, nevarna pošast.
Slog socialne in krajinske lirike
Avstrijski pesnik Theodor Kramer se je rodil 1. 1897 v kraju Nieder - Hollabrunn na Spodnjem Avstrijskem kot sin občinskega zdravnika. Oče je bil Žid. L. 1914 je Theedor Kramer maturiral na Realni gimnaziji na Dunaju. Iz obdobja tega šolanja je imel hude travme zaradi samega sistema šOle, zaradi učne vsebine in vzgojnih ukrepov.
Že junija 1915 so mladega Theodorja Kramerja vpoklicali v vojske. Prišel je kmalu na vzhodno fronto (v Volinijo) in je bil tam težko ranjen. Od takrat je bolehal. Dali so ga kot oficirja na italijanske fronto, kjer je ostal do konca vojne.
L. 1919 se je Kramer vpisal kot izredni študent na dunajsko univerzo in je študiral državne vede. Vendar je moral zaradi gmotnih težav že decembra istega leta sprejeti službo uradnika v Avstrijski žitni centrali. Takrat je veliko potoval skozi Spodnjo Avstrijo in Gradiščansko ter spoznaval krajevne, pokrajinske, gospodarske, kulturne in socialne razmere na terenu.
Theodorja Kramerja pa je vseskozi zanimala in prežemala ožja domovina v Spodnji Avstriji, v bližini Nežiderskega jezera. To je bila takrat revna pokrajina. Zemlja ni bila preveč rodovitna, veliko je bilo ilovnatih tal in močvirij. A na rodovitnih tleh so vendarle uspevala skromna žita, precej je bilo sadovnjakov in vinogradov. Zgradili so tudi nekaj opekarn, saj je bilo v pokrajini vseokoli dovolj ila.
Večina prebivalstva pa je kljub temu živela dokaj revno. V deželo so tukaj prihajali prek Donave na delo revni Slovaki in vse skupaj je dajalo vtis bede, nekakšne izgubljenosti v skromnem materialnem položaju, v raztegnjeni, valoviti pokrajini in v dolgem, plitkem jezeru ter goščavju ločja v njem pa ob blatnih obalah.
Tudi domačini, ki so si našli delo v bližnjem velemestu - na Dumju - večinoma niso prišli do večjih zaslužkov. Socialne neenakosti, dostikrat brezposelnost, težaško delo na zemlji ali v opekarnah, materialne stiske, alkoholizem in prostitucija, vse to je zaznamovalo ljudi in pokrajino. Le-ta je še posebej vzbujala melanholijo in občutek nekakšne zgubljenosti, odmaknjenosti, pogreznjenosti sama vase in v neskončnost neba ter jezera.
Melanholija in razvrat sta našla lepše barve pod vplivom alkohola in drobnega veseljačenja. Tudí pesnik Theodor Kramer se je pogrezal vase, v sebi je našel odmeve na življenje, na značilnosti pokrajine in na posebne razmere v njej. Nizek, valovit svet s silhuetami gora v ozadju je dal zategle tone, socialna beda nizke, bridke in kričeče tone, ujetost v brezupni čas zamolkle tone. A vendar se je kdaj oglasila tudi nežnejša lirična struna lepega v pokrajini in v lastnih čustvih, v hrepenenju oditi nekam med ljudi, uživati v ljubezni, Imeti veselje ob posebnežih in ob domačnosti vsega. Toda vedno znova so zazveneli v pesniku toni bolečine nad neuresničenim, zgubljenim življenjem, ki mu je ves čas zijalo nasproti.
Theodor Kramer je doživel literarni prodor že 1. 1926 z objavami svojih pesmi v nekaterih časnikih. Uredniki in bralci so ugotovili samosvojo snov in samosvoje oblike Kramerjevih pesmi. Zato je dobil že 1. 1928 Nagrado Sklada Juliusa Reicha.
L. 1931 je pesnik zbolel in ni mogel več opravljati službe. Poskusil je živeti kot svoboden umetnik, a mu je šlo dokaj slabo. Nekoliko boljše življenje se mu je odprlo, ko se je 1. 1933 poročil z gledališko igralko in recitatorko Inge Halberstam.
Pač pa so se začele težave, ko so 1. 1938 vkorakale v Avstrijo Hitlerjeve čete. Kmalu je sledila za pesnika prepoved poklica in dela.
