Imam duhovno potrebo. Rad bi z vami malo kramljal, delil svoja čustva, misli in bolečino. V potrebi, če vam bom znal tudi prisluhniti, bo to posebna vrlost. Ker se trudim biti z vsemi prijazen, v sto pričakovanih trenutkih, ki mi bodo dani, bom, šibek med močnejšimi, v miru razgalil srce in se v deležu milosti zahvalil Bogu za polno nedrje vsakovrstnih dobrot.
* * *
Če ne morem zaspati, mislim na vas, ki z mano živite:- na vas, ki se dolgo poznamo, ki smo si dobri in se radi imamo. Jutri vas hočem vse obiskati, vas objeti in ogovoriti.
* * *
Krč moje zavesti postaja vse večji, ker na tujem produ nasledniki naši z nevidnimi globokimi vzdihi, so ukopani v jalovo minevanje lastnemu rodu.
* * *
Od hrepenenja mi ustne drhtijo! Na razvalinah duha – dež me boža po bradi. Iz dima dneva v nadi rad videl bi vziti sonce tople pomladi.
* * *
Stegnil sem nogo in pohitel! Pozdravljam sestrico Nežiko in sto drugih nebeščanov. Nikomur in vsem poslužen, s prijaznim odnosom, vsem nudim plamen svoje ljubezni ter upanje in zaupanje v roko.
* * *
Ko bo res treba, se vam bom priklonil do tal. Pred vami po klancu bom plazil z ljubeznijo, ki v meni živi, z ljubeznijo, ki nikogar ne rani in ki ne omogoča navezanost na hudičerijo.
* * *
Že predno sem začel, sem vedel, da ne bom zmogel vsega. Težko obremenjen z naramnim košem gnoja na rami, v tekmi vedno pridem prvi od zadaj. Zgruden vase iz navade dam prav njemu, ki je najbolj resnicodrznega duha in ki glede milosti ima v sebi največ načela.
* * *
Tako je! Ker nisem v narodu svojega naroda, po prašnih hodim cestah, gad ob plotu strahopet iščem grm ter breznog, zgubljen vsevdilj brez cilja dirjam, kakor preganjano zadihan kazuar. V preizkušnjah ni nikdar lahko – res ne!
* * *
Iskal sem tolažbo in moč. Nenapovedan sem prišel pred vrata. Prijatelj se skril je pred mano in si mislil, bedak naj počaka. Res sem čakal in čakal, najprvo: potrpežljivo, dvomljivo, ponižno, zamišljeno in tudi nestrpno. Končno mi je luč modrosti razsvetlila um in me napotila v slovo. So trenutki, so ljudje in spoznanja. Poslal sem ga k vragu!
* * *
Čas mi je povedal, da sem preživel tri pokolenja. S časom sem se umiril in sprejel bistvo. Bil je čas, ko sem odpiral vrata do kraja in kakor sonce na južni poluti sem besede razdajal, tople in čiste. Danes, ko urejam svoje misli, me teži obdobje, ko sem mutec molčal.
* * *
Hlepeč po času, ki ga nikjer več ni, momljajočih vzdihov odlagam tovor svoj v naročje MATERI in z molitvijo nas vseh, dopadljivo uživam šumno odmevanje korakov v procesiji za brezjanskim Marijinim banderom.
* * *
Od tega mnogo let, kratkohlačnik, od hiše do hiše sem nosil pozdrave. Takrat vse mi je bilo lepo, svetlo in čisto. Vsemu navkljub zame bil je raj, ki ga danes ni najti niti za vrati ventralnih gospodov.
* * *
Ko mi je mamica umrla, z neba je nenavadno curljalo v temo. Vsa moja čustva in odzivi so se razpršeno porazgubili v soju nepopustljive prelivajoče se ljubezni obupa, svobodno cvetočih polj.
* * *
Med zlim in dobrim se razteza pričakovanje. Z roko v žepu in z upognjeno nogo debelo gledam, kot bi ne poznal vseh ozadij. Ker mi milsli režejo po svoje – z mojimi – razdalja je polna v megli manipulirane bolečine.
* * *
Dan za dnem podoživljam, kako me svet vleče vstran od vabljive božje toplote. Ne, ne tajim, da ne vem kaj je prav, a kljub temu si zatiskam uho in kot žejno drevo v preriji nedovršen umiram.
* * *
S preizkušenostjo lisjaka svoj svet gledam bolj razsodno kot ponižni hlapec. Tiho brez lona nosim breme. V svoji preprostosti grem naravnost naprej, brez zvijač, brez časti in brez grenkobe. Bo prišel dan, ko bom obstal v svetu okoli sebe, in se z dihom večnega Duha zazibal v spanje pod razčesane štrene vrbe žalujke.
* * *
No, komu naj zdaj še povem, da sem hraber, pohleven, potrpežljiv in še kaj? Za dobro in slabo, ki ju srečujem radosten stopam naprej, praskam si plešasto glavo in vsakemu s spoštovanjem dopovedujem naj pri rdeči vrtnici odda svoj prav in si nadene križ.
* * *
Bistvo moje biti je ponižna rast iz temeljev uma. Ko gre sosed na delo, kot plotna vrata sede na vereji, začnem nov dan s pritiskanjem gumbov okrepljenih v preizkušnjah življenja. Moja leta niso več primerna za ples; nikakor, ne!
* * *
Moj dan je dolga glista! Ko sem poklapan z dimom v očeh, kot bi ne hotel vedeti, iskreno, pošteno povprašam za jasen nasvet in zakaj, kako da brez ljubezni do sebe sem se izgubil tam zadaj, v cvetočem znoju dotkane prizadevnosti?
* * *
Kaj pa drugega! Zaradi krivic v sebi nosim žolč, ki se ga ne morem znebiti. Ko bi znal, na jeklenem mostu bi se z golimi rokami dotaknil duš mimoidočih, jim jih razgnetel in jim izmil obraz. O Bog, liberas a malo!
* * *
Na razpotju življenja, po naročilu lastne notranjosti, prej ali slej, prav zagotovo me bo veter odpihnil v objem zadnjega koprnenja duše. Omehčan na valu radosti bom nemo prepeval in perutal s kreljutmi nasproti večni domovini.
* * *
Za vse pride čas! Danes nimam nobene nuje… Pa naj bo kakor hoče! V pohabljenem svetu sit vsega škrtam z zobmi in se predevam s stola na posteljo.
* * *
Pri vsem onesnaženju mi obmorski zrak diši kakor zdravilo. Z vdihavanjem neba, moč narave mi z novimi poganjki nevidno spreminja osebni razvoj duhovnih začetkov. Ju, ko bi le bilo več dobrih zgledov!
* * *
Ko me prevzame zvon Ave Marije, z radostjo v srcu s pleše si snamem klobuk in se prepustim nežnemu pihanju vetra, ki mi sproti mehča sleherni dih in izdih. V molku mrmranja končno usta zaprem in se do kraja po božje naužijem večera.
* * *
Po dolgi vijugasti poti počasnih korakov je prišla starost. Še vedno tiho curlja in lica v gube namaka. Ko lije brezveterni dež, mi stisne meglene oči in ker sem poln bolečine, mi palico v roko porine in me po človeško odpošlje naprej – ljubezen ti taka.
* * *
Človek bi mislil, da moram nekako tako kot modrijan vseskoz modrovati in si ubijati glavo s skrbmi.Ja, ko pa nimam nobenega smisla za to; saj nekoliko nagnjen na stran stopam previdno, mehčam dušo in z lahkotnim dihom prožim roko vsem, ki si želijo, da jim poplemenitim srce.
* * *
Komaj sem dopolnil četrto leto in že moj ded je zginil na dolgo pot duš. Šel je in za vedno v culi odnesel: zdravlje, lepoto, ljubezen in moč. Mi, ki smo ostali za njim, smo se razjokali v dimu tlečih bolečin. Končno, počasi, počasi pustili smo in dovolili, da je v prepadih življenja do kraja zgorel kres preteklega dne.
* * *
Požvižgam se svoji preteklosti. Nikoli nisem bil tam, kjer bi v resnici moral biti – v hiši s korci pokriti. Tudi ko sem daleč, tam je moj kraj in srce oprijeto v potihnjeni ljubezni veselja in žalosti.
* * *
V ranih vročih jutrih, ko mi ni spati, se povlečem na pomol v družbo zagrizenih ribojedcev. Vsak na svojem prostoru namakamo vabe in potrpežljivo čakamo. Ker nič ne ulovimo, po sledovih oseke z očmi zaplavamo čez kodrasti azur, tja nekam kamor jutranja zarja nemoteno utaplja svojo milino.
* * *
Ob pluženju takšne ali drugačne tujine, moje življenje med klokani in avstralskimi noji je bilo en sam izziv. Bilo je ustvarjanje novih spoznanj in podvigov v sklopu prilike, trenutka in sreče.
* * *
Ustavil sem se na parobku kraj pota in opazujem… Svet postaja vsak dan bolj drugačen. Starejši obujam spomin na dni, ko na cestah še ni bilo toliko vrveža. Težko bi se spet prilagajal starim navadam. Vprašljivo je, če v srcu še tli upanje, ki osvaja in osvobaja razpoloženje.
* * *
Saj sem vedel, da se bo nekaj zgodilo! Onkraj reke v škrlatni zarji mi je pri plezanju v steno spodrsnilo. Po zraku, nad čermi, sem krilil in padal kot odkrušeni kamen, nakar: štrbunk v vodo.
* * *
Duh vsemogočni z leserskimi žarki v oči me je: prevejal, prerešetal, prebistril, prekvasil in presvetlil ter me rešil stopnjujoče pogoltnosti. Obrizgan s soljo razuma, sedaj mi je vse jasno! Pred pljuskajočim oceanom požrešnosti, ki grozi, da me pogoltne, preizkušam samega sebe in z mušnim pokalnikom v roki, pripravljen na zamah, se prestopam iz bistvenega v nebistveno.
* * *
Mimogrede brcnem v star drevesni panj. Presunejo me ostre kretnje slepega mrgolenja prebujenih termitov. Izmuznjeni smrti izstopajočih oči, izrazljivih čustev obupa, tisočglavo muzicirajo, obenem občinsko naklonjeni se objemajo, razgovorijo in ko hitijo v zasenčeno temo, še desetkrat ustrelijo na čast kraljici.
* * *
Nekaj se mi je zarezljalo in me speklo v stopalo. Z dobrin izpito glavo tu sem intelektualec, med kostmi, v suši od žeje crknjenih kengurujev. Tu so zdaj moje gmajne, ki me čarobno vzgibajo k vsakdanjemu premišljevanju.
* * *
Slepi nazori me niso spravili s tira, o ne! Urezan po meri vesti, ob podeljevanju samega sebe, tvegal sem vetru in med mnogočem, če že ne v vsem, dopustil Bogu naj bo križada in sodilo mojih dejanj.
