To je bil bridek čas za kraški rod. V krošnjah hrastov je sonce skrilo svoj bleščeči, z zlatom prevlečeni obraz. Ko je kosmati hudič spet stopil na bojni pohod, razočaran se je najprvo znesel nad drenovim grmom. Z vso maščevalnostjo je skočil na grm in ga tako neusmiljeno obdeloval, mikastil in tlačil, da vse do današnjih dni se dren ni več vzravnal. Kar vas je nevernih Tomažev, vam svetujem, da se ob prvi priliki odpravite na Kras, da se na lastne oči lahko prepričate. Rečem vam, da ne boste našli več kot za dva čevlja ravnega drena. Mlad drenov grm je sicer raven kot sveča. Kdo od otrok le nima strahu pred drenovo šibo? Vendar čim dren začne roditi se les skrivi, da ga ni najti ravnega več kot za dve do tri pedi in ker je čvrst je uporaben le še za kline pri kolovratu. ter za izdelovanje zob grabljam.Tako moji dragi Kraševci vse od takrat je dren odrevenel.
Hudič, ker se je čutil silno prevaran je postal žival. Skočil je s potlačenega drenovega grma na tla ter začel zverinsko rjoveti in tuliti. Ne! To niso bili zverinski glasovi, bili so kriki kakršnih na tem svetu ni.
Razdrtovci so postajali vse bolj živčni. Klicali so na pomoč Kresnika, Peruna ter gozdne vile. Zavedali so se s čim jim je vrag grozil. Župan in Branivoj sta stala sredi trga in se zadovoljna razgledovala po polju, ko se je iznenada pred njima pojavil ostuden kosmatin. Z rogovi na majhni glavi je bil podoben kozlu.
Iz prevelikega strahu, nekaj vaščanov je priseglo zvestobo hudiču. Nosili so mu češnje in ga častili kot očeta sovraštva. On pa, iz maščevalnosti, je spreminjal ljudi v zveri in zveri v ljudi. Od dogajanj, ki so se odvijale pred njihovimi očmi, ljudje so vztrepetali. V njihovih očeh besneči vrag je bil hujši od kobilic, hujši od lakote in kuge. Pod hudičevimi šapami zemlja je trepetala in bobnela. Tako se je skozi tesnobo dan prevesil v brezno noči, da se je sam župan križal in ponavljal besede: »Kresnik, Kresnik, pridi in reši nas volkodlaka!«
Ponoči skrivaj vodilni možje so se dolgo posvetovali, kako in kdaj složno napasti hudiča in ga za vedno ukrotiti. Končno po dolgi debati so se vsi strinjali, da ga je treba napasti rano pred svitom, ko bo hudič še spal.
Kovač Svetozar je priskrbel močno verigo. Blaž Cedilnik je privlekel dolge srobotne vrvi, Franc Venišnik pa je na rami komaj prinesel breme dolgih bekovih šib. Ostala truma vaščanov pa se je zbrala kar z raklami, preklami ter z različnimi koli in klini v rokah.
Komaj komaj se je jelo svitati na vzhodu, pod poveljstvom neustrašnega Branivoja, je regiment v največji tišini krenil v lokvino vrtačo, kjer je hudič še sladko vlekel dreto. Branivoj se ni nič obotavljal, spretno kot maček se je pri priči vrgel na pošast in jo prilepil v tla. Ko so ostali videli, da jo obvlada so na mah priskočili in kot so imeli ukazano so pošasti z največjo brzino, s srobotnimi vrvmi zavezali noge in roke. Branivoj, zaradi sigurnosti, je potem hudiča še sedemkrat ovil z debelo verigo, ki jo je tako pritrdil, da jo je bilo nemogoče odvezati.
»Zdaj ga imate,« jim je naposled dejal, »spulite mu jezik ter naredite z njim kar hočete, le paziti morate, da vam spet ne zbeži, ker sicer gorje vam! Meni se mudi nazaj v Dutovlje, veliko dela imam s pospravljanjem sena. V slučaju sile pa me lahko spet pokličete.«
Zavezani zlodej je izgledal kot pošasten zmaj. Skozi nozdrvi je zapuhal ogenj in se v trebuhu napenjal, da bi strgal verigo. Sence čarovniških škratov so se skušale približati in ga rešiti. Vsakič, ko se je krdelo dvignilo so verni možje složno udarili s preklami in koli in tako preprečili vsak.še tako silen in drzen poskus odrešitve.
Čim so vaščani to videli, od veselja so zarajali in zažigali ognje Perunu v čast. V enem samem trenutku nepozornosti, pomočnica smrti, Jaga Baba, hitra kot blisk je priskočila zlodeju na pomoč in mu z neverjetno hitrostjo odvezala roke in noge, da se je hudnik lahko razčepiril in se tako napel, da mu je pri priči zrastlo sedem rogov in sedem repov. Člene verige s katero je bil povezan pa je z nepojasnjeno silo tako zmrcvaril, da je veriga razpadla. Razvezan hudič je takoj zagnal izzivalni žvižgajoči krik in silno zacepetal z nogama. Iz velikega gobca vzdolž stegnjenega rdečega jezika pa mu je sikal ogenj. Razkačeno ljudstvo ga je koj s preklami in koli začelo pošteno obdelovati. Ko so zverino z raklami neusmiljeno udrihali in kamenjali se je vse bolj napihovala in opletala z dolgimi kačjimi repi. Do koder so repi segli je bilo vse pomendrano in totalno.uničeno. Razumljivo, tla so se močno tresla. Od groze so se prisotnim ježili lasje, da niso več čutili lastnih teles in ne strahu.
Ljudje se niso imeli kam skriti, Hrabrovoj je bil verjetno že doma v Dutovljah. Molitve, kesanja in klicanje Peruna ni prav nič pomagalo. Oblaki črne groze in obupa so se obesili nad vso pokrajino. Ko je večina mož, nevedoč kaj bi, le majala z glavo, je Kovač Svetozar dvignil svoj pojoči glas: »Možje, dajmo ga složno imamo kole in bojne kije ni vrag, da z našim regimentom bi mu ne mogli zdrobiti glave!«
Hrabri Svetozar je bil prvi, ki je priskočil, hudiča zagrabil za rep in začel neusmiljeno vleči. Čim so prisotni videli Svetozarjevo junaštvo, na hudirjevo glavo se je vsula toča udarcev. Udrihali so po pošasti iz vseh strani. Žene, ki so z otroki gledale od daleč, so molile in prosile Boga Peruna, naj jim pošlje usmiljenje.
Povzročitelj maščevalne nevihte, pred udarci prekel, je začel bežati kar so ga nesle noge. Razdraženo ljudstvo s težkimi koli in bojnimi kiji pa je z vso silo lomastilo za njim.Iz Razdrtega je šlo kot tristo hudičev. Vrag pa je tako tulil, da so živali bežale in drevje ob poti je pokalo. Po končanem boju tamara Razdrto, je bila bolj zmrcvarjena kot specljen grozd.
Junak Hrabrovoj se je ravno bližal domači vasi, ko je za seboj od daleč zaslišal zamolkno rjovenje. Ljudje, ki so bili zunaj na polju so plaho gledali proti severovzhodu. Spustili so orodje iz rok in pohiteli vsak proti svojemu domu. Bolj hrabri pa so previdno, s trepetom v hlačah, šli proti bližajočemu se rjovenju in proti oblaku dvignjenega prahu. Prav kmalu po cesti, ki vodi proti Razdrtemu so prišli na križado. Začudeni sredi ceste so ugledali Branivoja Hrabroslava, ki si je vihal rokave, z desno nogo pa je zarisal črto v makadam in glasno povedal: »Do tudle – ne dlje!«
Visoko drevje se je globoko priklanjalo vedno bolj naraščajočemu šumu vetra. Nebo se je stemnilo v noč in čudno bobnenje je stresalo zemljo. Sam hudič v podobi bika, s krdelom uročenih bitij in z regimentom zasledujoče Razdrtove vojske, pa se je z divjim bezljanjem naglo bližal Dutovljam.
Ni bilo treba dolgo čakati in že je, s hruščem in truščem, pridirjal hudič. V trenutku se je vnel težki boj, da so prisotni Dutovljani in Gorjanci od preplaha vztrepetali.
Branivoj, ki je bil sposoben podirati pečine, je spretno zagrabil hudiča za roge, ga vrgel ob tla in ga, s pomočjo prihajajočih radovednežev, neusmiljeno mikastil. Spopad je bil tako silen, in uročeno bitje se je branilo tako zagrizeno, da je bil položaj brezupen. Le tu in tam se je pokazala kaka iskra upanja, a hudič je vedno znal boj obrniti sebi v korist. Ravno ko so prisotni mislili, da bo hudič Branivoja zadavil, saj je bilo očitno, da je Branivoj bil že plav v obraz, je pridrvel in navalil regiment iz Razdrtega s koli, kiji in preklami ter pri priči prevesil položaj v Branivojevo korist. Razdrtovci so udrihali s tako silo, da se je hudobcu stemnilo pred očmi.
Prisotni, ki so bili bolj hrabri so z golimi rokami prijeli pošast za repe in vlekli vsak na svojo stran, da je hudič skozi nozdrvi in skozi oslinjeni gobec zapuhal ogenj in žvepleni smrad.
(Vsi vi, kar vas je nevernih se le podajte v Dutovlje in si oglejte naravo! Za vasjo so še vedno vidne vdolbine od rakel, prekel in kolov odtisnjene v skalo, kjer so v hudi jezi udarjali hudiča. Tisti, ki so bolj bistrih očes pa bodo videli celo, v kraški apnenec odtisnjene sledove hudičevih stopinj, kjer se je spopadel z Branivojem.)