Julija 1939 je Theodor Kramer kot potomec židovske rodbine emigriral v Anglijo. Toda tam se mu je godilo slabo. Maja 1940 je bil z mnogimi drugimi emigranti interniran na otoku Man. Končno je dobil decembra 1942 službo bibliotekarja na County Technical Collegeu v Angliji.
Po vojni se pesnik dolgo ni vrnil domov. To je storil šele, ko je dobil 1. 1957 nagrado Sk1ada Theodorja Körnerja. Septembra 1957 je končno prišel za stalno na Dunaj. S 1. januarjem 1958 je dobil častno pokojnino avstrijskega zveznega predsednika. Še istega leta so Theodorju Kramerju podelili Nagrado mesta Dunaja za književnost. Toda še predno so mu jo izročili, je pesnik umrl. Pokopan je na Dunaju.
Poglavitno delo Theodorja Kramerja je izšlo že za časa njegovega življenja v tehle pesnikovih zbirkah: Die Gaunerzinke (Lopovski tajni znak) 1929, Kalendarium (Koledar) 1930, Wir lagen in Walhynien im Morast (Ležali smo v Voliniji v močvirju) 1931, Mit der Ziehharmonika (S harmoniko) 1936, Verbannt aus Österreich (Pregnan iz Avstrije) 1943, Wien 1938 - Die griinen Kader (Dunaj 1938 - Ze1eni kadri) 1946, Die untere Schenke (Spodnja točilnica) 1946, Vom schwarzen Wein (O črnem vinu) 1956 (izdal Michael Guttenbrunner).
Mnoge Kramerjeve pesmi so izšle v različnih časnikih in revijah, po vojni pa v več antologijah. Omenimo vsaj nekatere: že navedeno Vom schwarzen Wein (O črnem vinu) - izšla je v izdaji pesnika s Koroške Michaela Guttenbrunnerja, kar je za nas še posebno zanimivo in dragoceno. Zbirka ima kratko, a tehtno spremno besedo izdajatelja; izšla je pri založbi Otto Müller v Salzburgu 1. 1956. V knjigi je tudi kratek glosar lokalizmov. Kramer jih je namreč uporabljal precej. Niso pa vsi vezani le na ožjo pokrajino, ampak tudi sicer na Avstrijo. Štiri leta kasneje je izdal antologijo Kramerjevih pesmi z naslovom Einer bezeugt es (Nekdo izpričuje) pri založbi Stiasny (Gradec, Dunaj) dunajski znanstvenik s področja književnosti Erwin Chvojka.
Ta antologija ima daljšo, izredno tehtno spremno besedo izdajatelja. Profesor Chvojka je sploh največji strokovnjak za dela Theodorja Kramerja. L. 1987 je izdal pri založbi Europa Verlag na Dunaju več knjig Kramerjevega zbranega dela. V tretji knjigi je zbrano jedro Kramerjevih pesmi z znanstveno obdelavo naslovov, datumov in mest objav. Knjiga ima še zlasti bogato razlago v književnosti nemškega jezikovnega prostora manj znanega besedišča. Chvojka je v knjigi napisal tudi zelo tehtno daljšo spremno besedo.
Isti izdajatelj je izdal pri založbi Europa Verlag 1. 1991 še eno antologijo Kramerjevih pesmi z naslovom Orgel aus Staub (Orgle iz prahu). Tudi ta antologija ima bogato spremno besedo in obsežen slovar lokalizmov ali sicer manj znanih besed.
Erwin Chvojka je tudi uredil celotno bibliografijo o Theodorju Kramerju.
Theodor Kramer je pisal - kot smo omenili - tudi pesmi o doživljanju prve svetovne vojne. O drugi svetovni vojni najdemo prav tako odmeve v njegovih pesmih. Zlasti ko je bil eksilant v Angliji je napisal nekaj bridkih, obsojajočih pesmi o vojnem času.
Na Dumju deluje dandanes Družba Theodorja Kramerja, ki je izdajala več let revijo Mit der Ziehharmonika (ime po naslovu Kramerjeve pesniške zbirke). Kasneje se je revija preimenovala v Zwischenwelt. Literatur. Widerstand. Exil. Izhaja na Dumju in jo pošiljajo vsem članom Družbe Theodorja Kramerja, a tudi drugim abonentom po vsem svetu.