* * *
Ne štejte mi v slabo, če bom kdaj zahudičal. Moja samota je luknja globoko zakrknjena sredi možganov. S kritičnim očesom gledano, po smrti, ko bo jutri zrastel iz danes in bo goščenje doseglo moja ušesa, jo bo tema za vedno zakrila.
* * *
Ure šepetajo v jesensko prednočje. Stvarstvo mi poje melodijo po svoje. Ti zvoki so ogenj, ki me kroti in čudežno použiva. V usta več mi ne da prave besede. Sit vsega, vsemu navkljub s temo zasenčen poskakujem, upijam in srkam zakramentalno veselje duha.
* * *
Meni ne bo težko umreti. Na nebu ne bo veselja ne solz; niti ne bo špekulaciji ne brig. Na belih oblakih ne bo načrtov. Priložnostno izpuhavanje dima v prostrani van, me bo brez truda pokorilo. To še ne bo jutri – o ne!
* * *
To sekundo je vse nenavadno tiho. Lahko bi šivanko slišal pasti na tla. Moja kri miruje kot na fižolovi prekli črn rogač. Poskušal bom biti še malo bolj tiho. Po krščansko življenje v puščavnika mora biti res zavidljivo.
* * *
Kot bi bil moj svet brez vsakega pomena nekateri mislijo, da sem padel z drevesa, zato s pogumom obupanca tavam brez smisla in ko se skušam izvleči iz dreka, ustvarjam zgolj nered in zmešnjavo. To ni lepó in ni dobro – ne nikakor!
* * *
Zagledal sem se v veliko golo okno. Rdečeustno nebo si slači vrhnjo obleko. Z obrito bučo se sprehaja sem in tja in si v slabi luči pudra lica.Glavo sonca zagrinja teman oblak, kot bi v hiši brez stropa hotel služiti namesto klobuka.
* * *
S preobremenjenega tovornjaka na ulico so se zakotalile grude črne prsti. Že teden dni znašamo blato v hišo. Klical sem župana naj pošlje slugo. Jutri bo državni praznik. Naša ulica ne bo slavila! Dovolj nam bo odmev veselih ponočnjakov,ki ga bo trakuljav pes na repu prinašal domov.
* * *
Radovednež sem stopil na prag in se postavil pred vrata. Danes pri nas je zadnji dan leta. Rakete in petarde pokajo bolj kot za stavo. Ko poleti zagledam iskre na nebu se vznemirjam. Zakaj se vznemirjam? Tudi v slavju nismo vedno vsi veseli.
* * *
Kdo ve zakaj? Nikoli nihče mi še ni poljubil roke; recimo tako kot jo verni poljubljamo škofu. Morda zato ne, ker moja roka je trda in težka. Dlan je nečloveško lopatasta, z enim samim zamaham bi lahko tri muhe na enkrat ubila.Pa vendar, ta izmučena utrujena, žuljava roka koliko poljubov si je zaslužila – ja hudimana!
* * *
Obljubljam! Bodite brez vsake skrbi, ko v zahrbtju zadnjega miserere bodo vsi omagali bom jaz prijel in veslal naprej v zmago ali v poraz nastavljenih pasti. O, ko bi le vsi hoteli vleči z mano, da bi skupaj prišli pred oltar našega Očeta!
* * *
Ko mi dnevi z radostjo in žalostjo v srcu polzijo mimo, v iskanju veselja, v vrvežu mesta postajam vse bolj nesrečen, zagrenjen in zamorjen,ko v resnici bi moral vriskati v opoldanski razsvit.
* * *
Po tolikem času presojam, kako sem nekoč od hiše do hiše hodil po vasi in od vas slovo jemal – in vi niste vedeli, niti zaznali in ne razumeli mojo slovesa bridkost -Morda zdaj vi mislite name, gledate kope oblakov ter dežne kaplje, ki s streh zbegano padajo burji v objem.
* * *
Ko sem bil še čisto majhen, smo vsi gradili – otroci tudi – za naše otroke. S skladnostjo v harmoniji smo stopali v cvetja prelest. Zbrali in dali smo vse sile, da bi pognali lepšo prihodnost. Sedaj v razkošju solza vsakdo lahko spozna naše in moje tuge. Res, hudo mi je po tebi, tiho upanje sreče!
* * *
O, ko bi sinko moj znal lepo po slovensko kramljati! In če bi, kako vse drugače bi tekla med nama beseda. Sedaj, ko že usiha mi sok, me je strah, da še sam s svojim molčanjem ne zabim po svoje, od srca do srca govoriti, misliti in ljubkovati.
* * *
Pri vsakdanjem trobezljanju resnice, v senci ždim in čakam do besede priti. Mase so v obupu. Vsevdilj nad njimi veje precepljena lažnjivost, ki obetavnih nad pada, pada in kot kozja prga pade v blato. Drug drugemu odprimo veke!
* * *
Ni kaj! Dobro vem, kdor se trudi in v žeji po sledeh veselja sega dalje, najde zvezo z Njim ter v spremljavi pričakovanj, v Njem zazori vir božjega, ki po notranji sili mu pomaga vzdržati strah pred svetlobo in resnico.
* * *
Sem tam; da ne pozabim si vse zapišem. V resnici slišim samo še na eno uho. Z naočniki vidim bolj slabo. Narinjen v grbo sem bolj uvel kot repno perinje v popoldanskem sončnem žaru.
* * *
Od preobilja v kri se mi je pritihotapila tolšča. Protikolesterolne tablete se zadnji hip čudovito gnetejo v moje ožilje in mi dajejo sveto upanje. Kako bi bilo lahko drugače! Ko bi znal od svojega viška odriniti hlapcu, se mi ne bi tako tresle hlače.
* * *
In Ti, Gospod, si nam dal jesen, njen duh, zoritev sladkih sadežev in zamolkno šumotanje od poletja utrujenih trav. V jeseni nam srca zakipijo v slasti Tvojega mošta in vina, ki baje je proti poapnenju žil srca bolj zdravilno, kot vbrizg penicilina.
* * *
Da si v naši zimi ogrejem noge, se sprehodim po obali. Ob uživanju morskega vetra z grenkobo v srcu se spomnim na predlanski napad morskega psa, na krvav madež na vodi in na rezko vreščanje sivih galebov.
* * *
Luna je polna nečesa, rdečeusta jemlje mi spanje. Prebudite mi škrate, naj mi iz lobanje pomagajo pregnati motnjavo, predno mi duša pobegne v višine brezdanje.
* * *
V svojih doživetjih presunjen, v živahnem vrvežu stopam odprtih rok. Hodim med mnogimi, ki podbritih lic me spremljajo zazrti v tla, kot bi na trepalnicah imeli solze izjokane duše.
* * *
V našem mestu luči ponoči nikoli ne spijo. Zvezde ne dajo dovolj svetljave in mesec nam sveti samo kadar se mu hoče. Vsi ljudje že ne počivajo! V temi tatovi zalezujejo prodajalce vročih psov. Na robu mesta čudne sence objemajo prosojno praznino noči.
* * *
Želja ne ura še nista prišli! Ko se sonce razsvetli in razraste bom obšel deželo in izza temne reke duhov, po svoje, od daleč vas klical, nastavljal vabe in umirjen gledal: jutro, dan in večer.
* * *
Paradiž, ki sta ga Adam in Eva po nemarnem zapila, nam je prinesel hladno smrt, katera s prav tenkim zvokom nas počasi razkraja. Po smrti si nihče več ne privošči ponujenih jabolk iz kačjega žrela.
* * *
Bogatajec, pridi in odpri uho! Prišla bo prišla ura naborne dolžnosti, kot ogenj napeto se bo razgorela v čarih neba. Lačni resnice se bomo zbrali ob peči in izzigrani goltali zmedo prihodnjih tragedij sveta.
* * *
Za vse nas, ki smo si naložili osemdeseti križ, časi so se spremenili. Romarji prelomnega tisočletja prišli smo pred vrata zatona. Naš lonec politike se je ohladil. Navkljub tegobam, popotnikom sveta, ostala nam je ljubezen do gozdov, do
vinogradov, do vsega onega, ki se razteza počez in povprek s človeško vedrino in z voljo do življenja.
* * *
Čas minulih dveh pokolenj nas je z napredkom odvadil starih navad. Sanjali smo, dosegli in z naglico blazno presegli vsa upanja. Sedaj dobrinam botrujejo le debeloritniki, ki raji odmerjajo ostanke drobiža, ker se bojijo, da ja pred njihova vrata ne bi prišel kdo, ki bi jim pljunil na prag.
* * *
Okrepljen s kapljico sladkega vina peljal je taligar gostilniško klafarjenje skozi vas in gobezdal kvante, ki so bile zadeva vseh nas.Ušesa so mu klavrno klapala… Navsezadnje se je s taligo vred zadenski prekucnil v spodrinjeni breg. O, ti kujon!
* * *
Svet ni več to, kar je bil. Ko v zablodi gledamo norost in bedo, objokujemo nebo in zemljo. Danes in jutri, večer in jutro so ostali brez tolažbe pahnjeni v trde vozle prekletstva.
* * *
Pred končnostjo in propadom, v medleči mori brezverja, kaj vse ne bi bilo za verjeti! Res pa je, da v ekstazi hudih duhov se slepo podimo čez puščavo in brez milosti padamo v vse globljo temo neizmerljivih peklenskih brezen.
* * *
V Siriji ljudje ječijo in škrtajo z zobmi. Ponoči lampijoni več ne gorijo. Kako naj v razvalinah pekla vzdržijo? Ubogi ljudje! Prestrašeni bežijo, na vse vetrove bežijo, da bi iz babilonske zmede končno dospeli v binkoštno veselje.
* * *
V žalostni preizkušnji vsakovrstnih bogov sodobni posurovljeni mesarji z bombami v žepih, tiholazno napadajo nezaščitene. Ti ukrepi blaznežev predanih zlu so vedno globlje v zvezi s skrivnostjo vdanega češčenja pesmi, ki jo jeklo po svoje poje obupanemu svetu.
* * *
V zmedi vrtinčastega viharja bobni jecljajo žalostinko dneva. Ko huda ura je mimo, v pričakovanju usmiljenja nihče si ne upa tuliti v razvaline pekla, vse je zopet hrepenenje novega upanja.
Naš čas je brez duše! V nevarnem ovinku odmira kakor list, ki pade z drevesa Kdaj ga bomo resno vzeli, ga razumeli in ga spravili nazaj na pravo pot? Ko pa smo še tako polni strasti, ljubezni do življenja.
* * *
Valuje morje oklašenih steblik. Z ljubeznijo in blagoslovom obtežene ihtijo in šumijo v povezi z Njim. V premoti je vse več presitežev, ki se iz kruha norčujejo, kot če trud sejalca in neba je bil brez vsakega pomena.