Pod točo udarcev je silni demon ponovno zbral svoje moči in se pognal kvišku. Preskočil je obroč, ki ga je obdajal, stekel na planjavo in jo ucvrl proti Gorjanskemu.
Zadnje novice so se hitro širile. Že pred hudičevim pobegom obveščevalci so pohiteli na vse strani in opozarjali ljudstvo pred nevarnostjo. Po vseh cerkvah okoliških tamar so se oglasili zvonovi in tako pomagali preganjati hudiča.
Čim so Gorjanci izvedeli, da hudič beži v njihovo smer jih je preplavil silen strah. Gorjanc Klaver Lepšeslav, ki ga je pomagal krotiti je vedel povedati, da je demon na hitrem begu iz glave bruhal ogenj in iz riti dim.
Medtem, ko so Dutovljani zahvaljevali Boga, da so za las ušli hudičevim repom, so se Gorjancem začela tresti kolena. Prestrašeni so upirali poglede drug v drugega, nakar so zagnali vik in krik ter obenem vzdihovali: »Gorje nam, gorje nam, gorje nam…«
Sredi tamare so z naglico blazno sklicali tamarski zbor in ukazali prisotnim korenjakom, da čim se zlobec pokaže ga morajo složni ujeti, ga uklenjenega v vreči odvleči in vreči v brjansko štirno.
V Dutovljah je prah še vedno visel v zraku in se jel počasi zgubljati v leno popoldne, ko je hudič obstal pred zasedo, ki so jo na naglo postavili Gorjanci. Namreč na pot so bili navozili velike količine šmira in smole, upajoč da se bo zlodej vanjo zasmolil in v njej obnemogel.
Ostuden hudič je en čas samo gledal in tuhtal, ne da se bi sploh mislil premakniti. Od samega strahu so med tem časom eni Gorjanci močno strigli z ušesi, spet drugi so močili hlače, mnogi so se celo podelali vanje, čeprav je iz vseh sosednjih tamar že prihajala truma pomagačev. Morda še nihče prej ni tako živo kot Gorjanci čutil gorje, ki jim je bilo pred vrati.
Kras je bil neizmerno lep. Zrak je oddajal najžlahtnejše dišave in plemenitil prisotne. Rumeno sonce je bilo tik nad njihovimi glavami, ko so si v veliki grozi vihali rokave in brusili osti.
Kar iznenada, kot bi ustrelil sem od morja so se pričeli valiti strahotno črni oblaki. Pričelo je strašansko pihati. Od časa do časa se je oslepljujoče zabliskalo in grom s strašnim bobnenjem je stresal nebo in zemljo. Satan je napel vse sile, ki jih je še premogel. S pomočjo nevihte in silnega vetra je z lahkoto preskočil past, ki ga je čakala. Po zeleni travi in po dišečem cvetju je z neverjetno brzino zdirjal mimo Gorjanskega, da je od brzine dobil neverjetno rilčasti nos.
Gorjanci so se naposled samo čudili, kako urno je preskočil zapreko. Obstali so zamaknjeni, očarani, pretreseni so kot pribiti le gledali za njim. Pri Možcah očividci so videli, ko je oče sovraštva, v peklenskem ognju in gromu nevihte skoro letel po zraku, z legijo demonov za njegovimi petami.
O le naj dirja,so si na Mozcah mislili možje,saj tam kjer je soteska najožja, med spodnjo Brestovico in Klarči, ga čaka druga zaseda, ki je ne bo zlahka preskočil. Namreč, ko so Brstovci zvedeli za nevarnost so se hitro znašli. Župan je ukazal mladim in starim v brestov boršt na delo. Ko so eni podirali breste, so drugi z veliko nujo vlekli drevesa navzdol proti Klarčem in jih s skupnimi močmi v najožji preseki zlagali na kup, kateremu višine so se sami čudili.
Bilo je nekaj strašnega za videti, ko je hudič po mokri zemlji pretekel zgornjo in spodnjo Brestovico. Z veliko težavo je dvigal blatna stopala in se ognjenih oči oziral, kje bi koga pohrustal. Nzvkljub strahu ljudje so ostali mirni in radovedno čakali kaj bo. Bistri Brstocvi, ob zasedi, čim so ga videli prihajati so si pljunili v roke in pri priči zažgali brestovo grmado ter se levo in desno postavili v bran. Za hudičevim hrbtom je ta čas navalila vojska kmetov, celo hrabri Branivoj iz Dutovelj je bil zraven. Oborožena z vilami in kosami, množica je gromozonsko vpila in vzklikala.
Hudič se je za trenutek zmedel, več ni vedel kam bi bežal, saj ni bilo več kam bežati, da bi se rešil. Vendar, hudič je hudič, ki se nikomur ne vda, pa naj mu postane še tako gorko pod brado. In glej zlomka! Pri priči in pred vsemi očividci se je zlodej spremenil v velikega močerada in se z vso silo zagnal v nastavljeno gorečo grmado. A namesto, da bi jo skušal preplezati, se je raje zaril vanjo in navkljub ognju, med vejami je iskal in našel izhod na drugo stran. Možje, ki so podtaknili ogenj in ki so v rebri stražili levo in desno stran zapreke, ob prikazni zlega duha so se jim naježili lasje. Čutili so grozo trenutka in otrpnili. Med prasketanjem ognja je zadišalo po zažgani dlaki in po pečenem mesu. Tisti, ki niso bili bolj daleč kot za dva vatla, na spodnji strani zasede, so točno videli hudobca, ko se je preril skozi zapreko in videli so, da je imel ožgane obrvi in od dima solzne oči.
V Jamljah, na kraju predno se svet odpre in od koder ni več tako strašansko daleč do furlanske ravnine, so previdni, modri in hrabri možje iz vseh koncev pridrveli vkup. S fovči v rokah in z vilami na rami; po bližnjici sem čez Frankišče, so pribezljali: Mavhenci, Cerovci in Medvejci. Sesljančani, Devinci in Štivanci pa so prisopihali čez Vrgal. Pri Sabličih so si malo oddahnili, nabrusili sablje in cepine in že so, do zob naoroženi, hrabro korakali nasproti sovražniku. Z druge strani neba pa so pritekli vse od Sovodenj, iz Ronk, s Poljan in celo iz Rupe, ki so vedeli povedati, da na Palkišču spletajo mreže in ga upajo, kakor muho ujeti, če bi slučajno hudič zavil v njihov kraj. Vsi brez izjeme so globoko v sebi tehtali svoje moči in se ogrevali za hitro rešitev izpod hudičevih šap.
V Jamljah,oziroma pred Jamljami ali za Jamljami je bilo zbrano veliko krdelo braniteljev in potrpežljivo čakalo na povelje. Poveljeval je Zorze Pojeslav. V taki nepregledni množici sigurno so bili še drugi, ki so vodili. Toda bil je Pojeslav, ki je ukazal, da ob prihodu hudiča naj mu po sredini odprejo prosto pot.ter da naj potem potrpežljivo čakajo na njegov naslednji ukaz.
Lahko bi rekli, da od Klarčev do Jamelj ni veliko več razdalje kot le za dva koraka. Grozljivo bitje s kratkimi tacami in z dolgimi kremplji je kaj kmalu, nekoliko zmedeno, oblastno pridrvelo po sredini poti, prav kakor je Zorze Pojeslav predvideval, da bo. Ravno, ko se je hudič znašel sredi množice, je Pojeslav dal napovedani znak. Razjarjena množica je z velikim hrupom navalila na pošast in jo začela neprizanesljivo udarjati z vsem orožjem, z vsemi močmi in pogumom. Klestili so ga po glavi, po plečah, po nogah; spet drugi so ga zbadali z vilami v trebuh in stegna ter zraven upali in pričakovali, da ga bo kmalu konec.
Hudič se je branil na vse kriplje. Iz gobca mu je bliskalo in iz zadka grmelo. Njegove rdeče oči so zgledale zelo utrujene. Izmučen jih je odpiral in zapiral. Ko je z obtožujočim glasom zavpil, njegov glas se je slišal kakor glas groma: »Gorje vam nespametni Kraševci! Kaj še ne veste kakšno moč imam jaz? .Vrnil vam bom nezvestobo in udarce ter za vedno uničil ta vaš raj.«
Črt bi bil rad sklenil pogodbo z ljudmi. Obljubljal jim je zlata in draguljev. Ljudje pa so videli, da ima oči globoko ugreznjene v glavi, tako nekako kot jih imajo mrtveci. Tedaj šele so prisotni še bolj navalili nanj, s pomočjo Matere božje so mu zdaj hoteli, za vselej sneti krono z glave in ga pogrezniti v tla. Udrihali so vsevprek, vpili in kričali, da nikoli tako. Izkušeni vojščaki so vedeli, da so mu to zadnji vzdihljaji.
Naval in pritisk množice se je vse bolj večal. Od vseh strani so ga: s koli, klini, palicami, preklami, vilami in ostmi bili in zbadali. Junak Zvonigoj iz Devina mu je potiskal žrt v skrajno napeto zadnjico. Čin je poveljnik Zorze Pojeslav to videl, je takoj ves brezupen zavpil: »Zvonigoj nehaj! Nikar tega ne delaj, saj če se razpoči bomo prav vsi smrdeli.«
Satan je prvič začutil, da mu v vrtoglavici iz oči kapljajo solze. Od prevelike bolečine je zverinsko zarjovel in zaznal je, kako ga razjarjena množica neusmiljeno podira v gotov pogubni konec. Nikoli prej zaznana srhljiva sla mu ni tako zagomezela v životu. Bil je obkoljen, sam s svojo usodo. Šele sedaj se je zavel, zakaj ga je Vsemogočni kaznoval. Rad bi nazaj v nebesa, ozrl se je kvišku in se dokončno prepričal, da so mu vrata za vselej zaprta.