V tej publikaciji smo se osredotočili na osebne izpovedi, na lirične socialne pesmi, ki so seveda vezane na neko družbo in na neki čas, vendar so obrnjene v pesnikovo notranjost. Enako velja za krajinske pesmi. Ekspresivnost doživljanja sveta je pri Kramerju velika.
V pesmih Theodorja Kramerja ne najdemo s sentimentalnimi toni ali morda z izumetničeno estetizirajočimi podobami naslikanih pokrajin, naselij, kakšnega prirodnega detajla. Ne gre torej za takšne pesmi, kjer bi se budila - povezano z lepoto prirode - zasanjana romantična čustva. Nič ni koprenastega, nadzemskega, v trepetajoči nežnosti svetlečega se, kar bi se zlilo z zrenjem v prirodo z lastnim nežnim čustvom, morda z ljubezenskim čarom, torej v sentimentalno lirično izražanje. In vendar kažejo Kramerjeve pesmi posebno slikovitost zunanjega sveta, ob tem kdaj zamaknjenost, včasih pretresljivo boleča čustva. Navezana so na kratko začrtane skice iz prirode in nakazanega dogajanje v pesniku, povezanega z dogajanji v prirodi in drugih ljudeh. Tudi ljubezenska čustva najdemo pri tem.
Mnogi skopi, včasih drastični, kričeči ali temni krajinski, socialni in psihološki detajli so pri Kramerju vedno zajeti v pregnantnost pesniškega izražanja, četudi je kakšna pesem dolga. Vendar prav tako ne gre za kakšno izrazito realistično poezijo, ampak se vse največkrat ekspresivno obrne v osebno izpoved iz lastnega ali tujega doživetja. Tudí takrat, kadar govori pesnik o drugih ljudeh, pa je s svojim nebohotnim, a dovolj izrazitim in močnim čustvom in prav takim izrazom pravi lirik.
V svojih refleksivnih in čustvenih odtenkih je Theodor Kramer vsekakor samosvoj, globok pesnik. Pesniško izražanje prirodnih detajlov in dogajanj v svetu ter ljudeh je včasih nalomljeno ali boleče valovito. Ko beremo ali slišimo kratke sintagme in verze, prvi hip ne čutimo v njih nežnega blagoglasja, a vendar ob ponovnem branju ali recitiranju zaznamo pritajene melodije, zlasti izrazit ritem. Posebnost Kramerjevega metruma je zelo sugestivna; podkrepi izraznost izpovedanega. Celota pesmi je vedno smotrno tekoča. Tudí rime so izraz značilnih Kramerjevih izpovednih poudarkov.
Kot Kramerju pri metrumu ne gre vedno za docela enakomerne verze, mu tudi ne gre za kopičenje izstopajočih rim, čeprav so rime dovolj funkcionalno zaznavne in sugestivne. Vse se druži v zven s težo pomena izpovedanega. Rime in ritem so zato pri Kramerju vsekakor odlíčen estetski in vsebinski, se pravi kompleksni artistični del izpovedi. Izpovedano pa ne želi aktivistično vplivati na nikogar, ampak je izraz pesnikovih videnj in čutenj sveta ter zvenov v lastni duši, kjer sta prevladovali bridkost in boleče valovanje spoznanj.
V Kramerjevih pesmih je najti precej prirodnih detajlov, bodisi rastlinja, konfiguracije pokrajine, kmetijskih in nekmetijskih rastlin, surovin iz tal, dela v zvezi z njimi. Včasih so ti detajli le nakazani. A vse je izrazito vezeno na človeka. Naselja so omenjena večinoma splošno, le redko tudi z lastnimi geografskimi imeni. Tudí ledinskih lastnih imen ne zasledimo veliko. A vse je tako slikovito, da ob splošnih krajevnih in ledinskih imenih vendarle čutimo lastna imena, včasih opisno; predvsem pa veliko, otožno slikovitost pokrajine. Donavo bolj slutimo, kot pa jo dobimo naslikano, čeprav je kdaj imenovana. A bolj kot veletok. Njena bližina jasno sopozvanja na mnogih mestih Kramerjeve poezije. Tako tudi druge lokacije. Nežidersko jezero pa je zlasti v eni izmed najdaljših Kramerjevih pesmi z naslovom poudarjeno imenovano in detajlirano naslikano. Toda ne v posladkani krajinski lepoti, ampak s svojo silno in bolečo razprostranjenostjo. Odslikava samo sebe v vseh svojih daljavah vodnih površin in v silah zunaj njih, kjer čutimo neprijetnosti, tudi nevarnosti. A vendar gre za posebno, nekakšno svetlikajočo se bolečino, ujeto lepoto, polno skrivnostnih gibanj in zvokov.