* * *
Svet je brez blagoslova grd. Prav vsak dan se na enkranu zvrstijo posilstva, ropi in uboji. Zaskrbljeni zarivamo zapahe, nastavljamo pasti, si nadenemo črne maske in po nepotrebnem vdihavamo strah.
* * *
Svet je zmes neuničljive zmešnjave zamešane v pratavanje preizkušenih rodov sveta. Naše bivanje na tem svetu je rokohitra iluzornost in naša dejanja so kot podtalno kotišče bacilov, ki razkraja Stvarnikove prvine.
* * *
Čutim poslednje utripe! Vsi, ki si drznete moliti z mano, pridite v puščavo in prisluhnite drgetu ugaslih trav, ko neodjenljivo šumijo in ječijo v odtujenem svetu,ki se z vedno več ogljikovodiki brezumno steka v ekološko katastrofo.
* * *
Mesečniki v blodnjaku se nam veselih src smehljajo. Viš, in to je tisto strastno in nedostojno, ki neizgorljivo izgoreva in zgineva iz dima trpkih čutov izmotano.
* * *
Ker ne sedi na obelisku, preprostost se ne hlini. Njen svet je drzni rodeo navadnega kavbojca. Če ne gledamo navzkriž preprostost je nedolžnost veselja, ki nas res osvobaja.
* * *
Se spominjam se, in se ne spominjam. Kdo bi se spomnil vsega! Bil je moški z žensko lasuljo. Vedril je z marelo pod kapom in se delal, kot da ga nihčše ne vidi. Blagoslavljal je dež in mavrico. Z levo roko si je ravno praskal uho, ko ga je nenadni blisk s strelo prekucnil v lužo ter mu ob zidu prižgal svečo.
* * *
Čudna slika! Okrušen granitni monolit samozavestno zasidran ob ribiškem pristanu je trdno zagledan v rdeč kolobar na obzorju. Plimovanje niha in mu večkrat dnevno osveži veke. Ko se veter poigrava in znaša pesek v vodo, mu ptice umitih nog mirno sedajo na zlizano plešo.
* * *
Pocestni berači imajo roke sive od prahu, lica bleda kot mrliči. V nemoči sami si res ne morejo pomagati. Prizadel me je vzdih starega moža. Ko sem se mu približal, ozka reža zarje mu je veselo mežiknila v ljubezni proseče dlani.
* * *
Predsednik države vsebuje oblast, če nam je dober, pošten in skrben si zasluži veličanje in je vreden, da mu s čisto roko stisnemo dlan ter da pohlevno sledimo njegovim ukazom.
* * *
Velika je škoda, da nam niso v zavesti tisti, ki so polni dobrote, tisti, ki nam zaupajo, nas tolerirajo in ljubijo. Razčlovečenim lahkoživcem, prav oni nam bi morali biti vsak dan močno za vzgled.
* * *
Če dolgo ni dežja, z velikim kolobarjem toplega sira na hrbtu, ustje naši reki Murray se strdi. Takrat smo vsi tiho in s strahom gledamo v sonce, ki neprizanesljivo blešči in kot za stavo prepeka razpokano barje.
* * *
Lomijo se zemeljske plasti. Kaj se ne bi plašil, ko pa mi močni tresljaji zemlje vnašajo strah v kosti. Pred pljuskajočim oceanom s poskakovanjem se izmikam vodi in se čudim sili neukrotljive narave.
* * *
Naš svet je izžet in izžrt. V cikcakih prevar se solzen zateka v objem suhih trav. Ta naš čudežni svet v žalostni rihti izčižmen kisika z vso dušo skoprneva.
* * *
Želja pa taka! Vrh žgančevske gore čepijo ocvirki. Žlica se sveti, usta zacmokajo, slina v grlu me davi. Iz očrnelega žgančnika žgankovka pojemajoče izhlapeva. Kaj res nikoli še niste poskusili željo gasiti po žgancih?
* * *
Po tradiciji, doma na Krasu smo za vsake koline cvrli ocvirke. Mama mi jih je še tople naložila na krožniček. Ko sem vse hitro pospravil sem spet priskakljal in zapel: Mama cvirkov! Nazadnje sem z jezikom še povlekel po porcelanu, da se je lepo svetil. Uboga žena, bogve kako ljubeče mi jih je vsakič nasula.
* * *
Ocvirki so odlična jed. Naša cerkvena pevka, Lojzka, si jih sama nacvre. Ona tudi točno ve kateri so najboljši. Najraje ima tiste izpod grline, ki so nekoliko prepreženi z meskom. Ona jih uživa s kruhom in brez kruha. Naši cerkveni pevki, Lojzki, želim použiti še veliko, v zmečkan krompir zamešanih ocvirkov – tistih najboljših izpod grline – seveda.
* * *
Ocvirkovka je slovenska vzvišena jed, če je po receptu pravilno zamešana in lepo zapečena bi jo celo angelci z veseljem pojedli. Vsakič, ko se je več kot do sitega nažrem, potem še gledam – veliko bolj lačno kot moj sosed Jožef Nabergoj.
* * *
Če nas opazujete z očetovskim pogledom, nikar si ne mislite, da starejši ljudje kaj posebnega cenimo dobro jedačo. Pri osemdesetih naš dober okus je samo še spomin. Prikupni smehljaj na lepih umetnih zobeh nam hitro zamre!
* * *
Ostareli vdovi, duša ji je odmrla veselju življenja. Megla ji vsebolj zapreda oči. Beseda na ustih se ji vse počasneje oglaša. Brez soproga tišina ji je neznosna. Mačka v košu potrpežljivo prede v zatišju predsmrtnega boja.
* * *
Pospremili smo jo na zadnjo pot. Njen dehumaniziran odhajajoči duh, omotan v kadilo prvinske snovi, oškropljen z blagoslovom lebdi proti cilju v enkratni refleksiji poslavljanja.Zbogom! Bazilisa adijo!
* * *
Jójmene sestre in bratje, pod južnim kapom neba skupaj smo previhrali valove turobnega časa. Zdaj, zgaranim, vse nam je v breme.Zaznamovani s pečatom minevanja, kot če bi pogubili ljubezen, dozdevno kinkamo in s hromo roko segamo v prazno.
* * *
V Avstralijo še vedno prihajajo beli, rumeni in temnopolti ljudje. Posebno Sudanci so popolnoma čadavi, pokončni, visoki in lepi zemljani. Ker so iz Afrike sigurno imajo nekaj malega naših pra-genijev. Počasi počasi, po malo po malo se bomo zopet spojili; takrat mi nikakor ne bomo več tako beli in oni ne črni tako.
* * *
Se bo skazalo! Prav zagotovo je veliko bolj pozno, kot si kdo misli. V našo prihodnost časovni krč se giblje v ostrih delirjih votličastih fraz, skovanih v sebičnosti kruha pijanih funkcijonarjev.
* * *
Luknje so votle in prazne. V luknjah nič ni. Ker nosim srce na dlani, brez ovinkov povem: nabuhlih krofov s špiljo v sredini ne maram. Če pomislim, v tistih prazninah bi moralo biti ono najslajše, ki, ko vgrizneš, veselo špricne in ti s sladkobo pošteno namaže ustje, da si je potem z užitkom dolgotrajno oblizuješ, drugim v skomine.
* * *
Jaz sem neprecenljiva natančnost. Če vidim luknjo jo hočem takoj zamašiti. Vesoljne luknje so črne in nenasitne. Temnim luknjam se ne morem nikakor prilagoditi. Luknje so zamrežena skrivnost, ki se zlepa ne da odkriti. Edino potico se da lepo pojesti – z luknjami vred.
* * *
V luknjah živijo podgane in miši ter druga golazen. V jamah je tema, mraz in strah, ki leze v kosti. V luknjah pod Krasom ni sonca. Tam najdemo kvečjemu obupno stokanje nepoboljšljivih duš, ko s klokotanjem vode, brezizhodne se hočejo z vso silo izliti v Timavo. Verni prižgimo jim sveče!
* * *
Pošteno povedano, v zlaknjenih luknjah še nikoli nič ni bilo. Žep z luknjo ni za nobeno rabo. Luknja je potopila ladjo Titanik. Čevlje z luknjo odnesemo v smeti. Sírove luknje niso še nikogar nasitile! Luknje so iz teme prežeče slutnje. Pritožiti se bo treba – a kam?
* * *
Luknje ne morem ugristi, zato moje srce lukenj ne mara. Poklapan kakor krt, ki pririje izpod zemlje, po svojih opešanih močeh vas vljudno vabim na sonce, na ta naš neizčrpen vir toplote luči in življenja. Pridite na goro!
* * *
Prižigam svečo! Z dušo kličem Mater Marijo in sledim njenim sklepnim ukazom, ki mi z angeli pomagajo krojiti usodo.
* * *
Notranje pripravljen podanašil sem čustva in se približal neustavljivemu toku razčlovečnosti. V krizi si pomagam s proceduro mističnega zdravljenja duše, ki naj me odreši napačnega mišljenja in ignorance.
* * *
Prav zagotovo je še veliko neznanih stvari za katere bo treba povprašati in jih spoznati. Po širjavah sveta višina brezbrižnosti je velika. Nihče noče več vedeti, da se življenje začne in konča v strugi duhovnega toka.
* * *
V nedeljo v najboljši obleki se odpravimo k maši. Pred cerkvijo drug z drugim radi poklepetamo. Točno ob določeni uri: "V imenu Očeta in Sina…Molimo...!" Po obhajilu še zadnja pesem in AMEN! Na lazu v po – mašno dvoranco me je objel rožnati grm. Kakšna sreča, sam angel varuh me je obvaroval, da nisem s silo potegnil in si razparal trebuha.
* * *
Danes govorim v zavesti, da sem ponosen, da sem Slovenec. Sredi svetovne zmede vas vse goreče pozivam: naša osredjna os ljubezni naj se vedno vrti v obsegu materine besede.
* * *
Z nami, Slovenci, se da lepo govoriti, a se nam ne da nič dopovedati. Dajmo si, dajmo si roko na prsi! Naši notranji glasovi vesti so neugnani. Morda kontrarne glavane nas sam prilizljivi vrag skupaj drži, ko nas brez zakramentalne milosti sili k upornosti.
* * *
Slovenci smo radi jezavi. Jurij je jezen na Agato, Agata je jezna na Tomaža, Luka je jezen na Agato in na Tomaža, Celestin je hud na Sibilino, Agato, Brigito … O da! Jaz tudi sem jezen, a zgolj in le na sosedovo mačko, ki mi ponoči prihaja na vrt kopat. Jejs, pa naj še kdo reče, da nismo res čudni.
* * *
Zdaj, ko je vse postorjeno, morda se bo našel nekdo, ki bo v zadoščenje bližnjemu zapisal našo trpko usodo. Našel jo bo na trdem ležišču, kraj ugaslih ognjev izseljenskega domotožja.