V boju proti mogočnemu Satanu na strani ljudstva je bil sam Bog Perun zaščitnik pravice. Nepopustljiva in neusmiljena množica je hudiča tako obdelovala, da so mu lasje pri priči osiveli. Vidno se je tresel v vsem životu. Slišal ni nič drugega kot udarce ter tuljenje in rjovenje razkačene množice. Škilil je z očmi, ki so se mu lepile in žalostno lesketale. Ko je zacepetal, mu je hitri Skačeslav skušal s fovčem prerezati tetive pod kolenom. Tisti, ki so stali tik njega so navdušeno naznanili: »Ga jamlje, ga jamlje, ga jamlje,vsak čas bo izdihnil.«
Ko so mu najhrabrejši junaki hoteli izpuliti še zadnji rep na katerem mu je ostalo samo še par kocin, je neukrotljivi satan zašklepetal z zobmi gromozonsko zatulil od bolečine in se z vso silo začel napenjati in napihovati. Ob vsakem udarcu je narastel vsaj za palec Postajal je ogromen. Debele noge z velikimi stopali so ga dvigale vse višje in višje. Bil je že na pol slep. Od udarcev se mu je bledlo. Pot je v curkih lil od njega, dasi je bil že ves izsušen in strt. Njegov pogled v kolikor ga je še imel je švigal tako besno, da so na vse strani vžigale strele. S krvavim gobcem je hudič tako strašansko in grozljivo rjovel, da so si ljudje zatiskali ušesa. Končno in iznenadno pošast se je zopet postavila na noge, se spevrgla v velikansko krastačo in se otresla mučnih udarcev. Hudič je zopet začel izkazovati zlobo in maščevalnost, ob kateri je množica v drhtavi potrebi trenutka se zopet trezno stresla. Satanove sile, ki so se sproščale iz njegovih mišic so bile nepopisne in neobrazložljive. S peklenščkovo vzpodbudo, belzebudi ki so bili kot satan razjarjeni, so z njim zacepetali in kot volkovi pošastno tulili; pošteni pa so si začeli pokrivati glave pred groznim hrupom velike, gnusne pošasti.
V zmešnjavi, ki je nastala je hudič na veliko začudenje prisotnih, v največji možni obliki krastače, z nepopisno silo bliskovito odskočil. Mladi in stari so videli, kako je telo orjaške krastače, z žvižgom in čudnim vetrom letelo proti zapadu. Nemir in hrup ljudi, ki je nastal je bil podoben orkanu. Iz zmede in zmešnjave, Bertila Črnilogar, ki je znala preteči vsako še tako hitro srno, jo je v največji nuji in brzini, ko niti niso opazili kdaj, tiho ucvrla za črtom.
Prav na obronku Krasa, tam kjer je skorja apnenca najtanjša je hudič, v podobi krastače velikanke, z vso silo telebnil na tla, s težo telesa prebil plast apnenca in se začel potapljati. Bertila, ki je prva pritekla na kraj štrbunka je še točno videla, kako se je zlobec zaman hotel oprijeti največje ribe, predno je popolnoma potonil.
Čez čas, ko voda ni več niti klokotala, so izza Jamelj pritekli najbolj hitri radovedneži in poizvedovali. Hoteli so se prepričati, kaj se je zgodilo,saj ko je krastača padla na trda tla, sta se stresli nebo in zemlja. Rečem vam celo v peklu so se morali prestrašiti, ko se je zemlja vdrla in se je hudič za vselej pogreznil v globino.
Bertila, ki je po naravi jecljala in ki je bila še vsa zasopla od hitrega teka, ko je ugledala krdelo, ki je pribezljalo za njo, je vsa vzhičena takoj začela prisotnim objasnjevati: »Dobberrrr dob…, dobbbbrrr dob , dobbbbber dob….In tako je to šlo en čas, vse dokler se je niso naveličali poslučati. Iz uboge reve več ne bi mogli spraviti, pa če tudi bi jo postavili na glavo.
Šele čez dobre pol ure, ko si je Bertila nekoliko oddahnila je sirota objasnila in povedala, da je hotela reči, da je dober konec. Možem, ki so prvi s strženom poguma iz Jamelj pritekli čez polja in travnike, so ob novici zadrhtela srca v prsih ter oči so se jim orosile od same sreče.
Prepričani, da se je satan res pogreznil jih je obšla topla sladkost olajšanja. Spoznali so dobro in zlo in spet našli svoj mir. Tihi vzdihi olajšave so jim samohotno prihajali iz src. Veselje se je razvilo po vseh tamarah in spet so prišli dnevi s soncem in vetrom. Zopet sta zapela kos in slavec; marjetice in zvončki pa so si nadeli snežnobele klobuke.
Tistega dne se je premagani vrag, s smrtno žalostnim vzdihom, kot je povedala Bertila, za vse večne čase pogreznil v podzemlje. Hudičevi pajdaši pa so se iz strahu pred maščevalnim ljudstvom poskrili po vseh mogočih temnih jamah in špiljah velikega Krasa, od koder plašijo, predvsem otroke, celo na današji dan.
Kraševce je še nekaj časa begal ropot, ki ga je povzročal hudič s pronicanjem globlje v pekel, a končno uverjeni, da se je hudič le pogreznil, so jim misli šle drugam in se počasi umirile.
Po okušeni bridkosti in strahu, ob uri zmagoslavnega praznika, Kraševcem so oči hvaležno strmele v osamljeno sivino jadranskega morja, a ne za dolgo. Kar tako preko noči so nastali spori med: črti, čarovniki,demoni ter drugimi pošastmi. Zbrana energija zborov hudih duhov je povzročala vedno strašnejši veter in nevihte ognjev. Volkodlaki, zbegane modrosti, so spet zatulili, čarovnice so posedle na metle, poletele v zrak in z vršanjem skozi temino pospeševale silovito burjo, ki je odnašala črno prst. Zemlja je kar preko noči, postala pusta in jalova, noči temne in dnevi mračni. Dvignil se je celo stribog in začel pomagati delati mrzlo burjo
Minila so stoletja, kmetje so marljivo pobirali kamenje in ga nosili na kupe ter z njim obzidavali vrtače in ponore. Prebivalci Krasa naj so še s tako vnemo pobirali kamenje, kot za stavo, vedno znova je drugo kamenje prihajalo na površje. Z nepopisno silo, piskajoč in tuleč je burja neusmiljeno odnesla vso zemljo, ki jo je Bog tako skrbno položil vrh kamenja. Pobočja so dobila golo podobo. Pokazale so se velike skalnate zaplate in griže.
»Bog je dal in hudič je vzel,« so vsi od kraja žalostno tarnali. Hudič, lačen ljubezni, je od Krasa ukradel krasno, ker Kraševci tega mu niso mogli preprečiti, jih je zelo bolelo.
Spet vsem dajem v vednost in opominjam, vse to se je dogajalo v naši davni pradavnini. V milijon letih naši prapradedje so pripovedovali in zopet pripovedovali iz roda v rod in nam iz ust do ust, z vztrajno trmo ohranili vse do najmanjše podrobnosti.
V globini našega planeta, nekje pod Doberdobom so vse grešne duše zaplesale v ritmu po volji hudiču. V samem trebuhu zemlje pa je poslej istočasno silno in strašno grmelo in ropotalo. Sprva nihče ni vedel in nihče ni spraševal zakaj pod zemljo tako bobni. Potem so se temu ropotu nekako privadili ter, vsak dan malo, pozabili nanj. Sam hudič pa je v tem času prodiral še v temnejše plasti podzemlja ter pogreznjen v najtemnejšem kotu peklenskega kraljestva ustvarjal svoje gnezdo, iz katerega še dan danes razširja svoj žvepleni smrad.
In spet so minila stoletja, bile so suše in bila so rodovitna leta, ko je bilo vsega v izobilju; potem pa nepričakovano je trajala sedemletna suša, ko niti kaplja vode ni padla na kamnita tla. Kmetje so majali z glavami, molili, hodili na božja pota in se zaobljubljali. Dežja vseeno ni bilo od nikoder. Ljudje so upravičeno mislili, da je Bog čisto pozabil nanje.
V Štivanu za nekdanjim benediktinskim samostanom, dobrih petdeset metrov levo od Kocmanove gostilne, kjer še dan današnji izpod hriba privre enden izmed rokavov Timave, zaradi dolge suše je takrat zazijala ogromna odprtina. Kmet Belivoj, ki je bil najbolj radoveden ter ker je bil od sile korajžen, ob tej priložnosti se je hotel po vsej sili odpraviti v notranjost podzemlja in ugotoviti, od kje je vedno pritekalo toliko vode, ki pa je sedaj skoro usahnila.
Belivoj, ne bodi len, ker je vedel, da prej ali slej bo Bog spet poslal dež, je pri priči pregovoril še tri sosede, da se mu pridružijo in skupno z njim čimprej odveslajo v temo podzemlja.
Takoj naslednji dan je Belivoj poslal Molkovoja in Oblakoslava v Nabrežino prosit na izposojo dva najbolj primerna drevaka. Med tem časom je z Jareslavom pripravil bakle iz koromačevih šib. Iz Mucne doline sta privlekla cel kup srobota, ga natezovala in štukala v dolgo vrv, ki naj bi jim na povratku služila kot smerokaz, da se ne bi slučajno kje v temi podzemlja izgubili.
