Tam v globeli v Črnem dolu, v špiljah mojega otroštva,
kjer se skriva, še me plaši strah otroštva.
Tam na skrajnem robu, tam, pri našem Dobredobu na obronku obubožanega Krasa.
Tam, kjer Timav v žalni halji z desno roko v morje sega, tam, kjer naše je do brega,
tam,tam je meni tekla, ziznemu otroku zibka, v sponah gmajne zaobjeta.
Čim sem vzel si južni križ na rame, sem si mislil to bo zame.
Brez strahu pred zimo, nihalo je sonce v ognju rdečem in mi vžgalo misli: tu boš radosten in srečen.
Pohajkljivec romal sem deželo, razgubljen mrmral pri sebi, samovšečno piroval okoli: enkrat, dvakrat in nikoli.
Iščem skorumpirano resnico! Širom sveta nosi jo demenca, morebiti je nekdo nekje jo videl?
Pokrevsanih čevljev poročena z laž besedo, medlevična popotuje.
Vže mi gre na jok! Če še jutri jo ne najdem, potlej poletim v višine.
Z vrha bom za njo bolj obsežno na široko razoglav s kukalom gledal.
Žuljav bom vsevprek lomastil in napeto ciljal ji v čutni živec zblojenih trditev.
Danes sem odprtih rok! Ker so moje roke čiste dajem se iz roke v roko.
Starčku vse mi je pri roki; kar dobim na roko, z roke nesem v usta.
Daj, primi me za roko in jo čvrsto stisni, da začutiš kakšna moč je v njej.
Slajšega ni nič na svetu, kot zastonjsko vse dobiti in si zanesljivo predočiti, da ljudje smo dobrotljivi.
Sicer res, nikoli ne ugibam kakšni morali bi biti. Ko nekoga srečam mu zaupam, najposlej se pa okrog zasukam.
Ure dolgo sem prečakal in napenjal šobo.
Z noge sem prekladal se na nogo ter se križal pred hudobo.
Čim mi duri z ihto je odprl, kot bi se fižola preobjedel,
glasno mi je v brk kričal, prej in posled pa kot zid molčal.
Po sodobnem zasvojeni, ko kričijo nam pred vrati, v megli nepošteni moramo prav vseh se bati.
Nakričani in zažrti, morebiti smo preplahi medsebojno se ljubiti in veselju prednost dati.
Ne, ne znamo več umno počakljati ter nasmeh držati, kakor se spodobi.
Bil sem od kovida vroč, recenzéntka mi je masko nataknila in me odslovila proč.
Ker mi vzela je vajeti, nisem upal kihniti, niti ust, ne vrat zapreti.
Vsi so šli od mene proč, bolje, da zdaj grem še sam ino proti koncu
proč od vseh na soncu neprižeto k srcu tavam ter neprizadeto požvižgavam.
Ti, ti, ti, prizadevna juharica, ti edina si faktotem najinega doma!
Jaz sem le tvoj oglušen glot, ki samo se suklje, kje bi staknil sladke štruklje.
Koprneče vse pretaknem … Potlej, ko jih staknem in se jih nažrem, vsako sled zakrijem in se delam, kot da čisto nič ne vem.
Čutim se prevaran, preštudiran od špijonov, na vse strani raztreskan kot granate iz kanonov.
Z zlonamernostjo prezrt čujem dolgo v noč, s trmo ugašujem v glavi šume; kdo naj vse plati razume?
V mestu ni mi več obstati, vsepovsod smrdi po naftnem plinu in po vražjem nikotinu.
Koj spomladi grem na vas, tja, kjer v kvasniku imajo kvas in zagozdo kruha v roki.
Ah, peči domače kruha duh: bel črn, ržen, naš vsakdanji, božji in nebeški kruh!
Ojòj, ojmé, ojà! Morda sem jaz res nor.
Potem, ko cele dneve omahujem, zvečer omnipotenten zagrabim za ojé in vlečem transni tovor.
Izbuljenih oči šele pred jutro se izvlečem iz sladkogrenkih mor.