* * *
Tatovi preizkušajo okna in vrata; ko pridejo do zaklada, jim v globini osupne srce in več ne čutijo mere vesti, ampak le silo, ki stresa zavese noči
* * *
Angeli so vedno z nami.Od tam, kjer ni spodobnosti Angeli hitro zbežijo.Angeli ne lažejo in ne nosijo klobuka.Angelov ne moremo objeti in niti jih vprašati kako jim gre. Bog je ustvaril Angele samo zato, da bi mi imeli varen svet. Kako modro je imeti Angela Varuha vedno za ritjo.
* * *
Jutro je novo in sveže!
Bogu rojenim nedelja nam je pot v cerkev. Dan je gospodov, v hostiji pride k nam in nam kaže pot k Njemu, ki je alfa in omega vsemu. Modro je verovati z vsem srcem in z vso dušo.
* * *
Z minevanjem so leta obrnila krog in nam odkrila tuje zemlje veličino, lepoto in vonj. Tu dom je naš! Mi bomo tu ostali; sedaj novi zlačnjeni prišleki bodo o domotožju vzdihovali. Njih spomini se iz starih laz še niso izmotali. Bogve, kako dolgo se bodo šele oni prilagajali, predno bodo odprli dušo topli zemlji tej?
* * *
Rojaki, da nam ne bodo prsi jezno plale, brez ovinkov si sežimo v roko; drug drugemu odprimo srca , svetlečih se oči in z brigo pokažimo kako nam s cerkvijo in klubom je naprej, ko pa naši nasledniki, nezvesti, nam kažejo le figo.
* * *
Ko pogubljenec z zadnjimi koraki tonil bom v pozabo, umirjen bom v mesec se oziral, ki polnovreden soncu se razdaja in brez besede – nemo zganja temo brezen prestrašenih noči.
* * *
Vetrnica arteškega vodnjaka je tiho obstala. Peščeni griči v sončni pripeki nemijo. Avstralska zverjad je poskrita v brlogih. Stara molga na robu žejnega hudournika mi molče ohlaja od sonca ožarjena lica.
* * *
V poletnem žarjenju razpasano nebo ne zmore napora. Veter nateguje vrvi in odbrenka v nevidne prigode zapredene v jadrno hitenje nedosegljive teme.
* * *
Vse bolj osamljen sem s samoto, ki vrta in kljubuje v dnu nemira. Od jutra do večera z ostrim kavljem kljuje dušo in jo slednji dan bolj ošabno v pogubo poteguje. Pasja gnada!
* * *
Še zmeraj od tam mi prihaja vzdih bednega domotožja… Ko, blodnežu, mi v prsih plaja, zastonj po tuji zemlji se oziram in za vse čase s silo si prizadevam se izmotati iz lačnih lukenj v srce vtisnjenega mi blagega spomina
* * *
Ker pesem oživlja ohlajeni duh, danes bolj kot kdajkoli prej veseli zapojmo si pesmi naše, ki so nam: griči in polje, dom, sonce, vonjave nageljna in rožmarina, ki nas osrečujejo in nam zdravijo srce.
* * *
Pesem je tista, ki nam daje veselje! Naša pesem s svojo milobo spodbudno doni. V tisočletja silnem ponosu visoko dviga naš duh. Pri ognju svojega roda s pesmijo ogrejmo si srca in dušo. Gospod, obrni se k nam, bodi usmiljen našim otrokom; zemeljske dneve napolni jim z našo besedo in jih vžgi, da bodo vedno čutili ljubezen za naš zdesetkani rod. Amor, amor!
* * *
Slovencem pesem je svet okoli nas. Pesem je naša pomlad, naš vrisk, resnica in naša ljubezen. Pesem je naš nasmeh v novo jutro. Pesem je naše vzdušje veselja ter neminljivi utrip srca. O Bog, blagoslovi nam pesem in rod!
* * *
Star flamingo s počasnim zamahom kreljuti , k tebi zvesto hitim, Slovenija, ti pravljica moja. Z do kosti oguljenimi koleni in z nenasitnim poljubom jaz te bom ljubil do kraja. Domovina! Domovina – meni nikoli dosegljiva!
* * *
O Slovenija! Potem, ko si z zobmi pregrizla spone tisočletnih okov in se je sonce svobodno razlilo čez tvojo ravan, smo vsi mislili, da se je k nam vrnil paradiž. Zdaj, ko mimo trpkega spoznanja nam kažeš le stiske, plapolanje tvoje zastave je kot malikovalec, ki še vedno podložno vzdihuje iz teme svoje.
* * *
Ko ne bo več sile srca, prizadevni duh sladke mamine besede nam bo med tujimi polji ohranil pretočno eksistencialno bit neminljivega slovenstva. Bratje, nikar se ne dajmo!
* * *
Slovenija, dežela naših sanj, ti kraj vseh lepot: gorá, gričev, polja in morja kako te želimo, saj ti si kraj vsega najlepšega. Ko veter ugasne, tvoji zvonovi tako milo donijo.
* * *
Veliko nas je, ki smo zašli med tuje čeri, a srce, dirigent naših življenj, nas vodi tja na tvoje ravnice, med gore, med košate lipe, med nageljne rdeče. O, domovina, ljubezen ti naša. Vivat! Vivat!
* * *
O, ko bi znali ceniti moj trud, požrtvovalnost in moje delo; vse to bogastvo v upanju razdanega duha. V nemirnih blodnjah odrinjen berač spoznaval sem veselje, samoto ter žalost in vse drugo, ki mi je bilo spotoma naloženo. Danes, ko sem vam vse obelodanil, mi v duši je jasno in mirno.
* * *
Lonec revežem vsak dan ne zavre. Ker nimajo komu potožiti, ko se danì, se skrijejo še tako majhnemu upanju. Vse to, ko presiti politiki s ponosno kretnjo namišljene učenosti na veliko trobezljajo.
* * *
Pred mnogimi davnimi leti smo se otroci smejali otrokom sosednje vasi, ki so kratke hlače nosili podaljšane do podkolena. Kdo bi si mislil takrat, da bo danes to splošno uveljavljena moda.
Nu ja! Kdo bi si mislil takrat, da ko bodo dečkom podaljšali hlače, da bodo obenem deklicam skrajšali kiklce visiko nad gola kolena. Ja, če pa sedaj je taka razvada!
* * *
Ker se ne ujemamo z naravo, smo čedalje bolj prazni.Novi izumi robotov mrzlično rastejo in nas vrtoglavo odmikajo stvarstvu. Ko navadni zemljani se čudimo nepričakovanemu, nekateri mislijo, da lahko preusmerijo svet. Bo kdo rekel, da nam nič ni po godu; pa vendar težko je verjeti vragu, ki nam podžiga tla.
* * *
Bogotajec, pridi in odpri uho. Prišla bo prišla ura z učinkom groze razsvetljena, kot ogenj napeto se bo razgorela v čarih neba. Lačni resnice se bomo zbrali ob peči in izzigrani goltali zmedo strašnih tragedij.
* * *
Antikristi, z negativistiko misli združeni in z izrojenim duhovnim principom okomatani, neglede s kakšnim naslovom se ponašajo, ne vidijo dalje od svojega èga.
* * *
Sam sebi sem tuj. Lažna strast me natezuje, vozi me in burka z mano. S pobočja gledam rože, travo… Kakor mož iz slame, vzdihajoč zaspano, vdano zrem v drevo, kjer predan dobremu, se pustim toplemu vetru; kot megla razbliniti.
* * *
V krivulji tihe sreče, nevidni gost, le pridi in me opogumi, možnost daj mi, da zopet stik dobim z brati, da se vzdignem in napolnim čute, ki zaspani spijo in drhtijo v domotožju, ki je včeraj trepetljivih vzdihov skoprnelo.
* * *
Prišlo je v modo! Dandanašnji moški in ženske v veliki večini se več ne poročajo, ampak se parijo in ko so partnerji dovolj sparjeni, se razparijo; največkrat samo zato, da se potem lahko ponovno parijo, sparijo in v obupu razparijo.
* * *
Suknjo strgano sem slekel, jo v smetnjak zagnal in si dejal: prav nič ni večno! Vse se melje , v vihri z nami vse sladkostrastno kar za soncem srepo pelje. Na ustnih svoje biti izžeto se sesipa v negotovo in razsežno kozmično zmešnjavo.
* * *
Več se ne čudim! Nekje v podnožju nog se človek vedno umikam in se kot iz granita stisnjen izvir po hladni grapi pretakam za težkimi vzdihi mojih ljudi.
* * *
Zapihal je čudaški svišč zimskega vetra. Danes dež pada brez nehanja. Oči se podijo po zatemnjenem nebu in mi vnašajo strah v nevidni ples duha.
* * *
Čutljivi gospod, ustavil sem se in se s pridržanim dihom zagledal v silno burkanje valov. Zdaj samo še čakam, kdaj se bo morje z neutešljivo igro useknilo v mojo tesnobo. Saj saj, a nič ne morem storiti, da bi pretrgal železje, ki me je ukovalo na preko oceansko obalo.
* * *
Mi, svetovljani, kam smo šli in kam smo prišli? Glejte, tukaj smo zazrti v daljave, kjer dedujemo navade in besede tuje. Učimo se krotiti zbegane popotnike zemljane. V tem svetovnem hrupu Slovenci smo kot kavke vsevprek tjavdán,iz stare domovine v zdomska skupna čudenja izveti.
* * *
Jaz sem izseljenec! Ujet v objem razsežnosti, v svojem srcu niham izgubljen v neoprijemljivem svetu. Mož svojih načel daleč sem pritekel zaradi jeze ljudstva,ki s svojim direndajem onečaščuje slast koprnenja žalostnega stoletja.
* * *
Šele potem, ko je prepozno, na požganem strnišču se moja mnogoterost samote umiri. Šele takrat okusim senzualno slast pozoritve uma, se odrešim razsojenosti ljudomrznežev ter lahko zadostim svojemu preprostemu bivanju, ki mi brez žganice poživilno razkroji napete živce.
* * *
Pogoltneža, v šepetanju odvečnih misli, oblastniške drže me je zaneslo iz hiše v garažo. V vse večji razklanosti in v vse večjih prepadih, s preseganim tveganjem sreče sem šel iskat, da bi v svojem delu presite biti našel človeka.
* * *
No, z molitvijo pa je le prišlo jutro. V vse večji duhovni in moralni krizi, z iskanjem izhoda iz sebe, našel sem milost in obliko sožitja, ki v Bogu presega vsa koprnenja.
* * *
Uhati črnuh, od večera do jutra po temi na slepo opletam, po dnevu vise v luknji spim. Naposled, ko zvečer v mrak prifrčim, domišljav sprevidim, da nisem tič in ne miš, nego in zgolj le nebogljen netopir.