Rečeno storjeno! Trinajstega malega srpana so naši junaki, ranega dopoldneva, zagrabili lopatasta vesla, posedli v drevaka, prižgali bakle in odveslali v neznano temo podzemlja. V notranjosti so koj ob vhodu naleteli na povodnika, ki je s svojo zelenosluzasto glavo stražil in strašil. Mimo njega so se odpirala orjaška vrata v začarano dvorano, kjer se je penila voda zelenega jezera. Mladeniči so z vso vnemo napeli vesla in že po par krepkih zamahih so jasno videli, da hrib Škrnjak stoji samo na treh stebrih. Samo za par drevakovih dolžin naprej, točno so videli, tam je stal drugi povodni mož s hudimi zelenimi očmi pekla. In predno bi trenil z očesom, že so se jim tatinsko približevali gnusni zli duhovi, da si niso upali gledati na levo, ne na desno. Vse se je lesketalo v srhljivih zelenkastih odtenkih večne teme pekla kjer ni božje svetlobe. Pač priveslali so v domovino hudih duhov, v samo Satanovo gnezdo pošastnih globin sveta.
V nemajhnem strahu, hrabri raziskovalci, priveslali so do izpod Grmade, ki je kot hrib Škrnjak sedela le na treh ali štirih stebrih, (vsaj mislili so, da je tako). Niti ne tako daleč naprej od Grmade pa je bil svet poniknjen v gromozansko brezno odprtega pekla. Na samem dnu so bile v vrstah postavljene velike kadi ali plavniki izpod katerih je švigal grozoten ogenj in oblizoval visoko zunznjost kotlov. Naši junaki so obstali kot okameneli. Bilo je vse v podobi besa in vikanja neštevilnih gnusnih postav. Krdela malih nespoznavnih očrnjenih duš pa so se v plavnikih dinstala, v sovraštvu druga do druge. Satanu so pomagali vsi zli duhovi, plazili so se v trumah, kakor mravlje. Hudič je na ražnju, na rdeči žerjavici, preobračal in cvrl duše. Žveplenobarvne sence so padale v najzadnjo globino pekla. Na ušesa je udarjalo škripanje z zobmi in strašno stokanje. Iz vseh temnih kotov so švigali jeziki plamenov. Mislili so, da bo bitij vsak čas konec ali da bodo izgubila zavest. Z velikim trudom in z utrudljivo napetim gledanjem so ugotovili, da ima vsak narod svoj kotel. V enem so se parili Avstrici, v drugem Nemci, v tretjem Italijani, naprej Madžari, Turki itd. Sami plavniki duš vse do kamor je seglo oko. Vsak kotel je imel po dva stražarja, s tlečimi glovnjami v rokah, ki sta pazila, da ne bi iz kotla kdo pobegnil, le pri slovenskem kotlu ni bilo stražarjev, kar se jim je zelo čudno zdelo, kako to? Od sile radovedni so se opogumili in vprašali Vernika, ki je prinašal nove duše in hodil od enega kotla do drugega, kako to, da slovenski kotel ni zastražen?
»Ooooo…« je Vernik na dolgo debelo potegnil: »Slovenci, ti so najbolj zanesljivi. Dobro si jih oglejte in opazujte, videli boste; če slučajno kateri od njih hoče pobegniti, oni ga iz nevoščljivosti sami nazaj potegnejo. Morda še ne veste, da so si to lastnost zaslužili takrat, ko so za šalo, Stvarniku in Abramu, za pršut podtaknili poleno. Ker niso priznali in ker so bili svobodni, namesto da bi jih Stvaritelj naredil grde, kot je Abram zahteval, jim je dal še več svobode in tako so iz napuhnjenosti postali: Zavidljivi, nevoščljivi, zavistni, sebični, nespravljivi in vse ostalo, kar si lahko sami, po lastni želji, slabega privoščijo med sabo. Tako bo z njimi vse dokler se ne spokorijo.
Najbolj globoko v podzemlje, za črtom, se je spuščal Vernik, ki ga je veter z lahkoto nosil po jamah in breznih. Videli so vodnega hudiča, kako spretno je vrgel zanko in z njo ulovil pobeglo dušo in videli so njegove žilave roke, ki so potegnile za vrv in grešnika odvlekle v še temnejše globine. Videli so hudiča, ki je od jeze bil ves zaripel v obraz, ter slišali so pretresljiv stalni jok in stok duš, kakor tudi nenehno škripanje z zobmi.
Nudil se je srhljiv, nepojmljiv in nepozabljiv prizor. Zdelo se je, da so okostnjaki nenadoma oživeli, počasi lezli proti njim in zverinsko tulili. Naši štirje junaki so bili zazrti v bliskajoče, oslepljive plamene in v tihi grozi onemeli. Bilo je nekaj nepopisno strašnega. V jezi podzemskih duhov celotno podzemlje se je močno streslo, res sprva samo na rahlo nato pa vse močneje in močneje. Zasmrdelo je po žveplu ter obenem zaplesalo pred njihovimi očmi, kot bi sam Abadon v sili muhe žrl.
Belivoj, ki je bil najmanj strahopeten in ki je vodil, je glasno zavpil: »Pustimo to prekleto gadje gnezdo! Bežimo! Kaj zijate!« je vneto vspodbujal. Peklenski trušč je bil tako silovit, da so jim ugasnile bakle. Znašli so se v popolni temi sredi razbesnelih podzemskih duhov. Upravičeno so bili že prepričani, da jih bo vsak čas vrag odnesel in da jih bo konec. Edina rešitev, ki jim je preostala je bila srobotna vrv pritrjena za drevakom. Z vso močjo, kolikor mu jo je še preostalo je Molkovoj na nagloma potegnil srobotno vrv iz vode in z vso močjo vlekel vstran od peklenske teme in groze. Ven, ven proti izhodu. Ko so v smrtni grozi z vso silo vlekli za vrv in veslali, so jasno čutili, kako so se mnogoparkljarji zagnali za njimi, vozili goreče brane in s tem plašili duše, da so se tresle in trepetale. Od vseh strani, po vsem životu so jih nevidne opolzne roke šlatale ter vlekle za lase in ušesa. Goreče glave so plavale po zraku in vihtele sekire, da bi jim jih, zdaj zdaj zasadile v pleča.
Ko so po celi večnosti končno zopet ugledali zunanjo svetlobo, od sreče in radosti, da so rešeni po licih so se jim kakor otrokom vlile solze. Od prestanega strahu obraze so imeli čisto pepelnate. Zunaj na soncu so se jim še vedno tresle noge. Prisotni vaščani, ki so radovedni čakali, kaj bo kdo povedal, so samo zijali. Predno pa so naši avanturisti sploh odprli usta, da bi kaj povedali, s polnimi pljuči so zajemali sveži zrak in si počasi neverjetno dolgo oddihavali in menda vse do danes si niso še popolnoma oddahnili.
Tako, moji dragi kraški rojaki, vse od slej pekel je večen, duše mučene noč in dan, na vekov veke. Iz sive preteklosti do današnjih dni vse to se nam je živo predočeno ohranilo preko naših očakov, ki so natezovali spomin in v svojih davnodavnih skrbeh prenašali poročila iz roda v rod.
Vsi tisti, ki mislite, da hudiča ni in da ga nikoli ni bilo ter ki trdite, da nevednost rojeva:- pošasti, strahove, demone, ko bo res oblačno in na nebu polna luna, takrat pojdite v Štivan in ponoči stopite na kraj, kjer je nekoč v davnini stal benediktinski samostan in sigurna sem, da boste ob bučanju vode iz podzemlja tudi vi glasno slišali:- žalostne klice, srhljiv jok, obupno cviljenje in celo škripanje z zobni.
Že res, bilo je v davnodavnih časih pa vseeno še se sliši pripoved vetra. Verjemite mi, minilo bo še najmanj milijon let, ko na Krasu bodo še vedno vedeli povedati legendo o pršutu in zakaj je Kras izgubil vso krasno lepoto. Spominjali se bodo tudi Abrama, ko je po prevari, ker ga je trla lakota, prosil Gospoda, da naj Kraševce kaznuje tako, da jih naredi grde. Spomnili se bodo, da namesto grdih, ker smo bili svobodni, nam je Stvarnik dopustil da smo postali:- zavidljivi, nevoščljivi,sebični, prevzetni in vse ostalo, kar smo napuhnjeni po lastni krivdi ostali do današnjih dni. In če slučajno je na Krasu še kdo, ki mojim besedam ne verjane in ki misli, da pekla ni mu svetujem naj gre v Štivan in v Gostilni naj vpraša gostilničarko Vando.Kocman Ona je vse to milijonkrat slišala od zanesljivega starega deda Kocmana, že ko jo je v gostilni na kolenih ujčkal ter z legendo stranke vedril in zadrževal pri kozarcu.
Potem, ko je hudič dobil svoje kraljestvo globoko v podzemlju, ljudje so se sami našemili in ga z grdimi maskami.posnemali. Od tod pustne šeme z dolgimi rdečimi jeziki ter z rogovi na glavi. To legendo Kraševci za sigurno dobro poznamo, ko po lastni krivdi, z burjo bijemo boj za goli obstanek. Le pridite in iz ptičje perspective se prepričajte, da ima doberdobsko jezero obliko velike krastače ter kako burja, prav vsako zimo neprizanesljivo norce brije z nami na račun tistih tako nesrečno usodnih davnodavnih dni.