Silnost prirode preide v nebogljenost človeka, tudi v človekovo bolečino in njegov strah. Kdaj pa kdaj celo v grozo. A še iz nje seva veličastje. Vse to je svojevrstna lepota.
Avtor publikacije je kot prvo priobčil to pesem v slovenskem prevodu. Naslov je zemljepisno lastno ime Neusiedler See (Nežidersko jezero) . V pesmi doživimo širino vodá, skrivnostno ločje in kričeče galebe, kar je naslikano z vso težo: s temnim in svetlobno bolečim videzom in nemirom, smradom. Ljudje živijo z jezerom, ga nosijo v sebi, je del njihove identitete; čutijo koristnost in temno ali lesketajočo se lepoto. Gre za posebno doživetje mogočne prirode s široko in zelo zelo dolgo vodo in posebnim rastlinstvom ter živalstvom v vodi, na vodi ter mnogoterosti ob njej.
Kramerjeve pejsažne pesmi nasploh niso reklamni turistični spoti, ampak življenjska realnost; vendar prav zaradi tega je podoba pokrajine sugestivna, boleča, a tudi lepa. Z njo je človek tam zlil svoja življenjska občutja, psihološke in socialne položaje, življenjski utrip, ki sega iz zunanjih pojavov, torej z geografskimi črtami, v duhovne črte ljudi. Pri tem slutimo ali iz verzov zaznamo dogajanja. Dostikrat v krutih, krčevitih detajlih. Doživimo ostrine slik zunanjih pojavov, zunanjih dogajanj. Ljudje so eksistenčno vezani nanje, v dobrem in slabem. Vse sproža kdaj obup, otožnost, tudi zamolkle krike, žalost in jezo. Nastane strmenje, razmišljanje.
V mnogih Kramerjevih pesmih poskrbijo – kot smo že navedli – za samopozabo in za hipe sreče tudi alkoholizem, ljubezen in razvrat. Vse to je slikovito, pretresljivo sugestivno pesniško oblikovano.
Véliki svet je daleč od te pokrajine, čeprav je geografsko tudi blizu. Nekakšen mikrokozmos se odvija v tej pokrajini in v ljudeh tam. To je svojevrstna podoba včerajšnjega sveta v neki manjši pokrajini panonskega predela; je manj znana Avstrija, ki je tudi del širše panonske pokrajine. Sopozvanjajo Slovaška, Madžarska, Gradiščanska, pokrajina. Ljudi, njih vasi in mesta čutimo.
Utrip je v Kramarjevih pesmih vedno geografsko, socialno, ontološko živ. Lepota se druži z bolečino. Vsakdan je močnejši od gesel. Nacionalne nestrpnosti skoraj ni, so le nelagodnosti ob prihajanju ljudi iz drugih dežel. A že samo življenje, misel in čustvo o njem, vse to je opojno bridko.
Pesmi o vojnah, o preganjanju, eksilu in trpljenju pri Theodorju Kramerju so prav tako individualno človekovo trpljenje, njegovo čustvovanje in razmišljanje. Vsekakor pa tudi takšne implicitno in kdaj bolj eksplicitno obsojajo grozote, nasilja vseh vrst, zgodovinske krivice, preganjanju in ubijanja.
V tej publikaciji pa so prikazane s slovenskimi prevodi le nekatere pesmi, ki so vezane na pesnikovo domačo pokrajino, na dogajanje v vsakdanu tam, na pestrost pokrajine in mešanje prebivalstva tam. Vse je povezano s čustvenimi stanji in odzivi v pesniku, a tudi v drugih ljudeh. Gre za globoko doživljanje geografskega, gospodarsko materialnega in socialnega obeležja. Zven vsega tega je v pesmih Theodorja Kramerja močan. Redko v lepem, večkrat v bolečem odslikavanju. Molovski toni ne zaidejo v sentimentalnost. Čustveno in miselno pa te pesmi pritegnejo občutljivega in veščega bralca ali poslušalca, vsekakor ga vznemirijo. Umetniško kakovost doživi vsakdo po svoje. Literarna kritika in literarna zgodovina pa sta dali pesniku Theodorju Kramerju že svojo ceno.