Iz zbirke »Ocvirki«, ki jo je avtor natisnil v 50 izvodih
Imam duhovno potrebo. Rad bi z vami malo kramljal, delil svoja čustva, misli in bolečino. V potrebi, če vam bom znal tudi prisluhniti, bo to posebna vrlost. Ker se trudim biti z vsemi prijazen, v sto pričakovanih trenutkih, ki mi bodo dani, bom, šibek med močnejšimi, v miru razgalil srce in se v deležu milosti zahvalil Bogu za polno nedrje vsakovrstnih dobrot.
* * *
Če ne morem zaspati, mislim na vas, ki z mano živite:- na vas, ki se dolgo poznamo, ki smo si dobri in se radi imamo. Jutri vas hočem vse obiskati, vas objeti in ogovoriti.
* * *
Krč moje zavesti postaja vse večji, ker na tujem produ nasledniki naši z nevidnimi globokimi vzdihi, so ukopani v jalovo minevanje lastnemu rodu.
* * *
Od hrepenenja mi ustne drhtijo! Na razvalinah duha – dež me boža po bradi. Iz dima dneva v nadi rad videl bi vziti sonce tople pomladi.
* * *
Stegnil sem nogo in pohitel! Pozdravljam sestrico Nežiko in sto drugih nebeščanov. Nikomur in vsem poslužen, s prijaznim odnosom, vsem nudim plamen svoje ljubezni ter upanje in zaupanje v roko.
* * *
Ko bo res treba, se vam bom priklonil do tal. Pred vami po klancu bom plazil z ljubeznijo, ki v meni živi, z ljubeznijo, ki nikogar ne rani in ki ne omogoča navezanost na hudičerijo.
* * *
Že predno sem začel, sem vedel, da ne bom zmogel vsega. Težko obremenjen z naramnim košem gnoja na rami, v tekmi vedno pridem prvi od zadaj. Zgruden vase iz navade dam prav njemu, ki je najbolj resnicodrznega duha in ki glede milosti ima v sebi največ načela.
* * *
Tako je! Ker nisem v narodu svojega naroda, po prašnih hodim cestah, gad ob plotu strahopet iščem grm ter breznog, zgubljen vsevdilj brez cilja dirjam, kakor preganjano zadihan kazuar. V preizkušnjah ni nikdar lahko – res ne!
* * *
Iskal sem tolažbo in moč. Nenapovedan sem prišel pred vrata. Prijatelj se skril je pred mano in si mislil, bedak naj počaka. Res sem čakal in čakal, najprvo: potrpežljivo, dvomljivo, ponižno, zamišljeno in tudi nestrpno. Končno mi je luč modrosti razsvetlila um in me napotila v slovo. So trenutki, so ljudje in spoznanja. Poslal sem ga k vragu!
* * *
Čas mi je povedal, da sem preživel tri pokolenja. S časom sem se umiril in sprejel bistvo. Bil je čas, ko sem odpiral vrata do kraja in kakor sonce na južni poluti sem besede razdajal, tople in čiste. Danes, ko urejam svoje misli, me teži obdobje, ko sem mutec molčal.
* * *
Hlepeč po času, ki ga nikjer več ni, momljajočih vzdihov odlagam tovor svoj v naročje MATERI in z molitvijo nas vseh, dopadljivo uživam šumno odmevanje korakov v procesiji za brezjanskim Marijinim banderom.
* * *
Od tega mnogo let, kratkohlačnik, od hiše do hiše sem nosil pozdrave. Takrat vse mi je bilo lepo, svetlo in čisto. Vsemu navkljub zame bil je raj, ki ga danes ni najti niti za vrati ventralnih gospodov.
* * *
Ko mi je mamica umrla, z neba je nenavadno curljalo v temo. Vsa moja čustva in odzivi so se razpršeno porazgubili v soju nepopustljive prelivajoče se ljubezni obupa, svobodno cvetočih polj.
* * *
Med zlim in dobrim se razteza pričakovanje. Z roko v žepu in z upognjeno nogo debelo gledam, kot bi ne poznal vseh ozadij. Ker mi milsli režejo po svoje – z mojimi – razdalja je polna v megli manipulirane bolečine.
* * *
Dan za dnem podoživljam, kako me svet vleče vstran od vabljive božje toplote. Ne, ne tajim, da ne vem kaj je prav, a kljub temu si zatiskam uho in kot žejno drevo v preriji nedovršen umiram.
* * *
S preizkušenostjo lisjaka svoj svet gledam bolj razsodno kot ponižni hlapec. Tiho brez lona nosim breme. V svoji preprostosti grem naravnost naprej, brez zvijač, brez časti in brez grenkobe. Bo prišel dan, ko bom obstal v svetu okoli sebe, in se z dihom večnega Duha zazibal v spanje pod razčesane štrene vrbe žalujke.
* * *
No, komu naj zdaj še povem, da sem hraber, pohleven, potrpežljiv in še kaj? Za dobro in slabo, ki ju srečujem radosten stopam naprej, praskam si plešasto glavo in vsakemu s spoštovanjem dopovedujem naj pri rdeči vrtnici odda svoj prav in si nadene križ.
* * *
Bistvo moje biti je ponižna rast iz temeljev uma. Ko gre sosed na delo, kot plotna vrata sede na vereji, začnem nov dan s pritiskanjem gumbov okrepljenih v preizkušnjah življenja. Moja leta niso več primerna za ples; nikakor, ne!
* * *
Moj dan je dolga glista! Ko sem poklapan z dimom v očeh, kot bi ne hotel vedeti, iskreno, pošteno povprašam za jasen nasvet in zakaj, kako da brez ljubezni do sebe sem se izgubil tam zadaj, v cvetočem znoju dotkane prizadevnosti?
* * *
Kaj pa drugega! Zaradi krivic v sebi nosim žolč, ki se ga ne morem znebiti. Ko bi znal, na jeklenem mostu bi se z golimi rokami dotaknil duš mimoidočih, jim jih razgnetel in jim izmil obraz. O Bog, liberas a malo!
* * *
Na razpotju življenja, po naročilu lastne notranjosti, prej ali slej, prav zagotovo me bo veter odpihnil v objem zadnjega koprnenja duše. Omehčan na valu radosti bom nemo prepeval in perutal s kreljutmi nasproti večni domovini.
* * *
Za vse pride čas! Danes nimam nobene nuje… Pa naj bo kakor hoče! V pohabljenem svetu sit vsega škrtam z zobmi in se predevam s stola na posteljo.
* * *
Pri vsem onesnaženju mi obmorski zrak diši kakor zdravilo. Z vdihavanjem neba, moč narave mi z novimi poganjki nevidno spreminja osebni razvoj duhovnih začetkov. Ju, ko bi le bilo več dobrih zgledov!
* * *
Ko me prevzame zvon Ave Marije, z radostjo v srcu s pleše si snamem klobuk in se prepustim nežnemu pihanju vetra, ki mi sproti mehča sleherni dih in izdih. V molku mrmranja končno usta zaprem in se do kraja po božje naužijem večera.
* * *
Po dolgi vijugasti poti počasnih korakov je prišla starost. Še vedno tiho curlja in lica v gube namaka. Ko lije brezveterni dež, mi stisne meglene oči in ker sem poln bolečine, mi palico v roko porine in me po človeško odpošlje naprej – ljubezen ti taka.
* * *
Človek bi mislil, da moram nekako tako kot modrijan vseskoz modrovati in si ubijati glavo s skrbmi.Ja, ko pa nimam nobenega smisla za to; saj nekoliko nagnjen na stran stopam previdno, mehčam dušo in z lahkotnim dihom prožim roko vsem, ki si želijo, da jim poplemenitim srce.
* * *
Komaj sem dopolnil četrto leto in že moj ded je zginil na dolgo pot duš. Šel je in za vedno v culi odnesel: zdravlje, lepoto, ljubezen in moč. Mi, ki smo ostali za njim, smo se razjokali v dimu tlečih bolečin. Končno, počasi, počasi pustili smo in dovolili, da je v prepadih življenja do kraja zgorel kres preteklega dne.
* * *
Požvižgam se svoji preteklosti. Nikoli nisem bil tam, kjer bi v resnici moral biti – v hiši s korci pokriti. Tudi ko sem daleč, tam je moj kraj in srce oprijeto v potihnjeni ljubezni veselja in žalosti.
* * *
V ranih vročih jutrih, ko mi ni spati, se povlečem na pomol v družbo zagrizenih ribojedcev. Vsak na svojem prostoru namakamo vabe in potrpežljivo čakamo. Ker nič ne ulovimo, po sledovih oseke z očmi zaplavamo čez kodrasti azur, tja nekam kamor jutranja zarja nemoteno utaplja svojo milino.
* * *
Ob pluženju takšne ali drugačne tujine, moje življenje med klokani in avstralskimi noji je bilo en sam izziv. Bilo je ustvarjanje novih spoznanj in podvigov v sklopu prilike, trenutka in sreče.
* * *
Ustavil sem se na parobku kraj pota in opazujem… Svet postaja vsak dan bolj drugačen. Starejši obujam spomin na dni, ko na cestah še ni bilo toliko vrveža. Težko bi se spet prilagajal starim navadam. Vprašljivo je, če v srcu še tli upanje, ki osvaja in osvobaja razpoloženje.
* * *
Saj sem vedel, da se bo nekaj zgodilo! Onkraj reke v škrlatni zarji mi je pri plezanju v steno spodrsnilo. Po zraku, nad čermi, sem krilil in padal kot odkrušeni kamen, nakar: štrbunk v vodo.
* * *
Duh vsemogočni z leserskimi žarki v oči me je: prevejal, prerešetal, prebistril, prekvasil in presvetlil ter me rešil stopnjujoče pogoltnosti. Obrizgan s soljo razuma, sedaj mi je vse jasno! Pred pljuskajočim oceanom požrešnosti, ki grozi, da me pogoltne, preizkušam samega sebe in z mušnim pokalnikom v roki, pripravljen na zamah, se prestopam iz bistvenega v nebistveno.
* * *
Mimogrede brcnem v star drevesni panj. Presunejo me ostre kretnje slepega mrgolenja prebujenih termitov. Izmuznjeni smrti izstopajočih oči, izrazljivih čustev obupa, tisočglavo muzicirajo, obenem občinsko naklonjeni se objemajo, razgovorijo in ko hitijo v zasenčeno temo, še desetkrat ustrelijo na čast kraljici.
* * *
Nekaj se mi je zarezljalo in me speklo v stopalo. Z dobrin izpito glavo tu sem intelektualec, med kostmi, v suši od žeje crknjenih kengurujev. Tu so zdaj moje gmajne, ki me čarobno vzgibajo k vsakdanjemu premišljevanju.
* * *
Slepi nazori me niso spravili s tira, o ne! Urezan po meri vesti, ob podeljevanju samega sebe, tvegal sem vetru in med mnogočem, če že ne v vsem, dopustil Bogu naj bo križada in sodilo mojih dejanj.