To je bil bridek čas za kraški rod. V krošnjah hrastov je sonce skrilo svoj bleščeči, z zlatom prevlečeni obraz. Ko je kosmati hudič spet stopil na bojni pohod, razočaran se je najprvo znesel nad drenovim grmom. Z vso maščevalnostjo je skočil na grm in ga tako neusmiljeno obdeloval, mikastil in tlačil, da vse do današnjih dni se dren ni več vzravnal. Kar vas je nevernih Tomažev, vam svetujem, da se ob prvi priliki odpravite na Kras, da se na lastne oči lahko prepričate. Rečem vam, da ne boste našli več kot za dva čevlja ravnega drena. Mlad drenov grm je sicer raven kot sveča. Kdo od otrok le nima strahu pred drenovo šibo? Vendar čim dren začne roditi se les skrivi, da ga ni najti ravnega več kot za dve do tri pedi in ker je čvrst je uporaben le še za kline pri kolovratu. ter za izdelovanje zob grabljam.Tako moji dragi Kraševci vse od takrat je dren odrevenel.
Hudič, ker se je čutil silno prevaran je postal žival. Skočil je s potlačenega drenovega grma na tla ter začel zverinsko rjoveti in tuliti. Ne! To niso bili zverinski glasovi, bili so kriki kakršnih na tem svetu ni.
Razdrtovci so postajali vse bolj živčni. Klicali so na pomoč Kresnika, Peruna ter gozdne vile. Zavedali so se s čim jim je vrag grozil. Župan in Branivoj sta stala sredi trga in se zadovoljna razgledovala po polju, ko se je iznenada pred njima pojavil ostuden kosmatin. Z rogovi na majhni glavi je bil podoben kozlu.
Iz prevelikega strahu, nekaj vaščanov je priseglo zvestobo hudiču. Nosili so mu češnje in ga častili kot očeta sovraštva. On pa, iz maščevalnosti, je spreminjal ljudi v zveri in zveri v ljudi. Od dogajanj, ki so se odvijale pred njihovimi očmi, ljudje so vztrepetali. V njihovih očeh besneči vrag je bil hujši od kobilic, hujši od lakote in kuge. Pod hudičevimi šapami zemlja je trepetala in bobnela. Tako se je skozi tesnobo dan prevesil v brezno noči, da se je sam župan križal in ponavljal besede: »Kresnik, Kresnik, pridi in reši nas volkodlaka!«
Ponoči skrivaj vodilni možje so se dolgo posvetovali, kako in kdaj složno napasti hudiča in ga za vedno ukrotiti. Končno po dolgi debati so se vsi strinjali, da ga je treba napasti rano pred svitom, ko bo hudič še spal.
Kovač Svetozar je priskrbel močno verigo. Blaž Cedilnik je privlekel dolge srobotne vrvi, Franc Venišnik pa je na rami komaj prinesel breme dolgih bekovih šib. Ostala truma vaščanov pa se je zbrala kar z raklami, preklami ter z različnimi koli in klini v rokah.
Komaj komaj se je jelo svitati na vzhodu, pod poveljstvom neustrašnega Branivoja, je regiment v največji tišini krenil v lokvino vrtačo, kjer je hudič še sladko vlekel dreto. Branivoj se ni nič obotavljal, spretno kot maček se je pri priči vrgel na pošast in jo prilepil v tla. Ko so ostali videli, da jo obvlada so na mah priskočili in kot so imeli ukazano so pošasti z največjo brzino, s srobotnimi vrvmi zavezali noge in roke. Branivoj, zaradi sigurnosti, je potem hudiča še sedemkrat ovil z debelo verigo, ki jo je tako pritrdil, da jo je bilo nemogoče odvezati.
»Zdaj ga imate,« jim je naposled dejal, »spulite mu jezik ter naredite z njim kar hočete, le paziti morate, da vam spet ne zbeži, ker sicer gorje vam! Meni se mudi nazaj v Dutovlje, veliko dela imam s pospravljanjem sena. V slučaju sile pa me lahko spet pokličete.«
Zavezani zlodej je izgledal kot pošasten zmaj. Skozi nozdrvi je zapuhal ogenj in se v trebuhu napenjal, da bi strgal verigo. Sence čarovniških škratov so se skušale približati in ga rešiti. Vsakič, ko se je krdelo dvignilo so verni možje složno udarili s preklami in koli in tako preprečili vsak.še tako silen in drzen poskus odrešitve.
Čim so vaščani to videli, od veselja so zarajali in zažigali ognje Perunu v čast. V enem samem trenutku nepozornosti, pomočnica smrti, Jaga Baba, hitra kot blisk je priskočila zlodeju na pomoč in mu z neverjetno hitrostjo odvezala roke in noge, da se je hudnik lahko razčepiril in se tako napel, da mu je pri priči zrastlo sedem rogov in sedem repov. Člene verige s katero je bil povezan pa je z nepojasnjeno silo tako zmrcvaril, da je veriga razpadla. Razvezan hudič je takoj zagnal izzivalni žvižgajoči krik in silno zacepetal z nogama. Iz velikega gobca vzdolž stegnjenega rdečega jezika pa mu je sikal ogenj. Razkačeno ljudstvo ga je koj s preklami in koli začelo pošteno obdelovati. Ko so zverino z raklami neusmiljeno udrihali in kamenjali se je vse bolj napihovala in opletala z dolgimi kačjimi repi. Do koder so repi segli je bilo vse pomendrano in totalno.uničeno. Razumljivo, tla so se močno tresla. Od groze so se prisotnim ježili lasje, da niso več čutili lastnih teles in ne strahu.
Ljudje se niso imeli kam skriti, Hrabrovoj je bil verjetno že doma v Dutovljah. Molitve, kesanja in klicanje Peruna ni prav nič pomagalo. Oblaki črne groze in obupa so se obesili nad vso pokrajino. Ko je večina mož, nevedoč kaj bi, le majala z glavo, je Kovač Svetozar dvignil svoj pojoči glas: »Možje, dajmo ga složno imamo kole in bojne kije ni vrag, da z našim regimentom bi mu ne mogli zdrobiti glave!«
Hrabri Svetozar je bil prvi, ki je priskočil, hudiča zagrabil za rep in začel neusmiljeno vleči. Čim so prisotni videli Svetozarjevo junaštvo, na hudirjevo glavo se je vsula toča udarcev. Udrihali so po pošasti iz vseh strani. Žene, ki so z otroki gledale od daleč, so molile in prosile Boga Peruna, naj jim pošlje usmiljenje.
Povzročitelj maščevalne nevihte, pred udarci prekel, je začel bežati kar so ga nesle noge. Razdraženo ljudstvo s težkimi koli in bojnimi kiji pa je z vso silo lomastilo za njim.Iz Razdrtega je šlo kot tristo hudičev. Vrag pa je tako tulil, da so živali bežale in drevje ob poti je pokalo. Po končanem boju tamara Razdrto, je bila bolj zmrcvarjena kot specljen grozd.
Junak Hrabrovoj se je ravno bližal domači vasi, ko je za seboj od daleč zaslišal zamolkno rjovenje. Ljudje, ki so bili zunaj na polju so plaho gledali proti severovzhodu. Spustili so orodje iz rok in pohiteli vsak proti svojemu domu. Bolj hrabri pa so previdno, s trepetom v hlačah, šli proti bližajočemu se rjovenju in proti oblaku dvignjenega prahu. Prav kmalu po cesti, ki vodi proti Razdrtemu so prišli na križado. Začudeni sredi ceste so ugledali Branivoja Hrabroslava, ki si je vihal rokave, z desno nogo pa je zarisal črto v makadam in glasno povedal: »Do tudle – ne dlje!«
Visoko drevje se je globoko priklanjalo vedno bolj naraščajočemu šumu vetra. Nebo se je stemnilo v noč in čudno bobnenje je stresalo zemljo. Sam hudič v podobi bika, s krdelom uročenih bitij in z regimentom zasledujoče Razdrtove vojske, pa se je z divjim bezljanjem naglo bližal Dutovljam.
Ni bilo treba dolgo čakati in že je, s hruščem in truščem, pridirjal hudič. V trenutku se je vnel težki boj, da so prisotni Dutovljani in Gorjanci od preplaha vztrepetali.
Branivoj, ki je bil sposoben podirati pečine, je spretno zagrabil hudiča za roge, ga vrgel ob tla in ga, s pomočjo prihajajočih radovednežev, neusmiljeno mikastil. Spopad je bil tako silen, in uročeno bitje se je branilo tako zagrizeno, da je bil položaj brezupen. Le tu in tam se je pokazala kaka iskra upanja, a hudič je vedno znal boj obrniti sebi v korist. Ravno ko so prisotni mislili, da bo hudič Branivoja zadavil, saj je bilo očitno, da je Branivoj bil že plav v obraz, je pridrvel in navalil regiment iz Razdrtega s koli, kiji in preklami ter pri priči prevesil položaj v Branivojevo korist. Razdrtovci so udrihali s tako silo, da se je hudobcu stemnilo pred očmi.
Prisotni, ki so bili bolj hrabri so z golimi rokami prijeli pošast za repe in vlekli vsak na svojo stran, da je hudič skozi nozdrvi in skozi oslinjeni gobec zapuhal ogenj in žvepleni smrad.
(Vsi vi, kar vas je nevernih se le podajte v Dutovlje in si oglejte naravo! Za vasjo so še vedno vidne vdolbine od rakel, prekel in kolov odtisnjene v skalo, kjer so v hudi jezi udarjali hudiča. Tisti, ki so bolj bistrih očes pa bodo videli celo, v kraški apnenec odtisnjene sledove hudičevih stopinj, kjer se je spopadel z Branivojem.)