V tod izbranih Kramerjevih pesmih spoznamo nekatere pokrajinske, socialne in čustvene detajle malega človeka v subpanonskem ter panonskem svetu. Na videz je ta svet odmaknjen, a vendar tako zelo srednjeevropski. Tudi Slovenci imamo del podobnega panonskega sveta.
V nekaterih Kramerjevih pesmih čutimo bolečino in obup, a kdaj tudi obešenjaški humor v socialnih in psiholoških stiskah. Iz teh pomaga prava ali varljiva odrešilna moč alkohola. Le-ta krepi telo in duha ter dela življenje lepše, znosnejše. To je v svetovni liriki dostikrat opevajo. Tudi apostrofiranje alkoholne pijače, zlasti vina, najdemo pogosto v svetovni liriki od Horaca, anakreontikov, Li-Tai-Poa, Villona, Goetheja, v mnogih študentovskih pesmih, pri W. Buschu, zlasti pa v himni vinu An den Wein (Vinu) pri avstrijskem pesniku Josefu Weinheberju.
Tudi Slovenci poznamo pesmi, ki opevajo opojno moč vina, njegovo moč pri tolažbi duše, krepitvi telesa, volje in misli (Prešeren, Slomšek, Cankar, Kette, Golar, Kocbek idr.). Cankarju je tudi žganje vir pozabe in moči. Prav takšno izpoved najdemo pri Kramerju.
Socialne pesmi, ki opevajo usodo siromakov, ko le-ti zastavijo vse, se predajo usodi, iščejo zadnje užitke v hrani in pijači ter kažejo pri tem celo obešenjaški humor, nekakšno psihično in socialno pomiritev, najdemo v poeziji ravno tako dostikrat. V nemški liriki npr. pri Heineju, Wedekindu, Brechtu in drugih. Eden takih je tudi Theodor Kramer. Pesmi s podobnimi toni poznajo mnogi narodi, saj je to zgodovina evropske družbe, njene civilizacije in literature. Theodor Kramer je našel pri tem svoj izraz s pesniškimi sredstvi, ki jih kaže npr. četrta od tod prevedenih pesmi (Slavnostna jed).
Zanimivo je, da so objavili v obsežni knjigi z ambicioznim naslovom ZEIT UND EWIGKEIT. Tausend Jahre österreichische Lyrik (ČAS IN VEČNOST. Tisoč let avstrijske lirike) tudi osem Kramerjevih pesmi. S tem so mu dali priznanje in izrazili njegovo reprezentančno vrednost za pesništvo, ki je nastalo v zgodovini na prostoru, obeleženem s pojmom avstrijsko.
Seveda to ni mišljeno politično, tudi ne lokalpatriotsko, ampak gre res za pesništvo, ki ima svojo značilnost in svojo kakovost tako glede jezika kot glede raznovrstnosti tem in glede kakovosti pesniškega izraza. Ta kakovost ni rangirana od izdajatelja, ampak naj jo občuti in spozna poznavalec poezije sam.
Sprejetje v tako reprezentančno knjigo pa je seveda tudi pokazatelj spoštljivosti in poznavanja pesništva s strani izdajatelja.
Knjigo je izdal Joachim Schondorff pri založbi CLAASSEN v Düsseldorfu. Ta knjiga večjega formata obsega celih 600 strani. Kratko spremno besedo je napisal Heinz Politzer.
Oglejmo si eno od osmih Kramerjevih pesmi v tej knjigi, prav tako v prevodu Mirka Križmana. Prevajalec je izbral tudi v tem primeru pesem s subtilno in slikovito socialno izpovedjo. Osrednja bolečina in osrednja skrb v njej je obstanek v hiši tujega lastnika. Hkrati pa je v tej skrbi poleg izgube doma tudi izguba svobode, pa najsi bo iz socialnih ali političnih razlogov. Vsekakor je pesnik Theodor Kramer tega veliko videl, podoživel in tudi doživel.
Zato je pesniško izražanje takšne teme ena od Kramerjevih osrednjih tem, čeprav nikakor ni edina. O vsem smo v publikaciji že nekaj zapisali.