* * *
Ne štejte mi v slabo, če bom kdaj zahudičal. Moja samota je luknja globoko zakrknjena sredi možganov. S kritičnim očesom gledano, po smrti, ko bo jutri zrastel iz danes in bo goščenje doseglo moja ušesa, jo bo tema za vedno zakrila.
* * *
Ure šepetajo v jesensko prednočje. Stvarstvo mi poje melodijo po svoje. Ti zvoki so ogenj, ki me kroti in čudežno použiva. V usta več mi ne da prave besede. Sit vsega, vsemu navkljub s temo zasenčen poskakujem, upijam in srkam zakramentalno veselje duha.
* * *
Meni ne bo težko umreti. Na nebu ne bo veselja ne solz; niti ne bo špekulaciji ne brig. Na belih oblakih ne bo načrtov. Priložnostno izpuhavanje dima v prostrani van, me bo brez truda pokorilo. To še ne bo jutri – o ne!
* * *
To sekundo je vse nenavadno tiho. Lahko bi šivanko slišal pasti na tla. Moja kri miruje kot na fižolovi prekli črn rogač. Poskušal bom biti še malo bolj tiho. Po krščansko življenje v puščavnika mora biti res zavidljivo.
* * *
Kot bi bil moj svet brez vsakega pomena nekateri mislijo, da sem padel z drevesa, zato s pogumom obupanca tavam brez smisla in ko se skušam izvleči iz dreka, ustvarjam zgolj nered in zmešnjavo. To ni lepó in ni dobro – ne nikakor!
* * *
Zagledal sem se v veliko golo okno. Rdečeustno nebo si slači vrhnjo obleko. Z obrito bučo se sprehaja sem in tja in si v slabi luči pudra lica.Glavo sonca zagrinja teman oblak, kot bi v hiši brez stropa hotel služiti namesto klobuka.
* * *
S preobremenjenega tovornjaka na ulico so se zakotalile grude črne prsti. Že teden dni znašamo blato v hišo. Klical sem župana naj pošlje slugo. Jutri bo državni praznik. Naša ulica ne bo slavila! Dovolj nam bo odmev veselih ponočnjakov,ki ga bo trakuljav pes na repu prinašal domov.
* * *
Radovednež sem stopil na prag in se postavil pred vrata. Danes pri nas je zadnji dan leta. Rakete in petarde pokajo bolj kot za stavo. Ko poleti zagledam iskre na nebu se vznemirjam. Zakaj se vznemirjam? Tudi v slavju nismo vedno vsi veseli.
* * *
Kdo ve zakaj? Nikoli nihče mi še ni poljubil roke; recimo tako kot jo verni poljubljamo škofu. Morda zato ne, ker moja roka je trda in težka. Dlan je nečloveško lopatasta, z enim samim zamaham bi lahko tri muhe na enkrat ubila.Pa vendar, ta izmučena utrujena, žuljava roka koliko poljubov si je zaslužila – ja hudimana!
* * *
Obljubljam! Bodite brez vsake skrbi, ko v zahrbtju zadnjega miserere bodo vsi omagali bom jaz prijel in veslal naprej v zmago ali v poraz nastavljenih pasti. O, ko bi le vsi hoteli vleči z mano, da bi skupaj prišli pred oltar našega Očeta!
* * *
Ko mi dnevi z radostjo in žalostjo v srcu polzijo mimo, v iskanju veselja, v vrvežu mesta postajam vse bolj nesrečen, zagrenjen in zamorjen,ko v resnici bi moral vriskati v opoldanski razsvit.
* * *
Po tolikem času presojam, kako sem nekoč od hiše do hiše hodil po vasi in od vas slovo jemal – in vi niste vedeli, niti zaznali in ne razumeli mojo slovesa bridkost -Morda zdaj vi mislite name, gledate kope oblakov ter dežne kaplje, ki s streh zbegano padajo burji v objem.
* * *
Ko sem bil še čisto majhen, smo vsi gradili – otroci tudi – za naše otroke. S skladnostjo v harmoniji smo stopali v cvetja prelest. Zbrali in dali smo vse sile, da bi pognali lepšo prihodnost. Sedaj v razkošju solza vsakdo lahko spozna naše in moje tuge. Res, hudo mi je po tebi, tiho upanje sreče!
* * *
O, ko bi sinko moj znal lepo po slovensko kramljati! In če bi, kako vse drugače bi tekla med nama beseda. Sedaj, ko že usiha mi sok, me je strah, da še sam s svojim molčanjem ne zabim po svoje, od srca do srca govoriti, misliti in ljubkovati.
* * *
Pri vsakdanjem trobezljanju resnice, v senci ždim in čakam do besede priti. Mase so v obupu. Vsevdilj nad njimi veje precepljena lažnjivost, ki obetavnih nad pada, pada in kot kozja prga pade v blato. Drug drugemu odprimo veke!
* * *
Ni kaj! Dobro vem, kdor se trudi in v žeji po sledeh veselja sega dalje, najde zvezo z Njim ter v spremljavi pričakovanj, v Njem zazori vir božjega, ki po notranji sili mu pomaga vzdržati strah pred svetlobo in resnico.
* * *
Sem tam; da ne pozabim si vse zapišem. V resnici slišim samo še na eno uho. Z naočniki vidim bolj slabo. Narinjen v grbo sem bolj uvel kot repno perinje v popoldanskem sončnem žaru.
* * *
Od preobilja v kri se mi je pritihotapila tolšča. Protikolesterolne tablete se zadnji hip čudovito gnetejo v moje ožilje in mi dajejo sveto upanje. Kako bi bilo lahko drugače! Ko bi znal od svojega viška odriniti hlapcu, se mi ne bi tako tresle hlače.
* * *
In Ti, Gospod, si nam dal jesen, njen duh, zoritev sladkih sadežev in zamolkno šumotanje od poletja utrujenih trav. V jeseni nam srca zakipijo v slasti Tvojega mošta in vina, ki baje je proti poapnenju žil srca bolj zdravilno, kot vbrizg penicilina.
* * *
Da si v naši zimi ogrejem noge, se sprehodim po obali. Ob uživanju morskega vetra z grenkobo v srcu se spomnim na predlanski napad morskega psa, na krvav madež na vodi in na rezko vreščanje sivih galebov.
* * *
Luna je polna nečesa, rdečeusta jemlje mi spanje. Prebudite mi škrate, naj mi iz lobanje pomagajo pregnati motnjavo, predno mi duša pobegne v višine brezdanje.
* * *
V svojih doživetjih presunjen, v živahnem vrvežu stopam odprtih rok. Hodim med mnogimi, ki podbritih lic me spremljajo zazrti v tla, kot bi na trepalnicah imeli solze izjokane duše.
* * *
V našem mestu luči ponoči nikoli ne spijo. Zvezde ne dajo dovolj svetljave in mesec nam sveti samo kadar se mu hoče. Vsi ljudje že ne počivajo! V temi tatovi zalezujejo prodajalce vročih psov. Na robu mesta čudne sence objemajo prosojno praznino noči.
* * *
Želja ne ura še nista prišli! Ko se sonce razsvetli in razraste bom obšel deželo in izza temne reke duhov, po svoje, od daleč vas klical, nastavljal vabe in umirjen gledal: jutro, dan in večer.
* * *
Paradiž, ki sta ga Adam in Eva po nemarnem zapila, nam je prinesel hladno smrt, katera s prav tenkim zvokom nas počasi razkraja. Po smrti si nihče več ne privošči ponujenih jabolk iz kačjega žrela.
* * *
Bogatajec, pridi in odpri uho! Prišla bo prišla ura naborne dolžnosti, kot ogenj napeto se bo razgorela v čarih neba. Lačni resnice se bomo zbrali ob peči in izzigrani goltali zmedo prihodnjih tragedij sveta.
* * *
Za vse nas, ki smo si naložili osemdeseti križ, časi so se spremenili. Romarji prelomnega tisočletja prišli smo pred vrata zatona. Naš lonec politike se je ohladil. Navkljub tegobam, popotnikom sveta, ostala nam je ljubezen do gozdov, do
vinogradov, do vsega onega, ki se razteza počez in povprek s človeško vedrino in z voljo do življenja.
* * *
Čas minulih dveh pokolenj nas je z napredkom odvadil starih navad. Sanjali smo, dosegli in z naglico blazno presegli vsa upanja. Sedaj dobrinam botrujejo le debeloritniki, ki raji odmerjajo ostanke drobiža, ker se bojijo, da ja pred njihova vrata ne bi prišel kdo, ki bi jim pljunil na prag.
* * *
Okrepljen s kapljico sladkega vina peljal je taligar gostilniško klafarjenje skozi vas in gobezdal kvante, ki so bile zadeva vseh nas.Ušesa so mu klavrno klapala… Navsezadnje se je s taligo vred zadenski prekucnil v spodrinjeni breg. O, ti kujon!
* * *
Svet ni več to, kar je bil. Ko v zablodi gledamo norost in bedo, objokujemo nebo in zemljo. Danes in jutri, večer in jutro so ostali brez tolažbe pahnjeni v trde vozle prekletstva.
* * *
Pred končnostjo in propadom, v medleči mori brezverja, kaj vse ne bi bilo za verjeti! Res pa je, da v ekstazi hudih duhov se slepo podimo čez puščavo in brez milosti padamo v vse globljo temo neizmerljivih peklenskih brezen.
* * *
V Siriji ljudje ječijo in škrtajo z zobmi. Ponoči lampijoni več ne gorijo. Kako naj v razvalinah pekla vzdržijo? Ubogi ljudje! Prestrašeni bežijo, na vse vetrove bežijo, da bi iz babilonske zmede končno dospeli v binkoštno veselje.
* * *
V žalostni preizkušnji vsakovrstnih bogov sodobni posurovljeni mesarji z bombami v žepih, tiholazno napadajo nezaščitene. Ti ukrepi blaznežev predanih zlu so vedno globlje v zvezi s skrivnostjo vdanega češčenja pesmi, ki jo jeklo po svoje poje obupanemu svetu.
* * *
V zmedi vrtinčastega viharja bobni jecljajo žalostinko dneva. Ko huda ura je mimo, v pričakovanju usmiljenja nihče si ne upa tuliti v razvaline pekla, vse je zopet hrepenenje novega upanja.
Naš čas je brez duše! V nevarnem ovinku odmira kakor list, ki pade z drevesa Kdaj ga bomo resno vzeli, ga razumeli in ga spravili nazaj na pravo pot? Ko pa smo še tako polni strasti, ljubezni do življenja.
* * *
Valuje morje oklašenih steblik. Z ljubeznijo in blagoslovom obtežene ihtijo in šumijo v povezi z Njim. V premoti je vse več presitežev, ki se iz kruha norčujejo, kot če trud sejalca in neba je bil brez vsakega pomena.