Pod točo udarcev je silni demon ponovno zbral svoje moči in se pognal kvišku. Preskočil je obroč, ki ga je obdajal, stekel na planjavo in jo ucvrl proti Gorjanskemu.
Zadnje novice so se hitro širile. Že pred hudičevim pobegom obveščevalci so pohiteli na vse strani in opozarjali ljudstvo pred nevarnostjo. Po vseh cerkvah okoliških tamar so se oglasili zvonovi in tako pomagali preganjati hudiča.
Čim so Gorjanci izvedeli, da hudič beži v njihovo smer jih je preplavil silen strah. Gorjanc Klaver Lepšeslav, ki ga je pomagal krotiti je vedel povedati, da je demon na hitrem begu iz glave bruhal ogenj in iz riti dim.
Medtem, ko so Dutovljani zahvaljevali Boga, da so za las ušli hudičevim repom, so se Gorjancem začela tresti kolena. Prestrašeni so upirali poglede drug v drugega, nakar so zagnali vik in krik ter obenem vzdihovali: »Gorje nam, gorje nam, gorje nam…«
Sredi tamare so z naglico blazno sklicali tamarski zbor in ukazali prisotnim korenjakom, da čim se zlobec pokaže ga morajo složni ujeti, ga uklenjenega v vreči odvleči in vreči v brjansko štirno.
V Dutovljah je prah še vedno visel v zraku in se jel počasi zgubljati v leno popoldne, ko je hudič obstal pred zasedo, ki so jo na naglo postavili Gorjanci. Namreč na pot so bili navozili velike količine šmira in smole, upajoč da se bo zlodej vanjo zasmolil in v njej obnemogel.
Ostuden hudič je en čas samo gledal in tuhtal, ne da se bi sploh mislil premakniti. Od samega strahu so med tem časom eni Gorjanci močno strigli z ušesi, spet drugi so močili hlače, mnogi so se celo podelali vanje, čeprav je iz vseh sosednjih tamar že prihajala truma pomagačev. Morda še nihče prej ni tako živo kot Gorjanci čutil gorje, ki jim je bilo pred vrati.
Kras je bil neizmerno lep. Zrak je oddajal najžlahtnejše dišave in plemenitil prisotne. Rumeno sonce je bilo tik nad njihovimi glavami, ko so si v veliki grozi vihali rokave in brusili osti.
Kar iznenada, kot bi ustrelil sem od morja so se pričeli valiti strahotno črni oblaki. Pričelo je strašansko pihati. Od časa do časa se je oslepljujoče zabliskalo in grom s strašnim bobnenjem je stresal nebo in zemljo. Satan je napel vse sile, ki jih je še premogel. S pomočjo nevihte in silnega vetra je z lahkoto preskočil past, ki ga je čakala. Po zeleni travi in po dišečem cvetju je z neverjetno brzino zdirjal mimo Gorjanskega, da je od brzine dobil neverjetno rilčasti nos.
Gorjanci so se naposled samo čudili, kako urno je preskočil zapreko. Obstali so zamaknjeni, očarani, pretreseni so kot pribiti le gledali za njim. Pri Možcah očividci so videli, ko je oče sovraštva, v peklenskem ognju in gromu nevihte skoro letel po zraku, z legijo demonov za njegovimi petami.
O le naj dirja,so si na Mozcah mislili možje,saj tam kjer je soteska najožja, med spodnjo Brestovico in Klarči, ga čaka druga zaseda, ki je ne bo zlahka preskočil. Namreč, ko so Brstovci zvedeli za nevarnost so se hitro znašli. Župan je ukazal mladim in starim v brestov boršt na delo. Ko so eni podirali breste, so drugi z veliko nujo vlekli drevesa navzdol proti Klarčem in jih s skupnimi močmi v najožji preseki zlagali na kup, kateremu višine so se sami čudili.
Bilo je nekaj strašnega za videti, ko je hudič po mokri zemlji pretekel zgornjo in spodnjo Brestovico. Z veliko težavo je dvigal blatna stopala in se ognjenih oči oziral, kje bi koga pohrustal. Nzvkljub strahu ljudje so ostali mirni in radovedno čakali kaj bo. Bistri Brstocvi, ob zasedi, čim so ga videli prihajati so si pljunili v roke in pri priči zažgali brestovo grmado ter se levo in desno postavili v bran. Za hudičevim hrbtom je ta čas navalila vojska kmetov, celo hrabri Branivoj iz Dutovelj je bil zraven. Oborožena z vilami in kosami, množica je gromozonsko vpila in vzklikala.
Hudič se je za trenutek zmedel, več ni vedel kam bi bežal, saj ni bilo več kam bežati, da bi se rešil. Vendar, hudič je hudič, ki se nikomur ne vda, pa naj mu postane še tako gorko pod brado. In glej zlomka! Pri priči in pred vsemi očividci se je zlodej spremenil v velikega močerada in se z vso silo zagnal v nastavljeno gorečo grmado. A namesto, da bi jo skušal preplezati, se je raje zaril vanjo in navkljub ognju, med vejami je iskal in našel izhod na drugo stran. Možje, ki so podtaknili ogenj in ki so v rebri stražili levo in desno stran zapreke, ob prikazni zlega duha so se jim naježili lasje. Čutili so grozo trenutka in otrpnili. Med prasketanjem ognja je zadišalo po zažgani dlaki in po pečenem mesu. Tisti, ki niso bili bolj daleč kot za dva vatla, na spodnji strani zasede, so točno videli hudobca, ko se je preril skozi zapreko in videli so, da je imel ožgane obrvi in od dima solzne oči.
V Jamljah, na kraju predno se svet odpre in od koder ni več tako strašansko daleč do furlanske ravnine, so previdni, modri in hrabri možje iz vseh koncev pridrveli vkup. S fovči v rokah in z vilami na rami; po bližnjici sem čez Frankišče, so pribezljali: Mavhenci, Cerovci in Medvejci. Sesljančani, Devinci in Štivanci pa so prisopihali čez Vrgal. Pri Sabličih so si malo oddahnili, nabrusili sablje in cepine in že so, do zob naoroženi, hrabro korakali nasproti sovražniku. Z druge strani neba pa so pritekli vse od Sovodenj, iz Ronk, s Poljan in celo iz Rupe, ki so vedeli povedati, da na Palkišču spletajo mreže in ga upajo, kakor muho ujeti, če bi slučajno hudič zavil v njihov kraj. Vsi brez izjeme so globoko v sebi tehtali svoje moči in se ogrevali za hitro rešitev izpod hudičevih šap.
V Jamljah,oziroma pred Jamljami ali za Jamljami je bilo zbrano veliko krdelo braniteljev in potrpežljivo čakalo na povelje. Poveljeval je Zorze Pojeslav. V taki nepregledni množici sigurno so bili še drugi, ki so vodili. Toda bil je Pojeslav, ki je ukazal, da ob prihodu hudiča naj mu po sredini odprejo prosto pot.ter da naj potem potrpežljivo čakajo na njegov naslednji ukaz.
Lahko bi rekli, da od Klarčev do Jamelj ni veliko več razdalje kot le za dva koraka. Grozljivo bitje s kratkimi tacami in z dolgimi kremplji je kaj kmalu, nekoliko zmedeno, oblastno pridrvelo po sredini poti, prav kakor je Zorze Pojeslav predvideval, da bo. Ravno, ko se je hudič znašel sredi množice, je Pojeslav dal napovedani znak. Razjarjena množica je z velikim hrupom navalila na pošast in jo začela neprizanesljivo udarjati z vsem orožjem, z vsemi močmi in pogumom. Klestili so ga po glavi, po plečah, po nogah; spet drugi so ga zbadali z vilami v trebuh in stegna ter zraven upali in pričakovali, da ga bo kmalu konec.
Hudič se je branil na vse kriplje. Iz gobca mu je bliskalo in iz zadka grmelo. Njegove rdeče oči so zgledale zelo utrujene. Izmučen jih je odpiral in zapiral. Ko je z obtožujočim glasom zavpil, njegov glas se je slišal kakor glas groma: »Gorje vam nespametni Kraševci! Kaj še ne veste kakšno moč imam jaz? .Vrnil vam bom nezvestobo in udarce ter za vedno uničil ta vaš raj.«
Črt bi bil rad sklenil pogodbo z ljudmi. Obljubljal jim je zlata in draguljev. Ljudje pa so videli, da ima oči globoko ugreznjene v glavi, tako nekako kot jih imajo mrtveci. Tedaj šele so prisotni še bolj navalili nanj, s pomočjo Matere božje so mu zdaj hoteli, za vselej sneti krono z glave in ga pogrezniti v tla. Udrihali so vsevprek, vpili in kričali, da nikoli tako. Izkušeni vojščaki so vedeli, da so mu to zadnji vzdihljaji.
Naval in pritisk množice se je vse bolj večal. Od vseh strani so ga: s koli, klini, palicami, preklami, vilami in ostmi bili in zbadali. Junak Zvonigoj iz Devina mu je potiskal žrt v skrajno napeto zadnjico. Čin je poveljnik Zorze Pojeslav to videl, je takoj ves brezupen zavpil: »Zvonigoj nehaj! Nikar tega ne delaj, saj če se razpoči bomo prav vsi smrdeli.«
Satan je prvič začutil, da mu v vrtoglavici iz oči kapljajo solze. Od prevelike bolečine je zverinsko zarjovel in zaznal je, kako ga razjarjena množica neusmiljeno podira v gotov pogubni konec. Nikoli prej zaznana srhljiva sla mu ni tako zagomezela v životu. Bil je obkoljen, sam s svojo usodo. Šele sedaj se je zavel, zakaj ga je Vsemogočni kaznoval. Rad bi nazaj v nebesa, ozrl se je kvišku in se dokončno prepričal, da so mu vrata za vselej zaprta.