Pričujoča pesem ima pretresljiv naslov Wer läutet draußen an der Tür (Kdo zvoni zunaj pri vratih). Zaradi pesniškega jezika, metruma in ritma mora seveda prevod imeti izvirniku primeren, čeprav nekoliko drugačen izbor, zlasti pa drugačno razvrstitev besedišča, sintagem in stavkov, vendar vsa bistva izpovedi ostanejo.
Zvonjenje pri vratih je lahko samo po sebi normalno presenečenje, čakanja, je radovednost, morda veselje ali strah. Ta slednji pa tukaj pride do zavesti tudi ob branju pesmi, ki slikovito teče v ritmu presenečenja, strahu in groze, resignacije in slednjič obupa.
Pesem je v bistvu drastična, saj je v kratki sintagmi zadnjega verza sie sind da (»Oni so tu« – pesniški prevod »tu zdaj so«) prava groza. Ti »oni« so lahko gospodarji hiše, a tudi gospodarji svobode ali grozljivi nasilneži sploh. Petkrat se ponavljajoči prvi verz iz prve kitice, ki uvede vsako kitico. Je sicer vprašanje, a vsebuje že mračno slutnjo. To se od kitice do kitice stopnjuje. Deluje pa v vsaki kitici kot gong ali kot mučen klic. Tudi mirno govorjenje dveh oseb (zakoncev) v hiši, povezanih intimno, postane grozljivo od prvega verza naprej, čeprav je do predzadnje kitice videti še nekako nedolžno, vsakdanje. Ritem ponavljanja z retoričnim vprašanjem, ki deluje kot pravo vprašanje, kontekstualno res tesnoben strah. V njem je že slutnja odgovora ali jasni odgovor. Vse to veča napetost. Groza postane v zadnji sintagmi pesmi popolnoma očitna, čeprav izvrševalca deložacije lahko razumemo na več načinov. Jasno pa je dogajanje, ki je kruto in je sploh usoda kruta.
Vsega tega je bilo veliko v časih, ko je živel pesnik. To je na več zgodovinskih ravneh in z več obeležji znano dejstvo. Upesnjeno pa seveda postane enkratno zaradi pesniškega izraza.
Veliki svet je že v Kramerjevih časih pljuskal v ta mali svet. Bile so vojne, ki so odvlekle ljudi daleč stran, bile so gospodarske krize, ki so jih čutili ljudje, bilo je nasilje gospodarskih in političnih oblastnikov. Socialne in politične stiske so nastale zaradi njih ali pa zaradi individualne usode. Ljudje so vedeli za neprijetna dejanja, jih tudi občutili. Vedeli so za blišč in bedo bližnjega velemesta in bližnjih narodov ter držav. Iz tega sveta so prihajali ljudje v pokrajino ob Nežiderskem jezeru z različnimi nameni, potrebami in računi. Tudi mali ljudje iz pokrajine so odhajali. V dobrem in slabem smislu se je pokrajina evropeizirala. Vendar je ohranila posebnosti. V Kramerjevih pesmih jih je prikazanih veliko. Naj ne ostanejo samo v preteklosti. Naj obudijo spomin in naj odpirajo oči tudi za današnje težave, zlasti za individualne različnosti ljudi. Zanimive so vsekakor mnoge tipične pokrajinske in socialne, čustvene in miselne ter estetske značilnosti, ki odsevajo v Kramerjevih pesmih.
Zgodovino in sedanjost nam odslikavata jezik in književnost. Hudo bi bilo, ko bi se stvarna in duhovna pestrost Evrope popolnoma zabrisala.
Kramerjeve pesmi niso zastarele, čeprav slikajo včerajšnji svet in njegovo zunanjo ter notranjo podobo. Mnogo teh podob je vendarle še danes predvsem v detajlih pokrajine, je v ljudeh, zlasti v izročilu rodov, čeprav se rodovi in pokrajine spreminjajo. Globoko v vsem pa je posebej oblikovano estetsko izročilo, ki bo vedno ostalo. Kar je posredovano z umetniškim jezikom, bo v vseh časih koga pritegnilo. Izročila bogatijo na mnoge načine. Brez izročila človek neha biti duhovno bitje s spominom, preneha biti kulturno, ustvarjalno bitje; je izkoreninjenec v vseh ozirih in lahko postane brezčutna in neumna, sebično prazna, nevarna pošast.