* * *
Svet je brez blagoslova grd. Prav vsak dan se na enkranu zvrstijo posilstva, ropi in uboji. Zaskrbljeni zarivamo zapahe, nastavljamo pasti, si nadenemo črne maske in po nepotrebnem vdihavamo strah.
* * *
Svet je zmes neuničljive zmešnjave zamešane v pratavanje preizkušenih rodov sveta. Naše bivanje na tem svetu je rokohitra iluzornost in naša dejanja so kot podtalno kotišče bacilov, ki razkraja Stvarnikove prvine.
* * *
Čutim poslednje utripe! Vsi, ki si drznete moliti z mano, pridite v puščavo in prisluhnite drgetu ugaslih trav, ko neodjenljivo šumijo in ječijo v odtujenem svetu,ki se z vedno več ogljikovodiki brezumno steka v ekološko katastrofo.
* * *
Mesečniki v blodnjaku se nam veselih src smehljajo. Viš, in to je tisto strastno in nedostojno, ki neizgorljivo izgoreva in zgineva iz dima trpkih čutov izmotano.
* * *
Ker ne sedi na obelisku, preprostost se ne hlini. Njen svet je drzni rodeo navadnega kavbojca. Če ne gledamo navzkriž preprostost je nedolžnost veselja, ki nas res osvobaja.
* * *
Se spominjam se, in se ne spominjam. Kdo bi se spomnil vsega! Bil je moški z žensko lasuljo. Vedril je z marelo pod kapom in se delal, kot da ga nihčše ne vidi. Blagoslavljal je dež in mavrico. Z levo roko si je ravno praskal uho, ko ga je nenadni blisk s strelo prekucnil v lužo ter mu ob zidu prižgal svečo.
* * *
Čudna slika! Okrušen granitni monolit samozavestno zasidran ob ribiškem pristanu je trdno zagledan v rdeč kolobar na obzorju. Plimovanje niha in mu večkrat dnevno osveži veke. Ko se veter poigrava in znaša pesek v vodo, mu ptice umitih nog mirno sedajo na zlizano plešo.
* * *
Pocestni berači imajo roke sive od prahu, lica bleda kot mrliči. V nemoči sami si res ne morejo pomagati. Prizadel me je vzdih starega moža. Ko sem se mu približal, ozka reža zarje mu je veselo mežiknila v ljubezni proseče dlani.
* * *
Predsednik države vsebuje oblast, če nam je dober, pošten in skrben si zasluži veličanje in je vreden, da mu s čisto roko stisnemo dlan ter da pohlevno sledimo njegovim ukazom.
* * *
Velika je škoda, da nam niso v zavesti tisti, ki so polni dobrote, tisti, ki nam zaupajo, nas tolerirajo in ljubijo. Razčlovečenim lahkoživcem, prav oni nam bi morali biti vsak dan močno za vzgled.
* * *
Če dolgo ni dežja, z velikim kolobarjem toplega sira na hrbtu, ustje naši reki Murray se strdi. Takrat smo vsi tiho in s strahom gledamo v sonce, ki neprizanesljivo blešči in kot za stavo prepeka razpokano barje.
* * *
Lomijo se zemeljske plasti. Kaj se ne bi plašil, ko pa mi močni tresljaji zemlje vnašajo strah v kosti. Pred pljuskajočim oceanom s poskakovanjem se izmikam vodi in se čudim sili neukrotljive narave.
* * *
Naš svet je izžet in izžrt. V cikcakih prevar se solzen zateka v objem suhih trav. Ta naš čudežni svet v žalostni rihti izčižmen kisika z vso dušo skoprneva.
* * *
Želja pa taka! Vrh žgančevske gore čepijo ocvirki. Žlica se sveti, usta zacmokajo, slina v grlu me davi. Iz očrnelega žgančnika žgankovka pojemajoče izhlapeva. Kaj res nikoli še niste poskusili željo gasiti po žgancih?
* * *
Po tradiciji, doma na Krasu smo za vsake koline cvrli ocvirke. Mama mi jih je še tople naložila na krožniček. Ko sem vse hitro pospravil sem spet priskakljal in zapel: Mama cvirkov! Nazadnje sem z jezikom še povlekel po porcelanu, da se je lepo svetil. Uboga žena, bogve kako ljubeče mi jih je vsakič nasula.
* * *
Ocvirki so odlična jed. Naša cerkvena pevka, Lojzka, si jih sama nacvre. Ona tudi točno ve kateri so najboljši. Najraje ima tiste izpod grline, ki so nekoliko prepreženi z meskom. Ona jih uživa s kruhom in brez kruha. Naši cerkveni pevki, Lojzki, želim použiti še veliko, v zmečkan krompir zamešanih ocvirkov – tistih najboljših izpod grline – seveda.
* * *
Ocvirkovka je slovenska vzvišena jed, če je po receptu pravilno zamešana in lepo zapečena bi jo celo angelci z veseljem pojedli. Vsakič, ko se je več kot do sitega nažrem, potem še gledam – veliko bolj lačno kot moj sosed Jožef Nabergoj.
* * *
Če nas opazujete z očetovskim pogledom, nikar si ne mislite, da starejši ljudje kaj posebnega cenimo dobro jedačo. Pri osemdesetih naš dober okus je samo še spomin. Prikupni smehljaj na lepih umetnih zobeh nam hitro zamre!
* * *
Ostareli vdovi, duša ji je odmrla veselju življenja. Megla ji vsebolj zapreda oči. Beseda na ustih se ji vse počasneje oglaša. Brez soproga tišina ji je neznosna. Mačka v košu potrpežljivo prede v zatišju predsmrtnega boja.
* * *
Pospremili smo jo na zadnjo pot. Njen dehumaniziran odhajajoči duh, omotan v kadilo prvinske snovi, oškropljen z blagoslovom lebdi proti cilju v enkratni refleksiji poslavljanja.Zbogom! Bazilisa adijo!
* * *
Jójmene sestre in bratje, pod južnim kapom neba skupaj smo previhrali valove turobnega časa. Zdaj, zgaranim, vse nam je v breme.Zaznamovani s pečatom minevanja, kot če bi pogubili ljubezen, dozdevno kinkamo in s hromo roko segamo v prazno.
* * *
V Avstralijo še vedno prihajajo beli, rumeni in temnopolti ljudje. Posebno Sudanci so popolnoma čadavi, pokončni, visoki in lepi zemljani. Ker so iz Afrike sigurno imajo nekaj malega naših pra-genijev. Počasi počasi, po malo po malo se bomo zopet spojili; takrat mi nikakor ne bomo več tako beli in oni ne črni tako.
* * *
Se bo skazalo! Prav zagotovo je veliko bolj pozno, kot si kdo misli. V našo prihodnost časovni krč se giblje v ostrih delirjih votličastih fraz, skovanih v sebičnosti kruha pijanih funkcijonarjev.
* * *
Luknje so votle in prazne. V luknjah nič ni. Ker nosim srce na dlani, brez ovinkov povem: nabuhlih krofov s špiljo v sredini ne maram. Če pomislim, v tistih prazninah bi moralo biti ono najslajše, ki, ko vgrizneš, veselo špricne in ti s sladkobo pošteno namaže ustje, da si je potem z užitkom dolgotrajno oblizuješ, drugim v skomine.
* * *
Jaz sem neprecenljiva natančnost. Če vidim luknjo jo hočem takoj zamašiti. Vesoljne luknje so črne in nenasitne. Temnim luknjam se ne morem nikakor prilagoditi. Luknje so zamrežena skrivnost, ki se zlepa ne da odkriti. Edino potico se da lepo pojesti – z luknjami vred.
* * *
V luknjah živijo podgane in miši ter druga golazen. V jamah je tema, mraz in strah, ki leze v kosti. V luknjah pod Krasom ni sonca. Tam najdemo kvečjemu obupno stokanje nepoboljšljivih duš, ko s klokotanjem vode, brezizhodne se hočejo z vso silo izliti v Timavo. Verni prižgimo jim sveče!
* * *
Pošteno povedano, v zlaknjenih luknjah še nikoli nič ni bilo. Žep z luknjo ni za nobeno rabo. Luknja je potopila ladjo Titanik. Čevlje z luknjo odnesemo v smeti. Sírove luknje niso še nikogar nasitile! Luknje so iz teme prežeče slutnje. Pritožiti se bo treba – a kam?
* * *
Luknje ne morem ugristi, zato moje srce lukenj ne mara. Poklapan kakor krt, ki pririje izpod zemlje, po svojih opešanih močeh vas vljudno vabim na sonce, na ta naš neizčrpen vir toplote luči in življenja. Pridite na goro!
* * *
Prižigam svečo! Z dušo kličem Mater Marijo in sledim njenim sklepnim ukazom, ki mi z angeli pomagajo krojiti usodo.
* * *
Notranje pripravljen podanašil sem čustva in se približal neustavljivemu toku razčlovečnosti. V krizi si pomagam s proceduro mističnega zdravljenja duše, ki naj me odreši napačnega mišljenja in ignorance.
* * *
Prav zagotovo je še veliko neznanih stvari za katere bo treba povprašati in jih spoznati. Po širjavah sveta višina brezbrižnosti je velika. Nihče noče več vedeti, da se življenje začne in konča v strugi duhovnega toka.
* * *
V nedeljo v najboljši obleki se odpravimo k maši. Pred cerkvijo drug z drugim radi poklepetamo. Točno ob določeni uri: "V imenu Očeta in Sina…Molimo...!" Po obhajilu še zadnja pesem in AMEN! Na lazu v po – mašno dvoranco me je objel rožnati grm. Kakšna sreča, sam angel varuh me je obvaroval, da nisem s silo potegnil in si razparal trebuha.
* * *
Danes govorim v zavesti, da sem ponosen, da sem Slovenec. Sredi svetovne zmede vas vse goreče pozivam: naša osredjna os ljubezni naj se vedno vrti v obsegu materine besede.
* * *
Z nami, Slovenci, se da lepo govoriti, a se nam ne da nič dopovedati. Dajmo si, dajmo si roko na prsi! Naši notranji glasovi vesti so neugnani. Morda kontrarne glavane nas sam prilizljivi vrag skupaj drži, ko nas brez zakramentalne milosti sili k upornosti.
* * *
Slovenci smo radi jezavi. Jurij je jezen na Agato, Agata je jezna na Tomaža, Luka je jezen na Agato in na Tomaža, Celestin je hud na Sibilino, Agato, Brigito … O da! Jaz tudi sem jezen, a zgolj in le na sosedovo mačko, ki mi ponoči prihaja na vrt kopat. Jejs, pa naj še kdo reče, da nismo res čudni.
* * *
Zdaj, ko je vse postorjeno, morda se bo našel nekdo, ki bo v zadoščenje bližnjemu zapisal našo trpko usodo. Našel jo bo na trdem ležišču, kraj ugaslih ognjev izseljenskega domotožja.