V boju proti mogočnemu Satanu na strani ljudstva je bil sam Bog Perun zaščitnik pravice. Nepopustljiva in neusmiljena množica je hudiča tako obdelovala, da so mu lasje pri priči osiveli. Vidno se je tresel v vsem životu. Slišal ni nič drugega kot udarce ter tuljenje in rjovenje razkačene množice. Škilil je z očmi, ki so se mu lepile in žalostno lesketale. Ko je zacepetal, mu je hitri Skačeslav skušal s fovčem prerezati tetive pod kolenom. Tisti, ki so stali tik njega so navdušeno naznanili: »Ga jamlje, ga jamlje, ga jamlje,vsak čas bo izdihnil.«
Ko so mu najhrabrejši junaki hoteli izpuliti še zadnji rep na katerem mu je ostalo samo še par kocin, je neukrotljivi satan zašklepetal z zobmi gromozonsko zatulil od bolečine in se z vso silo začel napenjati in napihovati. Ob vsakem udarcu je narastel vsaj za palec Postajal je ogromen. Debele noge z velikimi stopali so ga dvigale vse višje in višje. Bil je že na pol slep. Od udarcev se mu je bledlo. Pot je v curkih lil od njega, dasi je bil že ves izsušen in strt. Njegov pogled v kolikor ga je še imel je švigal tako besno, da so na vse strani vžigale strele. S krvavim gobcem je hudič tako strašansko in grozljivo rjovel, da so si ljudje zatiskali ušesa. Končno in iznenadno pošast se je zopet postavila na noge, se spevrgla v velikansko krastačo in se otresla mučnih udarcev. Hudič je zopet začel izkazovati zlobo in maščevalnost, ob kateri je množica v drhtavi potrebi trenutka se zopet trezno stresla. Satanove sile, ki so se sproščale iz njegovih mišic so bile nepopisne in neobrazložljive. S peklenščkovo vzpodbudo, belzebudi ki so bili kot satan razjarjeni, so z njim zacepetali in kot volkovi pošastno tulili; pošteni pa so si začeli pokrivati glave pred groznim hrupom velike, gnusne pošasti.
V zmešnjavi, ki je nastala je hudič na veliko začudenje prisotnih, v največji možni obliki krastače, z nepopisno silo bliskovito odskočil. Mladi in stari so videli, kako je telo orjaške krastače, z žvižgom in čudnim vetrom letelo proti zapadu. Nemir in hrup ljudi, ki je nastal je bil podoben orkanu. Iz zmede in zmešnjave, Bertila Črnilogar, ki je znala preteči vsako še tako hitro srno, jo je v največji nuji in brzini, ko niti niso opazili kdaj, tiho ucvrla za črtom.
Prav na obronku Krasa, tam kjer je skorja apnenca najtanjša je hudič, v podobi krastače velikanke, z vso silo telebnil na tla, s težo telesa prebil plast apnenca in se začel potapljati. Bertila, ki je prva pritekla na kraj štrbunka je še točno videla, kako se je zlobec zaman hotel oprijeti največje ribe, predno je popolnoma potonil.
Čez čas, ko voda ni več niti klokotala, so izza Jamelj pritekli najbolj hitri radovedneži in poizvedovali. Hoteli so se prepričati, kaj se je zgodilo,saj ko je krastača padla na trda tla, sta se stresli nebo in zemlja. Rečem vam celo v peklu so se morali prestrašiti, ko se je zemlja vdrla in se je hudič za vselej pogreznil v globino.
Bertila, ki je po naravi jecljala in ki je bila še vsa zasopla od hitrega teka, ko je ugledala krdelo, ki je pribezljalo za njo, je vsa vzhičena takoj začela prisotnim objasnjevati: »Dobberrrr dob…, dobbbbrrr dob , dobbbbber dob….In tako je to šlo en čas, vse dokler se je niso naveličali poslučati. Iz uboge reve več ne bi mogli spraviti, pa če tudi bi jo postavili na glavo.
Šele čez dobre pol ure, ko si je Bertila nekoliko oddahnila je sirota objasnila in povedala, da je hotela reči, da je dober konec. Možem, ki so prvi s strženom poguma iz Jamelj pritekli čez polja in travnike, so ob novici zadrhtela srca v prsih ter oči so se jim orosile od same sreče.
Prepričani, da se je satan res pogreznil jih je obšla topla sladkost olajšanja. Spoznali so dobro in zlo in spet našli svoj mir. Tihi vzdihi olajšave so jim samohotno prihajali iz src. Veselje se je razvilo po vseh tamarah in spet so prišli dnevi s soncem in vetrom. Zopet sta zapela kos in slavec; marjetice in zvončki pa so si nadeli snežnobele klobuke.
Tistega dne se je premagani vrag, s smrtno žalostnim vzdihom, kot je povedala Bertila, za vse večne čase pogreznil v podzemlje. Hudičevi pajdaši pa so se iz strahu pred maščevalnim ljudstvom poskrili po vseh mogočih temnih jamah in špiljah velikega Krasa, od koder plašijo, predvsem otroke, celo na današji dan.
Kraševce je še nekaj časa begal ropot, ki ga je povzročal hudič s pronicanjem globlje v pekel, a končno uverjeni, da se je hudič le pogreznil, so jim misli šle drugam in se počasi umirile.
Po okušeni bridkosti in strahu, ob uri zmagoslavnega praznika, Kraševcem so oči hvaležno strmele v osamljeno sivino jadranskega morja, a ne za dolgo. Kar tako preko noči so nastali spori med: črti, čarovniki,demoni ter drugimi pošastmi. Zbrana energija zborov hudih duhov je povzročala vedno strašnejši veter in nevihte ognjev. Volkodlaki, zbegane modrosti, so spet zatulili, čarovnice so posedle na metle, poletele v zrak in z vršanjem skozi temino pospeševale silovito burjo, ki je odnašala črno prst. Zemlja je kar preko noči, postala pusta in jalova, noči temne in dnevi mračni. Dvignil se je celo stribog in začel pomagati delati mrzlo burjo
Minila so stoletja, kmetje so marljivo pobirali kamenje in ga nosili na kupe ter z njim obzidavali vrtače in ponore. Prebivalci Krasa naj so še s tako vnemo pobirali kamenje, kot za stavo, vedno znova je drugo kamenje prihajalo na površje. Z nepopisno silo, piskajoč in tuleč je burja neusmiljeno odnesla vso zemljo, ki jo je Bog tako skrbno položil vrh kamenja. Pobočja so dobila golo podobo. Pokazale so se velike skalnate zaplate in griže.
»Bog je dal in hudič je vzel,« so vsi od kraja žalostno tarnali. Hudič, lačen ljubezni, je od Krasa ukradel krasno, ker Kraševci tega mu niso mogli preprečiti, jih je zelo bolelo.
Spet vsem dajem v vednost in opominjam, vse to se je dogajalo v naši davni pradavnini. V milijon letih naši prapradedje so pripovedovali in zopet pripovedovali iz roda v rod in nam iz ust do ust, z vztrajno trmo ohranili vse do najmanjše podrobnosti.
V globini našega planeta, nekje pod Doberdobom so vse grešne duše zaplesale v ritmu po volji hudiču. V samem trebuhu zemlje pa je poslej istočasno silno in strašno grmelo in ropotalo. Sprva nihče ni vedel in nihče ni spraševal zakaj pod zemljo tako bobni. Potem so se temu ropotu nekako privadili ter, vsak dan malo, pozabili nanj. Sam hudič pa je v tem času prodiral še v temnejše plasti podzemlja ter pogreznjen v najtemnejšem kotu peklenskega kraljestva ustvarjal svoje gnezdo, iz katerega še dan danes razširja svoj žvepleni smrad.
In spet so minila stoletja, bile so suše in bila so rodovitna leta, ko je bilo vsega v izobilju; potem pa nepričakovano je trajala sedemletna suša, ko niti kaplja vode ni padla na kamnita tla. Kmetje so majali z glavami, molili, hodili na božja pota in se zaobljubljali. Dežja vseeno ni bilo od nikoder. Ljudje so upravičeno mislili, da je Bog čisto pozabil nanje.
V Štivanu za nekdanjim benediktinskim samostanom, dobrih petdeset metrov levo od Kocmanove gostilne, kjer še dan današnji izpod hriba privre enden izmed rokavov Timave, zaradi dolge suše je takrat zazijala ogromna odprtina. Kmet Belivoj, ki je bil najbolj radoveden ter ker je bil od sile korajžen, ob tej priložnosti se je hotel po vsej sili odpraviti v notranjost podzemlja in ugotoviti, od kje je vedno pritekalo toliko vode, ki pa je sedaj skoro usahnila.
Belivoj, ne bodi len, ker je vedel, da prej ali slej bo Bog spet poslal dež, je pri priči pregovoril še tri sosede, da se mu pridružijo in skupno z njim čimprej odveslajo v temo podzemlja.
Takoj naslednji dan je Belivoj poslal Molkovoja in Oblakoslava v Nabrežino prosit na izposojo dva najbolj primerna drevaka. Med tem časom je z Jareslavom pripravil bakle iz koromačevih šib. Iz Mucne doline sta privlekla cel kup srobota, ga natezovala in štukala v dolgo vrv, ki naj bi jim na povratku služila kot smerokaz, da se ne bi slučajno kje v temi podzemlja izgubili.