* * *
Tatovi preizkušajo okna in vrata; ko pridejo do zaklada, jim v globini osupne srce in več ne čutijo mere vesti, ampak le silo, ki stresa zavese noči
* * *
Angeli so vedno z nami.Od tam, kjer ni spodobnosti Angeli hitro zbežijo.Angeli ne lažejo in ne nosijo klobuka.Angelov ne moremo objeti in niti jih vprašati kako jim gre. Bog je ustvaril Angele samo zato, da bi mi imeli varen svet. Kako modro je imeti Angela Varuha vedno za ritjo.
* * *
Jutro je novo in sveže!
Bogu rojenim nedelja nam je pot v cerkev. Dan je gospodov, v hostiji pride k nam in nam kaže pot k Njemu, ki je alfa in omega vsemu. Modro je verovati z vsem srcem in z vso dušo.
* * *
Z minevanjem so leta obrnila krog in nam odkrila tuje zemlje veličino, lepoto in vonj. Tu dom je naš! Mi bomo tu ostali; sedaj novi zlačnjeni prišleki bodo o domotožju vzdihovali. Njih spomini se iz starih laz še niso izmotali. Bogve, kako dolgo se bodo šele oni prilagajali, predno bodo odprli dušo topli zemlji tej?
* * *
Rojaki, da nam ne bodo prsi jezno plale, brez ovinkov si sežimo v roko; drug drugemu odprimo srca , svetlečih se oči in z brigo pokažimo kako nam s cerkvijo in klubom je naprej, ko pa naši nasledniki, nezvesti, nam kažejo le figo.
* * *
Ko pogubljenec z zadnjimi koraki tonil bom v pozabo, umirjen bom v mesec se oziral, ki polnovreden soncu se razdaja in brez besede – nemo zganja temo brezen prestrašenih noči.
* * *
Vetrnica arteškega vodnjaka je tiho obstala. Peščeni griči v sončni pripeki nemijo. Avstralska zverjad je poskrita v brlogih. Stara molga na robu žejnega hudournika mi molče ohlaja od sonca ožarjena lica.
* * *
V poletnem žarjenju razpasano nebo ne zmore napora. Veter nateguje vrvi in odbrenka v nevidne prigode zapredene v jadrno hitenje nedosegljive teme.
* * *
Vse bolj osamljen sem s samoto, ki vrta in kljubuje v dnu nemira. Od jutra do večera z ostrim kavljem kljuje dušo in jo slednji dan bolj ošabno v pogubo poteguje. Pasja gnada!
* * *
Še zmeraj od tam mi prihaja vzdih bednega domotožja… Ko, blodnežu, mi v prsih plaja, zastonj po tuji zemlji se oziram in za vse čase s silo si prizadevam se izmotati iz lačnih lukenj v srce vtisnjenega mi blagega spomina
* * *
Ker pesem oživlja ohlajeni duh, danes bolj kot kdajkoli prej veseli zapojmo si pesmi naše, ki so nam: griči in polje, dom, sonce, vonjave nageljna in rožmarina, ki nas osrečujejo in nam zdravijo srce.
* * *
Pesem je tista, ki nam daje veselje! Naša pesem s svojo milobo spodbudno doni. V tisočletja silnem ponosu visoko dviga naš duh. Pri ognju svojega roda s pesmijo ogrejmo si srca in dušo. Gospod, obrni se k nam, bodi usmiljen našim otrokom; zemeljske dneve napolni jim z našo besedo in jih vžgi, da bodo vedno čutili ljubezen za naš zdesetkani rod. Amor, amor!
* * *
Slovencem pesem je svet okoli nas. Pesem je naša pomlad, naš vrisk, resnica in naša ljubezen. Pesem je naš nasmeh v novo jutro. Pesem je naše vzdušje veselja ter neminljivi utrip srca. O Bog, blagoslovi nam pesem in rod!
* * *
Star flamingo s počasnim zamahom kreljuti , k tebi zvesto hitim, Slovenija, ti pravljica moja. Z do kosti oguljenimi koleni in z nenasitnim poljubom jaz te bom ljubil do kraja. Domovina! Domovina – meni nikoli dosegljiva!
* * *
O Slovenija! Potem, ko si z zobmi pregrizla spone tisočletnih okov in se je sonce svobodno razlilo čez tvojo ravan, smo vsi mislili, da se je k nam vrnil paradiž. Zdaj, ko mimo trpkega spoznanja nam kažeš le stiske, plapolanje tvoje zastave je kot malikovalec, ki še vedno podložno vzdihuje iz teme svoje.
* * *
Ko ne bo več sile srca, prizadevni duh sladke mamine besede nam bo med tujimi polji ohranil pretočno eksistencialno bit neminljivega slovenstva. Bratje, nikar se ne dajmo!
* * *
Slovenija, dežela naših sanj, ti kraj vseh lepot: gorá, gričev, polja in morja kako te želimo, saj ti si kraj vsega najlepšega. Ko veter ugasne, tvoji zvonovi tako milo donijo.
* * *
Veliko nas je, ki smo zašli med tuje čeri, a srce, dirigent naših življenj, nas vodi tja na tvoje ravnice, med gore, med košate lipe, med nageljne rdeče. O, domovina, ljubezen ti naša. Vivat! Vivat!
* * *
O, ko bi znali ceniti moj trud, požrtvovalnost in moje delo; vse to bogastvo v upanju razdanega duha. V nemirnih blodnjah odrinjen berač spoznaval sem veselje, samoto ter žalost in vse drugo, ki mi je bilo spotoma naloženo. Danes, ko sem vam vse obelodanil, mi v duši je jasno in mirno.
* * *
Lonec revežem vsak dan ne zavre. Ker nimajo komu potožiti, ko se danì, se skrijejo še tako majhnemu upanju. Vse to, ko presiti politiki s ponosno kretnjo namišljene učenosti na veliko trobezljajo.
* * *
Pred mnogimi davnimi leti smo se otroci smejali otrokom sosednje vasi, ki so kratke hlače nosili podaljšane do podkolena. Kdo bi si mislil takrat, da bo danes to splošno uveljavljena moda.
Nu ja! Kdo bi si mislil takrat, da ko bodo dečkom podaljšali hlače, da bodo obenem deklicam skrajšali kiklce visiko nad gola kolena. Ja, če pa sedaj je taka razvada!
* * *
Ker se ne ujemamo z naravo, smo čedalje bolj prazni.Novi izumi robotov mrzlično rastejo in nas vrtoglavo odmikajo stvarstvu. Ko navadni zemljani se čudimo nepričakovanemu, nekateri mislijo, da lahko preusmerijo svet. Bo kdo rekel, da nam nič ni po godu; pa vendar težko je verjeti vragu, ki nam podžiga tla.
* * *
Bogotajec, pridi in odpri uho. Prišla bo prišla ura z učinkom groze razsvetljena, kot ogenj napeto se bo razgorela v čarih neba. Lačni resnice se bomo zbrali ob peči in izzigrani goltali zmedo strašnih tragedij.
* * *
Antikristi, z negativistiko misli združeni in z izrojenim duhovnim principom okomatani, neglede s kakšnim naslovom se ponašajo, ne vidijo dalje od svojega èga.
* * *
Sam sebi sem tuj. Lažna strast me natezuje, vozi me in burka z mano. S pobočja gledam rože, travo… Kakor mož iz slame, vzdihajoč zaspano, vdano zrem v drevo, kjer predan dobremu, se pustim toplemu vetru; kot megla razbliniti.
* * *
V krivulji tihe sreče, nevidni gost, le pridi in me opogumi, možnost daj mi, da zopet stik dobim z brati, da se vzdignem in napolnim čute, ki zaspani spijo in drhtijo v domotožju, ki je včeraj trepetljivih vzdihov skoprnelo.
* * *
Prišlo je v modo! Dandanašnji moški in ženske v veliki večini se več ne poročajo, ampak se parijo in ko so partnerji dovolj sparjeni, se razparijo; največkrat samo zato, da se potem lahko ponovno parijo, sparijo in v obupu razparijo.
* * *
Suknjo strgano sem slekel, jo v smetnjak zagnal in si dejal: prav nič ni večno! Vse se melje , v vihri z nami vse sladkostrastno kar za soncem srepo pelje. Na ustnih svoje biti izžeto se sesipa v negotovo in razsežno kozmično zmešnjavo.
* * *
Več se ne čudim! Nekje v podnožju nog se človek vedno umikam in se kot iz granita stisnjen izvir po hladni grapi pretakam za težkimi vzdihi mojih ljudi.
* * *
Zapihal je čudaški svišč zimskega vetra. Danes dež pada brez nehanja. Oči se podijo po zatemnjenem nebu in mi vnašajo strah v nevidni ples duha.
* * *
Čutljivi gospod, ustavil sem se in se s pridržanim dihom zagledal v silno burkanje valov. Zdaj samo še čakam, kdaj se bo morje z neutešljivo igro useknilo v mojo tesnobo. Saj saj, a nič ne morem storiti, da bi pretrgal železje, ki me je ukovalo na preko oceansko obalo.
* * *
Mi, svetovljani, kam smo šli in kam smo prišli? Glejte, tukaj smo zazrti v daljave, kjer dedujemo navade in besede tuje. Učimo se krotiti zbegane popotnike zemljane. V tem svetovnem hrupu Slovenci smo kot kavke vsevprek tjavdán,iz stare domovine v zdomska skupna čudenja izveti.
* * *
Jaz sem izseljenec! Ujet v objem razsežnosti, v svojem srcu niham izgubljen v neoprijemljivem svetu. Mož svojih načel daleč sem pritekel zaradi jeze ljudstva,ki s svojim direndajem onečaščuje slast koprnenja žalostnega stoletja.
* * *
Šele potem, ko je prepozno, na požganem strnišču se moja mnogoterost samote umiri. Šele takrat okusim senzualno slast pozoritve uma, se odrešim razsojenosti ljudomrznežev ter lahko zadostim svojemu preprostemu bivanju, ki mi brez žganice poživilno razkroji napete živce.
* * *
Pogoltneža, v šepetanju odvečnih misli, oblastniške drže me je zaneslo iz hiše v garažo. V vse večji razklanosti in v vse večjih prepadih, s preseganim tveganjem sreče sem šel iskat, da bi v svojem delu presite biti našel človeka.
* * *
No, z molitvijo pa je le prišlo jutro. V vse večji duhovni in moralni krizi, z iskanjem izhoda iz sebe, našel sem milost in obliko sožitja, ki v Bogu presega vsa koprnenja.
* * *
Uhati črnuh, od večera do jutra po temi na slepo opletam, po dnevu vise v luknji spim. Naposled, ko zvečer v mrak prifrčim, domišljav sprevidim, da nisem tič in ne miš, nego in zgolj le nebogljen netopir.
Iz zbirke »Ocvirki«, ki jo je avtor natisnil v 50 izvodih