Rečeno storjeno! Trinajstega malega srpana so naši junaki, ranega dopoldneva, zagrabili lopatasta vesla, posedli v drevaka, prižgali bakle in odveslali v neznano temo podzemlja. V notranjosti so koj ob vhodu naleteli na povodnika, ki je s svojo zelenosluzasto glavo stražil in strašil. Mimo njega so se odpirala orjaška vrata v začarano dvorano, kjer se je penila voda zelenega jezera. Mladeniči so z vso vnemo napeli vesla in že po par krepkih zamahih so jasno videli, da hrib Škrnjak stoji samo na treh stebrih. Samo za par drevakovih dolžin naprej, točno so videli, tam je stal drugi povodni mož s hudimi zelenimi očmi pekla. In predno bi trenil z očesom, že so se jim tatinsko približevali gnusni zli duhovi, da si niso upali gledati na levo, ne na desno. Vse se je lesketalo v srhljivih zelenkastih odtenkih večne teme pekla kjer ni božje svetlobe. Pač priveslali so v domovino hudih duhov, v samo Satanovo gnezdo pošastnih globin sveta.
V nemajhnem strahu, hrabri raziskovalci, priveslali so do izpod Grmade, ki je kot hrib Škrnjak sedela le na treh ali štirih stebrih, (vsaj mislili so, da je tako). Niti ne tako daleč naprej od Grmade pa je bil svet poniknjen v gromozansko brezno odprtega pekla. Na samem dnu so bile v vrstah postavljene velike kadi ali plavniki izpod katerih je švigal grozoten ogenj in oblizoval visoko zunznjost kotlov. Naši junaki so obstali kot okameneli. Bilo je vse v podobi besa in vikanja neštevilnih gnusnih postav. Krdela malih nespoznavnih očrnjenih duš pa so se v plavnikih dinstala, v sovraštvu druga do druge. Satanu so pomagali vsi zli duhovi, plazili so se v trumah, kakor mravlje. Hudič je na ražnju, na rdeči žerjavici, preobračal in cvrl duše. Žveplenobarvne sence so padale v najzadnjo globino pekla. Na ušesa je udarjalo škripanje z zobmi in strašno stokanje. Iz vseh temnih kotov so švigali jeziki plamenov. Mislili so, da bo bitij vsak čas konec ali da bodo izgubila zavest. Z velikim trudom in z utrudljivo napetim gledanjem so ugotovili, da ima vsak narod svoj kotel. V enem so se parili Avstrici, v drugem Nemci, v tretjem Italijani, naprej Madžari, Turki itd. Sami plavniki duš vse do kamor je seglo oko. Vsak kotel je imel po dva stražarja, s tlečimi glovnjami v rokah, ki sta pazila, da ne bi iz kotla kdo pobegnil, le pri slovenskem kotlu ni bilo stražarjev, kar se jim je zelo čudno zdelo, kako to? Od sile radovedni so se opogumili in vprašali Vernika, ki je prinašal nove duše in hodil od enega kotla do drugega, kako to, da slovenski kotel ni zastražen?
»Ooooo…« je Vernik na dolgo debelo potegnil: »Slovenci, ti so najbolj zanesljivi. Dobro si jih oglejte in opazujte, videli boste; če slučajno kateri od njih hoče pobegniti, oni ga iz nevoščljivosti sami nazaj potegnejo. Morda še ne veste, da so si to lastnost zaslužili takrat, ko so za šalo, Stvarniku in Abramu, za pršut podtaknili poleno. Ker niso priznali in ker so bili svobodni, namesto da bi jih Stvaritelj naredil grde, kot je Abram zahteval, jim je dal še več svobode in tako so iz napuhnjenosti postali: Zavidljivi, nevoščljivi, zavistni, sebični, nespravljivi in vse ostalo, kar si lahko sami, po lastni želji, slabega privoščijo med sabo. Tako bo z njimi vse dokler se ne spokorijo.
Najbolj globoko v podzemlje, za črtom, se je spuščal Vernik, ki ga je veter z lahkoto nosil po jamah in breznih. Videli so vodnega hudiča, kako spretno je vrgel zanko in z njo ulovil pobeglo dušo in videli so njegove žilave roke, ki so potegnile za vrv in grešnika odvlekle v še temnejše globine. Videli so hudiča, ki je od jeze bil ves zaripel v obraz, ter slišali so pretresljiv stalni jok in stok duš, kakor tudi nenehno škripanje z zobmi.
Nudil se je srhljiv, nepojmljiv in nepozabljiv prizor. Zdelo se je, da so okostnjaki nenadoma oživeli, počasi lezli proti njim in zverinsko tulili. Naši štirje junaki so bili zazrti v bliskajoče, oslepljive plamene in v tihi grozi onemeli. Bilo je nekaj nepopisno strašnega. V jezi podzemskih duhov celotno podzemlje se je močno streslo, res sprva samo na rahlo nato pa vse močneje in močneje. Zasmrdelo je po žveplu ter obenem zaplesalo pred njihovimi očmi, kot bi sam Abadon v sili muhe žrl.
Belivoj, ki je bil najmanj strahopeten in ki je vodil, je glasno zavpil: »Pustimo to prekleto gadje gnezdo! Bežimo! Kaj zijate!« je vneto vspodbujal. Peklenski trušč je bil tako silovit, da so jim ugasnile bakle. Znašli so se v popolni temi sredi razbesnelih podzemskih duhov. Upravičeno so bili že prepričani, da jih bo vsak čas vrag odnesel in da jih bo konec. Edina rešitev, ki jim je preostala je bila srobotna vrv pritrjena za drevakom. Z vso močjo, kolikor mu jo je še preostalo je Molkovoj na nagloma potegnil srobotno vrv iz vode in z vso močjo vlekel vstran od peklenske teme in groze. Ven, ven proti izhodu. Ko so v smrtni grozi z vso silo vlekli za vrv in veslali, so jasno čutili, kako so se mnogoparkljarji zagnali za njimi, vozili goreče brane in s tem plašili duše, da so se tresle in trepetale. Od vseh strani, po vsem životu so jih nevidne opolzne roke šlatale ter vlekle za lase in ušesa. Goreče glave so plavale po zraku in vihtele sekire, da bi jim jih, zdaj zdaj zasadile v pleča.
Ko so po celi večnosti končno zopet ugledali zunanjo svetlobo, od sreče in radosti, da so rešeni po licih so se jim kakor otrokom vlile solze. Od prestanega strahu obraze so imeli čisto pepelnate. Zunaj na soncu so se jim še vedno tresle noge. Prisotni vaščani, ki so radovedni čakali, kaj bo kdo povedal, so samo zijali. Predno pa so naši avanturisti sploh odprli usta, da bi kaj povedali, s polnimi pljuči so zajemali sveži zrak in si počasi neverjetno dolgo oddihavali in menda vse do danes si niso še popolnoma oddahnili.
Tako, moji dragi kraški rojaki, vse od slej pekel je večen, duše mučene noč in dan, na vekov veke. Iz sive preteklosti do današnjih dni vse to se nam je živo predočeno ohranilo preko naših očakov, ki so natezovali spomin in v svojih davnodavnih skrbeh prenašali poročila iz roda v rod.
Vsi tisti, ki mislite, da hudiča ni in da ga nikoli ni bilo ter ki trdite, da nevednost rojeva:- pošasti, strahove, demone, ko bo res oblačno in na nebu polna luna, takrat pojdite v Štivan in ponoči stopite na kraj, kjer je nekoč v davnini stal benediktinski samostan in sigurna sem, da boste ob bučanju vode iz podzemlja tudi vi glasno slišali:- žalostne klice, srhljiv jok, obupno cviljenje in celo škripanje z zobni.
Že res, bilo je v davnodavnih časih pa vseeno še se sliši pripoved vetra. Verjemite mi, minilo bo še najmanj milijon let, ko na Krasu bodo še vedno vedeli povedati legendo o pršutu in zakaj je Kras izgubil vso krasno lepoto. Spominjali se bodo tudi Abrama, ko je po prevari, ker ga je trla lakota, prosil Gospoda, da naj Kraševce kaznuje tako, da jih naredi grde. Spomnili se bodo, da namesto grdih, ker smo bili svobodni, nam je Stvarnik dopustil da smo postali:- zavidljivi, nevoščljivi,sebični, prevzetni in vse ostalo, kar smo napuhnjeni po lastni krivdi ostali do današnjih dni. In če slučajno je na Krasu še kdo, ki mojim besedam ne verjane in ki misli, da pekla ni mu svetujem naj gre v Štivan in v Gostilni naj vpraša gostilničarko Vando.Kocman Ona je vse to milijonkrat slišala od zanesljivega starega deda Kocmana, že ko jo je v gostilni na kolenih ujčkal ter z legendo stranke vedril in zadrževal pri kozarcu.
Potem, ko je hudič dobil svoje kraljestvo globoko v podzemlju, ljudje so se sami našemili in ga z grdimi maskami.posnemali. Od tod pustne šeme z dolgimi rdečimi jeziki ter z rogovi na glavi. To legendo Kraševci za sigurno dobro poznamo, ko po lastni krivdi, z burjo bijemo boj za goli obstanek. Le pridite in iz ptičje perspective se prepričajte, da ima doberdobsko jezero obliko velike krastače ter kako burja, prav vsako zimo neprizanesljivo norce brije z nami na račun tistih tako nesrečno usodnih davnodavnih dni.
